K oblikovanju družbene pogodbe smo poklicani vsi
nedelja, 6. 2. 2011Intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo za Radio Slovenija 1, dne 2. 2. 2011. NOVINARKA: Dober dan Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke, pozdravljeni!
JANEZ JANŠA (Slovenska demokratska stranka): Dober dan, lep pozdrav!
NOVINARKA: Pozornost svetovne javnosti je te dni usmerjena v Egipt, kjer so se ljudje uprli avtoritarnemu režimu Mubaraka, ki je na čelu države že 30 let. Včeraj milijon ljudi na ulicah, trgih Kaira, zvečer govor Mubaraka. Njegova napoved septembrskih volitev, na nujnost takojšnjega prenosa oblasti je opozoril tudi ameriški predsednik Obama, demonstracije se še niso polegle. Vam so blizu ta obrambna in geostrateška vprašanja, pa me zanima, ste diplomirani obramboslovec, kako ocenjujete to dogajanje v tem muslimanskem delu sveta?
JANŠA: To, kar se dogaja v Egiptu, že prej v Tuniziji in kar dobiva določena posnemanja tudi v nekaterih drugih arabskih ali pa muslimanskih državah, je bolj kot kakšna obramba ali pa geostrateško vprašanje, vprašanje svobode in demokracije in pa človekovih pravic. Kaže na to, da nobena diktatura, dolgoročno, ni vzdržna. Ko je enkrat preveč, je preveč. V Egiptu sicer protestira, relativno vzeto, manjši del prebivalstva. Egipt je država z več kot 80 milijoni prebivalstva. Mislim, da je plus-minus 10 procentov, ni natančnih številk, oz. popisov prebivalstva. To je približno toliko, kot če bi v Ljubljani protestiralo kakšnih 22.000 ljudi. En milijon, za Egipt, je 22.000 ljudi za Slovenijo. To se je že zgodilo pri nas nekajkrat. Torej, stvari je treba gledat tudi v tej luči in po mojem, ravno zaradi teh razmerij, tudi egiptovski predsednik, izvoljen na nekih čudnih referendumih, Mubarak še ni odstopil. On še vedno računa, da ima določeno podporo, s tem da ta podpora, po mojem mnenju, kopni iz dneva v dan. Poleg tega je Egipt, pa tudi ostale države, kjer prihaja do teh protestov, zaznamovan tudi s poledicami globalizacije. Gre predvsem za to, da je v zadnjih letih zrasla generacija mladih, ki je bolj izobražena, ki je bolj v teh modernih komunikacijskih tehnikah. V Egiptu je med celotnim prebivalstvom skoraj 30 procentov ljudi starih med 15 in 29 let in ti so jedro teh protestov, tudi v drugih državah. V Tuniziji recimo je bilo zelo podobno. Torej ne gre več za neko neosveščeno maso, ki se ne zaveda nikakršnih svojih pravic in protestira samo kadar so življenjske okoliščine izjemno težke. Tukaj je dejansko bil nek povod dvig cen hrane, vendar pa še zdaleč ne gre samo za to, tudi te tri zahteve, ki jih postavljajo protestniki v Egiptu kažejo, da gre predvsem za vprašanje svobode, demokracije in človekovih pravic in potem ljudje pričakujejo od tega novega, bolj demokratičnega in pravičnega reda tudi boljše življenje. Tukaj je vse povezano med sabo.
NOVINARKA: Ampak najbrž Združene države Amerike tu igrajo neko ključno vlogo?
JANŠA: Jaz mislim da Združene države Amerike nimajo niti približno tako velikega vpliva na tiste, ki protestirajo, kot so ga imele na sedanjega predsednika. Tukaj pa je šlo za geostrateško vprašanje, za vprašanje tega sobivanja Izraela in stokrat večjih arabskih oz. muslimanskih držav z zgodovino številnih vojn in spopadov, stalnih napetosti na Bližnjem vzhodu, nevarnosti tudi jedrskega spopada. In iz tega vidika je jasno, tako Evropska Unija kot Združene države, pa tudi Kitajska, ki je sicer manj glasna, ampak vseeno mislim, da zelo budno spremlja ta dogajanja, upoštevajo tudi te razloge, ne samo tisto, kar zahtevajo ljudje na ulicah. V zahodnem tisku je ogromno svaril pred radikalizacijo teh protestov v smislu, da bi radikalna in islamistična gibanja prevzela oblast. Opozarjajo na primer Irana itd., ampak te stvari niso tako enoznačne. Končno smo tudi v Iranu lahko, pred nedavnim, spremljali proteste proti režimu, ki pa seveda ni prav ameriški, ampak je izrazito proti ameriški, tako da v središču so zahteve za boljše življenje, za več svobode, za več demokracije in za človekovo dostojanstvo. Včeraj sem spremljal neko dobro oddajo na satelitskem programu, Francija 24, kjer so prikazali zahteve žensk v Egiptu. Na nek način je prvič ob teh demonstracijah prišlo do izraza tudi to, kar se je običajno izgubljalo, tudi ko je prišlo do teh sprememb v arabskem svetu, to pa je enakopravnost med spoloma. To je izjemno pomembno vprašanje. Polovica prebivalstva so ženske, ki imajo še bistveno manj pravic od zatirane moške večine.
NOVINARKA: Gospod Janša, že kar nekaj časa niste bili gost nacionalnega radia. Ob zadnjem obisku ste s premierjem Borutom Pahorjem v oddaji Studio ob 17-ih, soočili mnenja pred referendumom o arbitražnem sporazumu, to je bilo junija lani. Danes bova govorila o različnih aktualnih, sedanjih vprašanjih slovenske realnosti. Najprej o arhivih. Ste pobudnik današnjega sestanka predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je sklical premier Pahor. Seveda zaplet je nastal kot vemo, ko sta Arhiv Slovenija in Sova publicistu Igorju Omerzi preprečila dostop do določenih dokumentov. Omerza pripravlja knjigo o aferi JBTZ in o Odboru za varstvo človekovih pravic. Na Sovi so prepričani, da bi razkritje podatkov lahko imelo škodljive posledice za državo. Seveda nas vse zanima, kaj je tu zadaj? Za kakšne podatke gre? Pahor je na primer v ponedeljek dejal, da so problem podatki, ki zadevajo tujino in bi ti podatki ogrozili posameznike. Vi dobro poznate ustroj obveščevalnih služb, to lansiranje informacij. Za kakšne podatke gre? Kdo je tu zadaj? Kdo so ti posamezniki?
JANŠA: Jaz to ne vem. Čudim me pa, da to ve gospod Pahor. Ker je razlagal v parlamentu, v ponedeljek, za kakšne podatke gre. Zakon o arhivih namreč daje g. Pahorju natančno iste pravice do vpogleda v te podatke, kot g. Omerzi. Pa je g. Omerzi bila ta državljanska pravica, ki mu jo daje zakon, vzeta. Čaka na njeno izpolnitev že od avgusta lani. G. Pahor, ki za te podatke sploh ni uradno zaprosil, v skladu z zakonsko proceduro, pa govori o tem, kaj v teh arhivih je in kaj ni.
NOVINARKA: Ampak nekaj gotovo slutite.
JANŠA: To je dodatna nezakonitost in iz tega kar je, v sicer preprečenem parlamentarnem nadzoru, vendarle na začetku ugotovila parlamentarna preiskovalna komisija, izhaja, da je bilo to gradivo, ki je nezakonito vzeto iz arhiva, ki je dostopen javnosti, 19. oktobra prenešeno v kabinet predsednika vlade in je tam ostalo 20 dni. Kaj se je v tem času dogajalo s tem gradivom, ne vemo. Očitno pa ga je predsednik vlade prebral, ker je o tem govoril v ponedeljek v parlamentu.
NOVINARKA: O posameznikih, o tujini…
JANŠA: Ja! In to je dodatna nezakonitost, za katero bi moral nekdo odgovarjati. Zakon velja enako za g. Omerzo in za g. Pahorja. Če bi jaz recimo vzel neko gradivo, ki drugim ni dostopno iz arhiva Sove v mojem mandatu, bi bila takoj vložena interpelacija. Kakšen hrup je bil, ko je vladna komisija samo preverjala zakonitosti v zvezi z delovanjem Sove, tudi v zvezi z arhivi, brez tega da bi kakršna koli gradiva jemali iz tega arhiva in jih nosili v kabinet predsednika vlade, kot se dogaja sedaj. Kar se tiče podatkov, ki bi po 30. ali pa 40. letih lahko ogrozili nacionalni interese Slovenije, je to vse za lase prevlečeno.
NOVINARKA: Ampak gre za obdobje med letom 1970 in 83.
JANŠA: Ja, to je pred 40. leti. 30, 40 leti.
NOVINARKA: Vendar ni tako oddaljena ta zgodovina.
