Jože Tanko: "Oživljanje demokratičnega centralizma, rdeče zvezde, ohranjanje monopolov je stranpot od evropskih vrednot."
petek, 5. 7. 2013Državno-lastninski, medijski in sodni monopol eden drugega podpirajo in sistematično deformirajo Slovenijo. Ustvarila jih je nedemokratična ideologija, povezujejo pa jih interesi, koristi, privilegiji in denar. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji Državnega zbora na zahtevo poslanske skupine SDS razpravljajo o stanju demokracije v državi. Dopolnilno obrazložitev predloga za sklic seje, je na seji predstavil vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.
JOŽE TANKO: 25. junija 1991 je bila razglašena samostojna Slovenija. Na proslavi je bila jugoslovanska zastava zamenjana s slovensko. Že prej so bili povsod odstranjeni več ali manj vsi simboli, ki so kakorkoli spominjali na stare totalitarne čase Jugoslavije. 25. oktobra 1991 je skupaj z jugoslovanskimi simboli odplul še zadnji vojak agresorske armade iz koprskega pristanišča. Daleč najbolj opazna med potniki je bila rdeča zvezda. To vidite lahko na vseh posnetkih. Odhod vojakov, vojaške tehnike in simbol rdeče zvezde so državljani množično pospremili s slovenskimi zastavami. Menili smo, da za vedno.Pred 10 dnevi smo praznovali državni praznik, izobešene so bile slovenske in občinske zastave in zastave Evropske unije. Le na dva uradna državna dogodka so se “ušunjali” petokraki simboli prejšnje propadle države. V Državni zbor so prišli na povabilo predsednika Janka Vebra. Cankarjev Oče naš, socialno zelo subtilen in sporočilen tekst v Državnem zboru ni imel nobene možnosti. So pa istočasno v preddverju velike dvorane našli prostor luksuzni servisi in razkošni meniji iz obdobja pred osamosvojitvijo, torej iz časov socializma.Simbolika dejanja Janka Vebra: “NE” Cankarju in “JA” socialistično-komunističnemu prestižu je bila več kot sporočilna. Sicer so tedaj pripadniki tiste elite imeli številne privilegije. Posebna letovišča, posebne trgovine, bolnice, brezplačno oskrbo s svežo hrano in tako naprej, Cankarjev narod pa je delal za njihov prestiž.Jugoslovanske simbole pa je na državno proslavo povabil kar celoten državni vrh, Borut Pahor, Janko Veber, Alenka Bratušek, najbrž ohrabren z nedavnim stožiškim koncertom revolucionarnih pesmi.A vrnimo se nazaj, v čas takoj po osamosvojitvi. V manj kot letu dni po razglasitvi samostojne in neodvisne države Slovenije, je padla prva politična smrtna žrtev v demokraciji. Ivan Kramberger, ki je imel tedaj visoko, okrog 20% podporo, je bil v sumljivih okoliščinah ustreljen, le nekaj mesecev pred prvimi predsedniškimi volitvami. Okoliščine nikoli niso bile zadovoljivo razjasnjene, čeprav se je kasneje zgodila tudi sodba z zaporno kaznijo domnevnemu morilcu, vendar je bilo tedaj čudnih naključij preveč. Žal se o tem dogodku kakšna poglobljena strokovna in politična razprava nista opravili in je to kriminalno dejanje poniknilo v pozabo.Dobro leto kasneje, 23. februarja 1994 pa so jo v Novi Gorici na poslanskem večeru Boruta Pahorja zgodila pomenljiva izjava Milana Kučana, tedaj že predsednika države, ki je dejal naslednje: “Je sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva, ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, proti argumenti, ampak vse, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno tudi fizična. Nekdo je takšni politiki vedno odveč, je moteč. Ali so to bivši ali liberali ali so to klerikalci, pač odvisno od tega, ki to presoja.”V kakšno luč postavlja ta Kučanova izjava Krambergerjev uboj. Verjetno se s tem ne ukvarja nihče, dobro pa bi bilo to preiskati. Ta izjava je bil signal najvišje avtoritete v državi z uporabo metod in sredstev prejšnjega režima, bila je javni poziv za rušenje demokracije in je tipična za totalitarne režime. Taka izjava ostane moralno, politično in sodno nekaznovana samo v državah, kjer vlada totalitarni režim ali pa v demokracijah, v katerih je ostal totalitarni režim prikrit z vso pripadajočo prikrito infrastrukturo. Slednje se je lahko zgodilo tam, kjer nastajajoča demokracija ni bila zmožna izvesti vsaj politične lustracije in prikriti politično klientelističnih povezav v podsistem in družbe, s katerimi bi privilegirance in podpornike teh totalitarnih miselnih vzorcev in dejanj vsaj za določen čas umaknila iz oblasti, če jih tako imenovano neodvisno sodstvo za storjena kazniva dejanja že ni bilo sposobno kaznovati.Pri nas je ostala kontinuiteta. Vsi družbeni podsistemi so ostali nedotaknjeni, njihova moč pa se je samo še krepila. Z leti so si lahko privoščili vedno več. Kaj bi si ob taki izjavi predsednika države tedaj zgodilo v katerikoli normalni demokratični državi, recimo v ZDA, Nemčiji ali nam bližje, Češki, Poljski ali baltiških državah. Kako bi reagirali njihovi mediji, javno mnenje, politika, preiskovalni in sodni organi? Pri nas se ni zgodilo nič. Ni bilo nobenega poziva za odstop tedanjega predsednika Kučana. Še sedaj je mnogo kje slavnostni govornik in govori o vrednotah, morali, etiki, o osamosvojitvi, čeprav slednja ni bila nikoli njegova niti najintimnejša opredelitev.Lahko pa se vprašamo, ali je bila ta Kučanova izjava, napoved naslednje diskreditacije, ki se je zgodila še ne mesec dni za tem, proti eni od ključnih osebnosti osamosvojitve, Janezu Janši. 20. marca 1994 se je namreč zgodila Depala vas. Projekt odstranitve Janeza Janše je izpeljal Janez Drnovšek ob izdatni asistenci njegovih preostalih partnerjev v vladi. Kako je tedaj in kasneje ravnal organizator novogoriškega večera, poslanec Borut Pahor, tedaj podpredsednik Združene liste, kasneje njen predsednik, še kasneje je postal predsednik Državnega zbora, pa predsednik vlade in sedaj predsednik republike? Nikoli se ni distanciral ali vsaj resno polemiziral s stališčem tedanjega predsednika. Ali bi, kot pravi demokrat, moral kaj storiti? Bi. Zagotovo, a nikoli tega ni zmogel in tudi sedaj tega ne zmore. So pa to Kučanovo paradigmo izvajale vlade in koalicija Janeza Drnovška, prav tako vladi Antona Ropa in Boruta Pahorja. Ni odveč spomniti na resignirano izjavo nekdanjega predsednika Vlade Pahorja, ko je dejal, da državo vodijo strici iz ozadja.Nikoli ni hotel pojasniti, tudi na izrecna vprašanja novinarjev v predsedniški kampanji ne, kdo so te znamenite osebe. Dejal je: “Ne bom imenoval oseb, ne zato, ker nisem pogumen, ampak zato, ker nisem neumen.” Pahor jih očitno pozna in jih zavestno ščiti. Čas je, da pojasni, kdo so te osebe, za katere naši zakoni ne veljajo. Predsednik Pahor je en od ključev za prekinitev monopolov in klientelistično koruptivnih navez. Končno je že čas za njegovo jasno in odločno besedo. Če je ne bo, bo še naprej ostal njihov praporščak. Sicer pa to Kučanovo paradigmo izvaja tudi Vlada Alenke Bratušek. Tudi ta ruši vse, za katere obstaja možnost ali verjetnost, da bi ne samo resneje posegli v to klientelistično monopolno kontinuiteto, ampak se jo celo samo dotaknili.A vrnimo se v čas po osamosvojitvi. Tedanja služba družbenega knjigovodstva (SDK) je ugotovila številne kršitve Markovičevega zakona o lastninjenju podjetij. Šlo je za več kot 700 primerov kaznivih dejanj oškodovanj, v stotinah milijonov mark, sprožene so bile prijave in začenjali so se preiskovalni postopki. Toda, kakšen je bil odziv vlade Janeza Drnovška? Za kazen je skladno z novogoriškim Kučanovim ukazom sledila likvidacija SDK. Sporočilo je bilo več kot jasno. Tam, kjer so prisotni stari mački in njihovi monopoli, tja se ne posega, tja se ne gleda, ampak se gleda samo naprej v prihodnost.Kakšen je bil odziv preiskovalcev in sodstva? Nihče iz tega paketa SDK ni bil obsojen. Veliko primerov gospodarskega kriminala je obtičalo v preiskovalnih postopkih, mnoge je zavrgla policija, mnoge tožilstvo, nekatere sodstvo, marsikaj je obtičalo v omarah tožilcev in sodnikov. Če pa se je že kakšen postopek razpletel na sodišču, pa je prišlo do zastaranja, kot so znani primeri Elana, Sicure in še nekateri ali mnogi drugi. Noben tožilec ali sodnik zaradi tega ni bil obsojen. Eden tovrstnih najbolj žlahtnih primerov je tožilec gospodarskega oddelka tožilstva v Ljubljani Železnik, pri katerem je obtičalo več kot 370 spisov, mnogi so zastarali. In epilog? Tožilec je bil na koncu sodnega postopka oproščen in brez težav je postal odvetnik.Zgovoren je tudi primer tožilca Boštjana Penka, pred tem vodje protikorupcijskega urada, ki so ga pridržali, ko so ga na nekem parkirišču zalotili, ko je z Ivanom Zidarjem, ki ga je sicer kot tožilec preganjal, prekladal listine. Sodna odredba za zaseg dokumentov ni bila izdana. Po aferi z Zidarjem je Penko odstopil in dobil zaposlitev v Odvetniški pisarni Nine Zidar Klemenčič, kasneje pa je postal samostojen odvetnik in med drugim na sodišču branil tudi Zidarja, ki ga je prej kot tožilec preganjal. Krog je zaključen.To, da je Nina Zidar Klemenčič žena sedanjega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Gorana Klemenčiča, najbrž ni le golo naključje, ampak kaže, kako pri nas delujejo strici iz ozadja in kako rotirajo izbrani kadri. Vtis, da KPK vseskozi deluje v interesu Kučanove paradigme iz leta 1994, se ponuja sam od sebe. Sedanji predsednik KPK, sicer nekdanji politik iz kvote LDS, Klemenčič, je letos s finančno in pravno strokovno spornim poročilom o premoženjskem stanju predsednikov pri Janši ugotovil, da je domnevno veliko narobe, pri Jankoviću zgolj ponovil nekatera medijska dejstva, pri Virantu pa ni zaznal nobenih premoženjskih koristi pri nakupu avionskih kart in drugih zadevah. Kako je lahko KPK to spregledala pri tako natančnem pregledu?!Z Janšo se je veliko ukvarjal tudi nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Kos, ki je bil eden ključnih akterjev v aferi Patria leta 2008, ki je po poročanju Nedeljskega dnevnika prav tako nastala v Kučanovem krogu. Model napovedi identičen kot pri Depali vasi, samo prinašalec novice je bil drug. Kako se je projekt tranzicije oziroma tako imenovanega divjega lastninjenja nadgrajeval, se je videlo kmalu. Nastali so centralno vodeni grozdi: gorenjski okoli Save Kranj in Gorenjske banke, pa potem grozd Istrabenza, Pivorane Laško, Avtocommerca, nastali so medijski grozdi. V njih so v nadzornih svetih mater in hčera sedele večinoma povezane osebe, ki so po horizontali in vertikali, skrbele, da so se stvari pravilno prepletale.Državni sekretar Rop je bil tedaj praktično povsod, v SRDu, v Agenciji za privatizacijo, v Skladu za razvoj drobnega gospodarstva, v Sodu, ATVP-ju. Skratka, tam, kjer se je prekladalo državno premoženje. Sodeloval je pri nastavljanju nadzornih svetov, pa tudi direktorjev. Sam se je pohvalil, da je nastavil Zorana Jankovića na vrh Mercatorja. Skratka, vse je bilo centralno usmerjeno, nič ni bilo prepuščeno naključju. Linki pa še vedno delujejo, saj je sedanja Ropova partnerka poslanka Jankovićeve Pozitivne Slovenije.Rop je kasneje dvakrat postal minister v Drnovškovih vladah. Leta 2002 je postal predsednik vlade in predsednik LDS-a. Prav njegova vlada je leta 2003 poceni prodala Sistemsko tehniko Viator Vektorju, kjer je bil direktor in solastnik vplivni član njegove LDS Zdenko Pavček. Ta je po nekaj mesecih manjšinski delež Sistemske tehnike prodal tuji družbi za nekajkrat več kot je zanj plačal državi. Ropova vlada pa je s Sistemsko tehniko, ne da bi izvedla javni poziv, podpisala še pismo o nameri za osemkolesnike v višini 300 milijonov evrov, s čimer je zastavila orožarski grozd. Nobena institucija ali organ ni zaznal nič spornega pri tem projektu. Kot odgovor na javne sume korupcije v tem obdobju je Ropova koalicija ustanovila komisijo za preprečevanje korupcije z Dragom Kosom na čelu. Morda zato, ker je bil odvetnik Sistemske tehnike Miran Kos, brat Draga Kosa, se je ost usmerila drugam. Na tiste, ki so z javnim naročilom preprečili dogovorjen in škodljiv posel. Najprej na manjši tarči, Erjavca in Gutmana, leta 2008 pa na glavnega sovražnika Janeza Janšo, čeprav sta Gutman in Erjavec izjavila, da slednjega projekt sploh ni zanimal. Ampak Janez Janša je moral biti kriv in tako se je tudi zgodilo z nepravnomočno sodbo.Rop je kasneje kot poslanec v aferi s prisluhi glede Piranskega zaliva še neutemeljeno obtoževal Janšo. Za nagrado pa ga je Pahorjeva vlada bogato nagradila s funkcijo enega od direktorjev Evropske investicijske banke. To je še sedaj.1. aprila 2004 pa so ti grozdi dobili nadgradnjo, Forum 21. Konstituiral se je neke vrste imperij, ki je povezal grozde in je tedaj obvladoval 60 do 70% kotacije naših družb na slovenski borzi. Vendar tudi omrežja niso zmogla vedno vsega preprečiti.Leta 2004 je na volitvah zmagal Janša. Začeli so se premiki k transparentnosti, k varčevanju in delu za državo in ne za politično klientalistične lobije. Novela zakona o prevzemih je zahtevala razkritje skritih parkirišč tranzicijskih tajkunov, ki so morali obelodaniti tudi tisto, kar so skrivali v tajnih poštnih nabiralnikih in parkiriščih. Odziv privilegiranih je bil predvidljiv. Parola “Janša je ustavil tajkune” je postala povsod prisotna in v milijonih ponavljana krilatica. Pozornost je bila preusmerjena, klientalistično koruptivni posli so bili medijsko obranjeni in so tekli dalje.Državne banke so izdatno sponzorirale politično usmerjene tranzicijske projekte lastninjenja, namišljene ali dejanske investicije, podpirale širitve na Balkan, odobravale lizinge in tako naprej. Podeljenih je bilo veliko slabo zavarovanih ali celo nezavarovanih privilegiranih kreditov, ki so bili nekajkrat višji od zavarovanja, obresti pa nizke. Nekatere primere smo obravnavali tudi v Državnem zboru, na primer Ultro.Zaradi zaščite nacionalnega interesa so se izpeljale mnoge dokapitalizacije in financirali nakupi deležev znotraj grozdov. Finančna kriza je podrla mnoge. Del tega paketa nacionalnega interesa je tudi Nova kreditna banka Maribor, kjer so po političnem ukazu preko Pahorjeve vlade in AUKN morale tri državne družbe nakazati desetine milijonov evrov za odkup delnic. Danes ta delež ni vreden skoraj nič. Sedanja predsednica Vlade Alenka Bratušek je bila tedaj nadzornica v Novi kreditni banki Maribor, pa tudi v Stanovanjskem skladu, in tudi tam tečejo preiskovalni postopki.Zaradi nacionalnega interesa se mnoge družbe niso pravočasno prodale, zaščitnikov je bilo vedno dovolj. Danes so te družbe vredne bistveno manj kot leta 2007 ali 2008. Samo pri Mercatorju bomo v zadnjih dveh letih izgubili 400 milijonov evrov, kupec pa je obakrat isti, Agrokor. Kateri nasprotnik prodaje bo pokril razliko? Žiga Debeljak, Dejan Židan ali kdo drug? Podobno je pri Telekomu, Zavarovalnici Triglav in drugih družbah. Za politični projekt Stožice se je ustanovil konzorcij bank, ki so zagotovile ca 115 milijonov evrov. Pahorjeva ekipa je kar tekmovala, kdo bo zastavil večji vpliv za ta projekt.Te dni se nasedle bančne investicije prenašajo na tako imenovano slabo banko, vendar Evropska unija je blokirala prenose, ker ocenjuje, da se jih hoče prenesti po prevelikih cenah. Očitno se vseh ne da prinesti naokrog in očitno v EU strici še nimajo dovolj vpliva.Mnogo teh projektov je služilo samo kot kanal za odtok kapitala na izbrane tihe ali tajne naslove in lokacije. Jamstvene sheme Pahorjeve vlade, ki naj bi pomagale gospodarstvu, so bile v bistvu samo oblika dokapitalizacije bank. Nadzornik, Banka Slovenije, o problemih ni hotela poročati nikomur, ne vladi ne Državnemu zboru ne preiskovalni komisiji, ne na javnih in ne na zaprtih sejah, da o poslovnih bankah niti ne govorimo. Nihče ni bil nikoli za nič sankcioniran, ni bilo zaznane nobene napake, vse je bilo v najlepšem redu. Le ko je bilo treba zagotavljati kapitalsko ustreznost bank, so se vsake toliko časa zgodile dokapitalizacije in takrat se je dvignilo malo prahu, potem pa je teklo spet vse po starem.Dokapitalizacije so se zagotavljale s proračunskim, z davki zbranim denarjem. Kar pomeni, da smo razkošje oziroma zablode tako imenovanega nacionalnega interesa, torej klientelistično koruptivnih monopolov, sproti plačevali državljani z višjimi davčnimi obremenitvami, z manj investicijami, z manj sociale in nižjim splošnim standardom. Vse smo plačali prebivalci in gospodarstvo, razliko se je pokrivalo z najetimi krediti, ki pa jih bomo spet vrnili ali plačali isti, gospodarstvo in državljani. Bodo pa zaradi tega še nižje pravice socialne države, še manjše investicije, še višji davki in še manj novih delovnih mest. In to prinaša tudi ta rebalans, ki ga sedaj obravnavamo.Dokler se ne bo razgradilo monopolov, ki povsem izkrivljajo konkurenco in služijo samo tranzicijski eliti, dokler ne bodo v nacionalnem interesu kvalitetna delovna mesta, ampak privilegiji, do takrat ne moremo upati na uspeh. Prav neverjetno je, koliko našega premoženja so uspeli na tak ali drugačen način pognati tisti, ki so delali mimo vlad ali pa manipulirali z njimi. Samo v času treh let Pahorjeve vlade se je država zadolžila za 8 milijard evrov. Poniknile so ogromne količine denarja iz državnih monopolnih podjetij. Slednja so leta 2011 potrebovala 507 milijonov evrov samo za finančne dokapitalizacije in prinesla samo 34 milijonov evrov dividend. 470 milijonov evrov letne izgube, kar je izredno slaba bilanca.V samo treh letih Pahorjeve vlade smo padli iz 91 % povprečja Evropske unije na 84 ali 85 %. Privilegiji tvorcev tako imenovanega nacionalnega interesa pa ostajajo nedotaknjeni. Dokler bo tako, torej ne moremo pričakovati ne novega razvoja, ne novega zagona, ne kvalitetnih delovnih mest. Demokratični centralizem foruma 21 je preživet in dokazano neučinkovit model.Svet Evropske unije se je zelo zgodaj zavedal problemov tranzicije post komunističnih držav. Leta 1996 je v svoji resoluciji številka 1096 že zelo zgodaj opozoril na možen najslabši scenarij razvoja dogodkov v državah, ki prihajajo iz totalitarnega v demokratični režim. V točki 3 je zapisano naslednje: “nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija, namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru pa bi bila lahko posledica žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljanje porajajoče se demokracije. V tem najslabšem primeru lahko novi nedemokratični režim večje države pomeni tudi mednarodno nevarnost za šibkejše sosede. Ključ do mirnega sožitja in uspešnega prehodnega procesa je v doseganju občutljivega ravnovesja pri iskanju pravičnosti, brez iskanja maščevanja.”Ta napoved Sveta Evrope se je uresničila pri nas v celoti. Državno lastninski, medijski in sodni monopol eden drugega podpirajo in sistematično deformirajo Slovenijo. Ustvarila jih je nedemokratična ideologija, povezujejo pa jih interesi, koristi, privilegiji in denar. Vse leve vlade so storile vse, da bi se ignorirala opozorila Evropske unije, oživljanje demokratičnega centralizma, rdeče zvezde, ohranjanje monopolov je stranpot od evropskih vrednot, je nadaljevanja poti zaostajanja za razvitim svetom.
JOŽE TANKO: 25. junija 1991 je bila razglašena samostojna Slovenija. Na proslavi je bila jugoslovanska zastava zamenjana s slovensko. Že prej so bili povsod odstranjeni več ali manj vsi simboli, ki so kakorkoli spominjali na stare totalitarne čase Jugoslavije. 25. oktobra 1991 je skupaj z jugoslovanskimi simboli odplul še zadnji vojak agresorske armade iz koprskega pristanišča. Daleč najbolj opazna med potniki je bila rdeča zvezda. To vidite lahko na vseh posnetkih. Odhod vojakov, vojaške tehnike in simbol rdeče zvezde so državljani množično pospremili s slovenskimi zastavami. Menili smo, da za vedno.Pred 10 dnevi smo praznovali državni praznik, izobešene so bile slovenske in občinske zastave in zastave Evropske unije. Le na dva uradna državna dogodka so se “ušunjali” petokraki simboli prejšnje propadle države. V Državni zbor so prišli na povabilo predsednika Janka Vebra. Cankarjev Oče naš, socialno zelo subtilen in sporočilen tekst v Državnem zboru ni imel nobene možnosti. So pa istočasno v preddverju velike dvorane našli prostor luksuzni servisi in razkošni meniji iz obdobja pred osamosvojitvijo, torej iz časov socializma.Simbolika dejanja Janka Vebra: “NE” Cankarju in “JA” socialistično-komunističnemu prestižu je bila več kot sporočilna. Sicer so tedaj pripadniki tiste elite imeli številne privilegije. Posebna letovišča, posebne trgovine, bolnice, brezplačno oskrbo s svežo hrano in tako naprej, Cankarjev narod pa je delal za njihov prestiž.Jugoslovanske simbole pa je na državno proslavo povabil kar celoten državni vrh, Borut Pahor, Janko Veber, Alenka Bratušek, najbrž ohrabren z nedavnim stožiškim koncertom revolucionarnih pesmi.A vrnimo se nazaj, v čas takoj po osamosvojitvi. V manj kot letu dni po razglasitvi samostojne in neodvisne države Slovenije, je padla prva politična smrtna žrtev v demokraciji. Ivan Kramberger, ki je imel tedaj visoko, okrog 20% podporo, je bil v sumljivih okoliščinah ustreljen, le nekaj mesecev pred prvimi predsedniškimi volitvami. Okoliščine nikoli niso bile zadovoljivo razjasnjene, čeprav se je kasneje zgodila tudi sodba z zaporno kaznijo domnevnemu morilcu, vendar je bilo tedaj čudnih naključij preveč. Žal se o tem dogodku kakšna poglobljena strokovna in politična razprava nista opravili in je to kriminalno dejanje poniknilo v pozabo.Dobro leto kasneje, 23. februarja 1994 pa so jo v Novi Gorici na poslanskem večeru Boruta Pahorja zgodila pomenljiva izjava Milana Kučana, tedaj že predsednika države, ki je dejal naslednje: “Je sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva, ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, proti argumenti, ampak vse, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno tudi fizična. Nekdo je takšni politiki vedno odveč, je moteč. Ali so to bivši ali liberali ali so to klerikalci, pač odvisno od tega, ki to presoja.”V kakšno luč postavlja ta Kučanova izjava Krambergerjev uboj. Verjetno se s tem ne ukvarja nihče, dobro pa bi bilo to preiskati. Ta izjava je bil signal najvišje avtoritete v državi z uporabo metod in sredstev prejšnjega režima, bila je javni poziv za rušenje demokracije in je tipična za totalitarne režime. Taka izjava ostane moralno, politično in sodno nekaznovana samo v državah, kjer vlada totalitarni režim ali pa v demokracijah, v katerih je ostal totalitarni režim prikrit z vso pripadajočo prikrito infrastrukturo. Slednje se je lahko zgodilo tam, kjer nastajajoča demokracija ni bila zmožna izvesti vsaj politične lustracije in prikriti politično klientelističnih povezav v podsistem in družbe, s katerimi bi privilegirance in podpornike teh totalitarnih miselnih vzorcev in dejanj vsaj za določen čas umaknila iz oblasti, če jih tako imenovano neodvisno sodstvo za storjena kazniva dejanja že ni bilo sposobno kaznovati.Pri nas je ostala kontinuiteta. Vsi družbeni podsistemi so ostali nedotaknjeni, njihova moč pa se je samo še krepila. Z leti so si lahko privoščili vedno več. Kaj bi si ob taki izjavi predsednika države tedaj zgodilo v katerikoli normalni demokratični državi, recimo v ZDA, Nemčiji ali nam bližje, Češki, Poljski ali baltiških državah. Kako bi reagirali njihovi mediji, javno mnenje, politika, preiskovalni in sodni organi? Pri nas se ni zgodilo nič. Ni bilo nobenega poziva za odstop tedanjega predsednika Kučana. Še sedaj je mnogo kje slavnostni govornik in govori o vrednotah, morali, etiki, o osamosvojitvi, čeprav slednja ni bila nikoli njegova niti najintimnejša opredelitev.Lahko pa se vprašamo, ali je bila ta Kučanova izjava, napoved naslednje diskreditacije, ki se je zgodila še ne mesec dni za tem, proti eni od ključnih osebnosti osamosvojitve, Janezu Janši. 20. marca 1994 se je namreč zgodila Depala vas. Projekt odstranitve Janeza Janše je izpeljal Janez Drnovšek ob izdatni asistenci njegovih preostalih partnerjev v vladi. Kako je tedaj in kasneje ravnal organizator novogoriškega večera, poslanec Borut Pahor, tedaj podpredsednik Združene liste, kasneje njen predsednik, še kasneje je postal predsednik Državnega zbora, pa predsednik vlade in sedaj predsednik republike? Nikoli se ni distanciral ali vsaj resno polemiziral s stališčem tedanjega predsednika. Ali bi, kot pravi demokrat, moral kaj storiti? Bi. Zagotovo, a nikoli tega ni zmogel in tudi sedaj tega ne zmore. So pa to Kučanovo paradigmo izvajale vlade in koalicija Janeza Drnovška, prav tako vladi Antona Ropa in Boruta Pahorja. Ni odveč spomniti na resignirano izjavo nekdanjega predsednika Vlade Pahorja, ko je dejal, da državo vodijo strici iz ozadja.Nikoli ni hotel pojasniti, tudi na izrecna vprašanja novinarjev v predsedniški kampanji ne, kdo so te znamenite osebe. Dejal je: “Ne bom imenoval oseb, ne zato, ker nisem pogumen, ampak zato, ker nisem neumen.” Pahor jih očitno pozna in jih zavestno ščiti. Čas je, da pojasni, kdo so te osebe, za katere naši zakoni ne veljajo. Predsednik Pahor je en od ključev za prekinitev monopolov in klientelistično koruptivnih navez. Končno je že čas za njegovo jasno in odločno besedo. Če je ne bo, bo še naprej ostal njihov praporščak. Sicer pa to Kučanovo paradigmo izvaja tudi Vlada Alenke Bratušek. Tudi ta ruši vse, za katere obstaja možnost ali verjetnost, da bi ne samo resneje posegli v to klientelistično monopolno kontinuiteto, ampak se jo celo samo dotaknili.A vrnimo se v čas po osamosvojitvi. Tedanja služba družbenega knjigovodstva (SDK) je ugotovila številne kršitve Markovičevega zakona o lastninjenju podjetij. Šlo je za več kot 700 primerov kaznivih dejanj oškodovanj, v stotinah milijonov mark, sprožene so bile prijave in začenjali so se preiskovalni postopki. Toda, kakšen je bil odziv vlade Janeza Drnovška? Za kazen je skladno z novogoriškim Kučanovim ukazom sledila likvidacija SDK. Sporočilo je bilo več kot jasno. Tam, kjer so prisotni stari mački in njihovi monopoli, tja se ne posega, tja se ne gleda, ampak se gleda samo naprej v prihodnost.Kakšen je bil odziv preiskovalcev in sodstva? Nihče iz tega paketa SDK ni bil obsojen. Veliko primerov gospodarskega kriminala je obtičalo v preiskovalnih postopkih, mnoge je zavrgla policija, mnoge tožilstvo, nekatere sodstvo, marsikaj je obtičalo v omarah tožilcev in sodnikov. Če pa se je že kakšen postopek razpletel na sodišču, pa je prišlo do zastaranja, kot so znani primeri Elana, Sicure in še nekateri ali mnogi drugi. Noben tožilec ali sodnik zaradi tega ni bil obsojen. Eden tovrstnih najbolj žlahtnih primerov je tožilec gospodarskega oddelka tožilstva v Ljubljani Železnik, pri katerem je obtičalo več kot 370 spisov, mnogi so zastarali. In epilog? Tožilec je bil na koncu sodnega postopka oproščen in brez težav je postal odvetnik.Zgovoren je tudi primer tožilca Boštjana Penka, pred tem vodje protikorupcijskega urada, ki so ga pridržali, ko so ga na nekem parkirišču zalotili, ko je z Ivanom Zidarjem, ki ga je sicer kot tožilec preganjal, prekladal listine. Sodna odredba za zaseg dokumentov ni bila izdana. Po aferi z Zidarjem je Penko odstopil in dobil zaposlitev v Odvetniški pisarni Nine Zidar Klemenčič, kasneje pa je postal samostojen odvetnik in med drugim na sodišču branil tudi Zidarja, ki ga je prej kot tožilec preganjal. Krog je zaključen.To, da je Nina Zidar Klemenčič žena sedanjega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Gorana Klemenčiča, najbrž ni le golo naključje, ampak kaže, kako pri nas delujejo strici iz ozadja in kako rotirajo izbrani kadri. Vtis, da KPK vseskozi deluje v interesu Kučanove paradigme iz leta 1994, se ponuja sam od sebe. Sedanji predsednik KPK, sicer nekdanji politik iz kvote LDS, Klemenčič, je letos s finančno in pravno strokovno spornim poročilom o premoženjskem stanju predsednikov pri Janši ugotovil, da je domnevno veliko narobe, pri Jankoviću zgolj ponovil nekatera medijska dejstva, pri Virantu pa ni zaznal nobenih premoženjskih koristi pri nakupu avionskih kart in drugih zadevah. Kako je lahko KPK to spregledala pri tako natančnem pregledu?!Z Janšo se je veliko ukvarjal tudi nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Kos, ki je bil eden ključnih akterjev v aferi Patria leta 2008, ki je po poročanju Nedeljskega dnevnika prav tako nastala v Kučanovem krogu. Model napovedi identičen kot pri Depali vasi, samo prinašalec novice je bil drug. Kako se je projekt tranzicije oziroma tako imenovanega divjega lastninjenja nadgrajeval, se je videlo kmalu. Nastali so centralno vodeni grozdi: gorenjski okoli Save Kranj in Gorenjske banke, pa potem grozd Istrabenza, Pivorane Laško, Avtocommerca, nastali so medijski grozdi. V njih so v nadzornih svetih mater in hčera sedele večinoma povezane osebe, ki so po horizontali in vertikali, skrbele, da so se stvari pravilno prepletale.Državni sekretar Rop je bil tedaj praktično povsod, v SRDu, v Agenciji za privatizacijo, v Skladu za razvoj drobnega gospodarstva, v Sodu, ATVP-ju. Skratka, tam, kjer se je prekladalo državno premoženje. Sodeloval je pri nastavljanju nadzornih svetov, pa tudi direktorjev. Sam se je pohvalil, da je nastavil Zorana Jankovića na vrh Mercatorja. Skratka, vse je bilo centralno usmerjeno, nič ni bilo prepuščeno naključju. Linki pa še vedno delujejo, saj je sedanja Ropova partnerka poslanka Jankovićeve Pozitivne Slovenije.Rop je kasneje dvakrat postal minister v Drnovškovih vladah. Leta 2002 je postal predsednik vlade in predsednik LDS-a. Prav njegova vlada je leta 2003 poceni prodala Sistemsko tehniko Viator Vektorju, kjer je bil direktor in solastnik vplivni član njegove LDS Zdenko Pavček. Ta je po nekaj mesecih manjšinski delež Sistemske tehnike prodal tuji družbi za nekajkrat več kot je zanj plačal državi. Ropova vlada pa je s Sistemsko tehniko, ne da bi izvedla javni poziv, podpisala še pismo o nameri za osemkolesnike v višini 300 milijonov evrov, s čimer je zastavila orožarski grozd. Nobena institucija ali organ ni zaznal nič spornega pri tem projektu. Kot odgovor na javne sume korupcije v tem obdobju je Ropova koalicija ustanovila komisijo za preprečevanje korupcije z Dragom Kosom na čelu. Morda zato, ker je bil odvetnik Sistemske tehnike Miran Kos, brat Draga Kosa, se je ost usmerila drugam. Na tiste, ki so z javnim naročilom preprečili dogovorjen in škodljiv posel. Najprej na manjši tarči, Erjavca in Gutmana, leta 2008 pa na glavnega sovražnika Janeza Janšo, čeprav sta Gutman in Erjavec izjavila, da slednjega projekt sploh ni zanimal. Ampak Janez Janša je moral biti kriv in tako se je tudi zgodilo z nepravnomočno sodbo.Rop je kasneje kot poslanec v aferi s prisluhi glede Piranskega zaliva še neutemeljeno obtoževal Janšo. Za nagrado pa ga je Pahorjeva vlada bogato nagradila s funkcijo enega od direktorjev Evropske investicijske banke. To je še sedaj.1. aprila 2004 pa so ti grozdi dobili nadgradnjo, Forum 21. Konstituiral se je neke vrste imperij, ki je povezal grozde in je tedaj obvladoval 60 do 70% kotacije naših družb na slovenski borzi. Vendar tudi omrežja niso zmogla vedno vsega preprečiti.Leta 2004 je na volitvah zmagal Janša. Začeli so se premiki k transparentnosti, k varčevanju in delu za državo in ne za politično klientalistične lobije. Novela zakona o prevzemih je zahtevala razkritje skritih parkirišč tranzicijskih tajkunov, ki so morali obelodaniti tudi tisto, kar so skrivali v tajnih poštnih nabiralnikih in parkiriščih. Odziv privilegiranih je bil predvidljiv. Parola “Janša je ustavil tajkune” je postala povsod prisotna in v milijonih ponavljana krilatica. Pozornost je bila preusmerjena, klientalistično koruptivni posli so bili medijsko obranjeni in so tekli dalje.Državne banke so izdatno sponzorirale politično usmerjene tranzicijske projekte lastninjenja, namišljene ali dejanske investicije, podpirale širitve na Balkan, odobravale lizinge in tako naprej. Podeljenih je bilo veliko slabo zavarovanih ali celo nezavarovanih privilegiranih kreditov, ki so bili nekajkrat višji od zavarovanja, obresti pa nizke. Nekatere primere smo obravnavali tudi v Državnem zboru, na primer Ultro.Zaradi zaščite nacionalnega interesa so se izpeljale mnoge dokapitalizacije in financirali nakupi deležev znotraj grozdov. Finančna kriza je podrla mnoge. Del tega paketa nacionalnega interesa je tudi Nova kreditna banka Maribor, kjer so po političnem ukazu preko Pahorjeve vlade in AUKN morale tri državne družbe nakazati desetine milijonov evrov za odkup delnic. Danes ta delež ni vreden skoraj nič. Sedanja predsednica Vlade Alenka Bratušek je bila tedaj nadzornica v Novi kreditni banki Maribor, pa tudi v Stanovanjskem skladu, in tudi tam tečejo preiskovalni postopki.Zaradi nacionalnega interesa se mnoge družbe niso pravočasno