Jože Tanko: Ljudem, katerim je bilo prekomerno poseženo v finančni položaj, naj se na ustrezen način vrne

To je moj tretji zakon, da se popravi krivice in poplača razlaščence, ki jih je vlada Alenke Bratušek razglasila konec leta 2013 in konec leta 2014. Konec leta 2019 je bil sprejet vladni zakon, ki naj bi te krivice poplačal, pa ga je Ustavno sodišče letos z odločbo razveljavilo, kar pomeni, da se je tedanja Šarčeva vlada lotila reševanja poplačila bančnih razlaščencev na neustaven način. Tisti zakon, razveljavljeni zakon so v Državnem zboru podpirali pravniki, ki so danes pomemben del establišmenta sedanje Vlade in koalicije. Slovenska bančna luknja ni nastala zaradi malih delničarjev ali lastnikov podrejencev, v manjšem delu je nastala zaradi svetovne finančne krize, v večji meri pa zaradi dopuščanja podeljevanja slabo zavarovanih kreditov izbrancem in zaradi slabih naložb bank na Balkanu, kjer so se zgodila velika oškodovanja, za katere ni nihče odgovarjal. Izgubo so utrpeli predvsem mali lastniki, ki so bili ob finančno premoženje, potem pa so morali sodelovati v sanaciji bank še preko proračuna kot davkoplačevalci. Tedanji odgovorni v bančnem sistemu so ostali znotraj bančnega sistema ali pa so se porazdelili znotraj državnega poslovnega sistema pod okriljem DUTB, SDH ali drugih državnih podjetij. Slovenija je izpeljala sanacijo bank z razlastitvijo, ne da bi jo zahtevale evropske institucije. Za to sta se odločili vlada Alenke Bratušek in Banka Slovenije sami. Slovenija je tudi edina, ki še ni poplačala razlaščencev. Španija in Nizozemska, ki sta izpeljali razlastitve na podoben način kot Slovenija, so to izpeljali še isto leto, Avstrija pa leta 2016. Španija in Nizozemska so vložke poplačale v nominalni vrednosti z zamudnimi obrestmi, obrestmi Avstrije s pogajanji.

V vseh teh primerih so v celoti ali v visokih deležih poplačil sodelovale matične države, le Slovenija izjema, ker so se vlade otepale kakršnihkoli povračil razlaščencem in z vlaganjem zakonov s spornimi rešitvami sprožale pritožbe na Ustavnem sodišču in s tem se zavlačuje tudi poprava krivic. Samooklicana trojka Bratušek, Čufar, Jazbec, je olajšala nad 100 tisoč delničarjev in lastnikov podrejencem za skoraj 600 milijonov evrov. V enem primeru sta dva pravno vešča vlagatelja Banke Celje po sodni poti iztožila polno plačilo glavnice in dogovorjenih obresti. Iz mnenja vlade, ki ga je spisala k mojemu zakonu, iz več točk izhaja da morajo vsi razlaščenci imeti enak položaj in ta predlog zakona v veliki meri sledi sodni odločitvi ki je bila po pritožbah potrjena na sodnih instancah in sta sodnika s povračilom svojega vložka v celoti uspela. Da bi se izognili dolgim in dragim sodnim postopkom je, po mojem, mnenju najprimerneje, da se poplačilo razlastitve zaključi tako, da se za delnice upošteva zadnja revidirana knjigovodska vrednost, za podrejence upošteva nominalna vrednost skupaj z natečenimi obrestmi, ki so bile dogovorjene ob izdaji podrejenih obveznic, da se končna višina nadomestila določi tako, da se razlaščencem prizna linearna 4 odstotna obrestna mera od razlastitve dalje, da se končno nadomestilo zmanjša za morebitna vsa izplačila, ki jih je upravičenec že prejel na drugi pravni podlagi in da po vzoru tuje prakse poplačilo prevzame Republika Slovenija oziroma država. Za izvedbo tega zakona ni potrebno obremenjevati sodnega sistema, ne potrebuje se izvedencev, postopek je enostaven, skratka tak, da bi upravičenci čim hitreje prišli do poplačila. Že tako ali tako bo poplačilo izvedeno 10 let kasneje kot v Španiji ali na Nizozemskem oziroma 7 let kasneje kot je bilo to izpeljano v sosednji Avstriji.