Jože Tanko: »Z današnjo eliminacijo Janeza Janše se uvaja nevarna politična praksa.«

Koalicija bo lahko na osnovi za lase privlečenega pravnega mnenja neodvisnih strokovnjakov poklicala na odgovornost vsakega poslanca opozicije, ki bo glasen, ali ji ne bo všeč in mu prekinila mandat. Danes v Državnem zboru odločajo o poslanskem mandatu poslanca Janeza Janša. Stališče poslanske skupine SDS je na seji predstavil vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.

JOŽE TANKO: »Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Vidim, da je udeležba na današnji seji pravzaprav skoraj enaka kot na tisti seji, ko smo potrjevali mandate poslancem. Na nobeni drugi seji do sedaj ni bila tako visoka udeležba, kar samo kaže na to, da gre za pomembno in občutljivo točko dnevnega reda današnje seje.

Torej, Državni zbor je danes pred zelo občutljivo odločitvijo, ki jo je do odločanja na obči seji Državnega zbora pripeljala koalicija praktično brez razprave in brez argumentiranih obrazložitev. Pri tej točki gre za odvzem ali prenehanje mandata poslanca Janeza Janše. Za zmago koalicije v obračunu z Janezom Janšo je koalicija že do sedaj kršila ustavo, zakon o poslancih, zakon o volitvah, poslovnik Državnega zbora in še kakšen akt in to bo koalicija očitno ponovila tudi danes. Razprav koalicijskih poslancev skoraj ne bo, umanjkale so že na vseh dosedanjih sejah Mandatno-volilne komisije in Državnega zbora. Več ali manj molčijo, sem pa tja se zgodi kakšen ponesrečen nastop, vmes imajo veliko dela na svojih PC-jih in tablicah. In potem ure tiho čakajo, da bodo pritisnili tipko. V tem mandatu do sedaj samo tisto tipko, ki je proti Janezu Janši. Kar je razumljivo, saj je sodno politična naveza Masleša -Cerar, pred leti sta si v istem sklicu, med leti 2009 do 2012, delila tudi predsednikovanje Sodnemu svetu, dobila nalogo za dokončno sodno in politično rešitev problema Janša. Tako menimo v Slovenski demokratski stranki.

Ampak pred nadaljevanjem nekaj besed o zgodbi Patria, ki se bo danes v DZ politično razpletla, čez nekaj dni pa bo obelodanjena tudi sodna odločitev na pritožbeni stopnji.

Patria se je začela v mandatu 2000 – 2004, ko sta slovenski vladi vodila Drnovšek in Rop. Prav Ropova vlada je tedaj poceni prodala večinski državni delež Sistemske tehnike Viator-Vektorju, ki ga je lastniško obvladoval Ropov in Cviklov strankarski kolega Zdenko Pavček. Pavček je nekaj mesecev kasneje manjšinski delež nove, povečane firme prodal avstrijskemu Steyerju za več kot je plačal državi. Ropova vlada je s Sistemsko tehniko podpisala še pismo o nameri za 8-kolesnike v višini ca. 300 mio evrov. Zanimivo, da noben preiskovalni organ v tej državi pri tem političnem projektu LDS ni zaznal nič neobičajnega, klientelističnega, nezakonitega.

Leta 2004 so bile volitve. Zmagala je Slovenska demokratska stranka. Janša je sestavil vlado in ta vlada se je odločila, da tega projekta ne bo nadaljevala skladno s t.i. Ropovim pismom o nameri, ampak da bo izpeljala mednarodni tender oz. razpis. Izpeljava celotnega projekta je bila zaupana matičnemu ministrstvu za obrambo. V ožji izbor sta prišli 2 ponudbi – Patria in Sistemska tehnika, ki sta potem morala pripraviti prototipe za različna testiranja. Ministrstvo za obrambo in Generalštab sta se posla lotila resno, ustanovljene so bile t.i. delovne skupine, v njih je bilo angažiranih več deset strokovnjakov, najbrž več kot 100 strokovnjakov.

Na koncu je bila izbrana Patria kot boljši in cenejši ponudnik, pa tudi zato, ker Sistemska tehnika ni imela prototipa. Ministrstvo za obrambo je sklenilo pogodbo. Poraženci razpisa niso popuščali. Izvajali so medijske pritiske na Vlado, Ministrstvo za obrambo in Generalštab ter stroko, na koncu pa je ta Državni zbor ustanovil še t.i. Cviklovo preiskovalno komisijo, ki pa dela ni končala.

