Jože Tanko: V mandatu vlade Mira Cerarja je laž postala vrednota

Poslanke in poslanci na predlog SDS danes obravnavajo interpelacijo o delu in odgovornosti vlade Mira Cerarja. V imenu poslanske skupine SDS je stališče predstavil vodja Jože Tanko.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Spoštovani poslanci, spoštovana vlada. Morda bi bilo najbolje, da ta pult obrnem, kajti govorim o interpelaciji vlade, ne o interpelaciji Državnega zbora. In najbrž bom to tudi naredil. Se ne da. Škoda. Razlogi zaradi katerih smo poslanci SDS 27. 9. 2016 vložili interpelacijo, so bili kršenje ustave, zakonov, koalicijskega sporazuma, slabega upravljanja z državo in državnim premoženjem ter vse večjega zaostajanja s primerljivimi državami Evropske unije.

Interpelacija je spisana analitično, po resorjih, povsod je oprta na dejstva, na konkretne kršitve ustave, na konkretne kršitve zakonov,  kršitve odločitev Evropskega sodišča, na kršitve javnih obljub in zavez predsednika vlade in ministrov ter kršitev zapisov v koalicijski pogodbi. Skratka vse trditve so preverljive. Dopuščamo možnost, da se je morda v teh dveh mesecih, odkar je bila vložena, marsikaj morda spremenilo ali izboljšalo, najbrž pa je tega zelo malo. Se je pa zgodilo veliko novih dejstev, ki utemeljenost naše interpelacije samo podkrepljujejo, nenazadnje tudi včeraj, ko so bila ta dejanja, po katerih se napoveduje lahko tudi večji politični in družbeni pretresi. Od imenovanja vlade je minilo dobri dve leti. V volilni kampanji in pred njo smo se naposlušali izjav o tem, kako bo po volitvah vse drugače, če bo dobila mandat skupina nepoznanih in politično več ali manj neomadeževanih strokovnih javnosti tudi neznanih, nepoznanih kandidatov zbranih okoli Mira Cerarja. Medijski stroj je pravočasno začel s promocijo ideje, ki je najbolj pritikala izbranemu premierskemu kandidatu mreže in starih partijskih elit, poudarjalo se je etiko, spoštovanje pravne države, poudarjalo se je vero v nezmotljivost, nedotakljivost in neodvisnost sodstva, poudarjalo se je pravičnost, skromnost, skratka karakteristike, ki so šle v kontekst izbranega kandidata medijskega projekta. In tudi medijski stroj je bil tedaj online. Za vsak slučaj se je le malo prej zaključil še insceniran proces proti Janši v zadevi Patria z izrečno obsodilno sodbo, ki je te v javnost vržene politične cilje samo še poudaril.

Kmalu po štartu kampanje je bil Janez Janša, nosilec liste SDS, poslan še na prestajanje kazni. Slovenski demokratski stranki se je spodsekalo noge, ostalim volilnim konkurentom v kampanji pa je ostalo samo še izgovarjanje na neodvisno sodstvo in na delovanje pravne države, skratka, da za nikogar ni izjem. Politik v zaporu pa je bila najbolj priljubljena medijska in politična fraza tistega časa. A Cerarjeva koalicija je s kršenjem Ustave, zakonov in zavez začela kar takoj po volitvah ob konstituiranju Državnega zbora z dokončno onemogočitvijo Janeza Janše, ki je bil, kot rečeno, tedaj v zaporu, se je koalicija ukvarjala prvih nekaj mesecev. Njen cilj – odvzem mandata po krivem obsojenem politiku v zaporu –  pa je bila pravzaprav edina resna tema tedaj v Državnem zboru. Tudi mediji so to kar enoumno podpirali. Pravni strokovnjaki nekdanji in sedanji profesorji prava, sodniki, ustavni sodniki so tej medijski in koalicijski oziroma Cerarjevi obsedenosti več ali manj soglasno nasprotovali tudi Zakonodajo-pravna služba Državnega zbora. A to ni zadoščalo, da predsednik Mandatno-volilne komisije dr. Horvat v soglasju ali pa predhodnem dogovoru s predsednikom Državnega zbora dr. Brglezom ne bi angažiral posebne skupine pravnikov, ki so jo sestavljali Pirnat, Ribičič, Zalar, Bauk in Ude. Ta je pripravila nek zmazek pod katerega se ni hotel podpisati nihče od navedenih in s katerim se je dalo podlago Mandatno-volilni komisiji in Državnemu zboru za ugotovitev prenehanja mandata poslancu Janezu Janši. Koalicija in njeno podporno okolje je ta postopek tudi speljala. Pričakovana korist je bila prevelika, da bi se tej neumnosti odpovedali.