JANŠA: Ampak, to je bila neka druga država in Slovenija ni naslednica tistega režima. Slovenija je samostojna država, ki je nastala z plebiscitom, osamosvojitvijo in v teh temeljnih in ostalih aktih smo zelo odkrito napisali, da gre za prelom s tedanjo prakso kršenja človekovih pravic. In v skladu s številnimi judikati, tako ustavnega kot vrhovnega sodišča, je bila takrat ena tajna politična policija, anomalija, je bila nekaj, kar pravzaprav pravno ni obstajalo, ker je delovanje te tajne politične policije, Udbe, oz. službe državne varnosti, določala tajna zakonodaja in je v nasprotju s tem, kar je napisal pravnik g. Cerar. Slovenija ni prevzela, v pravnem smislu, tega reda, ker ga v pravnem smislu ni bilo. Tisto, kar je bilo v tajnih Uradnih listih ali pa v tajnih vojaških Uradnih listih objavljeno, demokratična Slovenija ni prevzela, ker to ni obstajalo. Predpis, ki ni javno objavljen, ne velja v demokratični državi, torej tudi eminentni slovenski pravniki bodo morali te pojme, po mojem, še enkrat razčistiti in si prebrati nekatere odločbe ustavnega sodišča. V koluarjih kroži kar nekaj interpretacij, nekatere je širil tudi sam predsednik vlade, zakaj naj bi te arhive morali zapreti. Po prvi interpretaciji, ki je bila sporočene enemu našemu poslancu, naj bi šlo tam za imena ljudi, ki naj bi pomagali takratni Jugoslaviji pred sklepanjem Osimskih sporazumov in še vedno menda živijo v Italiji in bi njihovo razkritje pomenilo neko nevarnost zanje. Kasneje se je ugotovilo, da je to čisto, bom rekel, nakladanje. Ne gre za gradiva iz tega obdobja, ne gre za gradiva povezana z Italijo. Gre za gradiva povezana predvsem s sosednjo Avstrijo. In kar se tiče tega občutljivega obdobja, teh mesecev ali pa let, 78, 80, 82, je seveda to te odnose med takratno Jugoslavijo in Avstrijo zaznamoval ne samo eden, ampak več teh terorističnih akcij slovenske ali pa jugoslovanske Udbe na Koroškem, avstrijskem Koroškem, oz. na slovenskem delu, etničnem delu sosednje Avstrije. Ampak dokumenti, v katerih so bila tudi imena, imena koroških Slovencev, ki so bili vpleteni v tej aktivnosti, imena koroških Slovencev, ki so bili takrat sodelavci jugoslovanske ali pa slovenske tajne službe, tudi ob teh akcijah – ti dokumenti so bili že objavljeni. In sicer ob ustavni obtožbi zoper predsednika republike v začetku lanskega leta. Tudi nekateri avstrijski mediji so tista imena povzemali, nobenemu od teh se ni nič zgodilo. Noben postopek ni bil sprožen. Toliko desetletij je minilo. Torej, ne gre za zaščito tistih imen. Očitno gre pa za zaščito tistih, ki so takrat v Sloveniji upravljali pomembne funkcije, ki so bili v ozadju teh navodil za izvajanje mednarodnih terorističnih akcij v sosednji Avstriji in te se ščiti. Kaj se je dogajalo s tem gradivom. Ko je bilo izvzeto iz tega arhiva me je… Je veliko vprašanje, tudi če bo sedaj postalo javno, ne bomo nikoli vedeli, kaj je bilo iz tega gradiva vzeto.
NOVINARKA: In lahko to ogrozi, ima lahko to škodljive posledice za državo?
JANŠA: Jaz mislim, da ima najbolj škodljive posledice za državo to, da nek državni organ reče, da zakona, ki velja, ne bo spoštoval. In to se dogaja od avgusta lani. Predstavljajte si, da v času tega ali pa kakšnega naslednjega mandata nek državni organ reče, pač ne bom spoštoval zakona o policiji, ki pravi, da se človeka lahko pridrži 48 ur preden o tem odloča sodni organ. Recimo, vas zaprejo za 48 ur in vas po temu roku ne spustijo. Policija oceni, da bi to ogrozilo nacionalno varnost in ne pove zakaj. Vaš odvetnik se pritoži, predsednik vlade reče, “to je zapleteno vprašanje, ga bomo proučili, postopka ne bomo ustavili, bomo prekinili”, tako kot so tukaj rekli in traja 6 mesecev in vi ste v zaporu. Vmes pa vladna koalicija predlaga zakon, v katerem se ta rok, ko lahko policija nekoga pridrži brez sodne odločbe, podaljša na 6 mesecev. To je to, to stanje imamo mi sedaj. Ne gre toliko za to, kaj je v ozadju, tudi ne gre toliko za to, kaj je v teh arhivih, to je vse zelo pomembno, ne gre toliko za to, koliko sporen je zakon, ki je sedaj predlagan. Gre za to, da ima Slovenija zakon o arhivih, ki velja že pet let in od avgusta lani, se pravi skoraj pol leta, dva državna organa tega zakona ne spoštujeta. To tudi javno povesta. Ne rečejo, da ga spoštujejo in se zgovarja, ampak je direktor Sove izrazito potrdil na seji delovnega telesa v parlamentu, da tega zakona ne bodo spoštovali, ker bi to lahko ogrozilo nacionalne interese. Vsak državni organ lahko to kadar koli reče in se nekaj izmisli in to je konec pravne države. To je začetek državnega udara in žal to ni osamljen primer. Mi smo še na nekaterih drugih področjih v Sloveniji na robu tega stanja. Drug tak primer je preprečitev parlamentarnega nadzora nad tajnimi službami. Prvič v Sloveniji se je zgodilo, da nek državni organ krši zakon in se s tem celo hvali. Drugič, prvič v demokratični Sloveniji se je zgodilo, da je bil v komisiji, ki je po zakonu pristojna za parlamentarni nadzor nad tajnimi službami in posebnimi metodami in sredstvi, ta nadzor preprečen. Rekli so “lahko greste v arhiv, ne smete pa ničesar pogledati”. Ta komisija ima po zakonu pravico do tega, da pogleda kar koli. Ne samo arhiv, ampak tudi tekoče evidence, saj drugače nadzora, parlamentarnega nadzora ne bi bilo. In to se je zgodilo in nihče ni odgovarjal. Že več kot pol leta je državni zbor v nelegalni sestavi. Po Ustavi RS imamo v parlamentu 20 poslancev. En od poslancev opozicije je zaprt, kot je reklo sodišče, upravičeno. V to se jaz ne spuščam. Mi vladno koalicijo opozarjamo, da je potrebno, če gre tukaj za neko sivo cono, urediti z zakonom neko nadomeščanje v tem času. Nič se ne zgodi, že pol leta.
NOVINARKA: In še vedno je tu poslanec Slovenske nacionalne stranke.
JANŠA: Ja, ampak lahko bi bil kateri koli drugi. Dejstvo je, da ima vladna večina v državnem zboru, ki je majhen, je 90 glasov, velikokrat se kakšna odločitev sprejme za en glas, večjo moč, kot so pa tej vladni koaliciji namenili podpore volivci in vsaka odločitev, to stanje je ustavno samo po sebi sporno, nelegitimna pred vsako odločitev, ki je bila v tem času sprejeta z enim glasom večine. In kljub opozarjanju, se v zvezi s tem popolnoma nič ne zgodi. In tudi to, kar se je dogajalo s tem celjskim sodnikom, za katerega smo vsi glasovali, nobena poslanska skupina ni podprla, da bi se mu podelilo imuniteto, vendarle pa je bil on v priporu nekaj dni nelegalno, kajti zakon in ustava pravita, da sodnik ne sme biti priprt, če o tem ne odloči državni zbor. In državni zbor ni odločal, on je bil vseeno priprt, pa so vsi molčali, predsednik ustavnega sodišča, predsednik vrhovnega sodišča, predsednik parlamenta, ker tukaj je šlo za popolno diskreditacijo zakonodajne veje oblasti. Nihče ni nič naredil. On bi moral sklicati sejo državnega zbora, velikokrat se skliče tudi za manj pomembne stvari, v petek ali soboto in državni zbor bi moral odločiti o tej imuniteti, ne pa da je neustavno stanje trajalo nekaj dni in se je včeraj za nazaj pokrilo. To so vse zadeve, ki so izjemno nevarne, ki so precedens. Ker če lahko nekdo lahko krši nek zakon za šest mesecev, bo tudi katera koli druga prihodnja oblast lahko rekla, “pa če ste vi tako ravnali, pa ni bil nihče kaznovan, lahko to tudi mi”. To je razkroj pravne države. Če za to stanje nihče ne bo odgovarjal, lahko katera koli prihodnja vlada ravna enako.
NOVINARKA: Ostala sva pri sestanku, današnjem, sklicanem. Veliko vprašanj boste gotovo odprli na tem sestanku. Omenila sem že g. Omerzo. Se redno sestajate z njim in g. Bavčarjem. A kaj snujete? Se redno srečujete.
JANŠA: Mi se ne srečujemo redno. G. Omerzo sem srečal ob njegovi predstavitvi knjige o Kocbeku, mislim prvič, najbrž po desetih letih. G. Bavčarja pa vidim, kadar se sestane iniciativni odbor, oz. zdaj že predsedstvo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, to je projekt na katerem sodelujemo, tako kot še z mnogimi iz tistih časov.
NOVINARKA: O tej pravni državi, pravnem sistemu, ki očitno razpada. Vse več indicev je za to, gre za visoko nezaupanje v ne samo v politiko, v parlament, v sam sistem te pravne države. O tem bova nekoliko kasneje. Zdaj bi rada vas vprašala glede gospodarske situacije, kar nas vse zadeva. Zdi se nekako, da svetovno gospodarstvo okreva. Ali ste tudi vi mnenja, da pa je recesija šele zdaj močno zarezala v naše razmere? Ne bom tukaj naštevala številnih stečajev. Več kot 100.000 brezposelnih, Vlada se je sicer lotila reform, ki so bile že kar nekaj časa v zraku. Na primer zdravstvena reforma, pokojninska reforma, česa smo zdaj priče?
