Jugoslovanska, slovenska in evropska diplomacija

Glavni slovenski zunanjepolitični problemi so /bili/ povezani s Sovjetsko zvezo/Rusijo, z Italijo in s Hrvaško. (Jugoslovanska diplomacija od poslušnosti in depresije do evforije/neuvrščenosti) Po koncu II. svetovne vojne je Jugoslavija (s Slovenijo vred) po zgledu Sovjetske zveze opustila povezave z zahodnimi zavezniki in postala zgledna članica vzhodnoevropskega komunističnega bloka. V začetku je bil prva osebnost jugoslovanske zunanje politike Edvard Kardelj. Leta 1946 je sodeloval na pariški mirovni konferenci (27. julij – 15. oktober), katere rezultat je bil mirovni sporazum med Jugoslavijo in Italijo (10. februarja 1947); med letoma 1948 in 1953 pa je bil jugoslovanski zunanji minister. V tem času se je jugoslovanska diplomacija ukvarjala predvsem z dvema velikima vprašanjema: z jugoslovansko-italijanskimi in jugoslovansko-sovjetskimi odnosi. Pri izboljšanju prvih se je zanašala na odličnost drugih, kar – če sklepamo po Kardeljevih spominih – ni bilo vselej nagrajeno z uspehi. Kardeljev pariški partner je bil Stalinov zunanji minister in nekdanji soustvarjalec pakta s Hitlerjem Vjačeslav Molotov. Ta naj bi bil zavrnil Kardeljevo pritožbo glede izgube slovenske morske obale z znanim stavkom, da »vsak okraj ne more imeti svojega morja«. Po mirovnem sporazumu (1947), ki je postavil Trst in Gorico na italijansko stran in povzročil Slovencem (ne pa tudi Hrvatom) veliko problemov,  se je leta 1948 – če sklepamo po depešah iz Kardeljevega arhiva – začelo v jugoslovanski zunanji politiki depresivno obdobje. Jugoslavija je namesto podpore doživljala oviranje Sovjetske zveze, vendar kljub resnim gospodarskim težavam in mikavnim ponudbam iz ZDA ni mogla »presedlati« na zahodno stran. Približevanje zahodnim zaveznikom je bilo neiskreno in počasno. Zanimiva je Kardeljeva kritika jugoslovanskega predstavnika v OZN Beblerja (28. junija 1950), ki je navijal za SZ in proti ZDA: »zavzeti moraš stališče med tema elementoma, ne pa proti enemu ali drugemu«.  Odmikanje od Moskve se je začelo (26. februarja 1953) z idejo o balkanski povezavi z Grčijo in Turčijo, obtičalo pa je po obisku Hruščova (2. junija 1955) in z ustanovitvijo neuvrščenega gibanja v Beogradu leta 1961. To gibanje je Jugoslavijo in z njo Slovenijo preusmerilo stran od evropskega dogajanja k Tretjemu svetu. Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so še nihali. Posebej so zanihali ob okupaciji Češkoslovaške leta 1968. Neuvrščenost je povečala vpliv Jugoslavije v multilateralnih organizacijah in prinesla mednarodni ugled Josipu Brozu-Titu. 17. oktobra 1963 je v Beli hiši obiskal Johna F. Kennedyja, 28. oktobra 1971 pa Richarda Nixona. V tem času (1965-1968) je bil Titov zunanji minister Marko Nikezić, ki ga je Tito v obračunu s srbsko liberalno strujo leta 1972 odstranil iz politike. Podobno (liberalno) usmerjena slovenska republiška vlada s predsednikom Stanetom Kavčičem je navezovala stike z deželnimi vladami v Srednji Evropi, vendar celo tako skromna deželna zunanja politika ni bila zaželena oz. dopuščena. Leta 1972 so zamenjali tudi Kavčiča. Sedemdeseta leta so bila za Jugoslavijo leta zunanjepolitične stagnacije in notranjepolitične restalinizacije, ki je popustila po Titovi smrti leta 1980.

(Sredozemske in srednjeevropske povezave, Cona A) Diplomacija potrebuje dobre analize in jasne usmeritve. V ozadju dogajanja so seveda zgodovinske, geografske, demografske, politične in druge okoliščine. Slovenija je bila na pariški konferenci (1946) prikrajšana za zgodovinsko morsko obalo med Trstom in Tržičem. Posledica je bila preusmeritev slovenske sredozemske pozornosti h krajem med Ankaranom in Sečovljami oz. razvoj pristanišča Koper, ki potrebuje neposreden teritorialni dostop do odprtega morja. Slovenija, ki je hkrati sredozemska in srednjeevropska država, ponuja dobro povezavo med Sredozemljem in Srednjo Evropo (Avstrija, Bavarska, Češka, Madžarska, Slovaška…). Na podlagi tako definiranega »nacionalnega interesa« je Slovenija krepila svoj strateški položaj z vključitvijo v EU in NATO.

(Slovenska diplomacija od Brionov do Točke 5) Prvi veliki izziv za slovensko diplomacijo so bila pogajanja s Trojko EU na Brionih 7. julija 1991. Drugi veliki izziv je bilo sodelovanje s slovenskimi diplomati, ki so po Brionih prestopili iz beograjske v ljubljansko službo. Tretji izziv je bilo mednarodno priznanje neodvisne Slovenije konec leta 1991 oz. v začetku leta 1992. Šlo je za zahteven politični proces, za katerega so bile manj pomembne diplomatske, bolj pomembne pa strankarske in osebne povezave. Diplomacija je prišla v ospredje po priznanju in po postavitvi diplomatskih odnosov v letu 1992. Sledili so napeti časi blokad, zastojev in zanimivih koincidenc (sovpadanja).

1.    Marec 1994: istočasno se zgodijo širitev LDS, afera Depala vas in italijanski veto na pridruženo članstvo Slovenije v EU;
2.    December 1995: Daytonski sporazum in »španski kompromis« v zvezi z italijanskim vetom;
3.    Maj-junij 1996: Prodi pri Clintonu, papež v Sloveniji, Prodi predsednik italijanske vlade; Slovenija podpiše sporazum o pridružitvi EU;
4.    Maj-junij 1997: Kučan pri Kohlu izbira med EU in NATO, Drnovšek v Madridu presenečen, ker Slovenija ne dobi vabila za NATO…

Spori s Hrvaško imajo strateško ozadje. Tega se – po vsem videzu – Hrvaška zaveda bolj kot Slovenija. Devetdeseta leta so bila tudi leta sporov s Hrvaško: Drnovšek in Valentič sta se zaman sestala v Mariboru septembra 1995. Deloma so proti Sloveniji igrale sosedne države, deloma pa sami slovenski politiki (New Agenda Coalition 1998). Po letu 2000 je Slovenija sklenila sporazume s Hrvaško, Avstrijo in Vatikanom; vstopila v EU in NATO. Izkazalo se je, da ima Slovenija težave s hrvaškimi sogovorniki: Tuđmanom in Sanaderjem pa tudi z Račanom in Kosorjevo. Hrvaška se doslej ni držala pogodb, kar je posebej neprijetno za Slovence, ki živijo ob morju.

(Odnosi s Hrvaško) Največ pove podatek, da je na Hrvaškem večino časa po letu 1991 – z izjemo štiriletnega mandata nekdanjega komunističnega voditelja Ivice Račana (2000-2003) vladala stranka HDZ. Do leta 1999 je hrvaško politiko vodil Franjo Tuđman, medigri z Račanom pa sta sledila Ivo Sanader (2003 – 2009) in Jadranka Kosor. Septembra leta 1995 je po Tuđmanovem navodilu propadel prvi, julija 2001 pa po Račanovi krivdi drugi Drnovškov poskus sporazumevanja med Slovenijo in Hrvaško. Ropova vlada ni hotela priznati tega neuspeha, Janševa vlada pa je imela ves mandat opraviti s preračunljivim Sanaderjem in njegovima privržencema Hidom Biščevićem in Bianco Matković, s katerimi ni bilo mogoče doseči ničesar. To ekipo je Slovenija doživljala kot poosebljeno neverodostojnost in kot predstavnike nepopustljivega hrvaškega nacionalizma. Njihov načrt je bil na vsak način, s kakršnimikoli sredstvi doseči članstvo v NATO in v EU, pri tem pa ohromiti Slovenijo in jo očrniti v očeh evropskih oblasti. Konec leta 2008 je končno prišlo do prelomne situacije, ko se je zaradi Slovenije hrvaško napredovanje upočasnilo. Hrvaška je namreč v celi vrsti listin, ki jih je pošiljala v Bruselj, prejudicirala potek državne meje v skladu s svojimi nacionalističnimi predsodki in apetiti. Pahorjeva vlada ni zdržala konfrontacije, ampak je pristala na Arbitražni sporazum, ki vsebuje poleg drugega tudi enostransko izjavo o neupravičenosti slovenske zahteve po teritorialnem izhodu na odprto morje.

(Evropska diplomacija od Brionske do Lizbonske pogodbe) Dogovor med EU in Slovenijo na Brionih je bil obojestranski uspeh. Evropska zunanja politika je po izbruhu jugoslovanske krize in po Maastrichtski pogodbi (odločitev decembra 1991, podpis februarja 1992) uspešno prestala prvo preizkušnjo. Kasneje so nastali novi problemi z Jugoslavijo in z evropsko zunanjo politiko. Leta 1995 so problem BiH z Daytonskim sporazumom rešile ZDA, leta 1999 je problem Miloševića reševal NATO; v Makedoniji je EU pri reševanju makedonsko-albanskega spora (Ohridski sporazum 2001) potrebovala pomoč ZDA, medtem ko makedonski zaplet z Grčijo (ki ga rešuje OZN) do danes še ni rešen. Predstavnik EU Solana je leta 2003 poskusil zavarovati povezavo med Srbijo in Črno goro (»Solanija«), vendar se je ta po referendumu leta 2006 razdrla. Leta 2005 je pogajanja za vključitev začela Hrvaška. Slovenija je pomembno prispevala k evropski zunanji politiki v času svojega predsedovanja Svetu EU v prvem polletju 2008. Takrat je bila ustanovljena nova država Kosovo, Srbija in BiH pa sta podpisali pridružitveni sporazum. Po Lizbonski pogodbi (podpis 2007, veljavnost december 2009) naj bi bilo vse drugače: EU naj bi postala vidnejši in učinkovitejši, upoštevanja vreden dejavnik. Slovenija bi morala v sistemu zunanje službe EU zahtevati in dobiti več pristojnosti, doseči tesnejše sodelovanje. Ko bi postala bolj dejavna v sistemu EU, bi Slovenija lahko začela koncentrirati diplomatsko osebje; do neke mere krčiti število nacionalnih diplomatskih predstavništev v EU. V EU in sama zase bi slovenska diplomacija morala uveljavljati strateške cilje, med katerimi je na prvem mestu povezovanje med Sredozemljem in Srednjo Evropo. Dimitrij Rupel

Inštitut Jožeta Pučnika, Ljubljana, 22. junija 2011