Tedanji minister za obrambo, Erjavec in tedanji načelnik Generalštaba  Gutman, sta bila ovadena zaradi nevestnega dela, a na koncu oproščena. Nihče od ocenjevalcev tenderja ni bil ovaden, še manj kaznovan. 

Avgusta 2008 je Nedeljski dnevnik napovedal veliki pok iz Finske. Ta se je septembra dejansko zgodil, saj je finska televizija YLE predstavila tedanjega predsednika vlade Janšo kot koruptivnega, s čimer se je izrazito poseglo v volilno kampanjo. Ni odveč poudariti, da so pomembno vlogo pri tem dekadentnem, lažnem političnem angažmaju proti Janši aktivno imeli tudi nekatere javnosti dobro poznane osebe iz Slovenije.

Državna tožilka Zobec Hrastarjeva je pripravila obtožnico in jo vložila na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Odločila se je za skrajšani postopek, torej za enostaven proces, ki pa se je že na okrajnem sodišču razvlekel v sodno epopejo, z obsegom dokumentacije, ki najbrž presega katerokoli na okrajnih sodiščih. Ob tem je potrebno poudariti, da ni bila vložena obtožnica s sumom korupcije in prejemanja podkupnin proti nobeni osebi, ki je bila pri poslu s Patrio neposredno udeležena, ne proti ocenjevalcem, ne proti ministru Erjavcu ali generalu Gutmanu, ampak proti Janezu Janši, za katerega je Erjavec javno izjavil, da s Patrio ni imel nič. V obtožnici, niti kasneje v obeh sodbah, ni bil predložen niti en sam samcat neposreden dokaz, da je bilo očitano dejanje storjeno.

Vse sloni na obtožbi, da je Janez Janša »neznanega dne na neznanem kraju prejel neznano obljubo plačila«, ki so ji kasneje dodali še »na neznan komunikacijski način«. Na tak način se obtoženi ne more niti braniti, na tak način ni mogoče nikogar nikjer obsoditi. Nikjer. Razen v Sloveniji.

Da je obtožba in sodba proti Janši pravno nekorektna, so povedali številni pravni strokovnjaki. Naj navedem nekatere:

Aleksander Čeferin: »… kolikor sem seznanjen z listinami iz spisa zoper bivšega predsednika vlade ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo.« Pa še: »Lahko povem, da imamo zanimivo situacijo. Eno, finsko sodišče je razsodilo, da podkupovalec ni dal podkupnine podkupljencu, drugo sodišče, slovensko, pa je razsodilo, da je podkupljenec podkupnino, ki je po sodbi prvega sodišča ni bilo, sprejel.«

Dr. Janez Kranjc, profesor na Pravni fakulteti, profesor rimskega prava: »Žal sodba v zadevi Patria kljub dolžini in natančnosti ne uspe prepričati v temeljni točki: možnosti, da je bilo dejanje storjeno ne podkrepi z jasnim dokazom.« In še: »Zdi se, da je nad domnevo nedolžnosti prevladala želja dokazati, da si sodstvo upa obsoditi tudi znanega politika. To, kar bi moralo biti samoumevno, da je namreč sodnik pogumen, je postalo prestižno vprašanje.« Pa tudi. »Nekateri sodniki se pri svojem delu ne morejo distancirati od svojega političnega prepričanja.« 

Pa še nekaj izjav nekdanjega sodnika ustavnega sodišča mag. Matevža Krivica: »Tudi zato, ker sem oster kritik Janeza Janše, sem se odločil objaviti svoje iskreno in strokovno kritiko te obsodbe. Sodišče javnosti ni predstavilo nobenih dokazov!« Naprej. »Proti Janši ni nobenega dokaza. Vrhovno sodišče bi moralo takoj zadržati izvrševanje strokovno zelo sporne Janševe obsodbe.« Dalje: »Pa še nekaj: to pravilo o dvomu velja tudi takrat, kadar je za obtoženca nekaj dokazov, a premalo za izključitev vsakega razumnega dvoma, – tu pa je videti, da dokaza vsaj proti Janši ni nobenega.« Naprej. »Ostajam Janšev politični nasprotnik – kljub temu svojemu zunanjemu videzu pristranskosti pa v tem specifičnem vprašanju podpiram ločena mnenja treh ustavnih sodnikov, zlasti Zobca.«