JANŠA: Mi smo zdaj priče posledicam neukrepanja v zadnjih dveh letih ali pa še posebej v zadnjem letu in pol, ker na začetku je tudi ta vlada potegnila nekatere poteze, ki so bile potrebne in smo jih vsi podprli. Šlo pa je za neko kratkoročno omilitev posledic gospodarske krize. Ni pa bilo nobenih ukrepov, na podlagi katerih bi zagnali ponovno rast in danes je tako Evropska Unija kot evroobmočje, kot svetovno gospodarstvo v celoti v povprečju iz krize. Ampak v tem povprečju so države, ki so zelo uspešne in so države ki so še vedno v krizi. Na srečo je večina gospodarsko pomembnih ali pa večina držav v svetu, ki so zaradi svojega obsega, obsega svoje ekonomije ključne za gospodarski razvoj planeta, izven krize. Je pa še veliko držav na srečo manjših, na nesrečo je med njimi tudi Slovenija, ki pa še vedno caplja nekje med recesijo in ničelno rastjo ali pa minimalno rastjo in zato so te države same krive. Tisti del, recimo če zgodbo skrajšamo in pogledamo na stanje v Sloveniji, vidimo, da tisti del gospodarstva, ki je vezan na izvoz, relativno dobro posluje. Njihov največji problem je dostop do finančnih virov, ker naš finančni sektor ne deluje dobro. Ampak tuji trgi so oživeli, še posebej nemški, kamor največ izvažamo in to vleče del slovenske ekonomije naprej. Tisti del, ki pa je vezan na domačo porabo, na infrastrukturo, na tisto, kar je v vsaki ekonomiji, pač polovica prispevka gospodarski rasti, pa stagnira oz. propada in za razliko od Nemčije ali pa povprečje evroobmočja, kjer smo, so v Sloveniji v letošnjem letu, v zadnjem četrtletju lanskega in v začetku letošnjega leta povsem obratni trendi. Drugje… večje zaupanje potrošnikov, več je zaupanja gospodarstvu, to pri nas upada, brezposelnost drugje pada, pri nas narašča. Gospodarska rast je minimalna. Zdaj nas je zagrabila še inflacija. Vlada je prvič, od kar ima mandat, bila prisiljena znižati trošarine, kar pomeni, da bo še dodatnih 50 ali pa 100 milijonov evrov izpada iz proračuna in reforme, ki se jih navidezno loteva, nimajo nobene zveze s to kratkoročno situacijo.
NOVINARKA: Ampak vlada je predlagala cel kup konkretnih ukrepov. Tudi zmanjšanje plačilne nediscipline, javni dolg, vse to. Boste kaj podprli tega kar vlada predlaga?
JANŠA: Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je v lanskem, pa tudi že v letu 2009 dvakrat predlagala podobne ukrepe za blažitev finančne nediscipline, kot jih sedaj predlaga vlada. Oba zakona sta bila zavrnjena. Če bodo oni sedaj predlagali, dejansko, ne samo v besedah, ampak tudi v smislu zakonodajnih predlogov, te ukrepe, jih bomo seveda podprli. Ampak nekatere od teh bodo imele praktično zelo šibke posledice ali pa učinke, zato ker ni več toliko problem neka regulativa, pa to, da nekdo ima denar, pa ne plača in to situacijo izkorišča, to se vse da rešiti z administrativnimi ukrepi. Ključni problem je, da denarja ni. In če na začetku verige ni denarja, potem ni možno z nobenimi administrativnimi ukrepi ta denar pognati naprej po ožilju. Delno se da tukaj, in mi smo predlagali to že, ne samo dvakrat, verjetno ob vsakem paketu in štiri smo predlagali, deloma tudi vsebinsko zadevo popravi tako, da država plačuje v skrajšanih rokih. Mi smo predlagali bistveno krajše plačilne roke za vsa naročila, ker so proračuni, ker so javna sredstva zadaj, vse to je bilo, bom rekel, z gnusom zavračano. Zdaj vlada razmišlja v tej smeri. Torej, odgovor je da. Če bodo končno oni to predlagali, bomo mi to podprli, je pa škoda, da to ni bilo podprto dve leti nazaj.
NOVINARKA: Ampak poglejte, gospod Janša, vi ste bili premier v času konjunkture, ali se čutite kaj odgovorni za to, da je Slovenija zdaj v tako slabi gospodarski kondiciji? Če se prav spomnim, so vas, so vam ekonomisti marsikaj predlagali, tudi to, da čim prej krenemo v reformo pokojninskega sistema, pa tega nismo storili. In gre za zadolževanje, to, kar vam očitajo.
JANŠA: Ne, to.
NOVINARKA: Da se je država v vašem času preveč zadolžila.
JANŠA: Ne eno, ne drugo, ni res, ne. Kar se tiče pokojninske reforme, je Slovenija izvedla pokojninsko reformo na prelomu tisočletja, ne, leta 1999. 2000 je stopil v veljavo tako imenovani reformni pokojninski zakon, Ropov zakon, in leta 2004 je bila ta pokojninska reforma šele začetku svojega uresničevanja, se še vedno uresničuje, ne. Takrat se je začela podaljševati delovna doba in to podaljšanje po starem zakonu še vedno poteka, ne. Torej, tri leta po tem, ko je bila pokojninska reforma sprejeta in se je začela uveljavljati, delati še eno pokojninsko reformo, bi bila velika neumnost. Jaz mislim, da je velika neumnost tudi, da se je šlo v te spremembe pokojninskega zakona, to ni pokojninska reforma, tudi ta zakon ohranja obstoječi pokojninski sistem, spreminja samo dve bistvene stvari, ne. V bistvu, uvaja zamrznitev usklajevanja pokojnini s plačami, oziroma samo četrtinsko usklajevanje, kar je krivično do upokojenske generacije. Če je kriza, je kriza za vse, zakaj bi upokojenci tukaj plačali večji delež? In drugo, podaljšuje delovno dobo neselektivno, tudi za tiste, ki delajo na najtežjih delovnih mestih. Kar pa je krivično do dela aktivne populacije, ki zaradi narave dela ne bo mogla delati do 65-ega leta in bodo ti stroški, če se bo tukaj nekaj prišparalo, prišli ven pri invalidskem upokojevanju, pri bolniških in tako naprej. In je to velika neumnost. Ključen problem in to je bil naš, bom rekel, bistveni dopolnilni predlog k temu, kar je vlada predlagala, pa je, da te spremembe pokojninskega sistema ne stimulirajo mladih, da bi se redno zaposlovali in plačevali v pokojninsko blagajno. Ker ne uvajajo osebnega pokojninskega računa. Ko smo se mi prvič zaposlili, smo te stvari gledali drugače, nas ni zanimalo, kakšna bo pokojnina, noben se ni s tem ukvarjal.
NOVINARKA: Zdaj bova pa morala oba še dolgo delati.
JANŠA: Noben ni znal niti približno izračunati, kakšna bo bila njegova pokojnina. Danes je drugače, mlada generacija, že tam od prvega razreda osnovne šole zna izračunati, koliko stane minuta telefonskega pogovora, koliko stane en SMS. In ko se pogovarjajo s tistimi, ki recimo končujejo fakulteto, so oni zelo na tekočem s tem, koliko manj bi dobili v žep, če bi bili redno zaposleni, ker bi morali plačevati tudi v pokojninsko, ali pa v zdravstveno blagajno in koliko zdaj dobijo, ko delajo po pogodbah, na sivem trgu, preko študentskega servisa in dobijo vse v žep. In pravijo, če jaz ne bom pokojnine dočakal, če ne morem vedeti, koliko bom dobil od tega, ko plačam vsak mesec 10 procentov v pokojninsko blagajno ali pa devet procentov, zakaj bi jaz to plačeval. Rajši dobim to v žep in sam varčujem in tako naprej.
NOVINARKA: Dobro živim ta trenutek.
JANŠA: Ja. No in to je problem našega pokojninskega sistema. Ni samo to, da se generacija stara in tako naprej, problem je tudi, da mlada generacija ne vstopa v ta pokojninski sistem. Statistika kaže, da se jih zelo malo redno zaposli, da jih je malo brezposelnih. Fiktivno študirajo, dejansko delajo, tako da dobijo vse v lastni žep. Vlada temu ni želela prisluhniti, to je po našem mnenju velika izgubljena priložnost in zdaj forsirati nek zakon, ki kratkoročno ne bo čisto nič prispeval k izhodu iz gospodarske krize, skregal generacije… Če bo ustavno sodišče referendum o tem zakonu prepovedalo, smo blizu temu, kar se dogaja v Egiptu, ker institucije morajo seveda imeti po eni strani zaupanje v volivcih in se morajo oblikovati na podlagi volilne volje. Morajo pa ohraniti zaupanje ljudi tudi po tem. In če se preprečuje ljudem, da odločajo na podlagi ustavnih instrumentov, potem jim preostane samo še eno in tega si nihče ne želi.
NOVINARKA: Mogoče pa obstaja nek sloj ljudi, ki jih pokojnina ne skrbi. Mislim tukaj na tako imenovane tajkune ali pač, Merkur, SCT, Vegrad. Ali pa drugače povedano, Kordež, Zidar, Tovšak. V primeru Merkurja in SCT-ja je prišlo do začasne zamrznitve premoženja. Ali pozdravljate take ukrepe?
JANŠA: No, še bolj bi jih pozdravil, če bi do njih prišlo že pred leti. Ker bi bilo bolj smiselno zamrzniti premoženje takrat, ko ga je še nekaj bilo. In nekaj prihraniti za davkoplačevalce, ki bodo na koncu vse to plačali.
NOVINARKA: Ampak, ti imperiji so nastajali zelo dolgo časa, nekaj let segajo, bi rekla.
JANŠA: Dvajset let so nastajali.
NOVINARKA: Dvajset let.
