Jože Tanko: Protestniki, sindikati in tajkuni so (postali) zavezniki

Demonstracije sporočajo, da se tajkunom ni česa bati. Goreči nastopi govornikov na protivladnih protestih se v pomembnem delu vrtijo okoli “ukradene” države in tajkunov. Domala vsi nastopajoči govorniki, sindikalni in “neznani – anonimni”, v en glas hrumijo, da so za finančni, gospodarski in socialni zlom države krivi pohlepni tajkuni, ki so jim bili na privilegiran način podeljeni krediti za prevzeme podjetij.V tem delu imajo oboji zagotovo prav in obojim so poznana tudi imena, ki so se okoristila s takimi posli. In tudi tista, ki so jim to omogočila.Slabo zavarovani ali nezavarovani tajkunski krediti, ki so jih mnogi dobili na “dobro ime” za “naložbe” doma ali v tujini ter slabe naložbe bank in nekaterih državnih podjetij na trgih bivše Jugoslavije, so glavni vzrok naših težav, z odpravo katerih se neuspešno ukvarjamo že nekaj let. Zelo nalahko pridobljen denar je bil investiran za  napačne namene, podjetja so se izčrpavala, mnoga so propadla povsem “brez zveze” in marsikje je denar končal na računih tihih družb (t.i. poštnih nabiralnikov) v davčnih oazah. Prav bančniki in tajkuni, ki so odlivali denar, pa so nam vse skozi sporočali, da je kapital plaha ptica, ki ga odžene vsak nemir. Prav tak nemir odganja tuje investitorje. Kot kaže so prav oni odganjali plaho ptico in strašili tuje investitorje, saj je denar vseeno odfrčal, tujih vlagateljev pa je le malo.Ta t.i. tovarišijski kapitalizem je po osamosvojitvi povzročil ogromno škode državi. Denar je izginjal, propadala so podjetja – celo podjetja, ki so bila tudi pomembne blagovne znamke, banke pa so bile vsakih nekaj let v hudih težavah. Znova in znova je bilo potrebno zaradi nacionalnega interesa reševati nasedle projekte. Svetovna gospodarska in finančna kriza nam je povzročila precej manj škode, čeprav se nanjo vsi preradi izgovarjajo, kot pa navidezno ohranjanje “državne srebrnine” v državni lasti pod krinko t.i. nacionalnega interesa.Naše največje banke NLB, NKBM in Abanka, ki bi morale kapitalsko poganjati gospodarstvo, same potrebujejo velika dodatna sredstva, da lahko sploh obstanejo. Dokapitalizacije z davkoplačevalskim denarjem, v zadnjem času tudi s prodajami raznih finančnih hibridov, so redne. Ob tem pa ni nobenih racionalizacij, odpuščanj, zniževanj stroškov ali plač v bančnem sistemu, kaj šele, da bi se ugotavljala odgovornost za slabo poslovanje. Sume slabega poslovanja in oškodovanj ni sankcionirala niti Banka Slovenije. Kljub izredno visokim dokapitalizacijam v banke je njihova realna vrednost izredno majhna.Podobno neuspešni smo bili pri upravljanju s približno 10 miljardami evrov “državne srebrnine”. Leta 2011, ki ga nekateri opozicijski politiki dajejo za vzor uspešnega poslovanja AUKN, nam je prineslo le 34 mio evrov dividend in kar za 507 mio evrov finančnih dokapitalizacij. V “državno srebrnino” smo morali kar 15 krat več vložiti, da je sploh lahko delovala, kot smo iz nje dobili, sicer bi jo velik del propadel. Pa ima več gospodarskih družb celo monopolni položaj na našem trgu. Težko se argumentirano odvrne sume, da ni šlo za zlorabe, kazniva dejanja ali prijateljska sklepanja pogodb, ki so odlivala denar z računov državnih podjetij na druga podjetja za razna svetovanja, fiktivne posle ali pa se je denar zbiral na t.i. poštnih nabiralnikih. Mnoga podjetja so po opravljenih transakcijah izginila iz registrov, do podatkov o drugih je nemogoče priti, ker poslujejo v davčnih oazah.Ena od najpomembnejših nalog te koalicije je prav ureditev slabega položaja naših finančnih institucij in izboljšanje gospodarjenja z državnim premoženjem. Zato smo sprejeli dva pomembna zakona.Prvi je Zakon o slovenskem državnem holdingu, na katerega smo prenesli državno premoženje Kad-a, SOD-a in DSU-ja, s čemer bo poenoteno upravljanje in s čemer bodo dani pogoji za maksimiranje donosov iz dividend ali prodaj oz. dokupov premoženja. Drugi je zakon