Jože Tanko o izvedbenem zakonu o fiskalnem pravilu: »Megla, popolna megla.«

»Kljub zmanjšanju prihodkov proračuna, ker se je naredilo olajšave za približno 600 milijonov v gospodarstvu in 600 milijonov na davkih, je prišlo v mandatu prve vlade Janeza Janše do uravnoteženega proračuna,« poudarja vodja poslanske skupine SDS. V nadaljevanju objavljamo magnetogram nastopa vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. (Ni avtoriziran).»Pri nas je vedno tako, da tisto, kar v tujini funkcionira, je treba pri nas še nekoliko popraviti, dopolniti ali pa spremeniti, a ne? In pravzaprav je ni rešitve v Državnem zboru ali pa, ki jo dobimo, da ne bi kakšne stvari mi še malo izboljšali in sicer tako, da potem v praksi ne deluje. Tipičen primer tega je tudi to, kar je predlagano z izvedbenim zakonom o fiskalnem pravilu. Če smo se takrat z veliko večino strinjali v Državnem zboru, da se lahko od tega načela uravnoteženosti javnih financ odstopa samo izjemoma, kar pomeni, da morajo biti izjeme določene v posebnem delu in ne že s samo formulo, je minister pač predlagal zdajle formulo, oziroma je tudi vlada sprejela, koalicija za njo navija, ki prinaša izjeme že v izhodišču, že v startu. In potem v nadaljevanju ima še poseben člen, ki še dodatno obravnava posebne izjemne okoliščine. Dvakrat imamo to zdajle v tem ustavnem zakonu zapisano. In, če se vlada, če se vladna koalicija, če se podporniki te ustavne spremembe pač na takšen način lotevate urejanja ključnega problema v tej državi, to se pravi javnih financ, potem ste se zavestno odločili za neko diverzijo na javne finance. Ne uporabite nikoli in ne predlagate nikoli nekaj in to v celoti, kar nekje že deluje, kar funkcionira, ampak je vedno potrebno narediti nekaj naporov, da se izumi še nekaj zraven, kar omogoča toleranco, kar povečuje tolerančno območje za tisto, kar predlagate. In takšen pristop pri tem izvedbenem zakonu je milo rečeno neresen.Zdaj, če bi imeli odgovorno Vlado, če imeli odgovorne vlade v preteklosti, v bistvu tega fiskalnega pravila niti ne potrebujemo ne v Ustavi in ne posebnega zakona, ker bi vsakokratna Vlada vedela, bi čutila, do kje se lahko poseže z odmiki od uravnoteženih javnih financ. Žal smo imeli v bistvu samo eno resno obdobje, ko se je to dejansko dosegalo, to je bilo obdobje 2004 do 2008, kjer se je v letu 2007 praktično prišlo do presežka v proračunu, pa tudi 2008 bi se, če ne bi nastopila mandat nova vlada, ker se je tisti mesec in pol ali dva meseca na koncu, s temi apetiti, z obremenitvami proračuna, da se je tu nekaj nakopalo predhodnikom, poslabšalo in se je izkazal tam nekaj mislim da sto milijonov ali še nekaj večji primanjkljaj. In prej, tista vlada leta 2004 – 2008, to je bila prva Janševa vlada, je te javno-finančne rezultate dosegala kljub temu, da je bila izvedena davčna reforma, o kateri večkrat govorite vsi in ne pozabite nikoli povedati, da zaradi tega manjka v proračunih milijardo in dvesto milijonov evrov. Kljub zmanjšanju prihodkov proračuna zaradi tega, ker se je naredilo olajšave za približno 600 milijonov v gospodarstvu in 600 milijonov na davkih, je prišlo do uravnoteženega proračuna.Vse tisto, kar je potem sledilo, to je bilo leta 2008–2011, je bil eklatanten odmik od uravnoteženja javnih financ. Sistemski pristop k temu, da se je financiralo in izvajalo politike, za katere v proračunu ni bilo nobenega pokritja. Gospod Borut Pahor, gospod France Križanič in njihova ekipa, je delala vse v popolnoma nasprotni smeri. Edina parola, ki smo jo tukaj slišali, je bila, da bo prišel francosko-nemški vlak, ki bo potegnil slovensko gospodarstvo in javne finance iz te globoke krize, v katero je padla. To čakanje na francosko-nemški vlak je stalo 8 milijard, toliko je bilo takrat izvedenih v treh letih dodatnih zadolžitev in teh 8 milijard je bilo, podobno kot v Grčiji, porabljenih izključno za javno porabo. Nobenih investicij, nobenih ukrepov za gospodarstvo, izvedena pa so