Tudi v Sloveniji bomo potrebovali še stoletje, da bomo popravili škodo, ki jo je povzročil in jo še povzroča nedemokratični režim.
Na zadnjem shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, ki je bil tudi zadnji pred poletnimi počitnicami, je zbrane nagovoril Jurij Pavel Emeršič. Celoten govor objavljamo v nadaljevanju.
Dober dan bojevniki za resnico in pravico!
Danes bom najprej povedal nekaj besed o OR. Opreznih ritih. Izraz izvira iz časa 2. svetovne vojne. To so bili tisti, ki so v času komunističnega terorja gledali proč. Ker so se bali zase, za svoje bližnje ali pa za svoje privilegije. Ampak delali so se, da je vse OK. Filozof Kant bi dejal, da ni bila težava v pomanjkanju vedenja, ampak pomanjkanju poguma!!! Pa je danes kaj drugače? Večina ljudi, t. i. opreznih riti, gladko spregleda velike krivice, ki se godijo v Sloveniji. Zato pozdravim z velikim spoštovanjem vse vas, ki opozarjate na krivico, ne gledate proč in tukaj govorite resnico. Ta prostor je svet prostor, je eden rednik krajev v Sloveniji, kjer si nalivamo čistega vina, rečemo bobu bob in damo stvarem prava imena. In to že 3 leta. 3 leta trajajoč protest je slovenski, evropski in svetovni rekord. Za osamosvojitvijo in vojno, ki je sledila osamosvojitvi, je ta protest eno od najbolj veličastnih poglavij slovenske zgodovine.
Ko se je v Sloveniji formalno zrušil komunistični režim, smo upali, da se bo čas zatiranja svobode končal. Upali smo, da bosta čas in evolucija naredila svoje in se bodo tudi komunisti spremenili. Kakšna zmota! Ker ni bilo lustracije, je rdeča aristokracija ostala na oblasti, oprezne riti in pohabljene hrbtenice so se ji uklonile. Mnogi klečeplazijo še danes pred Titovo podobo in doživljajo ekstazo ob rdeči zvezdi.
Ta totalitarna pohaba, ki so jo v Nemčiji v okviru denacifikacije dobro pozdravili, je pri nas ostala. In mnogi totalitarni poškodovanci zasedajo ključne položaje v družbi. Tudi institucija za mojim hrbtom, ki ji rečete hiša sramote, ni doživela lustracije in katarze. Brez tega se nedemokratične totalitarne prakse nadaljujejo. Zadnji primer je legalizacija zločinskega kočevskega procesa.
Koga pa se totalitarni režim najbolj boji? Vedno so se bali pokončnih, pogumnih, uspešnih ljudi. Takih inteligentnih in žilavih, ki jih niso mogli stlačiti v noben kalup. Eden takih je živel pred 200 leti, ime mu je pa bilo Antoin Lavoisier. Prav današnji dan, 8. junij, je francoska akademija znanosti pred 18 leti posvetila temu geniju. Ko sem prebiral članke o njem, sem nenadoma videl vrsto vzporednic z Milkom Novičem. Oba sta genija s področja kemije. Noben od njiju ni hotel hlapčevati vladajočemu totalitarnemu in nedemokratičnemu režimu. Prvega so protipravno zaprli leta 1794 in ga hitro giljotinirali v Parizu, drugega pa obsodili leta 2015 in ga še vedno počasi duhovno mrcvarijo v zaporu. Astronom Lagrange je po smrti Lavoisierja žalostno pripomnil: »Samo trenutek so potrebovali, da so mu odsekali glavo, stoletje pa bo potrebno, da zraste njej podobna.« Tudi v Sloveniji bomo očitno potrebovali še stoletje, da bomo popravili škodo, ki jo je povzročil in jo še povzroča nedemokratični režim. Med vojno in po njej so najboljše intelektualce in gospodarstvenike likvidirali, danes pa pustijo, da mnogi sposobni ljudje odhajajo v tujino, ali pa neuspešno iščejo službo doma. Požvižgajo se na človeka, požvižgajo se na znanost, požvižgajo se na kulturo. »Republika ne potrebuje niti znanstvenikov, niti kemikov!« se je glasil odgovor jakobincev pred usmrtitvijo Lavoisierja. In naši jakobinci pravijo enako.
Požvižgajo pa se tudi na gospodarstvo. Poglejmo samo nepravilnosti in aktualne mahinacije okoli NLB ali pa milijardo dolarjev opranega iranskega denarja v naši banki, o čemer je na spletni strani Nova24TV pisal Miro Petek. Njihovi očetje so ropali državo leta 1945, vnuki pa jo leta 2017. In če jim je kdo oporekla, so ga leta 45 ubili fizično, danes pa medijsko. Ali pa ga celo stlačijo v zapor. Gospod Novič, želim vam, da zdržite ta sodni proces. Ko pride lustracija, bo vaše ime oprano. Ko pride lustracija, se bo sodstvo ponovno naslonilo na demokratične pravne standarde, na pravni fakulteti pa bodo študenti preučevali kratenje človekovih pravic v prvih desetletjih samostojne Slovenije. Upamo, da pride ta čas kmalu.
Do takrat pa nam ne ostane drugega, kot da v dežju, snegu, pripeki in sploh v vsakem vremenu stojimo tukaj, na tem zadnjem braniku svobode in vztrajamo. Dragi vztrajniki, vztrajno naprej! Tudi v Sloveniji bomo očitno potrebovali še stoletje, da bomo popravili škodo, ki jo je povzročil in jo še povzroča nedemokratični režim.