In kaj je zapisal ustavni sodnik Zobec: »Indična sodba v kazenski zadevi sploh ne sme biti dopustna. Načelo zakonitosti, ki je prvo od ustavnih načel kazenskega prava, terja, da mora biti že v obtožnem aktu vsebovan razločen in določen konkreten očitek obtoženemu. Konkretizacija dejanja je v tem primeru odločilno (in nepopravljivo) pomanjkljiva. Manjka namreč konkretizacija nosilnega znaka tistega kaznivega dejanja, za katerega je bil pritožnik obsojen, to je sprejem obljube nagrade. Nihče ne more biti obsojen za abstraktno storjeno dejanje. Lahko je samo za dejansko. To pomeni, da do sojenja sploh ne bi smelo priti, niti do tega, da sodišče prevzame vlogo tožilstva.«

Podobno ostro in nedvoumno tudi ustavna sodnika dr. Petrič in mag. Deisinger v svojih ločenih mnenjih.

Dr. Avbelj je zapisal, da tožilec v obtožnem predlogu sploh ni opisal, kaj naj bi Janša storil, dr. Bele pa, da se je sodišče preveč udinjalo ideji, da je potrebno Janšo eliminirati iz javnega življenja.

Tudi dvojni doktor, sicer predavatelj ustavnega prava na Harvardu, Klemen Jaklič ugotavlja: »Proces proces proti Janši je v pravnem smislu škandal prve kategorije«. »Niti najmanjšega indica ni, kako naj bi Janez Janša sprejel obljubo.« Primer zoper Janeza Janšo pravno ne obstaja in ni nikoli obstajal.« In še: »Obtožni predlog je sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov.«

Še bi lahko citiral izjave nekdanjih ustavnih sodnikov dr. Lovra Šturma, dr. Toneta Jerovška, dr. Janeza Čebulja ali drugih pravnikov dr. Toplaka, dr. Zagorca,  dr. Terška, dr. Marka Bošnjaka, odvetnikov, recimo Stupice,…. Vsi ti so izrazito odklonilni do sodnega postopka proti Janši in posledično, če izpeljem naprej, tudi do odvzema mandata Janši, kajti do tega, če upoštevamo mnenja sodnikov in pravnih strokovnjakov, sploh ne bi smelo priti.

Še najmilejši med vsemi, ki so se oglasili, je bil nekdanji vrhovni sodnik, udeleženec številnih partizanskih proslav, Vasilij Polič, ki je dejal, da je to nekaj nestabilnega.

Strokovnjakov, ki bi pritrdili sodbi Janeza Janše ni. Prav nihče je ni zagovarjal. Razen ene sodnice, Vesne Bergant Rakočević, ki je kolegici sodnici čestitala za pogum, čeprav postopek še ni bil pravnomočno končan. Na tako enoten odziv pravne stroke redko naletimo.

Kot vsi dosedanji procesi proti Janezu Janši, bi se tudi ta končal kot vsi prejšnji, brez obsodbe, ker ne tožilstvo in ne sodišče nista zmogla zbrati dokazov.

Seveda, če se nekje ne bi sprejela odločitev, da je Janeza Janšo potrebno »sfukati«, če vzamem za podlago notarski zapis zakoncev Mavrin o izjavi predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše v lokalu Ambient. »Sfukati« sodno in posledično tudi politično, to lahko tako razumemo. Žal na to izjavo ni reagiral prav noben predstojnik institucije Republike Slovenije, ki ima opraviti s sodstvom – ne predsednik republike, ne predsednik Državnega zbora, ne predsednik vlade, ne minister za pravosodje, ne varuh, ne Komisija za preprečevanje korupcije, ne predsednik Sodnega sveta. Kot da je vse o.k. in se nikogar ne tiče.

Izjava predsednika Vrhovnega sodišča Masleše je bila izrečena za odprt sodni postopek, v katerem je Masleša samega sebe imenoval še za predsednika senata, ki odloča o Janezu Janši, torej o tistem, ki ga je treba »sfukati«.
Sodniki, ki so imenovani v sodniško funkcijo zaprisežejo v Državnem zboru, v lepem ambientu predverja velike dvorane. Zaprisega se glasi: “Prisegam, da bom sodniško funkcijo opravljal-a v skladu z ustavo in zakonom ter sodil-a po svoji vesti in nepristransko.”.

