Jože Tanko: "Napak, ki bi kazale na zlorabe ali na upravičenost očitkov iz interpelacije, ni bilo."
torek, 18. 12. 2012JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi. Gospod minister s sodelavci. To, da se bo interpelacija zgodila najprej ministru Gorenaku je bilo pričakovati že po podpisu koalicijskega sporazuma in konstituiranju vlade. V Pozitivni Sloveniji in pri Socialnih demokratih ste nasprotovali umestitvi tožilstva k notranjim zadevam, v Poslanski skupini Pozitivne Slovenije še posebej. Menda zaradi strahov, da bi se zgodili politični pritiski na tožilce. Sicer pa katerikoli resor je bil ali bi bil umeščeno v tožilstvo, vedno je imelo in bi imelo nad seboj politike, ministra, ki je moral ali bi moral izvajati naloge in pristojnosti v skladu z ustavo in zakonom. Za ministra Gorenaka ni znano, da bi v teh desetih mesecih od imenovanja prestopil meje ustavno in zakonsko dopustnega, kar ste mu na zalogo očitali v obeh opozicijskih strankah že od imenovanja naprej.
Pa pojdimo k stvari. To, kar se je dogajalo s podpisi sindikata kemične in nekovinske in gumarske industrije je nedopustno, brez primere v slovenski parlamentarni praksi in širše. Po vseh kriterijih.
Ni mogoče najti nobenega opravičljivega razloga za taka ravnanja pristojnih in odgovornih, začenši z Državnim zborom in na koncu tudi na Ministrstvu za notranje zadeve. Te, sicer milo rečeno malomarnosti, ki se je zgodila s podpisi, ni mogoče v Državnem zboru naprtiti političnemu delu Državnega zbora, torej predsedniku Državnega zbora ali poslancem, ker s temi podpisi nismo imeli popolnoma nič in odgovornost za ta zaplet je na službah Državnega zbora, ki jih tudi vodi funkcionarka Državnega zbora. To ve opozicija, vendar se je vsa pozornost opozicije, predvsem poslancev Pozitivne Slovenije hitro usmerila na politični del Državnega zbora, torej na predsednika Državnega zbora in koalicijo. Kasneje pa se je to preusmerilo na ministra Gorenaka in na koncu je ostal samo še minister Gorenak.
Zakaj se je zgodila taka preusmeritev pozornosti?
Predvsem zato, ker je bilo tudi tisto, kar se je dogajalo s podpisi poslancev Pozitivne Slovenije pri obeh zahtevah za referendum pri Slovenskem državnem holdingu in pri tako imenovani slabi banki nedopustno. Dejanje brez primere v slovenski parlamentarni praksi in širše. V tem konkretnem je šlo za izrecno za hudo politično napako največje politične skupine v slovenskem parlamentu, za poskus zlorabe, s katero je Pozitivna Slovenija z vložitvijo referendumske zahteve hotela na nezakonit način zaustaviti uveljavitev za državo dveh izrecno pomembnih zakonov. V tem konkretnem primeru ni nastala napaka pri uradnikih, ampak pri politiki, pri pozitivni politiki.
Da samo spomnim, ko je predsednik Državnega zbora povedal, da je podpisov Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije premalo in ko se je drugi sindikat, sindikat delavcev dejavnosti energetike odločil, da zahteve za referendum ne bo vložil je na hitro vskočila Pozitivna Slovenija. Kot nekakšna politična rezerva je nadomestila sindikata. Vse kaže na to, da je bilo to v zadnjem trenutku najbrž naročeno, da je šlo za naročeno politično akcijo, ko sta nemudoma, ko sta tedaj odpadli obe sindikalni varianti in ko ni bilo nikogar več, ki bi lahko zaustavil uveljavitev Zakona o državnega holdingu in tako imenovani slabi banki.
Oba zakona sta zelo zmotila tiste, ki so vsa ta leta mešetarili z državnim premoženjem in tudi bankami in ki so imeli velike koristi od slabega gospodarjenja z državno srebrnino in ki jih niso zmotile stalne dokapitalizacije bančnega sistema in druge državne srebrnine. Zakona s slednjim marsikaj preprečujeta za naprej, istočasno pa omogočata ugotavljanje odgovornosti za številne slabe ali celo nezakonite odločitve v preteklosti.
