Justin Stanovnik: "Arhive uničujejo tisti, ki se jih bojijo!"

Justin Stanovnik v svojem zapisu Biti državljan zahteva absolutno nedotakljivost arhivov. Uničevanje arhivov je barbarsko, odprti pa morajo ostati tudi zaradi spoštovanja do tistih, ki so trpeli ali zaradi nasilja celo umrli. BITI  DRŽAVLJAN

Mogoče ni veliko narodov, pri katerih bi med osnovnimi dejstvi njihovega samozavedanja preteklost imela tako življenjsko pomembno mesto, kot je to ravno pri Slovencih. Kadar nas kaj spomni na to poudarjeno danost, stopijo hkrati pred nas trije razlogi za to izjemnost: najprej smo se Slovenci v tej preteklosti uprli napadalcem in branili svojo duhovno, kulturno in politično identiteto; potem pa je pripoved o tem uporu in tej obrambi bila uprizorjena pod kontrolo boljševiške ideološke cenzure; in ko je, tretjič, po pičlem polstoletju zgodovina boljševikom ukazala oditi – oditi politično –, so se odločili, da bodo tako odšli, da bodo ostali še naprej. Za večino ljudi je v povedanem stavku nasprotje, za boljševike pa zgolj izvedljiva manipulacija, ki so jo v rekordni količini in obliki prejeli že v času začetne intuicije v zameno za sposobnost v politiki, ki jim je bila v celoti odvzeta.

Sedaj je torej tako, da so hkrati še tu in niso. Eden od mnogih ukrepov za omogočanje te eksistencialne neenačbe je tudi večinsko uničevanje arhivov. Na vprašanje, kdo uničuje arhive, se nam takoj ponudi odgovor, da so to tisti, ki se jih bojijo. Potem ko jih je to barbarsko dejanje po mnogih uspehih in po svoje tudi razkrinkalo – kot nekakšen gol v lastno mrežo – so se odločili, da s primerno novelo izboljšajo obstoječi zakon v arhivih. Ta odpira, kot nas opozarjajo zgodovinarji in nekateri politiki, bolj elegantne načine kot je uničevanje, ki se ne more znebiti prizvoka barbarstva. Hkrati pa daje možnost za doseganje istih ciljev.

A za nas, navadne ali večinske ljudi, je pomembno – in bliže in bolj dostopno – nekaj drugega. To je usmiljenje do ljudi – do tolikih ljudi – ki so zaradi manipuliranja, ki je razvidno iz tistih arhivskih papirjev, pretrpeli vse, kar je človeku mogoče pretrpeti, tudi smrt, tudi stvari, namesto katerih so si mnogi želeli, da bi prišla smrt.

Spričo tega najosnovnejšega in najbolj človeškega odnosa, spričo usmiljenja in spoštovanja, moramo kot ljudje – posebej kot državljani – doseči, da bodo tisti papirji postal nedotakljivi, absolutno nedotakljivi. Samo takšna državljanska intervencija lahko prepreči ponavljanje novih in – z vajo – bolj in bolj rafiniranih manipulacij. Vsi smo državljani, zato mislim, da utegne biti žaljivo govoriti o tem, kako lahko, oziroma, kako moramo to narediti.

Justin Stanovnik