prodale, zaščitnikov je bilo vedno dovolj. Danes so te družbe vredne bistveno manj kot leta 2007 ali 2008. Samo pri Mercatorju bomo v zadnjih dveh letih izgubili 400 milijonov evrov, kupec pa je obakrat isti, Agrokor. Kateri nasprotnik prodaje bo pokril razliko? Žiga Debeljak, Dejan Židan ali kdo drug? Podobno je pri Telekomu, Zavarovalnici Triglav in drugih družbah. Za politični projekt Stožice se je ustanovil konzorcij bank, ki so zagotovile ca 115 milijonov evrov. Pahorjeva ekipa je kar tekmovala, kdo bo zastavil večji vpliv za ta projekt.Te dni se nasedle bančne investicije prenašajo na tako imenovano slabo banko, vendar Evropska unija je blokirala prenose, ker ocenjuje, da se jih hoče prenesti po prevelikih cenah. Očitno se vseh ne da prinesti naokrog in očitno v EU strici še nimajo dovolj vpliva.Mnogo teh projektov je služilo samo kot kanal za odtok kapitala na izbrane tihe ali tajne naslove in lokacije. Jamstvene sheme Pahorjeve vlade, ki naj bi pomagale gospodarstvu, so bile v bistvu samo oblika dokapitalizacije bank. Nadzornik, Banka Slovenije, o problemih ni hotela poročati nikomur, ne vladi ne Državnemu zboru ne preiskovalni komisiji, ne na javnih in ne na zaprtih sejah, da o poslovnih bankah niti ne govorimo. Nihče ni bil nikoli za nič sankcioniran, ni bilo zaznane nobene napake, vse je bilo v najlepšem redu. Le ko je bilo treba zagotavljati kapitalsko ustreznost bank, so se vsake toliko časa zgodile dokapitalizacije in takrat se je dvignilo malo prahu, potem pa je teklo spet vse po starem.Dokapitalizacije so se zagotavljale s proračunskim, z davki zbranim denarjem. Kar pomeni, da smo razkošje oziroma zablode tako imenovanega nacionalnega interesa, torej klientelistično koruptivnih monopolov, sproti plačevali državljani z višjimi davčnimi obremenitvami, z manj investicijami, z manj sociale in nižjim splošnim standardom. Vse smo plačali prebivalci in gospodarstvo, razliko se je pokrivalo z najetimi krediti, ki pa jih bomo spet vrnili ali plačali isti, gospodarstvo in državljani. Bodo pa zaradi tega še nižje pravice socialne države, še manjše investicije, še višji davki in še manj novih delovnih mest. In to prinaša tudi ta rebalans, ki ga sedaj obravnavamo.Dokler se ne bo razgradilo monopolov, ki povsem izkrivljajo konkurenco in služijo samo tranzicijski eliti, dokler ne bodo v nacionalnem interesu kvalitetna delovna mesta, ampak privilegiji, do takrat ne moremo upati na uspeh. Prav neverjetno je, koliko našega premoženja so uspeli na tak ali drugačen način pognati tisti, ki so delali mimo vlad ali pa manipulirali z njimi. Samo v času treh let Pahorjeve vlade se je država zadolžila za 8 milijard evrov. Poniknile so ogromne količine denarja iz državnih monopolnih podjetij. Slednja so leta 2011 potrebovala 507 milijonov evrov samo za finančne dokapitalizacije in prinesla samo 34 milijonov evrov dividend. 470 milijonov evrov letne izgube, kar je izredno slaba bilanca.V samo treh letih Pahorjeve vlade smo padli iz 91 % povprečja Evropske unije na 84 ali 85 %. Privilegiji tvorcev tako imenovanega nacionalnega interesa pa ostajajo nedotaknjeni. Dokler bo tako, torej ne moremo pričakovati ne novega razvoja, ne novega zagona, ne kvalitetnih delovnih mest. Demokratični centralizem foruma 21 je preživet in dokazano neučinkovit model.Svet Evropske unije se je zelo zgodaj zavedal problemov tranzicije post komunističnih držav. Leta 1996 je v svoji resoluciji številka 1096 že zelo zgodaj opozoril na možen najslabši scenarij razvoja dogodkov v državah, ki prihajajo iz totalitarnega v demokratični režim. V točki 3 je zapisano naslednje: “nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija, namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru pa bi bila lahko posledica žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljanje porajajoče se demokracije. V tem najslabšem primeru lahko novi nedemokratični režim večje države pomeni tudi mednarodno nevarnost za šibkejše sosede. Ključ do mirnega sožitja in uspešnega prehodnega procesa je v doseganju občutljivega ravnovesja pri iskanju pravičnosti, brez iskanja maščevanja.”Ta napoved Sveta Evrope se je uresničila pri nas v celoti. Državno lastninski, medijski in sodni monopol eden drugega podpirajo in sistematično deformirajo Slovenijo. Ustvarila jih je nedemokratična ideologija, povezujejo pa jih interesi, koristi, privilegiji in denar. Vse leve vlade so storile vse, da bi se ignorirala opozorila Evropske unije, oživljanje demokratičnega centralizma, rdeče zvezde, ohranjanje monopolov je stranpot od evropskih vrednot, je nadaljevanja poti zaostajanja za razvitim svetom.