“Cilj posvečuje sredstva” je nekaj stoletij star pregovor. Pravne veličine koalicije Cerar, Horvat, Brglez, ki so na volitvah dobili status profesionalnih politikov so se torej takoj na začetku mandata odločili za zavestno kršitev Ustave in volilnega zakona. Med tem je bila tudi sodnica poslanka SMC, ki je kasneje na enem izmed socialnih omrežij javnosti še sporočila, kako si predstavlja poštimanje Ustavnega sodišča. Naj samo spomnim, da ravno v tem trenutku kadrovski postopki imenovanja novih sodnikov Ustavnega sodišča ravno potekajo in bomo videli, kako se bo končalo. Oba procesa sodni, zaradi obsodbe na osnovni indicev v zadevi Patria in političnih, zaradi ugotovitve prenehanja mandata, sta neslavno končala, eden na Vrhovnem sodišču, tudi na Ustavnem sodišču. Indična obsodba je propadla, ponesrečil pa se je tudi poskus ugotovitve prenehanja mandata. Opravičila za povzročeno osebno in politično škodo še vedno ni, da o čem drugem niti ne govorim. Naravno pravo ima svoje zakonitosti, sodobni zagovorniki se ga prav nič ne sramujejo in v bistvu niso prav nič drugačni od tistih, ki so po 2. Svetovni vojni masakrirali po deželah bivše države. Zato se zavestna kršenja Ustave še kar nadaljujejo, pred nekaj dnevi je koalicija sprejela fiktivna proračuna za prihodnje leto, in sicer brez enega od zakonov, s katerim je bil uravnotežen proračun in zamejen primanjkljaj.

Koalicija je ta zakon na predlog vlade, zato ker ni bil primeren za nadaljnjo obravnavo zavrnila, proračuna pa kljub temu sprejela brez ene same spremembe katere koli postavke. Vsak neuk državljan lahko ugotovi, da s proračunoma nekaj ni v redu in res ni. Glede na trenutne razmere je primanjkljaj bistveno večji, realno bistveno večji kot je izkazan in znatno presega tistih dopustnih, magičnih 3 %. Tudi ugotovitev Evropske komisije, da proračun ni pripravljen v skladu z merili EU je pričakovana in tudi objektivna. Ne bi bilo slabo, če bi predsednik vlade, ministri in koalicijski poslanci pred odločanjem ponovno prebrali magnetograma nagovorov predsednika vlade in ministrice ob predstavitvi proračunov, to je bilo 5. oktobra letos.

Proračuna sta bila sprejeta tudi brez mnenja Fiskalnega sveta, organa zapisanega v Ustavi. Tega organa ni, Vlada pa se niti ni in se niti ne trudi, da bi ga imeli. Nekdanji Cerarjev minister za finance, dr. Mramor je v Državni zbor prinesel predlog kandidatov za Fiskalni svet in tem kandidatom je kar sam pripisal kateri stranki ali opciji so njegovi kandidati blizu. Vladni predlog je propadel, kandidate iz novega razpisa pa vlada niti ni predložila v Državni zbor. Postopek je bil prekinjen, novega ni. In tukaj se moram odzvati na besede predsednika Vlade, ki je dejal, da se Vlada glede kandidatov za Fiskalni svet pogajala v Državnem zboru tudi z opozicijo. Niti enega sestanka za našo poslansko skupino ni bilo, takrat, ko je vlada, preden se je oblikoval predlog kandidatov za Fiskalni svet. Niti enega. Šele potem, ko je vlada vložila predlog v Državni zbor je prišel minister povedati kateri njegov kandidat bi bil pa naši stranki bolj blizu. Na takšen način, gospod predsednik vlade boste težko prišli do nekega predloga za katerega potrebujete 60 glasov.

Kljub temu, da ni Fiskalnega sveta je vlada prišla v Državni zbor s trditvijo, da je proračun pripravljen skladno s fiskalnim pravilom. Sama sebi je izdala pozitivno ceno. Tako se spoštuje ustavnost in pravno državo v mandatu vlade, ki jo vodi ustavni pravnik. Če bi imeli Fiskalni svet proračuna za leto 2017 in 2018 sploh ne bi mogla biti vložena v zakonodajni postopek, ker bi Fiskalni svet zavrnil, še manj pa, da bi takšna proračuna sprejeli, potem ko se je umaknil še en zakon, ki je bil sestavni del vseh tistih številk, ki so bile tam napisane.

SDS in opozicija smo obstruirali končno sprejemanje proračunov, kajti ni bilo vredno vztrajati in dajati legitimnost nelegitimnemu početju. Nobena opozorila, nobene utemeljene pripombe niso zalegle. Ne ministri ne koalicija niso kaj veliko govorili, pri “tipkanju” pa ste bili kar strumni, brez napake. In to se zgodi vedno, kadar je treba potrditi kakšen nezakonit ali neustaven zmazek. Seveda nista problem samo proračuna za leti 2017 in 2018, tudi zaključni račun za leto 2015 je zmazek Cerarjeve vlade z veliko napakami in fiktivnimi zapisi. Računsko sodišče je ugotovilo, da evidence ne štimajo, da premoženje ni ustrezno poknjiženo in tako naprej, ampak koalicija je tudi ta akt soglasno potrdila. Očitno vlada in koalicija revizij Računskega sodišča ne priznavata, jih ignorirata. In zdaj samo sprašujem predsednika Vlade, kako lahko pričakujemo napredek, učinkovito, predvidljivo in pregledno delo, gospodarsko rast, prave ukrepe, če je vse zgrajeno na kršitvah ustave in zakonov, na lažeh oziroma fikcijah.