JANŠA: Ja, od začetka slovenske tranzicije. Najprej s prvo fazo divje privatizacije in v zadnjem času s to koncentracijo. Tudi v našem mandatu je, po teh podatkih, ki jih zdaj dobivamo, bančni sektor odobraval, sto milijonske kredite podjetjem, od SCT-ja do Merkurja, še posebej največja banka. In da, to je svojevrsten škandal. Zanimivo je, da do teh podatkov prihajamo šele zdaj, prej pa so jih banke skrivale tudi pred nadzornimi institucijami v parlamentu. Banka Slovenije, ki ima edina ustavno oz. zakonsko pristojnost, da regulira to kreditno dejavnost komercialnih bank, pa se je tako pod prejšnjim, kot pod sedanjim guvernerjem skrivala tudi za neko poslovno tajnostjo. Zdaj pa, ko je vreča popolnoma prazna, ko prihajajo z dokapitalizacijo pred davkoplačevalce in proračun, je pa jasno vidno, kako velik je problem.
NOVINARKA: Ampak vprašanje, kdo je tukaj zatajil? Pred nekaj dnevi smo bili priče vzajemnega obtoževanja, s strani direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev in tudi guvernerja Banke Slovenije? Kdo je kriv, da so se dogajali prevzemi? Očitno gre za neko prelaganje odgovornosti oz. nefunkcioniranje institucij, ki bi morale funkcionirati. Zanima me pa…
JANŠA: Tukaj drži, tukaj je krivda tudi na lastnikih. Tudi naša vlada je bila, preko sistemov upravljanja in možnosti imenovanja ljudi v nadzorne svete bank, odgovorna kot solastnik. Drugo in tukaj absolutno, vsaj nekateri ljudje, ki so bili imenovani v te nadzorne svete, niso izpolnili odgovorno svoje funkcije. To je treba nesporno priznati. Morali bi imeti bolj jasno sliko, morali bi obveščati, tako ministrstvo kot vlado, o določenih zadevah in morali bi menjati uprave, ki so se obnašale neodgovorno. Nič od tega se ni zgodilo. Zdaj, druga odgovornost je in največ je na Banki Slovenije, ki edina lahko formalno poseže v kreditno aktivnost komercialnih bank. Tukaj je Banka Slovenije zagovarjala ciklično politiko, to pomeni, da takrat, kadar je bilo denarja veliko, je ona še bolj sproščala te mehanizme in omogočala, da se je ta tok še povečal. Danes pa recimo, ko je denarja malo, še bolj zateguje, tako da je gospodarstvo še v večjem pomanjkanju likvidnostnih sredstev, kot pa bi bilo to potrebno. No, pa tudi nadzorne institucije so tukaj zatajile. Oba regulatorja, še posebej Agencija za trg vrednostnih papirjev je začela delovati šele z novim direktorjem. Dokler je bil prejšnji, se absolutno ni nič dogajalo in tukaj je en del odgovornosti tudi popolnoma jasen. Ta agencija ne bi smela dovoljevati prevzemov in incestov, kot so se dogajali takrat, ko so nekateri od teh, tako imenovanih tajkunov legalizirali svoja parkirišča.
NOVINARKA: Skratka, deljena krivda. Nekaj drugega! Zdi se, da oz. ve se, da je na tem parketu, ekonomske preobrazbe spodrsnilo tudi Rimsko katoliški cerkvi. Mariborska nadškofija se je močno, močno zadolžila, njen dolg znaša menda več kot 700 milijonov evrov. Seveda, da bi odplačala dolgove, je zastavila premoženje, ki ga je dobila tudi skozi denacionalizacijo nazaj. Vpletla se je tudi v zbiranje certifikatov, zdaj pa ta enormen dolg. Vaš komentar.
JANŠA: Ja.
NOVINARKA: Seveda, gre pa za cerkev, ki mora predstavljati, naj bi predstavljala neko moralno avtoriteto naše družbe, potem pa se sprašujemo, kakšna morala nam vlada, pravzaprav? Poglejte, na vseh možnih področjih prihaja do nekih zelo obremenjujočih zadev.
JANŠA: Ja, tudi ta dogajanja so del tega širšega vzorca in žal tudi cerkve ni možno izvzet iz tega oz. dela cerkve, ker tukaj gre za eno do šestih škofij v Sloveniji. Druge nimajo teh težav, so pa težave mariborske škofije velike. Zdaj, moje osebno mnenje je, da cerkev ni za to, da bi se ukvarjala z materialnim svetom. Zato so druge institucije, morali bi se bolj ukvarjati z duhovnim in tudi neka moralna moč slovenske katoliške cerkve je bila bistveno večja v času, ko je bila revna. Ko je bila bolj revna od tega, kot je danes.
NOVINARKA: In bliže ljudem.
JANŠA: Ker so jo ljudje drugače dojemali. Bom rekel, nauki pridige so se drugače slišali in razumeli. Ti moraš, če hočeš imeti moralno avtoriteto, tudi delat tisto kar govoriš. Ali pa ne smeš delati tistega, kar kritiziraš. Tako da je zdaj ta finančni problem mariborske škofije zelo negativno vplival na moralno moč celotne slovenske katoliške cerkve in si je samo želeti, da bi se ta stvar čimprej sanirala. Se bo pa sanirala na enak način, kot tudi vse ostale podobne zgodbe. Ker formalno je šlo tukaj za gospodarske subjekte. Lastništvo je posebej zanimivo zaradi drugačnega poslanstva tega lastnika. Drugače pa veljajo isti zakoni, tako za T2, kot za Telekom, ali za Simobil.
NOVINARKA: Poglejte, družba je zbolela, pravi Miro Cerar. Boštjan M. Zupančič, odpovedal je imunski sistem države. Ali je bila imunost v Sloveniji sploh kdaj vzpostavljena? Čemu smo zdaj priča, če gledamo na širše družbeno dogajanja? Pustimo gospodarstvo ob strani, ampak zdi se, da pravzaprav ni več nekih referenčnih točk, na katere bi se lahko uprli državljani.
JANŠA: Ja, dve dimenziji tega problema sta. En je problem vrednot oz. problem nekega bazičnega razumevanja in vedenja in tudi obnašanja, v tem smislu, da se ve, kaj je prav in kaj je narobe. Tranzicija je morda še dodatno izkrivila že tako izkrivljene vzorce iz socializma. In ker je prišlo do nekega konglomerata, ker je lahko vsak vzel iz enega ali pa iz novega ali pa iz starega sistema tisto, kar mu je bolj odgovarjalo, mislim iz sistema vrednot. Drugo je pa problem na ravni pravne države. O tem pa sva prej govorila.
NOVINARKA: Ampak poglejte…
JANŠA: Država nima nobene moralne pravice, tako kot cerkev nima moralne pravice, da zahteva moralno obnašanje, če se sama tako ne obnaša. Tako tudi država nima nobene moralne pravice, da zahteva od državljanov, da spoštujejo zakone, če njihovi visoki uradniki pravijo pri zakonu o arhivih, zakon velja, vendar ga ne bomo spoštovali. Zakaj bi jaz moral plačati davek, če pa Sovi ni treba spoštovati Zakona o arhivih…
NOVINARKA: Ampak, gospod Janša…
JANŠA: In, vlada tukaj nič ne ukrepa.
NOVINARKA: Poglejte, gospod Janša, niti poslanci ne spoštujejo odločitev ustavnega sodišča; Tone Jerovšek je bil zadnjič v Studiu ob 17-ih nad tem zgrožen. Gre za Ankaran. Kako naj ljudje verjamemo v to, če niti poslanci ne verjamejo ustavnemu sodišču?
JANŠA: Ja, spoštovani, ne gre samo za Ankaran, tudi ta zgodba ima precej daljši rep. In čisto sprenevedanje je, če se zdaj kaže samo na zadevo Ankarana, ki je morda še najmanj pomembna po vsebini, po formalni plati, je seveda enako pomembna, kot tudi ostale odločbe, ker se odločbe ustavnega sodišča ne spoštujejo. Imamo bistveno težji primer, ko smo imeli referendum o volilnem sistemu, ko je bil izglasovan večinski volilni sistem, ko je bil okrog tega spor, ko je potem to prišlo na ustavno sodišče. Ustavno sodišče je odločilo, da je zmagal večinski volilni sistem; tista odločba je še danes neuresničena. Potem imamo odločbo ustavnega sodišča o istem problemu. Ustavno sodišče je leta 1995 odločilo, da je koprska občina neustavna, da se mora razdeliti, da morajo nastati še tri občine, poleg Ankarana še dve. Še vedno niso nastale. Skratka, te stvari se nalagajo. In ko se prva odločba Ustavnega sodišča zaobide s spremembo ustave, ali pa s tem, da se je ne spoštuje, se odpre Pandorina skrinjica. In Ankaran ni zadnji primer. Dokler se tista najstarejša odločba ustavnega sodišča ne bo implementirala, bo nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča možno. Skratka, če lahko nekdo krši to odločbo in se mu ni nič zgodilo, in se s tem hvali, zakaj bi jo drugi spoštovali?
NOVINARKA: No, poglejte, vi ste nedavno predstavili svoj program sprememb, vključno z ustavnimi spremembami, 50+ je torej vaš načrt. Ponudili ste sodelovanje pomladnim strankam, tako SLS kot NSi, sta bolj previdni pri teh vaših pobudah. Ampak zanima me nekaj drugega, ko sva pri ustavi, tudi pravni strokovnjaki so zelo skeptični do vaši predlogov. O tem smo govorili v Studiu ob 17-ih. Tone Jerovšek, že prej sem ga omenila, Ciril Ribičič, Rajko Pirnat, pravniki so dokaj enotnega mnenja, da ustava, ki je stara 20 let, ni potrebna korenitih sprememb, ampak le nekaterih popravkov. Se vam ne zdi, da je potrebno za spreminjanje ustave, prvič, doseči konsenz različnih političnih opcij. In drugo vprašanje: ali še vedno vztrajate ob vseh teh pravnih mnenjih, pri teh predlogih?
