V reviji Pravna praksa , št. 41-42, je bil objavljen prispevek poslanca SDS Jožeta Tanka z naslovom Zakonska sprememba pri pobudi za oceno ustavnosti.
Celoten prispevek objavljamo v nadaljevanju.
Dne 15. julija 2021 je bil v Pravni praksi objavljen Prispevek generalnega sekretarja Ustavnega sodišča RS, dr. Sebastiana Nerada, v katerem polemizira zadnjo spremembo Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS-D),2 ki jo je na moj predlog sprejel državni zbor.
Menim, da je omenjeni prispevek napisan izključno z vidika institucije (ustavnega sodišča) in da so v ozadje v celoti potisnjene ustavne pravice pobudnikov (državljanov), tudi tista iz 25. člena Ustave, v kateri je zapisana pravica do pravnega sredstva, ki se glasi: "Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Naj uvodoma samo spomnim, da sem bil predlagatelj tudi novele ZUstS-C,3 ki jo je v zakonodajni postopek vložila poslanska skupina SDS, s katero se je odpravila ugasnitev pravnega interesa v primerih, ko je najmanj 30 poslancev vložilo zahtevo na ustavno sodišče, pa ustavno sodišče ni odločilo v času mandata podpisnikov, ampak je po novih volitvah zgolj ugotovilo, da je nekaj podpisnikov na volitvah izgubilo mandat, ker ali niso več kandidirali ali pa niso bili izvoljeni, zaradi česar pod zahtevo ni bilo več zadosti podpisanih (vsaj 30) poslancev. Na ta način je ustavno sodišče zavrglo več kot 10 poslanskih (opozicijskih) zahtev v obdobju, ko so vlade vodili Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar, s čimer je odločilno poseglo v vsebinska in politična razmerja med tedanjimi vladami in tedanjimi opozicijami. Zaradi zavrženja so utrpeli posledice tudi državljani. Žal to ni zmotilo generalnega sekretarja ustavnega sodišča.
Že ko smo obravnavali ZUstS-C, s katerim smo izboljšali položaj "poslanske" zahteve v postopku na ustavnem sodišču, ki jo na ustavno sodišče pošlje vsaj 30 poslancev, so nekateri poslanci in vladni predstavniki v razpravi opozorili, da je podoben problem tudi pri obravnavah pobud državljanov, pri čemer pa so šla zavrženja v teh primerih v tisoče. Na to opozorilo iz razprav ni nihče odreagiral, čeprav je bilo sproženo iz tedanjih Šarčevih (poslanskih in vladnih) vrst. Najbrž so sprožili to razpravo predvsem z namenom, da bi opozorili na parcialnost predloga SDS. Ker v enem letu tisti, ki so sprožili debato o zavrženju pobud državljanov, niso storili nič, sem se odločil, da bom to storil sam.
"Čiščenje portfelja" ustavnega sodišča?
Naj ob tem spomnim, da sem ob pripravi novele ZUstS-D ugotovil, da so na problem množičnega zavrženja pobud na ustavnem sodišču, ko je to med postopkom obravnave naknadno ugotovilo izgubo t. i. pravnega interesa pobudnikov, opozorili celo nekateri ustavni sodniki v svojih ločenih mnenjih. Če sem prav razumel njihove zapise, se niso strinjali z načinom "čiščenja" portfelja ustavnega sodišča in načinom odprave ustavnosodnih zaostankov. Tako naj bi se iz postopka obravnave na ustavnem sodišču izločilo več 10.000 spisov. Si predstavljate, koliko krivic je zaradi tega nastalo ali ostalo?
Kar zadeva konkretno novelo ZUst-D, bi najprej poudaril, da se "inštitut pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti" ni s sprejeto novelo v ničemer spremenil, saj o sprejemu vložene pobude po nespremenjenih ustavnih in zakonskih pogojih še vedno odloča ustavno sodišče samo, pri čemer najprej presoja (a) pravni interes pobudnika in nato še (b) ali pobuda rešuje pomembno pravno vprašanje ali ne. Le če sta izpolnjena oba pogoja, ustavno sodišče sprejme pobudo v obravnavo. Naj spoštovanega dr. Nerada spomnim, da v ta del suverenosti Ustavnega sodišča "moja" novela zakona sploh ni posegla in je obstoječa rešitev ostala nedotaknjena.