Naslednji primer kršenja ustave. Ustavno sodišče je že v mandatu Cerarjeve vlade odločilo, da je treba zagotoviti enako, se pravi, 100 % financiranje javnih programov tudi zasebnim šolam. V odločbi je bil napisan datum, enoletni rok, ki je iztekel 9. januarja letos. V Slovenski demokratski stranki smo večkrat opozorili, da je to neustavnost treba odpraviti. Dvakrat smo tudi predlagali novelo zakona, a spremenilo se ni nič. Zakona sta po uveljavljeni metodi padla. Aprila letos je predsednik vlade obiskal Škofove zavode in takrat je metropolitu, gospodu Stanislavu Zoretu, cerkvenemu občestvu in slovenski javnosti obljubil skorajšnjo popravo zakona, saj naj bi bil zakon že pripravljen. Od tedaj do danes je minilo že krepko več kot pol leta, a zgodilo se ni še prav nič. Kamere so ugasnile, dogodek je ostal ovekovečen, predsednik vlade Cerar pa se obnaša, kot da ima spomin zlate ribice. Zakona v Državnem zboru še ni. Tudi sedaj ga še ni. Zaradi zavestnega oziroma načrtnega neizpolnjevanja odločbe Ustavnega sodišča smo nedavno tudi proti ministrici Maji Makovec Brenčič vložili interpelacijo, v kateri smo ji v petih točkah očitali odgovornost za neukrepanje in zavlačevanje priprave novele zakona, odgovornost za kršitev ustave, opustitev dolžnega ravnanja in nespoštovanje ustavnega reda ter ustvarjanje neenakosti pred zakonom in odgovornost za izgubljeno zaupanje v institucije pravne in socialne države. In, veste, kaj je v odgovoru na navedbe iz interpelacije zapisala ministrica Maja Makovec Brenčič: “Očitke, ki izhajajo iz navedene interpelacije, v celoti zavračam kot neutemeljene v vseh točkah.” To očitno laž je v odgovoru zapisala ministrica za izobraževanje, čeprav do danes še ni predložila zakona, in s prepričljivo podporo poslancev ostala na položaju. Za njo je stala vsa vlada, z ustavnim pravnikom Mirom Cerarjem na čelu, vsa koalicija in še nekaj drugih podpornikov se je našlo. Taka je ta etična revščina v tem mandatu. A vprašajmo se ali pa se vprašajte v vladni koaliciji, v vladi, kaj s takim odgovorom, ki je definitivna laž, ministrica sporoča vsem, ki se izobražujejo, pa tudi ostalim državljanom – laž je vrednota, če se lahko zlaže ministrica in ostane na položaju, se lahko zlaže vsakdo. Vprašajmo se, kaj s takšno aroganco sporoča predsednik vlade. Najbrž si misli takole: “Mi si lahko privoščimo vse, prav vse. Mi smo ustava in zakoni, mi smo naravno pravo.”

Pred dnevi je bil na plenarni seji Državnega zbora obravnavan predlog ene od poslanskih skupin za spremembo ustave. Šlo je za vpis pravice do pitne vode v ustavo.

Na sejo je prišel predsednik vlade in 13 ministrov, predsednik vlade si je tudi vzel čas za nagovor. Ko smo obravnavali proračuna in spremljajoče akte, ki jih lahko predlaga izključno vlada, pa velik del časa v dvorani ni bilo niti enega ministra, ki bi odgovarjal na vprašanja poslancev. Občasno je prihajala sicer ministrica za finance, ki pa je imela toliko drugih opravil, da je bila večino časa tiho. Toliko o prioritetah vlade, v glavnem veliko časa za foto termine, za slikanja, ko pa je potrebno braniti lastne predloge pa nema, hitro mine.

Dan ali dva nazaj je Državni zbor obravnaval tudi vmesno poročilo Preiskovalne komisije, ki preiskuje bančno luknjo. Na kolegiju sem posebej opozoril na to, da vlada ni najavila časa, čeprav bi bilo to pričakovano. Namreč, predsednik vlade Cerar je znan borec proti vsem nezakonitostim, veliko mu je do etičnosti, do spoštovanja Ustave in zakonov. To ima navsezadnje koalicija zapisano v uvodu in več drugih delih koalicijske pogodbe. Upravičeno smo pričakovali njegov nastop, njegov nagovor, saj gre za preiskavo največjih kriminalnih dejanj v slovenski zgodovini, ki so pogoltnile cca. 5 milijard evrov ampak ni bilo nobenega odziva vlade. Predsednik vlade, pravzaprav predsednik Državnega zbora Brglez je dejal, da je to poslanska tema. Poslanska tema je bila tudi voda, tam predsednik vlade in 13 ministrov, tukaj nikogar pa gre za največji kriminal te države. A kaj naj, ko je mama Zdenka dejala, da vsaka svinjarija ni kaznivo dejanje.