JANŠA: Prvič, pravna mnenja so zelo različna. Drugič, ta formula 50+, to ni naša strategij
JANEZ JANŠA (Slovenska demokratska stranka): Dober dan, lep pozdrav!
NOVINARKA: Pozornost svetovne javnosti je te dni usmerjena v Egipt, kjer so se ljudje uprli avtoritarnemu režimu Mubaraka, ki je na čelu države že 30 let. Včeraj milijon ljudi na ulicah, trgih Kaira, zvečer govor Mubaraka. Njegova napoved septembrskih volitev, na nujnost takojšnjega prenosa oblasti je opozoril tudi ameriški predsednik Obama, demonstracije se še niso polegle. Vam so blizu ta obrambna in geostrateška vprašanja, pa me zanima, ste diplomirani obramboslovec, kako ocenjujete to dogajanje v tem muslimanskem delu sveta?
JANŠA: To, kar se dogaja v Egiptu, že prej v Tuniziji in kar dobiva določena posnemanja tudi v nekaterih drugih arabskih ali pa muslimanskih državah, je bolj kot kakšna obramba ali pa geostrateško vprašanje, vprašanje svobode in demokracije in pa človekovih pravic. Kaže na to, da nobena diktatura, dolgoročno, ni vzdržna. Ko je enkrat preveč, je preveč. V Egiptu sicer protestira, relativno vzeto, manjši del prebivalstva. Egipt je država z več kot 80 milijoni prebivalstva. Mislim, da je plus-minus 10 procentov, ni natančnih številk, oz. popisov prebivalstva. To je približno toliko, kot če bi v Ljubljani protestiralo kakšnih 22.000 ljudi. En milijon, za Egipt, je 22.000 ljudi za Slovenijo. To se je že zgodilo pri nas nekajkrat. Torej, stvari je treba gledat tudi v tej luči in po mojem, ravno zaradi teh razmerij, tudi egiptovski predsednik, izvoljen na nekih čudnih referendumih, Mubarak še ni odstopil. On še vedno računa, da ima določeno podporo, s tem da ta podpora, po mojem mnenju, kopni iz dneva v dan. Poleg tega je Egipt, pa tudi ostale države, kjer prihaja do teh protestov, zaznamovan tudi s poledicami globalizacije. Gre predvsem za to, da je v zadnjih letih zrasla generacija mladih, ki je bolj izobražena, ki je bolj v teh modernih komunikacijskih tehnikah. V Egiptu je med celotnim prebivalstvom skoraj 30 procentov ljudi starih med 15 in 29 let in ti so jedro teh protestov, tudi v drugih državah. V Tuniziji recimo je bilo zelo podobno. Torej ne gre več za neko neosveščeno maso, ki se ne zaveda nikakršnih svojih pravic in protestira samo kadar so življenjske okoliščine izjemno težke. Tukaj je dejansko bil nek povod dvig cen hrane, vendar pa še zdaleč ne gre samo za to, tudi te tri zahteve, ki jih postavljajo protestniki v Egiptu kažejo, da gre predvsem za vprašanje svobode, demokracije in človekovih pravic in potem ljudje pričakujejo od tega novega, bolj demokratičnega in pravičnega reda tudi boljše življenje. Tukaj je vse povezano med sabo.
NOVINARKA: Ampak najbrž Združene države Amerike tu igrajo neko ključno vlogo?
JANŠA: Jaz mislim da Združene države Amerike nimajo niti približno tako velikega vpliva na tiste, ki protestirajo, kot so ga imele na sedanjega predsednika. Tukaj pa je šlo za geostrateško vprašanje, za vprašanje tega sobivanja Izraela in stokrat večjih arabskih oz. muslimanskih držav z zgodovino številnih vojn in spopadov, stalnih napetosti na Bližnjem vzhodu, nevarnosti tudi jedrskega spopada. In iz tega vidika je jasno, tako Evropska Unija kot Združene države, pa tudi Kitajska, ki je sicer manj glasna, ampak vseeno mislim, da zelo budno spremlja ta dogajanja, upoštevajo tudi te razloge, ne samo tisto, kar zahtevajo ljudje na ulicah. V zahodnem tisku je ogromno svaril pred radikalizacijo teh protestov v smislu, da bi radikalna in islamistična gibanja prevzela oblast. Opozarjajo na primer Irana itd., ampak te stvari niso tako enoznačne. Končno smo tudi v Iranu lahko, pred nedavnim, spremljali proteste proti režimu, ki pa seveda ni prav ameriški, ampak je izrazito proti ameriški, tako da v središču so zahteve za boljše življenje, za več svobode, za več demokracije in za človekovo dostojanstvo. Včeraj sem spremljal neko dobro oddajo na satelitskem programu, Francija 24, kjer so prikazali zahteve žensk v Egiptu. Na nek način je prvič ob teh demonstracijah prišlo do izraza tudi to, kar se je običajno izgubljalo, tudi ko je prišlo do teh sprememb v arabskem svetu, to pa je enakopravnost med spoloma. To je izjemno pomembno vprašanje. Polovica prebivalstva so ženske, ki imajo še bistveno manj pravic od zatirane moške večine.
NOVINARKA: Gospod Janša, že kar nekaj časa niste bili gost nacionalnega radia. Ob zadnjem obisku ste s premierjem Borutom Pahorjem v oddaji Studio ob 17-ih, soočili mnenja pred referendumom o arbitražnem sporazumu, to je bilo junija lani. Danes bova govorila o različnih aktualnih, sedanjih vprašanjih slovenske realnosti. Najprej o arhivih. Ste pobudnik današnjega sestanka predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je sklical premier Pahor. Seveda zaplet je nastal kot vemo, ko sta Arhiv Slovenija in Sova publicistu Igorju Omerzi preprečila dostop do določenih dokumentov. Omerza pripravlja knjigo o aferi JBTZ in o Odboru za varstvo človekovih pravic. Na Sovi so prepričani, da bi razkritje podatkov lahko imelo škodljive posledice za državo. Seveda nas vse zanima, kaj je tu zadaj? Za kakšne podatke gre? Pahor je na primer v ponedeljek dejal, da so problem podatki, ki zadevajo tujino in bi ti podatki ogrozili posameznike. Vi dobro poznate ustroj obveščevalnih služb, to lansiranje informacij. Za kakšne podatke gre? Kdo je tu zadaj? Kdo so ti posamezniki?
JANŠA: Jaz to ne vem. Čudim me pa, da to ve gospod Pahor. Ker je razlagal v parlamentu, v ponedeljek, za kakšne podatke gre. Zakon o arhivih namreč daje g. Pahorju natančno iste pravice do vpogleda v te podatke, kot g. Omerzi. Pa je g. Omerzi bila ta državljanska pravica, ki mu jo daje zakon, vzeta. Čaka na njeno izpolnitev že od avgusta lani. G. Pahor, ki za te podatke sploh ni uradno zaprosil, v skladu z zakonsko proceduro, pa govori o tem, kaj v teh arhivih je in kaj ni.
NOVINARKA: Ampak nekaj gotovo slutite.
JANŠA: To je dodatna nezakonitost in iz tega kar je, v sicer preprečenem parlamentarnem nadzoru, vendarle na začetku ugotovila parlamentarna preiskovalna komisija, izhaja, da je bilo to gradivo, ki je nezakonito vzeto iz arhiva, ki je dostopen javnosti, 19. oktobra prenešeno v kabinet predsednika vlade in je tam ostalo 20 dni. Kaj se je v tem času dogajalo s tem gradivom, ne vemo. Očitno pa ga je predsednik vlade prebral, ker je o tem govoril v ponedeljek v parlamentu.
NOVINARKA: O posameznikih, o tujini…
JANŠA: Ja! In to je dodatna nezakonitost, za katero bi moral nekdo odgovarjati. Zakon velja enako za g. Omerzo in za g. Pahorja. Če bi jaz recimo vzel neko gradivo, ki drugim ni dostopno iz arhiva Sove v mojem mandatu, bi bila takoj vložena interpelacija. Kakšen hrup je bil, ko je vladna komisija samo preverjala zakonitosti v zvezi z delovanjem Sove, tudi v zvezi z arhivi, brez tega da bi kakršna koli gradiva jemali iz tega arhiva in jih nosili v kabinet predsednika vlade, kot se dogaja sedaj. Kar se tiče podatkov, ki bi po 30. ali pa 40. letih lahko ogrozili nacionalni interese Slovenije, je to vse za lase prevlečeno.
NOVINARKA: Ampak gre za obdobje med letom 1970 in 83.
JANŠA: Ja, to je pred 40. leti. 30, 40 leti.
NOVINARKA: Vendar ni tako oddaljena ta zgodovina.