Pozitivna Slovenija, ki je bila do tega trenutka zelo nenaklonjena referendumom lahko vam preberem več citatov vašega predsednika, Zorana Jankovića, je v trenutku povsem spremenila stališče. Takšen nenadni preobrat se je v nekaj mesecih vaše parlamentarne zgodbe zgodil že večkrat, ko eno govorite, da preusmerjate pozornost in drugo dejansko delate. Vendar pa Pozitivna Slovenija na nalogo ni bila pripravljena. V nekaj urah so sicer lahko spisali obe zahtevi, niso pa imeli zadostnega števila prisotnih poslancev, ki bi se osebno podpisali pod obe zahtevi. Na hitro ste zbrali en, skoraj zagotovo nepopoln komplet lastnoročnih podpisov poslancev, saj je evidentno da na njem en podpis manjka in z njim vložili kar dve zadevi za referendum, za drugi komplet ste jih skenirali. Vsi relevantni pravni strokovnjaki so povedali, da zahteva s priloženimi skeniranimi podpisi ni veljavna in predsednik državnega zbora jo je upravičeno zavrnil. Škandal brez primere, ki pa se je zelo dozirano, lahko rečemo, kontrolirano vrtel po naših medijih v samo nekaj dnevih.
V kratkem času smo bili priča izjavam posameznih poslancev Pozitivne Slovenije, ki zadevajo priložene podpise, lastnoročne in skenirane. Za razumevanje problema zadostujejo samo tri izjave poslancev Pozitivne Slovenije in vsaka sproža pravzaprav vprašanje o politični korektnosti. Vodja poslanske skupine Jani Möderndorfer je 2. novembra dejal, da ima vedno en izvod deponiranih podpisov vseh poslancev. 5. novembra je Vilfan potrdil, da so prav vsi poslanci podpisali dvakrat, se pravi na dva obrazca. Maša Kociper pa je naslednji dan v Državnemu zboru dejala, da jih žal v štirih urah nismo uspeli dobiti nekaj ljudi z naše stranke fizično ni bilo v naši državi. Kaj drži? Je bil originalni izvod popoln, če na njem očitno manjka en podpis in ko nekaj poslancev Pozitivne Slovenije ni bilo v državi. Ali so potem res vsi poslanci podpisali dvakrat, kot je dejal gospod Vilfan? Najbrž gre za prozorno pozitivno laž.
Ob tem seveda ne gre prezreti, da je več podpisnikov med dopustom zelo predrugačilo svoj podpis kar je bil tudi predmet, ne morem da reči preiskav ampak bolj previdno lahko rečem nekih poizvedovanj.
Potem sta 8. novembra nastali dve pismi, prvo je podpisal predsednik Pozitivne Slovenije gospod Zoran Jankovič in je bilo naslovljeno na predsednika Vlade, gospoda Janeza Janšo in to pismo je predsednikov kabinet prejel še isti dan in Zoran Janković je med drugim v njem napisal, citiram: “Da od vas pričakujem oziroma vas pozivam, da Državnemu zboru predlagate razrešitev ministra za notranje zadeve, dr. Vinka Gorenaka in sicer zaradi njegove objektivne odgovornosti. K slednjemu vas pozivam tudi zato, ker boste s tem omogočili pogoje za neodvisno preiskavo izginotja podpisov državljank in državljanov pod referendumskimi pobudami. Slednje od ministra zaradi njegovega dosedanjega ravnanja ni moč pričakovati.” Zdaj, citiral sem z vsemi napakami v temu odstavku. To je od predsednika vlade zahteval Zoran Janković, ki pa ni zahteval nikakršne preiskave podpisov njegovih poslancev. Le zakaj ne? To bi bilo, če je že poslal pismo predsedniku vlade in s tako zahtevo tudi politično korektno.
Politika pač mora delovati pravno korektno in pravično, da ne rečem z vzgledom, ampak v Pozitivni Sloveniji so nedotakljivi.
Drugo pismo, ki ga je isti dan, 8. novembra podpisal poslanec Pozitivne Slovenije, Jani Möderndorfer, je pa naslovljena na predsednika Državnega zbora, dr. Gregorja Viranta. Ta je pisno prejel šele dan kasneje, 9. novembra pa čeprav imata oba pisarni v isti etaži in je med njunima pisarnama le nekaj vrat razlike, kar kaže pravzaprav na to kakšna je hitrost v komunikaciji znotraj Državnega zbora.
V tem pismu pa med drugim predsedniku Državnega zbora, gospod Möderndorfer očita naslednje, citiram. “V Pozitivni Sloveniji smo resno zaskrbljeni nad vrst spornih odločitev v času vašega vodenja Državnega zbora, ki so znatno znižale standarde demokratičnih postopkov, ter onemogočale delovanje opozicije in sodelovanje civilne družbe in zainteresiranih javnosti pri nastajanju zakonodaje.” In še naprej. “Zadnji precedens z izgubljenimi podpisi, za katerega v normalni demokraciji ni opravičila pa dokončno kaže, da niste oseba z dovolj osebne integritete in dovolj visokimi standardi, da bi lahko še naprej vodili najbolj pomembno institucijo parlamentarne demokracije. Ob ugotovitvah spornih dejanj nekaterih poslancev, ste vedno prvi, ki opozarjate na standarde, ki morajo veljati v Državnem zboru. Sedaj vas pozivamo, da prevzamete objektivno odgovornost za nastali dogodek ter s svojim odstopom zaščitite integriteto Državnega zbora.”
Tako je v pismu pozival vodja največje poslanske skupine v Državnem zboru, zgodilo pa se ni nič in Pozitivna Slovenija se je potuhnila. Od tega dne dalje se niste več ukvarjali z odgovornostjo predsednika Državnega zbora, pismo je ostalo, ga niste umaknili in je vse ostalo nekje nedovršeno, vendar če dodam, po mojem mnenju in vedenju, se noben predsednik Državnega zbora ni ukvarjal s prevzemanjem podpisov, z administrativnimi opravili, ki jih delajo službe Državnega zbora, ker je to v celoti njihovo delo. So pa vsi dosedanji predsedniki v zvezi z referendumi podpisovali razne dopise, ministrstvo za notranje zadeve in objave rezultatov preverb, razpisovali referendume in tako naprej. Skratka tu je šlo za neko obtežo oziroma obsodbo, ki ni ravno na mestu.
Torej hudo politično napako Pozitivne Slovenije in njihov poskus zlorabe referendumskega postopka s skeniranimi podpisi je bilo potrebno po nespretnem branjenju hitro prenesti na politično konkurenco. Generalna sekretarka Državnega zbora, funkcionarka Mojca Prelesnik, s katero se večkrat na kavi srečuje gospod Möderndorfer, politično ni zanimiva, pravzaprav se jo je potrebno v velikem loku ogniti. Predsednik Državnega zbora je že bolj zanimiv, vendar ne dovolj, zato je tudi pismo Janija Möderndorferja ostalo nekje v Državnem zboru brez odziva. Edina primerna tarča v tem trenutku je minister Gorenak, ki se ga je zadelo v enem majhnem vmesnem delu, zaradi naše zakonske ureditve, dotaknila in napad na njega lahko zatrese tudi koalicijo.
Z interpelacijo bo moč podpreti številne razprave, tako recimo razprave o vladi, ki opozicijo še posebej moti in pokriti šlamastiko Pozitivne Slovenije s skeniranimi podpisi in njihov neuspešen poskus prevare ob vložitvi zahtev za referendum. Prav tako je to priložnost, da se ministru podtakne policijsko preverjanje nekaterih zelo neobičajnih podpisov poslancev Pozitivne Slovenije na zahtevah zaradi anonimnih prijav.
Da pa se politično situacijo tudi izrabiti zaradi protestov in splošnih družbenih razmer in seveda tudi očitati kakšno pomanjkljivost, ki je nastala pri preverjanju podpisov v resorju notranjega ministrstva, čeprav na ugotovitev prvega izida po poročilih iz dostopnih iz nadzorov, pravzaprav niso vplivale. Nihče tega ni zaznal, torej odziv Pozitivne Slovenije z interpelacijo zoper ministra je bil pričakovan.
Morda bi bilo za začetek potrebno pogledati, kako potekajo postopki v Državnem zboru?
Ko običajen državljan vstopi v Državni zbor, ga najprej popišejo in potem še rentgenizirajo. Nihče ne more vstopiti ne da bi bil individualno popisan, torej zaveden v knjigo in pregledan, pa tudi če pride v skupini, v paketu, takšna so navodila in tako se to tudi dosledno izvaja. Tudi za vstop gradiv v Državni zbor obstaja navodilo o pisarniškem poslovanju, ki ga sprejema generalna sekretarka in ki za normalnega državljana dovolj natančno določa ravnanje z gradivi, pa tudi zdrava kmečka pamet pravi, da se pri prevzemih opravi prevzem, torej količinska in vsebinska primopredaja gradiv med prinašateljem in prevzemnikom. Tako opravijo v vsakem vložišču v državnih uradih, vsakič se preveri, kaj je dostavljeno.
6. novembra nam je predsednik Državnega zbora poslal nujno obvestilo v zvezi s pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma, kateremu je bil priložen uradni zaznamek ob postopkih pri delu ob sprejemu obvestila o pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, v katerem so natančno popisani vsi postopki ravnanj v službah Državnega zbora sprejetimi podpisi od 10. oktobra 2012 od 13. ure, ko so bili podpisi sprejeti pa do 6. novembra, ko se je zaradi izbruha afere za izginulimi podpisi po navodilu vodstva Državnega zbora naredila primerjava listov z originalnimi podpisi, to se pravi s tistimi listi od sindikata in listov fotokopiranih, preverjenih podpisov, ki so bili sprejeti s strani Ministrstva za notranje zadeve. Ta dokument so v glavnem so podpisali zaposleni v glavni pisarni in kopirnici pa tudi kurir. Ta dokument je bil podlaga tudi za druge institucije, ki so se ukvarjale s tem problemom ali pa s problemom manjkajočih podpisov sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije.
Na primer, protikorupcijska komisija je to, ta uradni zaznamek dokaj natančno povzela, tako v vmesnem poročilu, kot potem v končnem poročilu, kjer ga je dala v kronologijo dogodkov. Ne bom šel zelo natančno, ampak iz tega dokumenta sledi, da so se podpisi 8-krat znotraj Državnega zbora premikali med uradniki in da niti ena od teh faz premika podpisov ni bila evidentirana. V nobeni fazi ni bilo prešteto, v nobeni fazi ni bilo primopredaje, v nobeni fazi pravzaprav ni bilo nobenega komisijskega nadzora nad tem kar se je dogajalo in premikalo med prejemom, kopiranjem, deponiranjem, pakiranjem in potem pripravo za oddajo Ministrstvu za notranje zadeve.
Med 10. oktobrom in 25. oktobrom se, in v tem času, kot rečeno, se je 8-krat zgodilo nekaj s to dokumentacijo v Državnem zboru, se MNZ oziroma ime ministra Gorenaka ni pojavilo niti enkrat. Šele 9. ko je kurir prinesel te dopise in te podpise. In Ministrstvu za notranje zadeve se je zgodil minister, proti kateremu se je kot devetemu v vrsti, ki so odgovorni za ravnanje s tem gradivom, vložilo interpelacijo zaradi subjektivne in objektivne odgovornosti.
Po izbruhu afere je generalna sekretarka dejala, da so tako delali 15 let in da nikoli ni bilo težav. S to izjavo se je na nek način želelo prenesti krivdo za napako na predhodnike na funkcionarskih mestih, ki pa s to konkretno zadevo nimajo popolnoma ničesar. In to tudi ni nikakršno opravičilo za slabo nadziranje služb v Državnem zboru. Potem je bil tudi skonstruiran namig, da se je napaka zgodila v kroženju dokumentov med Državnim zborom in Ministrstvom za notranje zadeve. Vendar nihče ni zaznal, da bi karkoli “zamočila” kurirja, ki sta nosila gradivo od Državnega zbora do Ministrstva za notranje zadeve ter z ministrstva nazaj na Državni zbor. Ne obstaja nikakršen tovrsten zaznamek.
Ta manever s kroženjem dokumentov med Državnim zborom in Ministrstvom za notranje zadeve je, na primer, podoben manevru šoferja, ki prevozi rdečo luč in povzroči hudo prometno nesrečo. In potem tak šofer v zagovor pravi, da so tudi nekateri drugi v 15 letih prevozili rdečo luč. In potem bi ta dejal, da se je ta napaka, ta nesreča oziroma karkoli že dogodilo nekje med prehodom za pešce in urgenco. Na koncu pa bi predlagali odstavitev oziroma kaznovanje šefa urgence. Tako nekako zgleda ta primer.