Sprašujem se, kako je mogoče, da to zaprisego v nekem drugem Ambientu, tam nekje na Čufarjevi, ista oseba, sodnik, najvišji vrhovni sodnik, Branko Masleša, ne razume tako, kot je zapisana v zaprisegi, ki jo je prebral, ampak kot cilj, da je nekoga potrebno uničiti. Očitno tudi tu tranzicija med ustavnimi cilji, njihovim razumevanjem in stvarnim delovanjem funkcionarja, ni uspela.

Ta neustavna »fatva« Masleše pa ni bila dovolj za njegovo izločitev iz senata. Da prideš v senat, ki odloča o Janezu Janši moraš biti proti Janši. Pravičnost in objektivnost nista zaželjeni, že na prvi pogled moraš biti proti njemu. 
 
Je pa zanimivo, da se drugi del pravne stroke, tisti, ki sledi temu cilju, ki ga je povedal predsednik Vrhovnega sodišča Masleša, torej o uničenju Janše, pojavi s komentarji šele ob oz. po pravnomočnosti sodbe. Slednje skupinice prav nič ne zanima nobeno dejstvo ali okoliščina pred pravnomočnostjo – ne neobstoj dokazov, ne krivičnost, ne kršitve postopkov, ne kršitve človekovih pravic obdolženemu, nič. Za njih je pomembna le in zgolj pravnomočnost, ker jim le pravnomočnost omogoča realizacijo političnega cilja, eliminacijo Janeza Janše iz političnega prostora. Pa ne samo to, s tem umažejo tudi osamosvojitev in politične sopotnike, somišljenike Janeza Janše.

Kako že je dejal Kučan pred 20-imi leti na večeru Boruta Pahorja v Novi gorici? Najprej diskreditacija, potem likvidacija, če je potrebno tudi fizična. In na tej premici ste. Ste tik pred politično likvidacijo Janeza Janše, sodna se je začasno že zgodila.
 
Prevladujoči del med tem manjšinskim delom stroke so tisti, ki imajo korenine globoko zasidrane v prejšnjem režimu, ki osamosvojitve nikoli niso vzeli prav za svojo, jugonostalgiki, tisti, ki gradijo na totalitarnem kazenskem pravu, kakšen karierist in tisti, ki na eliminaciji Janše gradijo svojo nadaljnjo politično ali pa tudi strokovno pot.

Tudi dr. Cerar, dr. Horvat, dr. Petrovec, pa tu v Državnem zboru sedeči pravniki iz koalicije, se sklicujejo zgolj na pravnomočnost. Kajti le to jim daje podlago za politično eliminacijo Janeza Janše, na kar so že pred  meseci opozorili dr. Bele in drugi pravni strokovnjaki.

Ampak ambient v Državnem zboru ni primerno delovišče za izvajanje eksekucij. Kakršnih koli, še najmanj pa takih, ki temeljijo na kršenju predpisanih pravnih postopkov, na kršenju ustave, zakonov, človekovih pravic.
 
Državni zbor je ambient, v katerem so nastali in kjer se spreminjajo ustava in zakoni in je ambient, v katerem bi se moralo sistematično delati po ustavi, zakonih in drugih veljavnih predpisih. Še posebej, če smo s pravnima mnenjema Zakonodajno pravne službe vnaprej opozorjeni, da to, kar se namerava storiti, ni skladno z ustavno-pravnim redom države in prakso ter odločbami Evropskega sodišča za človekove pravice ter konvencije o človekovih pravicah.
 
Za odločanje državnega zbora morajo obstajati nedvoumne pravne podlage in tudi postopki morajo biti v celoti izpeljani na pravnih podlagah, torej tudi postopkovno pravilno. Žal temu velikokrat ni tako. Politična mreža, ki se je oblikovala v času mandata Alenke Bratušek, je v Državnem zboru zavestno večkrat sprejemala odločitve, ki so bile povsem v nasprotju z mnenjem Zakonodajno pravne službe in ki so povzročale namerno škodo državi, posameznikom in skupinam. Štiri take odločitve je Ustavno sodišče tudi suspendiralo – torej razveljavilo, odpravilo, zavrnilo.