JANŠA: Ampak, to je bila neka druga država in Slovenija ni naslednica tistega režima. Slovenija je samostojna država, ki je nastala z plebiscitom, osamosvojitvijo in v teh temeljnih in ostalih aktih smo zelo odkrito napisali, da gre za prelom s tedanjo prakso kršenja človekovih pravic. In v skladu s številnimi judikati, tako ustavnega kot vrhovnega sodišča, je bila takrat ena tajna politična policija, anomalija, je bila nekaj, kar pravzaprav pravno ni obstajalo, ker je delovanje te tajne politične policije, Udbe, oz. službe državne varnosti, določala tajna zakonodaja in je v nasprotju s tem, kar je napisal pravnik g. Cerar. Slovenija ni prevzela, v pravnem smislu, tega reda, ker ga v pravnem smislu ni bilo. Tisto, kar je bilo v tajnih Uradnih listih ali pa v tajnih vojaških Uradnih listih objavljeno, demokratična Slovenija ni prevzela, ker to ni obstajalo. Predpis, ki ni javno objavljen, ne velja v demokratični državi, torej tudi eminentni slovenski pravniki bodo morali te pojme, po mojem, še enkrat razčistiti in si prebrati nekatere odločbe ustavnega sodišča. V koluarjih kroži kar nekaj interpretacij, nekatere je širil tudi sam predsednik vlade, zakaj naj bi te arhive morali zapreti. Po prvi interpretaciji, ki je bila sporočene enemu našemu poslancu, naj bi šlo tam za imena ljudi, ki naj bi pomagali takratni Jugoslaviji pred sklepanjem Osimskih sporazumov in še vedno menda živijo v Italiji in bi njihovo razkritje pomenilo neko nevarnost zanje. Kasneje se je ugotovilo, da je to čisto, bom rekel, nakladanje. Ne gre za gradiva iz tega obdobja, ne gre za gradiva povezana z Italijo. Gre za gradiva povezana predvsem s sosednjo Avstrijo. In kar se tiče tega občutljivega obdobja, teh mesecev ali pa let, 78, 80, 82, je seveda to te odnose med takratno Jugoslavijo in Avstrijo zaznamoval ne samo eden, ampak več teh terorističnih akcij slovenske ali pa jugoslovanske Udbe na Koroškem, avstrijskem Koroškem, oz. na slovenskem delu, etničnem delu sosednje Avstrije. Ampak dokumenti, v katerih so bila tudi imena, imena koroških Slovencev, ki so bili vpleteni v tej aktivnosti, imena koroških Slovencev, ki so bili takrat sodelavci jugoslovanske ali pa slovenske tajne službe, tudi ob teh akcijah – ti dokumenti so bili že objavljeni. In sicer ob ustavni obtožbi zoper predsednika republike v začetku lanskega leta. Tudi nekateri avstrijski mediji so tista imena povzemali, nobenemu od teh se ni nič zgodilo. Noben postopek ni bil sprožen. Toliko desetletij je minilo. Torej, ne gre za zaščito tistih imen. Očitno gre pa za zaščito tistih, ki so takrat v Sloveniji upravljali pomembne funkcije, ki so bili v ozadju teh navodil za izvajanje mednarodnih terorističnih akcij v sosednji Avstriji in te se ščiti. Kaj se je dogajalo s tem gradivom. Ko je bilo izvzeto iz tega arhiva me je… Je veliko vprašanje, tudi če bo sedaj postalo javno, ne bomo nikoli vedeli, kaj je bilo iz tega gradiva vzeto.
NOVINARKA: In lahko to ogrozi, ima lahko to škodljive posledice za državo?
JANŠA: Jaz mislim, da ima najbolj škodljive posledice za državo to, da nek državni organ reče, da zakona, ki velja, ne bo spoštoval. In to se dogaja od avgusta lani. Predstavljajte si, da v času tega ali pa kakšnega naslednjega mandata nek državni organ reče, pač ne bom spoštoval zakona o policiji, ki pravi, da se človeka lahko pridrži 48 ur preden o tem odloča sodni organ. Recimo, vas zaprejo za 48 ur in vas po temu roku ne spustijo. Policija oceni, da bi to ogrozilo nacionalno varnost in ne pove zakaj. Vaš odvetnik se pritoži, predsednik vlade reče, “to je zapleteno vprašanje, ga bomo proučili, postopka ne bomo ustavili, bomo prekinili”, tako kot so tukaj rekli in traja 6 mesecev in vi ste v zaporu. Vmes pa vladna koalicija predlaga zakon, v katerem se ta rok, ko lahko policija nekoga pridrži brez sodne odločbe, podaljša na 6 mesecev. To je to, to stanje imamo mi sedaj. Ne gre toliko za to, kaj je v ozadju, tudi ne gre toliko za to, kaj je v teh arhivih, to je vse zelo pomembno, ne gre toliko za to, koliko sporen je zakon, ki je sedaj predlagan. Gre za to, da ima Slovenija zakon o arhivih, ki velja že pet let in od avgusta lani, se pravi skoraj pol leta, dva državna organa tega zakona ne spoštujeta. To tudi javno povesta. Ne rečejo, da ga spoštujejo in se zgovarja, ampak je direktor Sove izrazito potrdil na seji delovnega telesa v parlamentu, da tega zakona ne bodo spoštovali, ker bi to lahko ogrozilo nacionalne interese. Vsak državni organ lahko to kadar koli reče in se nekaj izmisli in to je konec pravne države. To je začetek državnega udara in žal to ni osamljen primer. Mi smo še na nekaterih drugih področjih v Sloveniji na robu tega stanja. Drug tak primer je preprečitev parlamentarnega nadzora nad tajnimi službami. Prvič v Sloveniji se je zgodilo, da nek državni organ krši zakon in se s tem celo hvali. Drugič, prvič v demokratični Sloveniji se je zgodilo, da je bil v komisiji, ki je po zakonu pristojna za parlamentarni nadzor nad tajnimi službami in posebnimi metodami in sredstvi, ta nadzor preprečen. Rekli so “lahko greste v arhiv, ne smete pa ničesar pogledati”. Ta komisija ima po zakonu pravico do tega, da pogleda kar koli. Ne samo arhiv, ampak tudi tekoče evidence, saj drugače nadzora, parlamentarnega nadzora ne bi bilo. In to se je zgodilo in nihče ni odgovarjal. Že več kot pol leta je državni zbor v nelegalni sestavi. Po Ustavi RS imamo v parlamentu 20 poslancev. En od poslancev opozicije je zaprt, kot je reklo sodišče, upravičeno. V to se jaz ne spuščam. Mi vladno koalicijo opozarjamo, da je potrebno, če gre tukaj za neko sivo cono, urediti z zakonom neko nadomeščanje v tem času. Nič se ne zgodi, že pol leta.
NOVINARKA: In še vedno je tu poslanec Slovenske nacionalne stranke.
JANŠA: Ja, ampak lahko bi bil kateri koli drugi. Dejstvo je, da ima vladna večina v državnem zboru, ki je majhen, je 90 glasov, velikokrat se kakšna odločitev sprejme za en glas, večjo moč, kot so pa tej vladni koaliciji namenili podpore volivci in vsaka odločitev, to stanje je ustavno samo po sebi sporno, nelegitimna pred vsako odločitev, ki je bila v tem času sprejeta z enim glasom večine. In kljub opozarjanju, se v zvezi s tem popolnoma nič ne zgodi. In tudi to, kar se je dogajalo s tem celjskim sodnikom, za katerega smo vsi glasovali, nobena poslanska skupina ni podprla, da bi se mu podelilo imuniteto, vendarle pa je bil on v priporu nekaj dni nelegalno, kajti zakon in ustava pravita, da sodnik ne sme biti priprt, če o tem ne odloči državni zbor. In državni zbor ni odločal, on je bil vseeno priprt, pa so vsi molčali, predsednik ustavnega sodišča, predsednik vrhovnega sodišča, predsednik parlamenta, ker tukaj je šlo za popolno diskreditacijo zakonodajne veje oblasti. Nihče ni nič naredil. On bi moral sklicati sejo državnega zbora, velikokrat se skliče tudi za manj pomembne stvari, v petek ali soboto in državni zbor bi moral odločiti o tej imuniteti, ne pa da je neustavno stanje trajalo nekaj dni in se je včeraj za nazaj pokrilo. To so vse zadeve, ki so izjemno nevarne, ki so precedens. Ker če lahko nekdo lahko krši nek zakon za šest mesecev, bo tudi katera koli druga prihodnja oblast lahko rekla, “pa če ste vi tako ravnali, pa ni bil nihče kaznovan, lahko to tudi mi”. To je razkroj pravne države. Če za to stanje nihče ne bo odgovarjal, lahko katera koli prihodnja vlada ravna enako.
NOVINARKA: Ostala sva pri sestanku, današnjem, sklicanem. Veliko vprašanj boste gotovo odprli na tem sestanku. Omenila sem že g. Omerzo. Se redno sestajate z njim in g. Bavčarjem. A kaj snujete? Se redno srečujete.
JANŠA: Mi se ne srečujemo redno. G. Omerzo sem srečal ob njegovi predstavitvi knjige o Kocbeku, mislim prvič, najbrž po desetih letih. G. Bavčarja pa vidim, kadar se sestane iniciativni odbor, oz. zdaj že predsedstvo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, to je projekt na katerem sodelujemo, tako kot še z mnogimi iz tistih časov.
NOVINARKA: O tej pravni državi, pravnem sistemu, ki očitno razpada. Vse več indicev je za to, gre za visoko nezaupanje v ne samo v politiko, v parlament, v sam sistem te pravne države. O tem bova nekoliko kasneje. Zdaj bi rada vas vprašala glede gospodarske situacije, kar nas vse zadeva. Zdi se nekako, da svetovno gospodarstvo okreva. Ali ste tudi vi mnenja, da pa je recesija šele zdaj močno zarezala v naše razmere? Ne bom tukaj naštevala številnih stečajev. Več kot 100.000 brezposelnih, Vlada se je sicer lotila reform, ki so bile že kar nekaj časa v zraku. Na primer zdravstvena reforma, pokojninska reforma, česa smo zdaj priče?