Če ni mogel predsednik vlade bi lahko vskočil minister Klemenčič, prejšnji predsednik Komisije za preiskovanje korupcije. Domnevno tudi odločen borec za etiko in proti korupciji, ki je ne tako daleč nazaj preiskoval in preiskal bančno luknjo. Njegov senat je takrat sprejel tudi posebno poročilo. Kljub temu tedanji šef Komisije za preprečevanje korupcije Klemenčič, s tedanjo Pogačnikovo komisijo, ki je preiskovala bančno luknjo ni želel sodelovati. Na zaslišanjih je odgovarjal skopo, prikrival izsledke, poročila ni hotel predati preiskovalni komisiji. Kar pomeni, da se je njegova Komisija za preprečevanje korupcije odločila odločno braniti sive eminence bančništva. To je bilo tedaj izredno slabo sporočilo slovenski javnosti, všeč samo bančnemu podzemlju.

Taisti Klemenčič je sedaj minister za pravosodje, pripravil je tudi zakon, s katerim bi Državnemu zboru odvzel možnosti, da bi ustanavljal preiskovalne komisije. Preiskave bančne luknje, TEŠ in podobnih velikih zgodb, nedokončane tranzicije bi prinesel kar na vlado, kjer naj bi preiskave prevzeli oziroma vodili nekdanji upokojeni funkcionarji raznih institucij. Še tisto malo možnosti, ki jih ima Državni zbor, bi jo Državnemu zboru odvzel, da bi se afera lažje potlačila.

Zakonodajno-pravna služba je zakon ocenila kot neustaven, zato je obtičal v zakonodajnem postopku. Klemenčič bi po tem zakonu postal še nadzornik oziroma usmerjevalec preiskav, v bistvu neke vrste neformalni vodja Komisije za preprečevanje korupcije. In z novelo Zakona o državni upravi si je za ta projekt že pripravil ekipo na ministrstvu. Pred nekaj dnevi se je minister Klemenčič vrnil tudi iz ekskurzije na Islandiji. Tam so pred tremi leti končali vse sodne postopke, povezane z bančno luknjo, počistili banke in zaprli akterje, padla je tudi politična oblast. Za to so potrebovali samo dve leti. Razmere na Islandiji se normalizirajo, ker starih bremen ni več. Pri nas pa se preiskav še nismo lotili resno. Kmalu bo najbrž prišlo tudi do prvih zastaranj.

Še kakšno posebno specializirano enotno boste ustanovili enkrat ali dvakrat preložili spise, nekajkrat zamenjali vodstva institucij in organov, ki preiskujejo bančno luknjo, pa bodo sive eminence bančništva absolutno na varni strani. No, sicer sem in tja se koga le obsodi za kakšno drobnarijo, za katero je predhodno poravnal že vse obveznosti, ampak to so marginale. A pri nas ne predsednik vlade niti minister nočeta niti govoriti pri poročilu parlamentarne preiskovalne komisije, nočeta se opredeliti do ugotovitev in sklepov v Državnem zboru. Nič ne predlagata, vlada tudi ni nič predlagala, da bi se kaj popravilo in tako naprej. Da ne spregovorita ni v interesu javnosti, je pa v interesu tistih, ki so ju postavili na funkcije. Sive eminence bančništva ostajajo tudi po nujni zaslugi najbolj varovana državna skrivnost. Mehke noge imajo tudi preiskovalci, ki se vrtijo na obskurnih primerih in na način, ki ne prinaša odločnih ukrepov rešitev in sankcij. Sicer pa, kako razumeti predvolilna sporočila in zapise v koalicijski pogodbi o etiki, spoštovanju pravne države, o enakosti pred sodišči, o pravičnosti in tako naprej, če se razpravam v bančni luknji izmika in če si je Cerar za ministra za pravosodje izbral osebo, ki je kot najodgovornejši funkcionar komisije za preprečevanje korupcije odgovoren za kršitev osmih zakonov, treh uredb, več drugih predpisov. Osebo, ki ni hotela Mandatno-volilni komisiji pojasniti podatke o svojem premoženju, ki ni hotela predložiti računov za dograditev svoje hiše, ki je zavrnil odgovor ali je bil tudi njegov senat komisije za preprečevanje korupcije tisti, ki je koristil poceni avionske karte Adrie Airways, ki je v prijavi Državnemu zboru zatajil družbi svoje žene, ki ni hotel poročati koliko poslov je z družbami v državni lasti v času njegovega vodenja KPK vložila oziroma sklenila njegova žena Nina Zidar Klemenčič in tako naprej. So to kriteriji na osnovi katerih je Miro Cerar izbral ministra za pravosodje?