Sedanja politična večina Mira Cerarja, ki se šele dobro loteva mandata, prihaja s prvim projektom, z odvzemom oz. prenehanjem mandata Janeza Janše, ki je le nadaljevanje te maščevalne politike ad personam. Janez Janša ni smel sodelovati v Komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ustanovitev komisije je na seji Državnega zbora padla dvakrat. Ne da bi za to obstajala ustavna ali zakonska podlaga ste v koaliciji od SDS zahtevali, da Janeza Janšao ne predlagamo v to komisijo.

Prvi resen projekt po konstituiranju vlade pa je današnja seja, na kateri se bo zgodila politikantska izločitev enega ključnih politikov zadnjih 25 let Janeza Janše, ne da bi za to obstajal en sam verodostojen ustavni ali zakonski argument. Zakonodajno pravna služba te hiše, Državnega zbora, ga ni našla.

Iz dveh mnenj Zakonodajno pravne službe, obe je zahtevala koalicijska večina, zbrana okoli stranke Mira Cerarja, nedvoumno izhaja, da ni ne ustavne in ne zakonske podlage za početje, ki mu bomo danes priča. Z niti eno samo dikcijo v mnenju Zakonodajno pravne službe niso podani razlogi za izpeljavo postopka prenehanja mandata poslancu Janezu Janši. Celo več, Zakonodajno pravna služba to v svojem mnenju celo izrecno zapiše, sklicujoč se na domačo ustavno in evropsko prakso s področja človekovih pravic in ob tem navaja tudi primere, s katerimi argumentira in dokazuje, da kaj takega ni mogoče. Ni mogoče, ker je pasivna volilna pravica – pravica kandidirati, biti izvoljen in opravljati mandat, nedeljiva. In najbrž vam je jasno, zakaj predsednik Državnega zbora ni dopustil, da bi se zakonodajno-pravni mnenji naše službe tu predstavili pred začetkom obravnave te točke.

Tako je zapisala Zakonodajno-pravna služba in tako trdijo tudi številni ustavni in drugi pravniki, ki so podajali ustne ali celo pisne izjave in mnenja o tej sodno-politični farsi, ki je bila umetno sprožena proti osebi, ki se z izvedbo projekta Patria ni ukvarjala ne posredno, ne neposredno, kar je povedal tudi tedanji minister za obrambo, Erjavec. Erjavec je sedaj minister tudi v Cerarjevi vladi, tako da preverba njegovih trditev ni prav težavna.

Zanimivo je, da ni prav nihče, noben pravni strokovnjak, sprožil kakršnegakoli postopka na Državno-volilni komisiji ne v fazi potrjevanja kandidatur in ne v fazi objave rezultatov. Ne dr. Cerar, ne dr. Horvat, ne protikandidati, ne stranke, ne volivci. Prav nihče. Šele po volitvah je ta druga skupina pravnikov, ki meni, da se sodstvo začne šele s pravnomočno obsodbo, začela iskati načine, kako se znebiti Janše.

Ker mnenje Zakonodajno-pravne službe ni dalo politični večini v Državnem zboru, razširjeni koaliciji, prav nobene možnosti, da bi na njej zgradili odvzem ali dosegli prenehanje mandata poslancu Janezu Janši, ste se  v koaliciji poslužili trika s plačanci, ki ste jim nadeli zveneče ime »skupina neodvisnih pravnih strokovnjakov«. Gre za dr. Ribičiča, dr. Grada, dr. Pirnata, nekdanjega ministra Zalarja in Dina Bauka. Predsednik Državnega zbora Brglez, predsednik Mandatno-volilne komisije Horvat, generalna sekretarka Državnega zbora Zore Tavčar v več kot 1 mesecu niso bili sposobni sporočiti, na kakšni osnovi so ti pravni strokovnjaki opravljali in opravili delo – z naročilnico, po Zakonu o javnih naročilih za male vrednosti, nihče ne pove, ali se je delo začelo prej kot so bile urejene formalnosti v zvezi z naročilom, ni znana cena, ni znana definicija naloge, ne poznamo navodila za pripravo mnenja, ni znano ali je šlo za delo na črno, malo delo, medsosedsko pomoč, prekerno delo, volontersko delo. Le dr. Horvat je pred tremi tedni na seji Mandatno volilne komisije povedal, da z veseljem sporoča, da bo mnenje skupine najbrž enotno, brez ločenih mnenj.