JANŠA: Mi smo zdaj priče posledicam neukrepanja v zadnjih dveh letih ali pa še posebej v zadnjem letu in pol, ker na začetku je tudi ta vlada potegnila nekatere poteze, ki so bile potrebne in smo jih vsi podprli. Šlo pa je za neko kratkoročno omilitev posledic gospodarske krize. Ni pa bilo nobenih ukrepov, na podlagi katerih bi zagnali ponovno rast in danes je tako Evropska Unija kot evroobmočje, kot svetovno gospodarstvo v celoti v povprečju iz krize. Ampak v tem povprečju so države, ki so zelo uspešne in so države ki so še vedno v krizi. Na srečo je večina gospodarsko pomembnih ali pa večina držav v svetu, ki so zaradi svojega obsega, obsega svoje ekonomije ključne za gospodarski razvoj planeta, izven krize. Je pa še veliko držav na srečo manjših, na nesrečo je med njimi tudi Slovenija, ki pa še vedno caplja nekje med recesijo in ničelno rastjo ali pa minimalno rastjo in zato so te države same krive. Tisti del, recimo če zgodbo skrajšamo in pogledamo na stanje v Sloveniji, vidimo, da tisti del gospodarstva, ki je vezan na izvoz, relativno dobro posluje. Njihov največji problem je dostop do finančnih virov, ker naš finančni sektor ne deluje dobro. Ampak tuji trgi so oživeli, še posebej nemški, kamor največ izvažamo in to vleče del slovenske ekonomije naprej. Tisti del, ki pa je vezan na domačo porabo, na infrastrukturo, na tisto, kar je v vsaki ekonomiji, pač polovica prispevka gospodarski rasti, pa stagnira oz. propada in za razliko od Nemčije ali pa povprečje evroobmočja, kjer smo, so v Sloveniji v letošnjem letu, v zadnjem četrtletju lanskega in v začetku letošnjega leta povsem obratni trendi. Drugje… večje zaupanje potrošnikov, več je zaupanja gospodarstvu, to pri nas upada, brezposelnost drugje pada, pri nas narašča. Gospodarska rast je minimalna. Zdaj nas je zagrabila še inflacija. Vlada je prvič, od kar ima mandat, bila prisiljena znižati trošarine, kar pomeni, da bo še dodatnih 50 ali pa 100 milijonov evrov izpada iz proračuna in reforme, ki se jih navidezno loteva, nimajo nobene zveze s to kratkoročno situacijo.
NOVINARKA: Ampak vlada je predlagala cel kup konkretnih ukrepov. Tudi zmanjšanje plačilne nediscipline, javni dolg, vse to. Boste kaj podprli tega kar vlada predlaga?
JANŠA: Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je v lanskem, pa tudi že v letu 2009 dvakrat predlagala podobne ukrepe za blažitev finančne nediscipline, kot jih sedaj predlaga vlada. Oba zakona sta bila zavrnjena. Če bodo oni sedaj predlagali, dejansko, ne samo v besedah, ampak tudi v smislu zakonodajnih predlogov, te ukrepe, jih bomo seveda podprli. Ampak nekatere od teh bodo imele praktično zelo šibke posledice ali pa učinke, zato ker ni več toliko problem neka regulativa, pa to, da nekdo ima denar, pa ne plača in to situacijo izkorišča, to se vse da rešiti z administrativnimi ukrepi. Ključni problem je, da denarja ni. In če na začetku verige ni denarja, potem ni možno z nobenimi administrativnimi ukrepi ta denar pognati naprej po ožilju. Delno se da tukaj, in mi smo predlagali to že, ne samo dvakrat, verjetno ob vsakem paketu in štiri smo predlagali, deloma tudi vsebinsko zadevo popravi tako, da država plačuje v skrajšanih rokih. Mi smo predlagali bistveno krajše plačilne roke za vsa naročila, ker so proračuni, ker so javna sredstva zadaj, vse to je bilo, bom rekel, z gnusom zavračano. Zdaj vlada razmišlja v tej smeri. Torej, odgovor je da. Če bodo končno oni to predlagali, bomo mi to podprli, je pa škoda, da to ni bilo podprto dve leti nazaj.
NOVINARKA: Ampak poglejte, gospod Janša, vi ste bili premier v času konjunkture, ali se čutite kaj odgovorni za to, da je Slovenija zdaj v tako slabi gospodarski kondiciji? Če se prav spomnim, so vas, so vam ekonomisti marsikaj predlagali, tudi to, da čim prej krenemo v reformo pokojninskega sistema, pa tega nismo storili. In gre za zadolževanje, to, kar vam očitajo.
JANŠA: Ne, to.
NOVINARKA: Da se je država v vašem času preveč zadolžila.
JANŠA: Ne eno, ne drugo, ni res, ne. Kar se tiče pokojninske reforme, je Slovenija izvedla pokojninsko reformo na prelomu tisočletja, ne, leta 1999. 2000 je stopil v veljavo tako imenovani reformni pokojninski zakon, Ropov zakon, in leta 2004 je bila ta pokojninska reforma šele začetku svojega uresničevanja, se še vedno uresničuje, ne. Takrat se je začela podaljševati delovna doba in to podaljšanje po starem zakonu še vedno poteka, ne. Torej, tri leta po tem, ko je bila pokojninska reforma sprejeta in se je začela uveljavljati, delati še eno pokojninsko reformo, bi bila velika neumnost. Jaz mislim, da je velika neumnost tudi, da se je šlo v te spremembe pokojninskega zakona, to ni pokojninska reforma, tudi ta zakon ohranja obstoječi pokojninski sistem, spreminja samo dve bistvene stvari, ne. V bistvu, uvaja zamrznitev usklajevanja pokojnini s plačami, oziroma samo četrtinsko usklajevanje, kar je krivično do upokojenske generacije. Če je kriza, je kriza za vse, zakaj bi upokojenci tukaj plačali večji delež? In drugo, podaljšuje delovno dobo neselektivno, tudi za tiste, ki delajo na najtežjih delovnih mestih. Kar pa je krivično do dela aktivne populacije, ki zaradi narave dela ne bo mogla delati do 65-ega leta in bodo ti stroški, če se bo tukaj nekaj prišparalo, prišli ven pri invalidskem upokojevanju, pri bolniških in tako naprej. In je to velika neumnost. Ključen problem in to je bil naš, bom rekel, bistveni dopolnilni predlog k temu, kar je vlada predlagala, pa je, da te spremembe pokojninskega sistema ne stimulirajo mladih, da bi se redno zaposlovali in plačevali v pokojninsko blagajno. Ker ne uvajajo osebnega pokojninskega računa. Ko smo se mi prvič zaposlili, smo te stvari gledali drugače, nas ni zanimalo, kakšna bo pokojnina, noben se ni s tem ukvarjal.
NOVINARKA: Zdaj bova pa morala oba še dolgo delati.
JANŠA: Noben ni znal niti približno izračunati, kakšna bo bila njegova pokojnina. Danes je drugače, mlada generacija, že tam od prvega razreda osnovne šole zna izračunati, koliko stane minuta telefonskega pogovora, koliko stane en SMS. In ko se pogovarjajo s tistimi, ki recimo končujejo fakulteto, so oni zelo na tekočem s tem, koliko manj bi dobili v žep, če bi bili redno zaposleni, ker bi morali plačevati tudi v pokojninsko, ali pa v zdravstveno blagajno in koliko zdaj dobijo, ko delajo po pogodbah, na sivem trgu, preko študentskega servisa in dobijo vse v žep. In pravijo, če jaz ne bom pokojnine dočakal, če ne morem vedeti, koliko bom dobil od tega, ko plačam vsak mesec 10 procentov v pokojninsko blagajno ali pa devet procentov, zakaj bi jaz to plačeval. Rajši dobim to v žep in sam varčujem in tako naprej.
NOVINARKA: Dobro živim ta trenutek.
JANŠA: Ja. No in to je problem našega pokojninskega sistema. Ni samo to, da se generacija stara in tako naprej, problem je tudi, da mlada generacija ne vstopa v ta pokojninski sistem. Statistika kaže, da se jih zelo malo redno zaposli, da jih je malo brezposelnih. Fiktivno študirajo, dejansko delajo, tako da dobijo vse v lastni žep. Vlada temu ni želela prisluhniti, to je po našem mnenju velika izgubljena priložnost in zdaj forsirati nek zakon, ki kratkoročno ne bo čisto nič prispeval k izhodu iz gospodarske krize, skregal generacije… Če bo ustavno sodišče referendum o tem zakonu prepovedalo, smo blizu temu, kar se dogaja v Egiptu, ker institucije morajo seveda imeti po eni strani zaupanje v volivcih in se morajo oblikovati na podlagi volilne volje. Morajo pa ohraniti zaupanje ljudi tudi po tem. In če se preprečuje ljudem, da odločajo na podlagi ustavnih instrumentov, potem jim preostane samo še eno in tega si nihče ne želi.
NOVINARKA: Mogoče pa obstaja nek sloj ljudi, ki jih pokojnina ne skrbi. Mislim tukaj na tako imenovane tajkune ali pač, Merkur, SCT, Vegrad. Ali pa drugače povedano, Kordež, Zidar, Tovšak. V primeru Merkurja in SCT-ja je prišlo do začasne zamrznitve premoženja. Ali pozdravljate take ukrepe?
JANŠA: No, še bolj bi jih pozdravil, če bi do njih prišlo že pred leti. Ker bi bilo bolj smiselno zamrzniti premoženje takrat, ko ga je še nekaj bilo. In nekaj prihraniti za davkoplačevalce, ki bodo na koncu vse to plačali.
NOVINARKA: Ampak, ti imperiji so nastajali zelo dolgo časa, nekaj let segajo, bi rekla.
JANŠA: Dvajset let so nastajali.
NOVINARKA: Dvajset let.