o ustanovitvi t.i. slabe banke, v katero se prenašajo vse slabe naložbe državnih bank, pri čemer slabe “tajkunske” naložbe bank predstavljajo pomemben delež, če ne celo večino vseh zgrešenih poslovnih odločitev teh bank.Za oba zakona je Državni svet izglasoval veto, za oba zakona so sindikati zbirali podpise za referendum in za oba zakona je zahtevi za referendum vložila poslanska skupina Jankovićeve PS. Skladnost blokad uveljavitve obeh zakonov veliko pove. Še posebej, ker o tem govorijo tudi “neprevidne” izjave nekaterih opozicijskih politikov, da so se glede aktivnosti pri blokadah teh zakonov usklajevali tudi s sindikati. Glavni sindikalisti pa so tako ali tako politiki, saj so člani Državnega sveta in aktivno sodelujejo pri oblikovanju in sprejemanju političnih odločitev. Torej so pri ključnih projektih države, ki jih moramo sprejeti, če želimo sploh upati na vsesplošno izboljšanje položaja države, na isti strani, na strani blokade, Državni svet, največji sindikati, opozicija, pomemben del protestnikov in tajkuni (več njih iz Foruma 21). Slednji so nam, če pozorno poslušamo sindikate in protestnike, ukradli državo.Ironija je, da se s tem, ko se z blokadami ustavlja vladne zakone, zavira tudi možnost odkrivanja tajkunov, tajkunskih kreditov in njihovih (praviloma političnih) botrov. Ti želijo, da bi vse še naprej ostalo skrivnost, da se ne bi vedelo, niti kdo je kaj podeljeval, niti komu, niti pod kakšnimi pogoji. Vse to naj bi še naprej ostalo znotraj bank in pokrito z bančno skrivnostjo. Torej se z blokadami in poskusi referendumov preprečuje ugotavljanje osebne odgovornosti bančnikov in tudi prejemnikov kreditov, torej tajkunov, blokira se transparentnost in nasploh vpogled v “zgodovinska” dogajanja na bančnem in poslovnem trgu. S poskusi blokad obeh zakonov so “blokerji” postali glavni zaščitniki tajkunov in njihovih botrov.Če bi bila referenduma izvedena in bi zakona padla, bi bili bančniki in tajkuni še naprej varni in zaščiteni. Nerazjasnjena bi ostala ogromna vsota slabih naložb državnih bank in  ostala bi nuja po stalnih dokapitalizacijah državnih sistemskih bank, ki bi jih plačevali državljani. Za pretekle odločitve ne bi nihče odgovarjal. Tako pa le ostaja realna možnost, da bo do preverjanj prišlo in najbrž se tisti, ki se ob sindikalnih in drugih protestih držijo bolj v ozadju zavedajo, da stvar postaja zelo resna.Lahko se vprašate, zakaj že je bilo Državnemu svetu, sindikatom in Jankovićevim poslancem toliko do tega, da se ta dva zakona ne bi uveljavila? Pa tudi, ali je resnično v njihovem interesu, da se poišče odgovorne za zlorabe, zahteva njihovo odgovornost in da se slabo ali celo nezakonito delo sankcionira?Tudi protestniki, ki zahtevajo vrnitev “ukradene države in ukradenih podjetij”, bi z odhodom Janševe vlade, prav tiste vlade, ki se je resno lotila ustvarjanja pogojev za vračanje “ukradene države”, dosegli isto – ohranitev nacionalnega interesa v dosedanjih okoliščinah in nadaljevanje pranja denarja. Ne moremo pa prezreti, da je v sporočilih sindikatov, Državnega sveta, opozicije in protestnikov veliko identičnih sporočil. Kot da bi jih usmerjalo isto jedro.Zdi se mi, da so bili dosedanji protesti z revolucionarno retoriko izpeljani samo zato, da pod krinko napada na Janševo vlado zavarujejo vse tiste elite, ki so do sedaj imele v državnih bankah in v nacionalnem interesu samopostrežbo in bi jim z blokado obeh zakonov to omogočili še naprej?Za dosego tega cilja – ohranitve samopostrežbe – mora pasti Janševa vlada. Zlepa ali zgrda. Sicer ga ne bo mogoče udejaniti.Pa tudi če ne bo padla, je še vedno na voljo zadnji branik, neodvisno sodstvo, na katerega (še manj v katerega) ne sme (Janševa) politika niti pokukati, kaj šele, da bi vanj posegla s kakšno resnejšo reformo. Sodstvo do sedaj ni pravnomočno z obsodilno sodbo zaključilo še nobene tajkunske zgodbe.Morda se bodo komu le odprle oči.Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS