"S svetimi kraji se ne baranta, kot da je to navadno zemljišče", je izpostavila Trevnova in opozorila, da svojci ne morejo sprejeti tega, da njihove drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Mariboru.
Objavljamo nagovor Judite Treven na spominski slovesnosti na Teharjah, 1. oktobra 2017:
Spoštovani svojci mučenih in umorjenih tu ali od tu odpeljanih na druga morišča, spoštovani g. škof, duhovniki, predstavniki političnega sveta, vsi navzoči, lepo vas pozdravljam v imenu Nove Slovenske zaveze.
Prišli smo na ta sveti kraj Slovenske zemlje, da se poklonimo spominu neizmernega trpljenja in mučenja; spominu tistih, ki so po strahovitem mučenju že tu omagali in počivajo pod temi kupi smeti in industrijskih odplak, ki nas obdajajo; spominu tolikih od tu neznano kam odpeljanih v smrt, spominu skoraj do smrti izstradanih, ki so zaradi mladoletnosti sicer preživeli, pa se je za njimi izgubila sled na poti domov, in spominu tistih, ki so se z zadnjimi močmi privlekli domov, a jih je še dolga leta mučil spomin na preživeli pekel Teharskega taborišča.
Tudi sama se prištevam med svojce tistih, ki so tukaj trpeli oz. bili s tega kraja odpeljani v smrt.
Teharje so domnevno zadnje počivališče očetovega strica, domobranskega častnika, ki so ga verjetno že tu, v taborišču, mučili in ubili. Od tu so v smrt, najverjetneje na Hrastniški hrib, odpeljali dva moja strica, očetova brata, domobranca, stara 20 in 22 let, skupaj še s 152 rovtarskimi domobranci. In tu sta ves Teharski pekel preživela moj oče, domobranec, ter stric po mamini strani, mamin brat, tudi domobranec. Oba je smrt obšla zaradi mladoletnosti. Vendar pa je za slednjega bila skoraj usodna totalna izstradanost.
O usodi mojih ljudi, sorodnikov in sorojakov ne pripovedujem, ker bi bile te zgodbe nekaj posebnega; to je samo del mnogih zgodb, ki so se dogajale v tistih težkih časih in so usodno zaznamovale naš narod. Verjetno bi skorajda vsak izmed vas tukaj prisotnih lahko pripovedoval o podobnih usodah …
Dogajanje na tem kraju v tistem usodnem času je presegalo čas in prostor. Ti ljudje, njihovo trpljenje in smrt, izvzemajo ta kraj iz običajne zgodovine in ga delajo nadčasovnega.
V svetopisemski pripovedi, ko se Bog razodene Mojzesu v gorečem grmu, beremo: »Bog je rekel: »Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« (2 Mz 3,5)
Kot da bi Bog Mojzesu hotel reči: »Kraj, kjer stojiš, je poseben, posvečen, zato si iz spoštovanja sezuj čevlje z nog in ne tacaj po njem, kot da je to navadna trava.«
Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem in smrtjo tolikih nedolžnih ljudi, ga spoštujmo in ne barantajmo z njim, kot da je to navadno zemljišče. S svetimi kraji se ne baranta! Tako kot Mojzes ni izbral gorečega grma za sveti kraj razodetja, pač pa je to storil Tisti, ki se mu je razodel kot »Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, tudi mi nismo izbrali Teharij. Temu kraju lahko le spoštljivo priznamo to, kar že je - sveti kraj Slovenske zemlje. Svetosti pa mu ne daje le trpljenje, pač pa tudi razodetje Boga, Boga naših očetov. Dobesedno. Na Boga so se v urah obupa, bolečine in smrti z molitvijo obračali tukaj zaprti. On jim je bil edina tolažba in upanje. O tem govorijo pretresljiva pričevanja redkih, ki so preživeli Teharski pekel, med njimi tudi pričevanje preživelega iz naših krajev (navajam dobesedno):
»Bili smo močno zastraženi. Ponoči nihče ni smel dvigniti glave. Ob sedmih zjutraj pa smo morali stati vsi brez izjeme. V skupinah po 10 so nas vodili na stranišče.
Na tej poti sem se srečal z nekaterimi oficirji, ki so jih komunisti že prej odgnali v bunker in jih tam mučili. Ko sem enega od njih šepetaje vprašal, kako je tam, me je zavrnil: »Grozno …« Bili so vsi krvavi, modrikasto pegavi od udarcev. Iz oči jim je žarela groza prestane noči.