JANŠA: Ja, od začetka slovenske tranzicije. Najprej s prvo fazo divje privatizacije in v zadnjem času s to koncentracijo. Tudi v našem mandatu je, po teh podatkih, ki jih zdaj dobivamo, bančni sektor odobraval, sto milijonske kredite podjetjem, od SCT-ja do Merkurja, še posebej največja banka. In da, to je svojevrsten škandal. Zanimivo je, da do teh podatkov prihajamo šele zdaj, prej pa so jih banke skrivale tudi pred nadzornimi institucijami v parlamentu. Banka Slovenije, ki ima edina ustavno oz. zakonsko pristojnost, da regulira to kreditno dejavnost komercialnih bank, pa se je tako pod prejšnjim, kot pod sedanjim guvernerjem skrivala tudi za neko poslovno tajnostjo. Zdaj pa, ko je vreča popolnoma prazna, ko prihajajo z dokapitalizacijo pred davkoplačevalce in proračun, je pa jasno vidno, kako velik je problem.
NOVINARKA: Ampak vprašanje, kdo je tukaj zatajil? Pred nekaj dnevi smo bili priče vzajemnega obtoževanja, s strani direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev in tudi guvernerja Banke Slovenije? Kdo je kriv, da so se dogajali prevzemi? Očitno gre za neko prelaganje odgovornosti oz. nefunkcioniranje institucij, ki bi morale funkcionirati. Zanima me pa…
JANŠA: Tukaj drži, tukaj je krivda tudi na lastnikih. Tudi naša vlada je bila, preko sistemov upravljanja in možnosti imenovanja ljudi v nadzorne svete bank, odgovorna kot solastnik. Drugo in tukaj absolutno, vsaj nekateri ljudje, ki so bili imenovani v te nadzorne svete, niso izpolnili odgovorno svoje funkcije. To je treba nesporno priznati. Morali bi imeti bolj jasno sliko, morali bi obveščati, tako ministrstvo kot vlado, o določenih zadevah in morali bi menjati uprave, ki so se obnašale neodgovorno. Nič od tega se ni zgodilo. Zdaj, druga odgovornost je in največ je na Banki Slovenije, ki edina lahko formalno poseže v kreditno aktivnost komercialnih bank. Tukaj je Banka Slovenije zagovarjala ciklično politiko, to pomeni, da takrat, kadar je bilo denarja veliko, je ona še bolj sproščala te mehanizme in omogočala, da se je ta tok še povečal. Danes pa recimo, ko je denarja malo, še bolj zateguje, tako da je gospodarstvo še v večjem pomanjkanju likvidnostnih sredstev, kot pa bi bilo to potrebno. No, pa tudi nadzorne institucije so tukaj zatajile. Oba regulatorja, še posebej Agencija za trg vrednostnih papirjev je začela delovati šele z novim direktorjem. Dokler je bil prejšnji, se absolutno ni nič dogajalo in tukaj je en del odgovornosti tudi popolnoma jasen. Ta agencija ne bi smela dovoljevati prevzemov in incestov, kot so se dogajali takrat, ko so nekateri od teh, tako imenovanih tajkunov legalizirali svoja parkirišča.
NOVINARKA: Skratka, deljena krivda. Nekaj drugega! Zdi se, da oz. ve se, da je na tem parketu, ekonomske preobrazbe spodrsnilo tudi Rimsko katoliški cerkvi. Mariborska nadškofija se je močno, močno zadolžila, njen dolg znaša menda več kot 700 milijonov evrov. Seveda, da bi odplačala dolgove, je zastavila premoženje, ki ga je dobila tudi skozi denacionalizacijo nazaj. Vpletla se je tudi v zbiranje certifikatov, zdaj pa ta enormen dolg. Vaš komentar.
JANŠA: Ja.
NOVINARKA: Seveda, gre pa za cerkev, ki mora predstavljati, naj bi predstavljala neko moralno avtoriteto naše družbe, potem pa se sprašujemo, kakšna morala nam vlada, pravzaprav? Poglejte, na vseh možnih področjih prihaja do nekih zelo obremenjujočih zadev.
JANŠA: Ja, tudi ta dogajanja so del tega širšega vzorca in žal tudi cerkve ni možno izvzet iz tega oz. dela cerkve, ker tukaj gre za eno do šestih škofij v Sloveniji. Druge nimajo teh težav, so pa težave mariborske škofije velike. Zdaj, moje osebno mnenje je, da cerkev ni za to, da bi se ukvarjala z materialnim svetom. Zato so druge institucije, morali bi se bolj ukvarjati z duhovnim in tudi neka moralna moč slovenske katoliške cerkve je bila bistveno večja v času, ko je bila revna. Ko je bila bolj revna od tega, kot je danes.
NOVINARKA: In bliže ljudem.
JANŠA: Ker so jo ljudje drugače dojemali. Bom rekel, nauki pridige so se drugače slišali in razumeli. Ti moraš, če hočeš imeti moralno avtoriteto, tudi delat tisto kar govoriš. Ali pa ne smeš delati tistega, kar kritiziraš. Tako da je zdaj ta finančni problem mariborske škofije zelo negativno vplival na moralno moč celotne slovenske katoliške cerkve in si je samo želeti, da bi se ta stvar čimprej sanirala. Se bo pa sanirala na enak način, kot tudi vse ostale podobne zgodbe. Ker formalno je šlo tukaj za gospodarske subjekte. Lastništvo je posebej zanimivo zaradi drugačnega poslanstva tega lastnika. Drugače pa veljajo isti zakoni, tako za T2, kot za Telekom, ali za Simobil.
NOVINARKA: Poglejte, družba je zbolela, pravi Miro Cerar. Boštjan M. Zupančič, odpovedal je imunski sistem države. Ali je bila imunost v Sloveniji sploh kdaj vzpostavljena? Čemu smo zdaj priča, če gledamo na širše družbeno dogajanja? Pustimo gospodarstvo ob strani, ampak zdi se, da pravzaprav ni več nekih referenčnih točk, na katere bi se lahko uprli državljani.
JANŠA: Ja, dve dimenziji tega problema sta. En je problem vrednot oz. problem nekega bazičnega razumevanja in vedenja in tudi obnašanja, v tem smislu, da se ve, kaj je prav in kaj je narobe. Tranzicija je morda še dodatno izkrivila že tako izkrivljene vzorce iz socializma. In ker je prišlo do nekega konglomerata, ker je lahko vsak vzel iz enega ali pa iz novega ali pa iz starega sistema tisto, kar mu je bolj odgovarjalo, mislim iz sistema vrednot. Drugo je pa problem na ravni pravne države. O tem pa sva prej govorila.
NOVINARKA: Ampak poglejte…
JANŠA: Država nima nobene moralne pravice, tako kot cerkev nima moralne pravice, da zahteva moralno obnašanje, če se sama tako ne obnaša. Tako tudi država nima nobene moralne pravice, da zahteva od državljanov, da spoštujejo zakone, če njihovi visoki uradniki pravijo pri zakonu o arhivih, zakon velja, vendar ga ne bomo spoštovali. Zakaj bi jaz moral plačati davek, če pa Sovi ni treba spoštovati Zakona o arhivih…
NOVINARKA: Ampak, gospod Janša…
JANŠA: In, vlada tukaj nič ne ukrepa.
NOVINARKA: Poglejte, gospod Janša, niti poslanci ne spoštujejo odločitev ustavnega sodišča; Tone Jerovšek je bil zadnjič v Studiu ob 17-ih nad tem zgrožen. Gre za Ankaran. Kako naj ljudje verjamemo v to, če niti poslanci ne verjamejo ustavnemu sodišču?
JANŠA: Ja, spoštovani, ne gre samo za Ankaran, tudi ta zgodba ima precej daljši rep. In čisto sprenevedanje je, če se zdaj kaže samo na zadevo Ankarana, ki je morda še najmanj pomembna po vsebini, po formalni plati, je seveda enako pomembna, kot tudi ostale odločbe, ker se odločbe ustavnega sodišča ne spoštujejo. Imamo bistveno težji primer, ko smo imeli referendum o volilnem sistemu, ko je bil izglasovan večinski volilni sistem, ko je bil okrog tega spor, ko je potem to prišlo na ustavno sodišče. Ustavno sodišče je odločilo, da je zmagal večinski volilni sistem; tista odločba je še danes neuresničena. Potem imamo odločbo ustavnega sodišča o istem problemu. Ustavno sodišče je leta 1995 odločilo, da je koprska občina neustavna, da se mora razdeliti, da morajo nastati še tri občine, poleg Ankarana še dve. Še vedno niso nastale. Skratka, te stvari se nalagajo. In ko se prva odločba Ustavnega sodišča zaobide s spremembo ustave, ali pa s tem, da se je ne spoštuje, se odpre Pandorina skrinjica. In Ankaran ni zadnji primer. Dokler se tista najstarejša odločba ustavnega sodišča ne bo implementirala, bo nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča možno. Skratka, če lahko nekdo krši to odločbo in se mu ni nič zgodilo, in se s tem hvali, zakaj bi jo drugi spoštovali?
NOVINARKA: No, poglejte, vi ste nedavno predstavili svoj program sprememb, vključno z ustavnimi spremembami, 50+ je torej vaš načrt. Ponudili ste sodelovanje pomladnim strankam, tako SLS kot NSi, sta bolj previdni pri teh vaših pobudah. Ampak zanima me nekaj drugega, ko sva pri ustavi, tudi pravni strokovnjaki so zelo skeptični do vaši predlogov. O tem smo govorili v Studiu ob 17-ih. Tone Jerovšek, že prej sem ga omenila, Ciril Ribičič, Rajko Pirnat, pravniki so dokaj enotnega mnenja, da ustava, ki je stara 20 let, ni potrebna korenitih sprememb, ampak le nekaterih popravkov. Se vam ne zdi, da je potrebno za spreminjanje ustave, prvič, doseči konsenz različnih političnih opcij. In drugo vprašanje: ali še vedno vztrajate ob vseh teh pravnih mnenjih, pri teh predlogih?
JANŠA: Prvič, pravna mnenja so zelo različna. Drugič, ta formula 50+, to ni naša strategij