Jože Tanko: »Kriminalna dejanja ne morejo biti bančne skrivnosti.«
četrtek, 29. 1. 2015Bančni sistem deluje kot tajne službe: nič ne smeš vedeti, nič ne smeš vprašati, če kaj sprašuješ, pa si še okarakteriziran. Poslanke in poslanci na današnji redni seji Državnega zbora obravnavajo predlog priporočila v zvezi z aktivnostmi Banke Slovenije glede sanacije bančnega sistema. V razpravi na seji Državnega zbora je sodeloval tudi vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.
JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi, spoštovani gostje! Danes pač razpravljamo predvsem o posledicah dogodkov dejanj, ki so se dogodila v preteklih letih in so rezultirali v milijardni dokapitalizaciji slovenskih bank. Problem je to, da danes nimamo niti objektivne slike o tem, kakšne so dejanske posledice. Državnemu zboru tega niso želeli predstaviti ne bivši ministri za finance, ne guvernerji, ne bančniki in ne tisti, ki so hodili v Državni zbor in še vedno nimamo celovitih podatkov o tem, kakšno je stanje našega bančnega sistema. Najbrž to, kar je bilo skozi dokapitalizacije izkazano ni vse, ker je še vedno veliko zadev, ki so netransparentne, so prikrite, tudi na zaprtih sejah Državnega zbora o tem nismo dobili verodostojnih podatkov. Če se prav spomnim, so tu krožile razne liste s seznami firm in njihovih obveznosti, ki so potem prišle v neko bančno luknjo, ki so povzročile bančno luknjo, ampak od tam naprej pa se dogaja zelo malo in je tudi zelo malo informacij.Mislim, da predvsem tisti, ki ste skrbniki bančnega sistema v političnem delu, to se pravi Ministrstvo za finance na nadzorstvenem delu, če vzamemo Banko Slovenije in v poslovnem delu, se pravi sam bančni sistem, ne prihajamo in ne pridemo do pravih informacij. In najbrž se bo to, ta megla, to skrivanje, to prikrivanje, vleklo še veliko let in glede na to, kako se stvari odvijajo, najbrž ne bomo dobili nikoli celovite slike in tudi pravih podatkov. Tudi to, kar smo v zadnjem letu oziroma v zadnjih mesecih sprejeli skozi pripravo in ustanovitvijo tega sklada, mehanizma za tiho dokapitalizacijo in saniranje bančnega sistema, ne pripomore k temu, da bi prišli do pravih vzrokov in konkretnih pravih posledic. Mi smo leta 2013 ustanovili v Državnem zboru tudi preiskovalno komisijo, ki se je posebej ali pa izključno posvetila bančnemu sistemu, vodil jo je kolega Pogačnik. Vendar vsi, ki so bili vabljeni na to preiskovalno komisijo, niti na odprtem, niti na zaprtem delu niso želeli posredovati nobenih konkretnih podatkov, nobenih konkretnih imen. Naloga te preiskovalne komisije je bila, da bi se ugotovila politična odgovornost za stanje v bančnem sistemu. Nihče od vabljenih ni zmogel povedati na tem popolnoma nič. Enega konkretnega imena.Če se prav spomnite, je komisija za preprečevanje korupcije, tedanji predsednik Goran Klemenčič, zelo pompozno najavil neko poročilo o ugotovitvah dolga v bančnem sistemu. Bilo je zelo spektakularno predstavljeno. Ko je prišel kot vabljen na preiskovalno komisijo, ni hotel o tem poročilu govoriti skoraj popolnoma nič. Govoril je v javni predstavitvi tega poročila o sivih eminencah bančnega sistema, ko so vprašali, kdo so sive eminence bančnega sistema, ni bilo povedano niti eno ime. Niti eno ime. In ne, na tak način se reševanje problemov v tej državi ne more odvijati. Ne more. Veliko teh kreditov, veliko odločitev je bilo tudi odrejenih s političnim posredovanjem. To najbrž tudi gospod Križanič, ki je bil je neko obdobje minister za finance, dobro ve. To, da se je posredovalo za določene projekte, vemo, poslanci, ki smo bili takrat tukaj, celo predsednik vlade, nekdanji, gospod Pahor in še kdo, se je pohvalil s tem, da se je trudil za to, da bi se nek projekt v Ljubljani finančno pokril in sfinanciral. Iz tistega projekta sta vsaj dve podjetji s kakšnih 200, 300 milijoni luknje, prišli v to bančno luknjo.Ampak od tam naprej, ko je bilo to povedano in ko se je to preiskovalo, ni bilo povedano niti eno ime. Tedanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki se zelo posveča transaparentnosti, etičnim standardom GRECO-a in priporočilom, ni hotel pred preiskovalno komisijo povedati nobenih konkretnih podatkov, ne o imenih, ne o stanju, ne o posameznih problemih v posameznih delih bančnega sistema. Samo sprašujem, katera priporočila GRECO na katera se vedno sklicuje in tudi v zakonodaji, ki jo je zdaj prelagani Državni zbor, je to prepovedano. Zdaj je pripravil pet zakonov sprememb, s področja pravosodja. Ključna sprememba so priporočila GRECO o transparentnosti, javnosti, etičnih standardih v politiki, v pravosodju in še kje. Ko je bil pred komisijo, teh etičnih standardov in priporočil GRECO ni niti omenil in se je skliceval na neke določbe zakonov, niti ni vedel členov, ki mu prepovedujejo govoriti o tem, kaj je ugotovila njegova Komisija za preprečevanje korupcije. Če bi koga morala vlada danes poslati na to sejo, ko govorimo o bančnem sistemu, bi tukaj moral sedeti minister za pravosodje.Minister za pravosodje zato, ker je kot predsednik KPK v drobovje preiskoval to bančno luknjo in mislim, da takšno delegiranje vlade na seji državnega zbora, ko pošlje ljudi, ki se s tem niso niti podrobneje ukvarjali, niti se seznanjali ali pa se tudi niso hoteli, ne pa tiste, ki to obvladajo v drobovje, potem ne moremo pričakovati od te razprave nobenih konkretnih rezultatov, ne glede na priporočila, ki jih bomo sprejeli, nobenih konkretnih odločitev. V čem pa je problem, da se ne bi vedelo, kdo je politično odločal pri oblikovanju te bančne luknje. V čem je problem? Je to preveč denarja, so to linije, ki so tekle, so to oaze, kamor je to šlo, so to, projekti, ki so vzniknili in ugasnili, samo zato, da se je zadeva opravila? So to posli prodora na jugovzhodne trge, kjer so se z ne vem kakšnim pompom najemale, kupovale firme ali ustanavljale firme za to, da bomo obvladovali trg bivše Jugoslavije, potem pa je čisto potiho vse ugasnilo? Pa naj je šlo to za eno banko, drugo banko, Telekom ali še koga drugega. To je vse teklo pod okriljem politike, očitno, ker ta politika, čeprav smo jo vprašali in od nje zahtevali podatke, ni sposobna sproducirati niti enega konkretnega političnega imena.Tudi, ko smo zahtevali podatke, takrat, ko smo bili prisiljeni sprejeti ali pa ste prisilili Državni zbor, da je odločil o dokapitalizaciji, in takrat smo imeli tudi na željo guvernerja kakšno sejo tukaj, ni bilo povedanega popolnoma nič konkretnega. Ta bančni sistem so kot tajne službe, prav na podoben način funkcionirajo, nič ne smeš vedeti, nič ne smeš vprašati, če kaj rabijo, moraš zagotoviti in dati ne da se kaj veliko oziraš, če kaj sprašuješ, si še okarakteriziran, nadzirajo pa te po dolgem in počez. Prav na enak način to funkcionira.
Da ni kakšnih dobrih obetov, da se bo v bančnem sistemu karkoli spremenilo, je tudi to, da več ali manj vsi tisti, ki so po službeni dolžnosti morali preverjati transparentnost, korupcijo in ostalo so dobili na tak ali drugačen način službo v bančnem sistemu. Namestnik gospoda Klemenčiča gospod Praprotnik je zelo hitro pozabil na priporočila GRECA, etične standarde in dobil dobro plačano službo v največjem breznu v tej državi – Novi Ljubljanski banki. Tja je šlo največ denarja za poravnavo in dokapitalizacije. Še njegov predhodnik ima, svetovalno ali revizijsko pogodbo z visokimi urnimi postavkami zato, da pregledujejo dosjeje. Če to poskušamo obrniti nazaj, so ti ljudje zaposleni zdaj v bančnem sistemu samo zato, da ne bo nič prišlo ven.Če kot Komisija za preprečevanje korupcije niso zmogli in posegli v ta del in karkoli objavili in so zdaj dobili dobro plačane službe tam, potem so tam izključno zato, da blokirajo popolnoma vse stvari in onemogočajo, da bi zadeve postale javne. To pa smo prisiljeni da, ne vem iz kakšnih razlogov razpravljamo o posledicah bančne luknje pa še o vseh posledicah ne, ampak samo o tistih, ki so ta hip približno javne in znane v globalu, ne v detajlu. Jaz mislim, da je treba na področju bančništva, če nočemo, da bomo samo govorili in porabili par ur časa, sprejeti nekatere spremembe zakonodaje, ki v določenih stanjih, ko je treba o tem bančnem sistemu storiti karkoli, omogočajo, da tudi politika na tak ali drugačen način lahko ukrepa, proti osebam. Banka Slovenije mora imeti pooblastila, če jih ima, jih naj izkoristi. Če Banka Slovenija nima pooblastil, jih je treba dati, če Banka Slovenije ne ukrepa, je treba pač vodstvo Banke Slovenije zamenjati, zato ker ne opravlja svoje funkcije.Enako velja tudi za izvršno politiko. Vendar, kadarkoli smo ob takih problemih, ki so se pojavili, sprožili tudi interpelacijo proti odgovornim osebam, so bile te interpelacije vedno pokrite, kot da ni nič, kot da je vse v najlepšem redu. Mislim, da se je treba mnogo bolj, kot se ukvarjati s kakšno nepremičnino v Triglavskem narodnem parku ali pa tam blizu, posvetiti tistim, ki krojijo dejansko podobo ali pa stanje v Sloveniji, to pa je bančni sistem. Na tem področju ni znano, da bi državno tožilstvo, preiskovalni organi ekipirali kakršnokoli interdisciplinarno ali pa multidisciplinarno skupino, ki bi se poglobila v raziskavo bančnega sistema. Ni znano – tudi če je, teče v največji tajnosti -, je pa znano, da se z drobnarijami ukvarjajo razne skupine, ki te zadeve preiskujejo in delajo spektakle iz nekega posla, ko je nekdo mogoče prodal za nekoliko več, kot je kupil, kar je običajno, da tisti, ki se ukvarja s kupoprodajnimi posli ali pa ki je to storil, se potrudi, da bo prodal za več, kot je kupil. V tem delu, kjer gre pa za enormne vložke, ko gre za enormne obremenitve, tudi bodočih generacij, pa vse poteka nekako pod okriljem, pod nekim temnim krovom in se ne vidi in ne sliši popolnoma nič.Da za 5 milijard dokapitalizacije ni nikogar v tej državi, ki je storil eno samo napako, je problem. O nobeni osebi se uradno ne piše, da se je karkoli zgodilo v vsem tem poosamosvojitvenem obdobju. Jaz vem, da je guverner povedal in mi tudi na poslansko vprašanje odgovoril, da so neki postopki sproženi, tudi Vlada je, ampak ni napisano, proti komu. Niti enega od odgovornih, direktorja kakšne banke, ni na tem seznamu, le kakšno nižje uradništvo. To lahko predpostavljamo, zato ker se v tem delu ne govori o popolnoma nobenih imenih.Danes imamo to razpravo o stanju v bančnem sistemu in o teh stvareh, pa je vprašanje, ali imamo vse podatke. Lahko nas še kaj preseneti. Zdaj ta dogajanja z Banko Celje so pač en problem. Imamo banko, ki je nimamo v sistemu nadzora, to je SID banka. Kaj se bo tu dogajalo? Ali bo tudi na osnovi tega prišlo kakšno podobno presenečenje, kot je prišlo s strani teh naših velikih bank? Mislim, da je to zelo verjetno, zato ker si ne upamo, zaradi ne vem katerih razlogov, odpreti dosjejev, pogledati v obraz in se lotiti zadeve tako, kot se jih je treba v podobnem ali kakršnemkoli normalnem sistemu, kjer velja princip odgovornosti.Mi smo izjemno učinkoviti pri drobnih zadevah, pri teh kapitalnih, zaradi katerih imamo vsi težave, sedanje, prejšnje in bodoče generacije, pa se stvari ne odvijajo in ne nadzirajo. In če se le da, se informacije tudi prikrijejo. Tudi na tak način, da se tisti, ki bi morali o tem poročati, sklicujejo na neke bančne tajnosti, davčne skrivnosti in podobne zadeve. To, da nekdo, na primer, znotraj bančnega sistema poneveril, omogočil, da je nekdo dobil protipravno premoženjsko korist, najbrž ne more biti bančna tajnost. To je lahko bančna tajnost samo v primeru, če se hoče to osebo zaščititi in to transakcijo, ki je šla na tak način skozi. Ne more biti drugače to bančna tajnost. Kriminalna dejanja ne morejo biti bančne skrivnosti. In mislim, da bo o teh stvareh treba slej ko prej odpreti debato in tudi osebe, tiste, ki so
na tak ali drugačen način sodelovale ali pa še sodelujejo s tem, ko onemogočijo, da bi javnost izvedela podatke, je pač treba poklicati enostavno na odgovornost.Tudi tiste, ki sedaj, ko najbrž poznajo te zadeve, ko vedo, da te zadeve imajo tak status, bi pač potrebno tako ali drugače obravnavati. Tudi, če je potrebno, v Državnem zboru. Niso samo takrat te osebne stvari pomembne, ko se kakšne imenuje na funkcije preko procedure, ki jo zahteva zakonodaja, pa naj gre to za politične ali kakšne druge funkcije. Tudi je treba to obravnavati takrat kadar osebe, ki jih imenujemo, ne opravljajo svoje naloge v skladu s pričakovanji v skladu z zakonodajo, v skladu s standardi, ki veljajo. In dokler mi tudi na tej ravni teh stvari ne bomo počistili bomo lahko vedno govorili samo o dodatnih presenečenjih, o dodatnih potrebnih sredstvih, o dodatnih bremenih in tako naprej in tako nazaj. Če je prejšnji minister za finance bil sposoben kakšen mesec ali dva pred bankrotom spraviti v bančni sistem dveh bank, ki sta bankrotirali 200 milijonov, potem je šlo to za strokovno napako ali za zavestno odločitev. To najbrž je bila odločitev nekje sprejeta. In da se nikomur nič ne zgodi, da nihče nič ne vpraša, zakaj se je to zgodilo, potem je to hud problem. Ne moremo kar na tak način, da zaradi enostavnega dostopa do bančnih virov ali poceni kreditov take neumnosti pokrivati z državnim denarjem in najetim denarjem.Tisti, ki bankrotira pač mora bankrotirati tudi kako drugače, ne tako, da mu država zagotovi denar, da se vse izplača, vse izčrpa, razdelijo nagrade, potem pa to obesiš na javni dolg. To najbrž ni korekten in pošten način reševanja problemov v bančnem sistemu. Dokler mi teh stvari ne bomo znali urediti odgovorno na tak način, da bomo dali imena, priimke in kvote, ki so jih ti ljudje na tak način zapravili, do takrat so te razprave in to, kar je, bolj pravljice kot kaj drugega. In jaz mislim, da bi tudi Banka Slovenije, Ministrstvo za finance in še kdo moral poskrbeti, da je javnost korektno obveščena o vseh zadevah, ki se dogajajo v bančnem sistemu, zato ker to mi plačujemo.To ne plačujejo bankirji, to ne plačujejo predsedniki uprav, to ne plačujejo člani nadzornih svetov, ampak to plačujemo državljani, ves njihov nadstandard in vse njihove napake. Jaz mislim, da bi bilo potrebno, če to ni omogočeno, omogočiti, da se zadeve pač uredijo tudi ali pa predvsem na tak način, da tisti, ki so kaj storili prevzamejo odgovornost in ne da to delimo kar na dva milijona tistih, ki jih ni bilo zraven.
JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi, spoštovani gostje! Danes pač razpravljamo predvsem o posledicah dogodkov dejanj, ki so se dogodila v preteklih letih in so rezultirali v milijardni dokapitalizaciji slovenskih bank. Problem je to, da danes nimamo niti objektivne slike o tem, kakšne so dejanske posledice. Državnemu zboru tega niso želeli predstaviti ne bivši ministri za finance, ne guvernerji, ne bančniki in ne tisti, ki so hodili v Državni zbor in še vedno nimamo celovitih podatkov o tem, kakšno je stanje našega bančnega sistema. Najbrž to, kar je bilo skozi dokapitalizacije izkazano ni vse, ker je še vedno veliko zadev, ki so netransparentne, so prikrite, tudi na zaprtih sejah Državnega zbora o tem nismo dobili verodostojnih podatkov. Če se prav spomnim, so tu krožile razne liste s seznami firm in njihovih obveznosti, ki so potem prišle v neko bančno luknjo, ki so povzročile bančno luknjo, ampak od tam naprej pa se dogaja zelo malo in je tudi zelo malo informacij.Mislim, da predvsem tisti, ki ste skrbniki bančnega sistema v političnem delu, to se pravi Ministrstvo za finance na nadzorstvenem delu, če vzamemo Banko Slovenije in v poslovnem delu, se pravi sam bančni sistem, ne prihajamo in ne pridemo do pravih informacij. In najbrž se bo to, ta megla, to skrivanje, to prikrivanje, vleklo še veliko let in glede na to, kako se stvari odvijajo, najbrž ne bomo dobili nikoli celovite slike in tudi pravih podatkov. Tudi to, kar smo v zadnjem letu oziroma v zadnjih mesecih sprejeli skozi pripravo in ustanovitvijo tega sklada, mehanizma za tiho dokapitalizacijo in saniranje bančnega sistema, ne pripomore k temu, da bi prišli do pravih vzrokov in konkretnih pravih posledic. Mi smo leta 2013 ustanovili v Državnem zboru tudi preiskovalno komisijo, ki se je posebej ali pa izključno posvetila bančnemu sistemu, vodil jo je kolega Pogačnik. Vendar vsi, ki so bili vabljeni na to preiskovalno komisijo, niti na odprtem, niti na zaprtem delu niso želeli posredovati nobenih konkretnih podatkov, nobenih konkretnih imen. Naloga te preiskovalne komisije je bila, da bi se ugotovila politična odgovornost za stanje v bančnem sistemu. Nihče od vabljenih ni zmogel povedati na tem popolnoma nič. Enega konkretnega imena.Če se prav spomnite, je komisija za preprečevanje korupcije, tedanji predsednik Goran Klemenčič, zelo pompozno najavil neko poročilo o ugotovitvah dolga v bančnem sistemu. Bilo je zelo spektakularno predstavljeno. Ko je prišel kot vabljen na preiskovalno komisijo, ni hotel o tem poročilu govoriti skoraj popolnoma nič. Govoril je v javni predstavitvi tega poročila o sivih eminencah bančnega sistema, ko so vprašali, kdo so sive eminence bančnega sistema, ni bilo povedano niti eno ime. Niti eno ime. In ne, na tak način se reševanje problemov v tej državi ne more odvijati. Ne more. Veliko teh kreditov, veliko odločitev je bilo tudi odrejenih s političnim posredovanjem. To najbrž tudi gospod Križanič, ki je bil je neko obdobje minister za finance, dobro ve. To, da se je posredovalo za določene projekte, vemo, poslanci, ki smo bili takrat tukaj, celo predsednik vlade, nekdanji, gospod Pahor in še kdo, se je pohvalil s tem, da se je trudil za to, da bi se nek projekt v Ljubljani finančno pokril in sfinanciral. Iz tistega projekta sta vsaj dve podjetji s kakšnih 200, 300 milijoni luknje, prišli v to bančno luknjo.Ampak od tam naprej, ko je bilo to povedano in ko se je to preiskovalo, ni bilo povedano