Jože Tanko: »Posamezniki koncepta dela vlade ne bodo spremenili«
ponedeljek, 24. 2. 2014Sicer pa je bil uvod v umestitev ministrov pospremljen s svečanim podpisom nove koalicijske pogodbe – z dogovorom »Za boljšo Slovenijo«. Na tej slovesnosti je predsednica vlade Alenka Bratušek izjavila naslednje: »Mirno lahko rečem, da je SLO danes boljša država kot pred enim letom in da so njeni temelji bolj zdravi«.
Toda, ali so res temelji bolj zdravi, ali to drži? Brezposelnost je najvišja doslej, odseljevanje in želja po odseljevanju izobražene mladine je največje po osamosvojitvi, povečanje fonda najetega denarja je v Alenkinem letu poskočilo za toliko kot pri Pahorju v treh letih. Kar pomeni, da se zadolžujemo trikrat hitreje kot v do sedaj rekordnem obdobju. Smo edina država, ki se ji še vedno zmanjšuje gospodarska rast, vse ostale so že prišle na zeleno vejo. Res pa je, da naročenih protestnikov na ulicah ni več, saj so strici s to vlado spet dobili nazaj tisto, kar jim je preprečevala Janševa vlada. Povrnili so si oblast nad državo. Zdaj na ulicah ni več potrebno zahtevati vrnitve »ukradene« države. Zato zdaj ni več razloga za vznemirjenja na uličnih protestih. Ko bodo zaprti še arhivi, bo za nekatere spet pravi raj na slovenski zemlji in kraja stoletja se bo lahko nemoteno nadaljevala.
Da koalicijska pogodba ne vsebuje potrebnih rešitev in zavez, smo v SDS že večkrat opozorili. V njej ni nič, kar bi zagotovilo vsaj stagnacijo, kaj šele, da bi država odskočila iz nezavidljivega zadnjega mesta. V njej ni vsebin, ki so pomembne za preboj Slovenije, torej ni nobenih zahtevnejših, a nujno potrebnih rešitev in sprememb, za katere bi morala vlada garati in s katerimi bi lahko sploh upali, da se bo minus začel spreminjati v plus. V njej ni reform, kar pomeni, da so v tistem dogovoru samo vsebine, ki jih lahko opredelimo kot dnevna rutina. Torej nekaj, s čimer opravičiš, da lahko hodiš na »šiht«, da lahko poveš, da nekaj prekladaš, zgodi pa se, kar se pač zgodi. Kar prinese inercija.
Za vlado bo važno le, da bodo interpretacije pravočasne, da bo »spin« aparat dovolj močan, da mediji ne bodo pozivali na ulice, da protestov, kljub bistveno poslabšanim razmeram dejansko ne bo in da bo z levimi ekstremisti dogovorjeno, da ne bodo napadali. Zdaj se lahko najbolj izpostavljeni protestniki oblikujejo formalno politične stranke.
Na vidne slabosti koalicijske pogodbe opozarjajo tudi preštevilni finančni strokovnjaki. Pa tudi koalicijski partnerji. Naj ob tem spomnim samo na komentar predsednika koalicijskega DeSUS-a, Karla Erjavca, ki je ob podpisu dejal: »Ta koalicija je različna, je socialdemokratska, je pa tudi liberalna. In zato ta koalicijska pogodba ne vsebuje vseh rešitev, ki bi jih potrebovali v tem trenutku«. Istočasno pa predsednica vlade dogovor hvali, čeprav celo v koaliciji obstaja zavedanje, da ta koalicijski dogovor ne bo prinesel preboja. Dokaz več, da eni eno govorijo, drugi drugo, dela pa vsak po svoje. Toliko o vrednosti izrečenih in zapisanih besed. Državo zavestno peljejo v še hujšo nesrečo.
Dejstvo pa je, da samo Slovenija ni zmogla preboja, da je samo Slovenija tista, ki je še ni potegnil francosko-nemškivlak. Raste brezposelnost, ta je že rekordna, preko vseh zdravorazumskih mej rastejo davki, priča smo pravemu davčnemu nasilju nad državljani, finančni krč se nadaljuje, upravljanje z državnim premoženjem deluje po starem, torej konfuzno in nepregledno, saj SDH še ni vzpostavljen. Bolj kot vsebina so za vlado pomembne periferne zadeve, npr. zelo pomembno je, da v SDH ni zraven nikogar od opozicije, ki bi lahko karkoli videl, slišal, opazil.
Strategije upravljanja z državnim premoženjem v skoraj letu dni vlada Alenke Bratušek še ni pripravila. Nad Janševo rešitvijo je vihala nos, jo z velikim prezirom in zviška zavrnila. Lukšič, predsednik SD-ja, pomembne vladne partnerice, je ob tem cinično dejal, da so zavrnili boljši predlog Janševe vlade in potrdili slabšega. Razumeti je, da je šlo za zavestno odločitev koalicije. Važno je, da se priimek Janša zbriše, kjerkoli je mogoče, cena ni pomembna. Ampak po cca. 330 dneh vladanja AB ni predloženega še prav nič, kaj šele, da bi bilo boljše. Na državnem premoženju pa se pasejo ljubljenčki stricev, Jankoviča, Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov.
V bankah podobna zgodba. Po tem, ko je minister Čufer maja lani zagotovil nekaj 100 milijonov evrov depozitov za Factor banko in Probanko, da so se lahko izplačale nagrade, dividende, poplačali lastniki in najpomembnejši depozitarji, sta šli banki v programirano likvidacijo. Z blagoslovom vlade. Namesto cenejšega stečaja, dražja likvidacija z nepredvidljivimi posledicami za davkoplačevalce. Likvidacijski upravi, v katerih so s povzročitelji propada obeh bank deloma povezane osebe, vsaj po dostopnih informacijah, nista sprožili še nobenih postopkov ugotavljanja odgovornosti prejšnjih vodstev bank. Vsaj ni nič znanega o tem.
Predsednica vlade Alenka Bratušek, nedolgo pred tem sicer tudi sama kot nadzornica v NKBM, del akterjev ustvarjanja bančne luknje, se o tem ne izreka. KPK se je lotila pregleda stanja v bankah, pripravila naj bi obremenjujoče poročilo, tako so oznanili slovenski javnosti, a ga skrbno skriva. Noče govoriti niti o zneskih, niti o zavoženih projektih, niti o imenih, čeprav je v bankah vse podpisano na levi in desni strani dosjejev. Le čemu služi taka komisija, če je v tem primeru »omerta« izključno pravilo. Kot na Siciliji. V posmeh vsem pa KPK, ko skriva podatke celo preiskovalni komisiji, predlaga javno zaslišanje bančnikov. Kako si KPK in vlada predstavljata ugotavljanje odgovornosti.
Večkrat smo predlagali na sejah državnega zbora sklepe, s katerimi bi obelodanili slabe dosjeje, katerih finančne posledice moramo pokrivati državljani oziroma davkoplačevalci, pa sta jih vlada in koalicija zavrnili. Predlagali smo popravke Zakona o bančništvu, pa sta bili vlada in koalicija spet proti, tudi preiskovalni komisiji, ki raziskuje vzroke bančne luknje, vsi, ki jih zaslišuje, odrekajo dostop do podatkov o političnih pritiskih pri podeljevanju oziroma bolje pri razdeljevanju bančnega denarja. Pa naj gre tu za Komisijo za preprečevanje korupcije, Banko Slovenije, bančnike in tako naprej. In vsi se sklicujejo na zakon, niti ne navajajo na katerega in katere določbe, koalicija pa blokira izboljšave v zakonu, ki jih je predlagala Slovenska demokratska stranka. Krog je sklenjen.
Izvajanje zakona o zaplembi premoženja nezakonitega izvora, sicer šlagerja Pahorjeve vlade, ne daje nobenih učinkov, malo ali nič tudi visoka obdavčitev premoženja nepojasnjenega izvora. Kar naprej pa se zakona nekaj popravljata in dopolnjujeta. Več ali manj pa je jasno, da ni toliko problem v teh dveh zakonih kot v pripravljenosti za delo po zakonih in v skladu z ustavnimi načeli.