To mnenje brez ločenih mnenj smo pred dnevi res dobili. Ampak na sejo Mandatno volilne komisije ga noben od neodvisnih pravnih strokovnjakov ni prišel niti predstaviti, kaj šele zagovarjati. Kar je sramota za predsednika Mandatno volilne komisije dr. Horvata, in za plačance, ki so ta posel naredili. Niso manjkali brez razloga na seji Mandatno volilne komisije, kajti za predstavitev in zagovor tega skrpucala, tega umotvora, konstrukta, je potrebno imeti nekaj več. Je potrebno imeti vsaj obraz, da poslancem poveš en face.

Ampak strokovnjaki so najbrž še sami so podvomili v svoj izdelek, ki temelji prav na razdrobitvi pasivne volilne pravice – lahko kandidiraš, lahko si izvoljen, le poslanskega mandata ne moreš uresničevati. Kar je čisto nasprotje s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice v vseh dosedanjih primerih razsodb v podobnih primerih.

Žal je razširjena koalicija to abotno mnenje povsem posvojila, obe mnenji Zakonodajno pravne službe pa škartirala. 

Ob tem so zanimive so tudi izjave nekaterih plačancev, ki so bili vključeni v to t.i. neodvisno strokovno skupino:

Dr. Ribičič, predsednik naslednice Zveze komunistov Slovenije in predhodnice Socialnih demokratov, je 8. avgusta letos za časnik Večer izjavil,  da »se o konkretnem poslancu ne želi opredeliti, ker da ni objektiven«. Kako je po tej izjavi sploh lahko pristal na sodelovanje v skupini? Je s sodelovanjem v njej kar naenkrat postal objektiven? Tako salto lahko izvedejo samo stari komunisti. 

Dr. Pirnat je še 25.8. trdil, da bi morali počakati na odločitev Vrhovnega sodišča, sicer Zakon o poslancih razumeti tako, da se nanaša tudi na primere pred potrditvijo mandata, kar pomeni odvzem mandata. Ampak odločitev sodišča pri dr. Pirnatu kar naenkrat ni bila več pomembna. Kar naenkrt, se pravi, tisti trenutek, ko je prišel v strokovno skupino, odločitev vrhovnega sodišča ni bila pomembna.

Politik Aleš Zalar, nekdanji minister iz že propadle LDS, politični nasprotnik Janeza Janše, je tudi zgled objektivnosti in politične nepristranskosti.

Dr. Grad je bil takoj za takojšen odvzem mandata Janezu Janši, torej neodvisen. To si že po definiciji, če si proti Janši.

Dino Bauk, nekdanji šef kabineta ministra iz propadle LDS, dr. Slavka Gabra, priložnostni pisec v Mladini, tudi ne spada ravno v krog oboževalcev Janeza Janše. Skratka, izbrani niso mogli pripraviti nič drugega kot enotno mnenje, ki ste ga pograbili za ta konstrukt na Mandatno volilni komisiji. Škoda, ker je sodelovanje v tej enotni skupini zavrnil Milan Kučan.

Ali nas potem lahko sploh čudi izjava dr. Terška, ki je v enem stavku o zadevi Patria dejal: »Kar se dogaja, ni več pravo, ampak brezpravje in politika. Pravo je tu  povsem odpovedalo.«

Če bi Mandatno volilna komisija res želela pridobiti kvalitetna in različna mnenja, bi koalicija razpisala javno predstavitev mnenj, kjer bi lahko katerikoli pravni strokovnjaki, pa tudi drugi zainteresirani, povedali svoje stališče, svoje mnenje. To je povsem običajna praksa v Državnem zboru, da si delovno telo želi pridobiti čim več različnih mnenj pred odločitvijo. Vendar je koalicija to preprečila, po našem mnenju iz samo enega razloga – ker je bilo njeno stališče, da je treba odvzeti mandat Janezu Janši na način, kot ste ga predlagali, da so njeni pravni strokovnjaki v izraziti manjšini. Morda Ribičiča in teh strokovnjakov na javno predstavitev mnenj sploh ne bi bilo, tako malo jih je.