Trditev gospoda Štefanca na eni izmed sej v Državnem zboru, da so za Klemenčičem ostali na Komisiji za preprečevanje korupcije z glivicami nezakonitosti okuženi čevlji drži, po tem, kar je iz tega razvidno. Vendar podatki vseeno curljajo na dan. Včeraj je bilo povedano, da je Nina Zidar Klemenčič, žena Gorana Klemenčiča za posle povezane s Factor Banko pokasirala skoraj 900.000 evrov. Factor Banka je bila do nedavnega v programirani likvidaciji, sedaj je pripojena DUTB, strošek te odločitve bo državo stal še dodatnih 50 milijonov. Le malo manj pokasira letno s pogodbo z Novo ljubljansko banko tudi predhodnik Gorana Klemenčiča na čelu Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos. Rok Praprotnik, ki je prej s Klemenčičem preiskoval bančno luknjo na KPK in najbrž tudi spoznal sive eminence bančništva je takoj po odstopu s funkcije namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije dobil izvrstno plačano službo na Novi ljubljanski banki. Najbrž zasluži precej več kot predsednik republike Pahor ali predsednik Vlade Cerar. Še vedno je tam, čeprav naj bi po nekaterih informacijah sedanja Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da gre za etično sporno zaposlitev. Tudi brat šefa NPU oziroma specializiranega državnega tožilstva Harija Furlana je zaslužil podoben znesek s prodajo ortopedskih pripomočkov eni od bolnic.

Po razkritju je bila firma takoj zaprta, čez noč, mediji pa kakor da niso nič opazili. So ocenili, da tu razkrinkavanje ni v javnem interesu, sicer pa kaj si lahko mislimo o teh zneskih okrog 800 tisoč evrov, ki se prelivajo v zasebne žepe, kdo na kaj pomisli, morda na … Ne bom nadaljeval.

Ko so najodgovornejši za pregon bančnega kriminala, Furlan, Majhenič in Kozina, spomladi na tiskovni konferenci javno obelodanili, da jih v največje bančno brezno, Novo Ljubljansko banko ne spustijo dlje od vratarja, se ni zgodilo prav nič. Ni bilo nobene udarne izjave, ne predsednika vlade, ne ministra Klemenčiča, ne ministrice Györkös, nobene napovedi, da bodo letele glave na Nacionalnem preiskovalnem uradu, specializiranem državnem tožilstvu, SDH, NLB, nobene napovedi spremembe zakonodaje, popolnoma nič. Dnevni dogodek pač. Preiskovalci pa, kot da so s tem našli alibi za upočasnitev in odložitev preiskave. Se vam ne zdi, da gre pri preiskavah bančne luknje za eno samo sistematično norčevanje iz javnosti in za dvolična ravnanja. Zakaj se še vedno samo govori na splošno in ne o konkretnih imenih. Za povrh pa nam Cerar, Klemenčič, Kos, prej Simona Habič, sedaj Vid Doria predavajo o Grecu, o transparentnosti, prodajajo zgodbe o skorumpirancih v Državnem zboru in podobne pravljice. To je pač realnost.

Če samo dam primer, kaj se zgodi, če se ne pišeš pravilno. Klemenčičeva komisija za preprečevanje korupcije je sprožila postopek proti enemu od županov, ker je v neki občini na javnem razpisu dobila posel družba, v kateri je bil direktor brat podžupana. V komisiji nista bila niti župan, niti podžupan, v sodnem postopku pa je sodnica ugotovila 20 kršitev, za vsako določila 400 evrov kazni, na koncu znese to 8 tisoč evrov. Ko Klemenčičev tast obnavlja svoj zasebni grad, z javnimi sredstvi Ministrstva za kulturo, ki jih podobno kot v gornjem primeru pridobi iz javnih sredstev po javnem razpisu, pa Klemenčič, kot predsednik, tedanji šef KPK ni sprožil nobene preiskave in nobenega postopka pred sodiščem. Naj spomnim, da je Klemenčičev tast Franc Zidar samo leta 2013 dobil 154 tisoč evrov na razpisu od Ministrstva za kulturo za obnovo svojega gradu Lemberg, kar je bilo približno 10 % vseh razpisanih sredstev za ta namen. Niso pa bila to edina sredstva, skupaj so vlade od 2009 temu zasebnemu lastniku gradu dodelila več kot 380 tisoč evrov. Veliko, če vemo, da za obnove pomembnejših gradov, ki so celo spomeniki nacionalnega pomena, ni denarja. Klemenčiču sta v času, ko je bil minister za pravosodje, Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče razveljavila dve odločbi iz časa, ko je bil šef KPK, zaradi kršenja človekovih pravic v postopkih, ki jih je vodil, a predsednik vlade Miro Cerar mu še kar zaupa. Kaj je to drugega kot popoln odstop od etike, pravne in pravične države, od odgovornosti od načela enake obravnave? V začetku leta 2015 je Goran Klemenčič, minister za pravosodje, pripravil mini sodno reformo, s katero je več ali manj sforsiral uzakonitev priporočil Greca, se pravi nekih etičnih pravil, ker nima uzakonjeno nobena resna država v EU, istočasno pa napovedal še obsežne spremembe oziroma sodno reformo že za konec lanskega leta. Sedaj smo konec leta 2016. Res je predlagal nekaj drobnarij, a reforme ne. Predloge Slovenske demokratske stranke in predlog državljanov z več kot 5.000 podpisi pa je zviška zavrnil. V tem času, kar je minister, se je znebil tudi nekaj škandaloznih izjav. Ko je prišel na dan notarsko overjen zapis o izjavi predsednika Vrhovnega sodišča Masleše, da je treba Janšo “sfukati”, in ko je dobila epilog zadeva Škrlec na generalnem državnem tožilstvu je v Državnem zboru dejal, da proti Masleši ne more ukrepati, proti Fišerju pa ne bo ukrepal. Ko pa se je zapletlo pri Bavčarju pa je dejal, da bodo letele glave na sodišču, če bo prišlo do zastaranja. Več kot jasno je, da minister za pravosodje Goran Klemenčič nima nobenih meril ali kriterijev, so samo naši ali vaši, pravičnost, ustavnost, zakonitost se merijo samo po naravnem pravu. Čas sprememb bo prišel.