bili v temu obdobju še mnoga socialna poslabšanja s spremembami zakonov in izpeljani dodatni davki, pa kljub temu je bilo potrebnih še osem milijard.In če se ne motim, se je dogajalo nekaj podobnega tudi v mandatu vlade Alenke Bratušek, ki je prišla za drugo vlado Janeza Janše, samo z eno razliko, vse je potekalo samo še trikrat hitreje. In tukaj smo neprestano poslušali, tudi takratne predstavnike vlade, finančnega ministra, ki je bil kar nekje na nekem roud šovu, da je ponujal te naše obveznice v odkup. Saj nismo poslušali drugega takrat v Državnem zboru. In ista politika, to se pravi dodatni davki, dodatne obremenitve in samo financiranje javne porabe. Tukaj v tem Državnem zboru je tedanja predsednica Vlade javno rekla, da ne bo nobenih posegov v javni sektor, nobenih. In zdaj je gospa ali pa pred nekima dvema urama predavala o odgovornosti, kako moramo ravnati, da ne bomo imeli podobnih težav kot Grčija. Hitrost je šla pa eksponentno gor, kar zadeva njeno obdobje in zadolževanje. V enem letu in še nekaj, poglejte podatke, pa boste videli, kako je to potekalo. Kar zadeva besedilo ustave, tega je pripravila vlada Janeza Janše, in tedanja največja opozicijska stranka, Pozitivna Slovenija, ki jo je vodila Alenka Bratušek, je nasprotovala vpisu fiskalnega pravila v ustavo z vsemi štirimi, dokler ni gospa postala predsednica vlade in je prišla iz prvega obiska v Bruslju. Od takrat naprej se je politika, pristop do tega popolnoma spremenil. To imate v magnetogramih, to imate v dejanjih, to imate v glasovanju. In SD, ki je tam tudi na začetku govoril nekaj o odgovornosti za fiskalno pravilo, poglejte glasovanje. Če se ne motim, je samo gospod Borut Pahor podprl fiskalno pravilo in zapis v Ustavo. Toliko o tem, kako zvesto sledite svojim idealom, zvesto slediti tistim, kar govorite. In sedaj smo priča pri nekaterih skoku na glavo v prazen bazen, tako pri Zavezništvu, tako pri nekaterih drugih, ki bodo pač vztrajali na novi poti, ki so si jo sedaj zaradi sile razmer tudi nekako uredili in zadevo spremenili. Kar zadeva to, kar sem vprašal na začetku v tem procesnem delu gospoda ministra, ali zavaja minister ali pa tisti, ki opravičujejo eno ali drugo rešitev v izvedbenem zakonu, ne razumejo za kaj gre. Kako mora nekdo v imenu, ki govori kot poslanec, ki se je podrobno poglobil v dopolnjen predlog zakona o izvedbi fiskalnega pravila, govoriti o tem, da našega predloga ne bo podprl, ker je manj toleranten do izvajanja javnih financ, kot je vladni predlog? In kako istočasno ob isti rešitvi razumeti nekoga, ki je pristopil k podpori, da predlaga minister ostrejšo rešitev, kot je naš predlog, ki smo zagovarjali, kot je švicarska formula? To pomeni, da tisti, ki pristopate k temu paktu za zapis fiskalnega pravila v izvedbeni zakon, iščete samo opravičila, kako boste preko, ne vem, projektov, o katerih največ pove gospod Dobovšek, prišli do nekih rešitev in tako naprej, pa nekoliko žrtvovali tudi svoja načela in svoj ponos. Skratka, jaz mislim, da bi morali v tem delu, če hočemo, da bodo stvari zelo nedvoumne, da ne bo nobenih nekih razglabljanj o tem, ali je tisto, kar je prava rešitev ali ni prava rešitev, potem ko se bo ta zakon izvajalo, da ne bo vsakokratna vlada imela pravico kakršnekoli interpretacije za tisto, kar bo počela, in si potem preko fiskalnega sveta, ki ga bo sama imenovala, dobila neko legitimacijo za tisto, kar počne, da bi moralo biti nekaj v izvedbenem zakonu zapisano takega, kar je popolnoma nedvoumno. In namen zapisa fiskalnega pravila v ustavo je tudi ta, da se lahko vsakokratna rešitev preveri v primerih tudi na Ustavnem sodišču. In to, kar počnete s tem predlogom tega zakona, pomeni, da imamo v bistvu dve ustavi. Eno tisto, ki smo jo sprejeli leta 2013 in eno ustavo boste sprejeli sedaj, ki je drugačna od tiste zapisane v 148. členu, kar zadeva področje urejanja javnih financ. Megla, popolna megla. In stvar, ki jo predlagate, je neustrezno urejena. Če