Postopek na Ministrstvu za notranje zadeve se je odvijal med 25. in 30. oktobrom 2012.
Tudi tu je treba ugotoviti, da se s prejetimi dokumenti ni ravnalo dovolj skrbno. Vendar pa so na Ministrstvu za notranje zadeve zabeleženi vsi vstopi v osebne podatke podpisnikov in kakšnih nelogično razložljivih dogajanj ni moč zaznati. V inšpekcijskih pregledih informacijske pooblaščenke, Komisije za preprečevanje korupcije in Upravne inšpekcije ni bilo ugotovljeno, da bi pole s podpisi volivk in volivcev bile obdelane le delno, da so bile posamezne pole in osebe spregledane ali kakšne druge nedoslednosti, razen tega, da se je z dokumentacijo na ministrstvu precej lahkotno ravnalo. Vendar napak, ki bi kazale na zlorabe ali na upravičenost očitkov iz interpelacije, ni bilo. Če se ne motim, je minister ob neki priložnosti dejal, da ko se je ugotovilo, da število podpisov ni zadostno, se je potem pri tistih podpisih, ki so bili izločeni, naredilo še dodatno, ponovno preverbo, kar je tudi delno povzročilo, da se je rok predaje zapisnika Državnemu zboru nekoliko zamaknil. Vendar kakorkoli že, vse tisto, kar je opravljalo Ministrstvo za notranje zadeve, je bilo izvedeno v roku. Državni zbor je podpise dobil natančno v roku, ki ga je določil kot končni rok.
Sindikat je bil obveščen o rezultatu preverbe, ni pa takoj sprožil dvoma v ugotovitev števila podpisov s strani Ministrstva za notranje zadeve. Sindikat je reagiral šele čez čas in pokazalo se je, da je njihov dvom v število oddanih pol in podpisov, ki so bili v preverbi, utemeljen, saj so v Državni zbor dostavili več pol z več podpisi, kot se jih je dejansko preverjalo. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da se je v Državni zbor 10.10.2012 prinesene podpise Sindikata kemične nekovinske in gumarske industrije prvič preštelo šele 6. novembra, to se pravi nekaj dni po intervenciji sindikata in skoraj mesec dni po prejemu pobude sindikata.
Odrejenih, kot rečeno, je bilo že kar nekaj nadzorov, tako interni preiskavi v Državnemu zboru in na Ministrstvu za notranje zadeve pa nadzor Komisije za preprečevanje korupcije, inšpektorata za javno upravo, informacijske pooblaščenke in zadevo morda še kdo preiskuje. V ugotovitvah inšpekcijskega nadzora informacijske pooblaščenke je zapisano naslednje: “Seznam podpisnikov pobude namreč niti po prevzemu v Državni zbor, niti o fotokopiranju seznama niti o posredovanju fotokopiranega seznama iz DZ v preverjanje na MNZ ni bil ustrezno preverjen, tako da ni mogoče ugotoviti števila fotokopiranih listov s seznama pobudnikov posredovanega v preverjanje Ministrstvu za notranje zadeve.” Ta del poročila govori samo o Državnemu zboru, v Državnemu zboru je bilo kot rečeno nekaj sprejeto pa nihče ne more dejansko potrditi koliko je tega bilo
V nadaljevanju poročila informacijske pooblaščenk pa piše naslednje: “Prav tako na Ministrstvu za notranje zadeve o prevzemu fotokopiranega seznama iz Državnega zbora število listo ni bilo prešteto oziroma drugače preverjano in dokumentirano, tega pa MNZ ni zagotovilo niti ob razdelitvi prejetega kopiranega gradiva s seznama podpisnikov, preverjanja osemindvajsetih uslužbencev, niti ob vrnitvi pregledanega seznama podpisnikov v Državni zbor.” No, to pa je tisti del postopka, ki je predmet interpelacije.