Vlada zamuja tudi z implementaciojo direktiv, uredb, drugih aktov Evropske komisije in Evropskega sveta. Več predpisov se sprejema šele ob grožnjah s finančnimi kaznimi, čeprav je za sprejem takih predpisov določeno daljše obdobje, vsaj leto, dve, marsikje celo tri leta. Kar je hujše, takih predpisov vlada nima niti v svojem normativnem programu. To se pravi, če rečem po domače, v poslovnem načrtu. Ko pa nenadoma pride “deadline” pa se zgodi zakon po nujnem postopku in Vlada to obrazloži z grožnjo težko popravljivih posledic za državo. Prej dve leti, tri leta nič, potem pa težko popravljive posledice za državo, tako to vlada obrazloži.

Nedavno smo obravnavali tudi interpelacijo Milojke Kolar Cerlarc, ministrice za zdravje. Za celo vrsto očitkov, od korupcije, nedela, političnega kadrovanja, podaljšanje čakalnih dob je koalicija zmogla ugotoviti, da ne držijo, da so krivi drugi, prejšnje vlade in tako naprej, čeprav vsakodnevna dejstva in podatki govorijo drugače. Ministrica je nesposobna, tako je razumeti iz stališča Zdravniške zbornice, sindikata zdravnikov, dela poslancev koalicije in tudi javnosti. Ampak ne zgodi se nič. Predsednik vlade ji zaupa, koalicijski poslanci, celo tisti, ki vedo povedati, da vlada na ministrstvu in posledično tudi v zdravstvu popoln kaos so glasovali proti razrešitvi. Postavlja se vprašanje, ali si res želite izboljšanja razmer v zdravstvu. Zdravniška stavka je samo del problema. Glavni problem je tiha večina, ki potrebuje zdravstveno oskrbo, ki stojično čaka v čakalnicah, predolgih vrstah na prvi pregled ali operacijo. Za veliko ljudi bo to prišlo prepozno. Žal se ti ljudje ne dvignejo, ne protestirajo, pa gre za njihove zdravstvene, človekove in tudi človeške pravice. Zdravstvene pravice so plačali vnaprej, kot neke vrste abonma, kot bianco menico za čas in razmere, ko bodo zdravstveno pomoč ali oskrbo potrebovali. Kaj bo bolnikom njihova solidarna socialistična zdravstvena blagajna v kateri ima naloženih deset tisoče evrov, ko pa ne morejo na magnetno resonaco, specialistični pregled, na obsevanje ali operacijo takrat, ko jo potrebujejo. Komu je namenjena ta solidarnost?

Lobijem, raznim MarcMedicalom in drugim podobnim projektom, ki so ukradli zdravstvene pravice oziroma storitve prebivalcem in plače zdravnikom? In ti lobiji z umetnim veriženjem zaračunavajo pripomočke, zdravila, opremo s tri do 10-kratniki nabavnih cen, služijo s podražitvami investicij in z drugimi kriminalnimi prijemi izčrpavajo ali pa jemljejo, kradejo denar iz zdravstvene blagajne in ne zgodi se nikomur nič. Do danes se, pa so podatki znani že kar nekaj časa, se je na področju zdravstva ni premaknilo nič. Ukinila se je samo ena družba, brata, šrefa, specializiranega državnega tožilca Furlana. Preiskovalci in sodniki se delajo kot da se ne znajo obrniti. Kakšnega portirja še primejo, dlje od tukaj pa ne gre ne na bankah ne na zdravstvu.