Kar je bilo z novelo zakona dodano, je le naloga ustavnemu sodišču, da lahko pobudnika pred odločanjem o sprejemu pobude v obravnavo pozove k dopolnitvi z dokazi (listinami), česar do sedaj ni mogel, pri čemer pa pobudnik obrazložitve ne more dopolnjevati oziroma spreminjati. Navedeno pomeni, da ne vzdrži trditev dr. Nerada, da novela prinaša tektonske premike v konceptu pravnega interesa in da se bolj odpira dostop do ustavnega sodišča. Navsezadnje je dr. Nerad v svojem prispevku izrecno zapisal, da se z ZUstS-D ne uvaja "actio popularis". To pa med drugim pomeni, da zaradi sprejema ZUstS-D ne bo prišlo do "zasutja" ustavnega sodišča. Primerov bo najbrž ravno toliko, kot bi jih bilo, če novela ne bi bila sprejeta. Naj ob tem spomnim, da je bilo prav zatrjevanje, da se z novelo ZUstS-D uvaja "actio popularis", ključni argument nasprotovanja noveli ZUstS-D tako s strani predstavnikov ministrstva za pravosodje kakor tudi zakonodajne službe državnega zbora.
Bistvena sprememba, ki jo prinaša zakon, nastopi po tem, ko ustavno sodišče že presodi in odloči, da pobuda izpolnjuje pogoje za nadaljnjo obravnavo na ustavnem sodišču. Do sedaj se je zaradi raznih razlogov (tudi dolgotrajnosti postopkov na rednih in ustavnem sodišču) velikokrat zgodilo, da se je pobudniku v času do obravnave njegove pobude na ustavnem sodišču spremenil pravni interes (npr. nezaposleni se je zaposlil, študent je izgubil status študenta, pobudnik je umrl, otrok je postal polnoleten ...). V takih primerih je ustavno sodišče o letu ali več po odločitvi o sprejemu pobude v obravnavo pobudo zavrglo, s čimer je bil postopek iz procesnih razlogov končan, ne da bi ustavno sodišče sploh sprejelo meritorno vsebinsko odločitev. Sam in tudi večina v državnem zboru je presodila, da to z vidika človekovih pravic, pravne varnosti in zaupanja v pravno državo itd. ni niti primerno niti pravično. Povsem normalno in človeško je bilo pričakovanje pobudnikov, da če ustavno sodišče njihovo pobudo na osnovi lastne (svoje) presoje že sprejme v obravnavo, o njej tudi vsebinsko odloči. Žal pa je do sedaj zaradi ugotovitve izgube pravnega interesa med postopkom obravnave na ustavnem sodišču to zavrglo na tisoče spisov, s čimer je "prizadelo" več 10.000 državljanov. V mnogih primerih je šlo za resne kršitve človekovih pravic ali za zakonske rešitve, ki so bile ustavnopravno sporne.
S sprejemom ZUstS-D je zavarovana ustavna pravica iz 25. člena Ustave, ki govori o pravici do pravnega sredstva. Ta pravica je bila pobudnikom zaradi dolgotrajnosti sodnih in ustavnosodnih postopkov ter naknadnega stalnega preverjanja izpolnjevanja pravnega interesa pobudnikov do sedaj največkrat izvotljena, saj je ustavno sodišče krepko nad polovico pobud naknadno zavrglo, čeprav so ob začetku postopka izpolnjevale oba kriterija, pravni interes in pomembno pravno vprašanje. Sprejeta novela ZUstS-D pa sedaj to onemogoča oz. preprečuje, saj bo ustavno sodišče v postopek sprejeto pobudo moralo obravnavati in o njej vsebinsko odločiti.
Ustavno sodišče se mora zavedati, da kadar je pobudnik skladno z ustavo in Zakonom o ustavnem sodišču izkoristil pravno sredstvo in je bil po meritorni presoji in odločitvi ustavnega sodišča sprejet v obravnavo, pobudnika ne zanimajo organizacijske težave ustavnega sodišča. Človekove pravice so pred ali nad katerokoli pravico katerekoli institucije. Nenazadnje je tarnanje, da je ustavno sodišče preobremenjeno s pripadom pobud in zahtev, na precej trhlih nogah, saj si je ustavno sodišče z odločitvami v zvezi s covidom-19 po mnenju mnogih sámo "naročilo" izredno povečan pripad tako zahtev kot pobud.
Ustavno sodišče je sicer res zadnja institucija v verigi odločanja, ki "trpi" posledice dela drugih odločevalskih institucij. Vemo, da marsikaj na ustavno sodišče zaide zaradi slabega dela drugih institucij. Naloga vseh institucij države je, da svoje delo organizirajo tako, da so učinkovite, pravične, dosledne itd. in da državljani v svojih pravicah in pričakovanjih niso prikrajšani zaradi neučinkovitega, nemarnega ali površnega dela institucij. Prepričan sem, da mora v tem času napredka in digitalizacije tudi “mali človek" imenujmo ga Jernej - priti do svoje pravice.