zakonska rešitev ni nedvoumna, če dopušča 30 interpretacij, 45 pravilnih izvedb, potem to ni formula in to ni zakon. To ni formula in to ni zakon. Če nismo sposobni napisati v izvedbo ustavne določbe nekaj, kar je nedvoumnega, kar je jasno vsakomur, ki prime zadevo v roke, ki ima eno rešitev, potem nekaj s to formulo, po tistem, kar pa predlaga Vlada neenačbo, ni enako. Švicarska formula pomeni proračunski primanjkljaj pa kakorkoli je enako. Vlada predlaga manjše ali enako. To je že v principu, ne gre za formulo, gre za neenačbo. In neenačba ima tako, kot vemo vsi, več rešitev. Neenačba ima vedno več rešitev praviloma. Ima zgornjo, spodnjo, pa še kaj vmes, pa tako naprej. In zato pravim, da je nedopustno, da se gremo neko politiko na področju javnih financ, ki nima nedvoumne rešitve, ampak ima vgrajene dvojne izjeme. To se pravi, prvo v izhodišču v startu v formuli in še potem posebno določbo o izjemah. In pričakovati, da bomo izvajali in delali v javnih financah tako, da bodo stvari urejene, čiste, transparentne, pregledne, je s tako rešitvijo nemogoče. To je pravzaprav princip delovanja vseh levih vlad do sedaj, ko se je vedno iskalo samo razloge za odmike od in razloge zato, da je lahko primanjkljaj vedno dovolj velik. Nikoli se ni težilo k temu, da bi primanjkljaj zmanjševali. In kar je po moje še dodaten problem, je to, da mi, kar zadeva izvedbo proračunov, zaključne račune obravnavamo z levo roko, praktično po neki minimalni varianti. Zaključni račun je ključno spričevalo delovanja vlade in praviloma so primanjkljaji v vseh zaključnih računih bistveno večji od načrta oziroma od prihodkov oziroma od samega predloga proračuna. Zato, ker se vmes zgodijo še mnoge stvari in to se potem opravi takole z levo roko in pod mizo. Če vlada z velikimi odmiki izpelje proračun, je edina rešitev, da zahteva glasovanje o zaupnici. To je rešitev. Dokler pa tega ne bo, pa nobena vlada svoje naloge ne opravi odgovorno in je vse prav, kar se zgodi. Če pa sistemsko pristopimo k temu, da že načrtovanje podredimo temu, da bomo na koncu naredili lahko večje napake, kot so dopustne, potem je pa konceptualno na tem, bom rekel lahko filozofskem smislu pristop popolnoma zgrešen. Filozofija tega zakona je popolnoma zgrešena in ne more za Republiko Slovenijo za javne finance, za državni proračun, prinesti ničesar dobrega, ker se bodo vsi ukvarjali, kot se tam na drugi strani, samo s tem, kako zadevo porabiti, potrošiti in koliko si lahko vzamemo, da bomo prišli na limit porabe. To je filozofija tega pristopa. In na to, če se hočemo lotiti resno urejanja razmer, ki so nastale zaradi neodgovornih vlad v tem obdobju in to dveh vlad v tem obdobju, potem je to pač treba narediti. Tudi edini zakon, resen zakon v tem obdobju, ki je bil sprejet po letu 2008, je zakon o uravnoteženju javnih financ. Edini resen zakon, ki deluje za izvedbo tega fiskalnega pravila. Zelo kritiziran, napadan s strani vseh strank, ki so sedaj v vladni koaliciji, pa ga niso v stanju niti odpraviti, ki ga lahko z enim glasovanjem odpravijo. Je pa edini, ki je bil sprejet in sledi uravnoteženju javnih financ. In tudi ta vlada ni odpravila še niti ene privilegirane rešitve, razen SAZU-ja, pa še ene malenkosti, ki bi to zadevo lahko razčistila in razbremenila. Pokojninski sistem v tem delu, ko se skriva notri tisoče neopravičenih zadev, je še ostal nedotaknjen, zato ker se je pač nekaj stvari zgodilo, itn. Skratka, predlagam, da če imate dober namen, in če želite dejansko, da bo prišlo do uravnoteženih javnih financ, potem je verjetno potrebno sprejeti neko formulo, ki je zelo nedvoumna, ki nima več rešitev in ki ne dopušča interpretacije. In ta predlog vladne rešitve je pa diametralno nasproten od tistega in zato se vlada, zato se minister in tudi vladna koalicija take rešitve izredno brani. Samo zaradi tega, ker ne dopušča interpretacije in ne dopušča različnih izhodov in izračunov in rešitev ob uporabi formule iz tega člena.«