Pa še nekaj besed o drami z ugrabitvijo koroških dečkov. Sodišča so ugotovila kršitev ustave in zakonov, Anja Kopač Mrak ne popušča. Njeni iz centrov za socialno delo so šli tako daleč, da so otrokoma bolj omejili srečanje s svojimi starimi starši kot velja to za najhujše kriminalce v zaporih. Stiki so dovoljeni. Ena in pol ure na mesec, potekajo pod nadzorom strokovnjakov centra za socialno dela. Kot smo slišali, več ali manj so vsi iz SD in ti budno pazijo, da se stara starša in otroci ne bi spozabili. Sedaj, za povrh so otroka kot kaže še prekrstili, dali so jim novo ime in priimek in morda so jo celo tudi razdružili. Vložena je že druga interpelacija ministrice. Morda bo odločitev Državnega zbora tokrat drugačna, saj se ne more kar naprej uveljavljati naravno pravo, teptati človekove pravice in uničevati družine. Enkrat je treba take sposobne umakniti iz političnih in strokovnih funkcij. Tukaj ne gre samo za center za socialno delo, ampak tudi za tiste funkcionarje, ki s svojimi odločitvami, recimo v tem primeru mislim informacijsko pooblaščenko ali z nezadostno aktivnostjo, recimo kot je to zaznati pri varuhinji človekovih pravic, prispevajo k razkroju pravne in socialne zdrave ter družin.

Vlada je v času migrantske krize opravljala razne čarter storitve, nadstandardno skrbela za nezakonite pribežnike, ni zaznala nobenih teroristov, kršila mednarodne sporazume, pravila, suspendirala Schengen. Nobena opozorila niso zalegla, tiste ki smo na to opozarjali, pa je predsednik vlade Cerar razglasil za nedržavotvorne. Sedaj zato nedosledno delo vlade prihaja račun. Mrzlično se išče lokacije za migrantske centre in nastanitev tistih migrantov, ki bodo k nam vrnjeni iz evropskih držav. Številke vlada noče povedati, a ne bo majhna, če se išče kapacitete za več deset tisoč oseb. Torej kakšno je pričakovano breme za Slovenijo? Koliko se bo poslabšala varnost, porasel kriminal, podaljšale čakalne vrste, itn. Od vlade ni odgovorov, so pa protesti državljanov.

Na trditve iz naše interpelacije je vlada odgovorila z nekaj stavki. Enega ali dva bom tukaj prebral. Zapisala je takole. “Trditev iz interpelacije ne drži. Pripravljene so teze za spremembo Ustave.” Ali pa, “trditve iz interpelacije so netočne in zavajajoče, vlada tudi na področju zdravstva vztraja na načelu ničelne tolerance do korupcije.” Taki oziroma podobni stavki se v odgovoru vlade ponovijo skoraj stokrat. Vsi pa vemo, kakšno je stanje na področju zdravstva, saj dnevno prihajajo nove in nove in še slabše novice, čakalne dobe, srčna kirurgija, ortopedski pripomočki, stenti. Na ministrstvu za delo enaka zgodba, na drugih resorjih podobno. Na področju zdravstva se ne premakne nič. 10. 12., ko bi morala ministra predložiti obljubljene reforme, bo vsak čas, razen novih afer, drugih informacij o kakšni aktivnosti ni.

Vlada se hvali s politično stabilnostjo, s sodelovanjem v Ekonomsko-socialnem svetu, stroko, sindikati, civilno družbo. Pa te trditve držijo? Odgovor je, ne. Nobena vlada doslej še ni menjavala ministrov tako kot spodnje hlače, ta to počne. Ampak kljub temu so ministri še vedno Goran Klemenčič, Maja Makovec Brenčič, Anja Kopač Mrak in Milojka Celarc. Nobena vlada v svoji sestavi ni trpela ministrov in državnih svetnikov, ki so bili vpleteni v zlorabe in kazniva dejanja, ki so si neupravičeno zaračunavali dvojne potne stroške, ki so si nezakonito izplačevali razne dodatke, dokazano kradli, na sporen način “kasirali” enormne honorarje. Ta jih ima in jim zaupa. Etika je popolnoma razvrednotena, pravna država tudi, načelo enakosti prav tako.

Cerarju je razpadel Ekonomsko-socialni svet. Iz njega so že pred časom izstopili delodajalci. Stavke se vrstijo, v času največje migrantske krize so stavkali policisti, zdaj zdravniki, s stavko grozijo sindikati javnega sektorja, Vlada pa pravi, da je v državi vse v najlepšem redu.