Tudi protikorupcijska komisija oziroma njena služba za nadzor in preiskave v vmesnem poročilu navaja, da je pri prejemu in evidentiranju pobude sindikata KNG, dne 10. 10. 2012 prišlo do neupoštevanja in kršitve za uslužbence Državnega zbora obvezujočih določil na vodilo pisarniškemu poslovanju Državnega zbora. In potem tako poročilo informacijske pooblaščenke, vmesno poročilo komisije za preprečevanje korupcije in končno poročilo iste komisije, s priloženo kronologijo so povsem podrli politični konstrukt interpelacije zoper ministra Gorenaka. Več nedoslednosti oziroma napak se je zgodilo že pred prihodom gradiva na Ministrstvo za notranje zadeve.
Res pa je, da tudi na Ministrstvu za notranje zadeve postopki niso potekali brezhibno s potrebno skrbnostjo in tudi odgovornostjo, vendar glede na vse predhodne napake in ugotovitve za napako ni možno bremeniti samo Ministrstva za notranje zadeve in posledično ministra Gorenaka kot političnega funkcionarja. Bistvene napake so nastale prej.
Interpelacija sicer sloni na treh očitkih in sicer, da naj bi minister Gorenak onemogočil referendumsko pobudo volivcev, da naj bi opustil dolžno poklicno skrbnost pri ravnanju s podpisi volivk in volivcev in da je objektivno in politično odgovoren z izgubo zaupanja volivk in volivcev. Minister je na vse te očitke iz interpelacije odgovoril, jih argumentirano zavrnil, najprej v pisnem odgovoru na interpelacijo, ki je bil posredovan Državnemu zboru že 22. 11., danes pa še ustno. In iz odgovorov je jasno, da je bilo delo s preverjanjem podpisov za referendumsko zahtevo opravljeno v skladu z dosedanjo prakso, da je bilo poročilo Državnemu zboru posredovano pravočasno, znotraj roka, čeprav sta bila vmes še dva prosta dneva in čeprav je ministrstvo dobilo podpise iz Državnega zbora skoraj dva dni kasneje, kot bi jih lahko dobilo.
Poslanci Slovenske demokratske stranke te interpelacije ne bomo podprli
Minister se zaveda, da delo na MNZ ni bilo v celoti izvedeno s standardi, nedoslednosti so odpravili. Zdi pa se mi nelogično, da bi minister naročil odtujitev dela kopij ali da bi to odredil kdorkoli izmed uradnikov na ministrstvu, kjer so se vsi prav gotovo zavedali, da v Državnem zboru obstajajo originali, to se pravi v drugi inštituciji in da se zlahka preveri tudi istovetnost dokumentov in to se je potem tudi zgodilo. Menimo, da ministru ni moč naprtiti subjektivne odgovornosti glede na ugotovitve več neodvisnih preiskav, informacijske pooblaščenke, Komisije za preprečevanje korupcije, tudi inšpekcije za javno upravo, ki niso ugotovile, da se napake pri ravnanju z gradivom niso zgodile na MNZ, da niso bili vsi dostavljeni listi pregledani, to se pravi teh ugotovitev ni.
Glede na samo sosledje dogodkov in posledično tudi sosledje odgovornosti, glede na to, da je bila preverba podpisov pripravljena in opravljena v zakonskem roku, kljub temu, da je bila odrejena še dodatna kontrola, da sta se tako Državni zbor kot Ministrstvo za notranje zadeve odzvala samoiniciativno in bistveno izpopolnila, izboljšala postopke tovrstnega preverjanja podatkov in tudi zavarovanja dokumentov, glede na to, da je bila ta referendumska pobuda Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije sprocesirana, sicer je sedaj na Ustavnem sodišču, menimo, da je bila ta interpelacija vložena predvsem zaradi preusmeritve pozornosti in škandaloznih ravnanj poslancev Pozitivne Slovenije ob vlaganju zahtev za odreditev obeh referendumov, zato poslanci Slovenske demokratske stranke te interpelacije ne bomo podprli.
Namreč, če vam je želja, da se bolj govori o Gorenaku, potem vam je tudi želja, da se manj govori o Jankoviću in njegovih zgodbah. In če želite, da se torišče prenese iz težav, ki spremljajo vašega predsednika na Državni zbor oziroma čim bolj stran od njega, potem zagotovo računam, da tudi koalicija te vaše zahteve za interpelacijo ne bo podprla. Hvala lepa.