Na 75. izredni seji Državnega zbora so poslanke in poslanci obravnavali predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču, katerega predlagatelj je poslanec SDS Jože Tanko.
V nadaljevanju objavljamo obrazložitev predloga v celoti.
Ustava v 23. členu vsakemu jamči pravico do sodnega varstva in v 25. členu tudi pravico do pravnega sredstva, se pravi, do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Zadnja instanca na tej poti je Ustavno sodišče in v skladu s 162. členom ustave lahko da pobudo za začetek postopka na Ustavnem sodišču vsak, ki izkazuje pravni interes, kar pomeni, da Ustavno sodišče ob vložitvi pobude preveri, in če ugotovi, da pobudnik pravnega interesa ne izkazuje, tako pobudo zavrže.
Če pa Ustavno sodišče ugotovi, da pobudnik izpolnjuje pravni interes, se pravi, da pravni interes obstaja, pa v naslednjem koraku v skladu s 26. členom Zakona o Ustavnem sodišču še preveri, ali pobuda rešuje tudi pomembno pravno vprašanje. Če Ustavno sodišče presodi, da pobuda tega ne izpolnjuje, se tako pobudo zavrne. In šele, ko Ustavno sodišče ugotovi, da sta izpolnjena oba kriterija, se pravi, da pobudnik izkazuje pravni interes in da se s pobudo rešuje pomembno pravno vprašanje, tako pobudo sodišče sprejme v obravnavo in jo postavi v eno izmed čakalnih vrst. Če ste, na primer, nekdanji predsednik sodišča ali nekdanji minister za pravosodje, se taka pobuda obravnava v nekaj dneh, če ste pa običajen državljan, pa lahko na razsodbo Ustavnega sodišča čakate tudi nekaj let. Po obstoječem zakonu Ustavno sodišče ves čas postopka za sprejeto pobudo preverja, ali še obstaja pravni interes, in če ugotovi, da pobudnik tega ne izpolnjuje več, ker se mu je vmes zaradi dolgotrajnosti postopkov na sodiščih ali na Ustavnem sodišču spremenil pravni status ali morda tudi kakšen drug bistveni pogoj, njegovo pobudo izloči iz obravnave, kar pomeni, da je postopek na Ustavnem sodišču končan na osnovi procesne in ne vsebinske odločitve. S to novelo, ki sem jo vložil, pa se določa, da v primeru, ko pobudnik izpolni oba pogoja za začetek postopka na Ustavnem sodišču, to je izpolnjevanje pravnega interesa in da se rešuje pomembno pravno vprašanje, o čemer samostojno in neodvisno odloči Ustavno sodišče, mora Ustavno sodišče o taki pobudi tudi vsebinsko odločiti. Primerov, zaradi katerega se pobudniku spremeni pravni interes, je veliko.
Na primer, pri pravicah iz delovnega razmerja, ko recimo vlagatelj išče pravico zaradi izgube službe, pa se potem po določenem času zaposli ali v primeru družinskih sporov, recimo pri uveljavljanju skrbništva nad otroki pa v tem času dolgotrajnih postopkov postanejo otroci polnoletni ali recimo v primerih, ko pobudnik izgubi status dijaka, študenta in v takih primerih potem, ko to Ustavno sodišče ugotovi, take pobude zavrne.
Bistvo predloga je torej to, da v primeru, ko Ustavno sodišče pobudo sprejme v obravnavo, mora o njej odločiti in usoda pobude ni več odvisna od hitrosti in učinkovitosti dela Ustavnega sodišča in s tem, ko bo ta predlog sprejet, se bo tudi preprečilo, da bi sodišče zaradi dolgotrajnosti postopkov take pobude, s takim pristopom, ko je izločalo pobude naknadno, na nek način čistilo tudi svoj dosje.
Menim, da mora biti v ospredju človek in njegova pravica, torej človekova pravica, pri čemer vemo, da je Ustavno sodišče ključni varuh človekovih pravic in če kdo, potem mora Ustavno sodišče o teh pravicah tudi odločiti.
Z vidika Ustave, izboljšanja pravne varnosti, ter zaupanja v sodno vejo in vladavino prava ocenjujem, da je ta sprememba Zakona o Ustavnem sodišču smiselna in potrebna, saj se z njo na ustrezen način zaključujejo postopki, ki so sproženi in pri katerih se pričakuje odločitev najvišje inštance.