Vlada se je v odgovoru pohvalila tudi z rezultati. Zapisala je naslednje: “V prvih dveh letih je vladi pod vodstvom Mira Cerarja uspelo zvišati gospodarsko rast, zmanjšati zadolženost slovenskih podjetij, zmanjšati javnofinančni primanjkljaj, ustvariti presežek, znižati stopnjo brezposelnosti, zvišati donosnost družb v lasti države, olajšati življenje šibkejšim, odpraviti administrativna bremena…” in tako naprej. Pa poglejmo nekatere od teh trditev. Na gospodarsko rast vpliva več dejavnikov, eden od teh je izvoz – prispevek vlade enak nič. Državnih investicij je malo, se pravi, na rast vplivajo potem samo investicije zasebnega sektorja. Padlo je črpanje sredstev iz sedanje finančne perspektive – poročilo je v Državnem zboru –, na višjo porabo pa so morda najbolj vplivali migranti. Zmanjšala naj bi se zadolženost slovenskih podjetij, toda nižanje stroškov obrestnih mer je svetovni trend. Zmanjšal naj bi se javnofinančni primanjkljaj, splošni trendi v EU in svetu, se pravi, gospodarska rast, so splošni. Ukrepi Vlade Janeza Janše delujejo, ni pa nič od ukrepov te vlade, vlada jih ne zna našteti. Žal je tudi proračun fiktiven, podatek o primanjkljaju ne drži, kot sem prej povedal, ga je Evropska komisija ocenila negativno. Vlada pravi, da je znižala brezposelnost za več kot 17.000, ampak vprašanje, kaj od tega drži. 8.000 ljudi se na leto izseli iz države, se pravi, ti ne obremenjujejo teh evidenc, vsaj 12.000 je dnevnih delovnih migrantov, predvsem v Avstrijo, več kot 3.000 jih je vlada zaposlila v javnem sektorju, kar stane proračun vsaj 180 milijonov evrov. Zaradi davčnih blagajn pa se je po podatku vlade, ki ga imate v odgovoru na našo interpelacijo, zaposlilo natančno 16.806 oseb, pravzaprav praktično vse, kar naj bi se zmanjšalo na zavodih za zaposlovanje. To je rezultat. In zdaj hvaljenje s to znižano brezposelnostjo najbrž ni kakšen poseben dosežek. Administrativni ukrep je pobral vse tisto, kar je dosežek te Vlade, uvedba davčnih blagajn.

Hvalite se z donosnostjo družb v državni lasti. V proračunih za 2017 in 2018 je bistveno več odhodkov za dokapitalizacije, se pravi, pokrivanje lukenj v državnem premoženju, kot je prihodkov od dividend, kar kaže na to, da je upravljanje z državnim premoženjem katastrofalno. Zdaj je pa še vprašanje, za koga čuvamo mi to državno srebrnino, kdo služi z njo, če ima država z njo samo stroške.

Recimo kar zadeva kvaliteto upravljanja pripojitev Factor banke in Probanke v DUTB bo stala 50 milijonov. Ta vlada je dokapitalizirala Adrio Airways z več kot tremi milijoni in jo prodala za 100 tisoč evrov. Anonimom iz davčne oaze, dogajanja z Palomo, DUTB, SDH itd… je ena sama šlamastika z upravami in nadzorniki. Vsem gre samo za visoke plače in nagrade. Vsi se borijo samo za svetovalne in piar pogodbe. Posle dobivajo grozdi odvetniških in svetovalnih agencij. Naročajo in prekladajo se študije spornih in nezakonitih odločitev, kolikor hočeš denar pa odteka. Poslanci pa ne bi smeli nič vprašati, nič slišati ali nič videti. Na vprašanja Vlada ne odgovarja tudi ostali si po svoje razlagajo bančna in poslovna pravila. Večja je luknja, večja je bančna ali še kakšna druga skrivnost.

Kar zadeva olajšanje življenja socialno šibkim pa tole. Vrednotnice za priložnostne snažilke ali druge poklice najbrž ni olajšanje za njih. Hipoteke na socialno varstveno pomoč tudi ni olajšanje življenja za te ljudi. Prevoznice, davčne blagajne za mlade kmete tudi ni nobeno olajšanje. Lovite pa razne kostanjarje, svečarje, male vinogradnike itd… Še bi lahko našteval ali pa naj bo to dovolj? Lahko še stokrat zapišete, da naše trditve iz interpelacije ne držijo, da so zavajajoče, a podatki so neizpodbitni.

Za zaključek bom navedel samo enega. Slovenija je bila še leta 2008 po kupni moči prebivalstva z naskokom pred vsemi vzhodnimi članicami v Evropski uniji, pred Baltskimi državami in državami Višegrajske skupine z zaskokom. Je pa v tem času od leta 2009 naprej edina članica med naštetimi, v kateri je kupna moč izrazito padla za 6 %, v vseh drugih se je kupna moč prebivalstva bistveno povečala. Čehi so naš že prehiteli, Poljaki so blizu in če bodo takšne razmere še dolgo trajale bomo padli na raven držav, v katerih divjajo plemenske vojne. Hvala lepa.