Tako sem se srečal tudi s svojim kuratom Francetom Kunstljem. Bledega in brez moči sta ga podpirala dva partizana. Bolj vlekel se je, kot hodil. Ko me je zagledal, je tiho dejal: »Reci fantom, naj obude kesanje: nazaj grede vam bom dal odvezo …« Naše skupine sem o tem obvestil: čete iz Rovt, Šentjošta in od Sv. Treh kraljev. Vse oči so bile uprte v kurata, ko se je vračal: dajal nam je odvezo. Ko so rablji to videli, so zarjuli: »Čakaj, hudič, pokazali ti bomo!« Odgnali so ga v bunker, skoraj nato pa so ga do pasu slečenega vrgli na razbeljen pesek: prste je imel zdrobljene, iz zapestja je tekla kri: k nam obrnjen je na pesku leže z razmesarjeno desnico še zmeraj delil odvezo …
Pobrali so nam rožne vence, z vratu so nam trgali križce in svetinjice in jih mendrali v prah. Čeprav so nam prepovedali moliti, smo kljub izmučenosti vztrajali v molitvi rožnega venca. Molitev nas je pomirila.« (Roman Leljak, Zbornik Vetrinje, Teharje, Rog, Radenci: Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine, 2013, str. 109, povzeto po Odprti grobovi, str. 63-65).
Svetost pa se je dogajala tudi za tihimi vrati domov, kamor bi se morali vrniti očetje, možje, sinovi … Pa jih ni bilo. Ostale so same vdove s številnimi otroki, ostareli stari starši, neporočena dekleta, zdesetkana duhovščina … ena sama neizpeta žalost in praznina … Ti so nosili resnično težo dneva. V šoli so se nad otroki, še posebno nad tistimi brez očetov, znašale partizanske učiteljice, kmetije brez gospodarjev so stiskale težke obvezne oddaje, vdove so bile brez vsakih osnovnih socialnih pravic, niti vprašati niso smele, kje so njihovi možje … Edina uteha jim je bila Cerkev, kjer so jih nemalokrat bodrili, tolažili in opogumljali skorajda svetniški duhovniki, ki so bili deležni nenehnega zasliševanja in šikaniranja, svoje bivanje na župnijah pa so redno izmenjavali z bivanjem v zaporu in delovnih taboriščih. Po njih se je Bog razodeval kot Bog Tolažnik … Ljudje so trpeli in molili … in nekako preživeli.
Po mnogih letih smo končno prispeli do točke, ko lahko umorjene izkopljemo iz jam, brezen, rudniških rovov, globeli … in jih pokopljemo v blagoslovljeno zemljo ter jim postavimo nagrobnik. Tako imenovani pogrešani oz. zamolčani, ki so živeli le v spominu sorodnikov, so prišli v našo skupno zavest, postali so nekakšna last nas vseh. Imenovali so se odbori in komisije, o pomorjenih se je začelo odločati na višji ravni. Izkazalo se je, da te odločitve niso vedno usklajene s pričakovanji in željami svojcev pobitih. Leta zamolčanosti, odrinjenosti, ignoriranja, izključevanja in drugorazrednosti so v nas, svojcih, oblikovala še posebno občutljivost. Menimo, da imamo po naravnem pravu prvi pravico odločati o mestu prekopa, obredu oz. žalni slovesnosti, postavitvi nagrobnika itd.
Naj za konec navedem zadnji odstavek knjige, ki jo je napisal že umrli poljski filozof Leszek Kolakowski in nosi naslov Moderna na zatožni klopi. Glasi se takole: »Boj med Hudičem in Bogom v zgodovini ni zabaven. Edina tolažba, ki jo imamo, izhaja iz preprostega dejstva, da nismo pasivni opazovalci ali zgolj žrtve tega spopada, ampak udeleženci in da se bo naša usoda odločila na polju, na katerem tudi mi igramo in tečemo. Trivialno je to reči; ampak, kot velja za vse trivialne resnice, vredno je ponavljati.«
Vsi smo, vsak v svojem času, postavljeni pred izbiro med dobrim in zlom. Vojni čas je to izbiro izostril do konca. Vaškim stražarjem je življenje (beri umori nedolžnih ljudi s strani boljševikov) postavilo (beri vsililo) zelo težko izbiro. Šlo je za življenje ali smrt. Pogumno so sprejeli odločitev, da se postavijo po robu brezbožnemu komunizmu in branijo svoja in življenja svojih bližnjih ter premoženje ljudi. Ob koncu vojne so se po zahrbtni prevari Angležev znašli v rokah komunistov. Do konca se niso izneverili svoji prvotni odločitvi. Umirali so častno, z molitvijo na ustnicah. Pred nami vstajajo kot vzor poguma in zvestobe do konca. Zvestobe Bogu, narodu in domovini.
V sled povedanemu: Svojci ne moremo sprejeti tega, da naše drage vozijo na oddaljeno pokopališče v Maribor. Za nas so sveti kraj Teharje.
Foto: Župnija Rovte