Sedanji predsednik vlade dr. Miro Cerar je opozoril na luknjičavo zakonodajo, produkt 10-letne vladavine LDS in levice. Ob tem pa je več kot čudno, da tudi dr. Cerar, ki je bil mnogo let zunanji sodelavec Državnega zbora za pravna vprašanja, še letos septembra, ko je bil že predsednik vlade, je dobil zadnje nakazilo, ni opazil, da sta naša zakonodaja in ustavna ureditev s področja volitev pomanjkljiva in ni predlagal rešitev. Verč kot deset let je bil zunanji strokovnjak Državnega zbora za pravna vprašanja, pa tega ni opazil in ni predlagal nobenih rešitev, vse do primera Janeza Janše. Tedaj je bilo najbrž važno le, da so bila nakazila redna. Potem pa kar številni njegovi komentarji, pri čemer je  postajal vse bolj etičen. Ne spomnimo se njegove izjave v tej zadevi Patria, ki bi jo oprl na določbe ustave ali zakonov. Sedaj je verjetno problem, ker so se zgodili kar številni komentarji, predvsem komentarji, ki slonijo na domnevni visoki etičnosti in ne na pravnih podlagah, ki jih je spregledal. Niti eno svojo izjavo ni v predmetni zadevi oprl na določila Ustave ali zakonov.

Spoštovani kolegi!Po tej metodi, ko ni pomembna moč argumentov, ampak argumenti moči, bo odločala tudi večina v Državnem zboru.

Vendar pa preden končam, bi vam prebral še pravno mnenje dr. Jurija Toplaka, in sicer se glasi takole: Situacije, ko pride do takšnih okoliščin pred potrditvijo mandata, ureja Ustava v 43. in 82. členu in to v treh določbah.

Prvič Ustava določa, kdo ima pravico biti voljen. To pravico ima po 43. členu Ustave vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. Drugič. Ustava daje v 82. členu zakonodajalcu možnost, da določi kdo ne sme biti izvoljen za poslanca. In tretjič. Ustava v 82. členu ureja tudi postopek potrditve poslanskih mandatov in sicer določa, da te potrdi Državni zbor, proti njegovi odločitvi pa je mogoča pritožba na Ustavno sodišče.

Če je oseba imela pravico biti voljena, in če pri njej ni prisotna nobena od okoliščin zaradi katere ne bi smela biti izvoljena, in če ji je bil potrjen mandat, je po Ustavi edino pravno sredstvo s katerim se lahko zaradi okoliščin, ki so bile prisotne v času do potrditve mandata, oporeka mandat, pritožba zoper odločitev Državnega zbora o potrditvi mandatov na Ustavno sodišče. Ustava drugega pravnega sredstva zoper mandat ne predvideva. Situacije, ko pride do spremenjenih okoliščin po potrditvi mandata, pa ureja zakon. Za nekatere takšne situacije, ko pride do spremenjenih okoliščin po potrditvi mandata, zakon predvideva njegov odvzem. Takšne okoliščine, ki jih taksativno našteva 9. člen Zakona o poslancih, so smrt, izguba volilne pravice, nadaljevanje opravljanja nezdružljive dejavnosti tri mesece. Pri vseh omenjenih okoliščinah je jasno, da gre za situacije, ki lahko nastopijo le po izvolitvi oziroma po potrditvi mandata, saj če bi nastopile že prej, oseba ne bi mogla niti kandidirati ali pa ji mandat ne bi bil potrjen. Če bi na primer oseba umrla pred potrditvijo mandata, ji mandat ne bi bil potrjen. Skratka, to je na kratko povzeto v mnenju izrednega profesorja dr. Jurija Toplaka, profesorja ustavnega prava na Fakulteti v Mariboru.

Naj ob tem samo spomnim, da so bili mandati vseh poslancev, vključno mandat Janeza Janše na Mandatno-volilni komisiji že 1. avgusta soglasno potrjeni tako na Mandatno-volilni komisiji kot na obči seji Državnega zbora. Na Državnem zboru je za potrditev mandatov glasovalo kar 88 poslancev, le dva sta bila odsotna. Za potrditev mandata so glasovali tudi dr. Cerar, dr. Horvat, dr. Brglez in vsi ostali, ki smo takrat bili na seji.

Z današnjo eliminacijo Janeza Janše se uvaja nevarna politična praksa. Koalicija bo lahko na osnovi za lase privlečenega pravnega mnenja neodvisnih strokovnjakov, poklicala na odgovornost vsakega poslanca opozicije, ki bo glasen, ali ji ne bo všeč in mu prekinila mandat. Poslanci Slovenske demokratske stranke takemu načinu dela, ki temelji na naravnem pravu kot ga  razume in slovenski javnosti razlaga predsednik Državnega zbora dr. Brglez ostro nasprotuje. Hvala lepa.