Vlada Alenke Bratušek ustavo zavestno krši. Maja lani je državni zbor sprejel vpis fisklanega pravila v ustavo. Odločilni so bili glasovi poslancev Pozitivne Slovenije, ki so se po obisku predsednice vlade v Bruslju, tako kot predsednica vlade, nenadoma premislili in od trdih nasprotnikov fiskalnega pravila postali njegovi podporniki. Predsednica vlade je sprejem fisklanega pravila v svojih nastopih povsem olastninila, saj ga je štela za enega ključnih dosežkov svojega ali začetka svojega mandata na čelu vlade.
Toda Ustavni zakon je v I. razdelku, to je v besedilu spremembe ustave določil, da morajo biti proračuni srednjeročno uravnoteženi ali s presežkom brez zadolževanja in da se možne začasne izjeme določijo s posebnim zakonom, ki ga sprejme državni zbor z 2/3 večino vseh poslancev. V II. razdelku ustavnega zakona pa je določeno, da je ta zakon potrebno sprejeti v 6 mesecih po uveljavitvi ustavne spremembe in da se to pravilo prvič uporabi za proračun za leto 2015. Ta rok se je iztekel konec novembra lani.
Vlada tega zakona sploh še ni pripravila, kaj šele da bi ga predložila državnemu zboru v sprejem, niti ga ni upoštevala pri pripravi proračuna za leto 2015.
Vlada torej ni imela niti resnega namena, da bi ta zakon sploh pripravila. Ni ga zapisala v prejšnjo koalicijsko pogodbo in ni ga uvrstila v normativni program dela vlade niti za lani niti za letos. Če ne bi PS SDS pred dnevi, v torek 18.2. zagrozila, da bo vložila obtožbo predsednice vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem, se vlada Alenke Bratušek sploh ne bi zganila. Že pred tem so naši poslanci večkrat postavljali pisna in ustna poslanska vprašanja, spraševali na sejah odborov, a so dobivali meglene odgovore, da ne rečem laži vladnih funkcionarjev.
Kaj lahko pričakujemo od vlade, ki se je odločila, kljub številnim opozorilom, za zavestno kršenje temeljnega pravnega akta Republike Slovenije? Da bo sprožila postopke proti odgovornim v bankah? Da bo sprožila postopke proti odgovornim za zločine, umore, ugrabitve, torej proti tistim, ki so bili njeni mentalni politični predhodniki in so sedaj njeni botri? Da bo izvajala tako kadrovsko politiko, ki bo na funkcije pripeljala odgovorne in ne s kriminalnimi dejanji zlizane ljudi? Da bo proti pojavom kriminala ukrepala v lastnih vrstah? Najbrž so obupali že največji naivneži.
Do sedaj smo vložili nekaj interpelacij, ki so bile podprte z dokumenti, ki so kazali, ne samo na sporna, ampak na nezakonita ravnanja ministrov. Dejstvo je, da je Virant uporabljal prepoceni karte in da KPK že skoraj eno leto ne zmore sestaviti poročila o teh privilegiranih kartah. Celo poročilo o stanju v bankah je KPK opravila prej. Izgleda, da so Virantove poceni avionske karte za KPK precej kompleksnejši problem kot milijardna luknja v bankah.
Podobno je bilo pri interpelaciji proti ministru za infrastrukturo, Omerzelu. Nedvoumni dokazi, da trditve ministra ne držijo – ne glede prijave premoženje, ne glede stališča KPK, saj je trditve ministra zanikala tako KPK kot tudi dokument njegove firme. Izdajanja računov za čas, ki ga njegova firma ni imela pokritega s pogodbo, torej za nazaj, se minister ne potrudil niti pojasniti. Kljub drugačnim trditvam, je neizpodbitno, da se je dogovarjal za nove posle na DARS-u. Vse trditve, zapisane v interpelaciji so bile podkrepljene z dokumenti, ampak drug, politični kriterij je odvagal vse ostale.
Vloženi sta novi interpelaciji proti ministroma Pikalu in Virantu, ponovno priloženi dokazi, odločitev koalicije ne bi smela biti težka. Pravzaprav bi se morala odločiti že ministra. Tudi proti ministru Jakiču poteka preiskava njegovih spornih poslov pri projektu Stožice – morda bo koalicija le malo pogledala vase in se razumno odločila, če se že ministri nočejo. Upanje, čeprav ga je po vsaki odločitvi vlade in koalicije manj, še obstaja.
Eden od kandidatov za ministra, gospod Dragonja, je na zaslišanju dejal, da se bo zavzemal za sklad podrejenega kapitala v višini 500 milijonov evrov. Tega projekta ni v nekaj dni stari koalicijski pogodbi, upamo pa, da je kandidat predhodno s PV uskladil zamisel in da bosta kmalu na mizi tako novelacija koalicijske pogodbe kot tudi rebalans proračuna za letos. Sicer bo to samo parola, nekaj za OPZ, GZ, druge zbornice in za javnost – torej nov paket, nova pošiljka mokrih sanj. Kandidatova trditev o 30 % znižanju števila zaposlenih na ministrstvu je za javnost privlačna, toda ali je realna in v 2 letih izvedljiva? Izvedljiva je samo tako, da se bo kohezijska politika ministrstva prenesla na KPV – toda tistih 130 -150 bo potem zaposlenih pri predsednici vlade. Neto učinek bo nič. Kar pomeni, da se je minister že v startu odločil za »blef« in zavajanje. Podobno bi lahko ugotovili za MDDSZ, saj naj bi se isto naredilo z uradom za mladinsko politiko.
O korenitih spremembah na področju zdravstva, ki ga obvladujejo isti krogi kot banke in kjer je pogovor o korupciji nekaj najbolj vsakdanjega, bolj kot košarica ali čakalne dobe, ni ne duha ne sluha. Menda ne bo dovolj časa, kar pomeni, da je »piar« platforma za nadaljevanje korupcije v zdravstvu že pripravljena. Ministra ali ministrice torej niti ne potrebujemo. Tudi sedaj, ko je delo 3 mesece opravljal v.d., se ni nič poznalo, stanje ni ne poslabšalo ne izboljšalo.
Pa še nekaj. Ne glede, da sindikatov zadnje leto skoraj ni čutiti, pa plače še nikoli niso bile tako na udaru kot pri tej vladi. Ne sicer toliko neposredno kot posredno, z novimi ali povišanimi davki. Ponovno poudarjam, da smo priča pravemu davčnemu nasilju. Dvig DDV-ja, brezglava uvedba nepremičninskega davka, znižanje dohodninskih olajšav, dvig KD-ja, podražitev vinjet, spremembe so pri socialnih transferjih, itd. so odnesle vsaki družini vsaj 1500 evrov letno. Šibkim delavskim in kmečkim družinam v strukturi največ. Prav družina pa je temelj vsake družbe. Naj govori predsednica vlade Alenka Bratušek kar hoče, ampak temelji družin niso bili že dolgo tako slabi kot so sedaj, pa jih še niso doletele vse podražitve. In če niso trdni temelji družin, ne morejo biti trdni niti temelji države.
Spoštovani, posamezniki koncepta dela vlade ne bodo spremenili. Ne glede na dosedanji renome. Koalicijska pogodba je prešibka, brez potrebne vsebine in rešitev, vse bo potekalo po inerciji, rutini. Tisti, ki se pasejo na proračunskih sredstvih ali poslujejo z državnimi družbami, bodo to počeli še naprej. Razne piar agencije in pravne pisarne sklepajo svetovalne pogodbe z družbami ali institucijami v državni lasti za visoke mesečne pavšale, KPK pa skoraj nič ne vidi in ne sliši. Niti noče poročati o tem problemu, čeprav je to državni zbor od nje zahteval. Ministri, obremenjeni s spornimi, celo kaznivimi ravnanji in njihovi duhovni predhodniki bodo še naprej politično zaščitena kasta, saj se iščejo samo načini, kako pod krinko preglednosti le še bolj omejiti dostop do podatkov. Odpravljanje plačevanja privilegijev ni na agendi te vlade. Breme obresti skokovito raste in se zajeda v investicije.
Še marsikaj bi lahko navedli, pa že to je dovolj, da bomo poslanci SDS glasovali proti listi kandidatov za ministre.