niti eno ime. Tedanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki se zelo posveča transaparentnosti, etičnim standardom GRECO-a in priporočilom, ni hotel pred preiskovalno komisijo povedati nobenih konkretnih podatkov, ne o imenih, ne o stanju, ne o posameznih problemih v posameznih delih bančnega sistema. Samo sprašujem, katera priporočila GRECO na katera se vedno sklicuje in tudi v zakonodaji, ki jo je zdaj prelagani Državni zbor, je to prepovedano. Zdaj je pripravil pet zakonov sprememb, s področja pravosodja. Ključna sprememba so priporočila GRECO o transparentnosti, javnosti, etičnih standardih v politiki, v pravosodju in še kje. Ko je bil pred komisijo, teh etičnih standardov in priporočil GRECO ni niti omenil in se je skliceval na neke določbe zakonov, niti ni vedel členov, ki mu prepovedujejo govoriti o tem, kaj je ugotovila njegova Komisija za preprečevanje korupcije. Če bi koga morala vlada danes poslati na to sejo, ko govorimo o bančnem sistemu, bi tukaj moral sedeti minister za pravosodje.Minister za pravosodje zato, ker je kot predsednik KPK v drobovje preiskoval to bančno luknjo in mislim, da takšno delegiranje vlade na seji državnega zbora, ko pošlje ljudi, ki se s tem niso niti podrobneje ukvarjali, niti se seznanjali ali pa se tudi niso hoteli, ne pa tiste, ki to obvladajo v drobovje, potem ne moremo pričakovati od te razprave nobenih konkretnih rezultatov, ne glede na priporočila, ki jih bomo sprejeli, nobenih konkretnih odločitev. V čem pa je problem, da se ne bi vedelo, kdo je politično odločal pri oblikovanju te bančne luknje. V čem je problem? Je to preveč denarja, so to linije, ki so tekle, so to oaze, kamor je to šlo, so to, projekti, ki so vzniknili in ugasnili, samo zato, da se je zadeva opravila? So to posli prodora na jugovzhodne trge, kjer so se z ne vem kakšnim pompom najemale, kupovale firme ali ustanavljale firme za to, da bomo obvladovali trg bivše Jugoslavije, potem pa je čisto potiho vse ugasnilo? Pa naj je šlo to za eno banko, drugo banko, Telekom ali še koga drugega. To je vse teklo pod okriljem politike, očitno, ker ta politika, čeprav smo jo vprašali in od nje zahtevali podatke, ni sposobna sproducirati niti enega konkretnega političnega imena.Tudi, ko smo zahtevali podatke, takrat, ko smo bili prisiljeni sprejeti ali pa ste prisilili Državni zbor, da je odločil o dokapitalizaciji, in takrat smo imeli tudi na željo guvernerja kakšno sejo tukaj, ni bilo povedanega popolnoma nič konkretnega. Ta bančni sistem so kot tajne službe, prav na podoben način funkcionirajo, nič ne smeš vedeti, nič ne smeš vprašati, če kaj rabijo, moraš zagotoviti in dati ne da se kaj veliko oziraš, če kaj sprašuješ, si še okarakteriziran, nadzirajo pa te po dolgem in počez. Prav na enak način to funkcionira.
Da ni kakšnih dobrih obetov, da se bo v bančnem sistemu karkoli spremenilo, je tudi to, da več ali manj vsi tisti, ki so po službeni dolžnosti morali preverjati transparentnost, korupcijo in ostalo so dobili na tak ali drugačen način službo v bančnem sistemu. Namestnik gospoda Klemenčiča gospod Praprotnik je zelo hitro pozabil na priporočila GRECA, etične standarde in dobil dobro plačano službo v največjem breznu v tej državi – Novi Ljubljanski banki. Tja je šlo največ denarja za poravnavo in dokapitalizacije. Še njegov predhodnik ima, svetovalno ali revizijsko pogodbo z visokimi urnimi postavkami zato, da pregledujejo dosjeje. Če to poskušamo obrniti nazaj, so ti ljudje zaposleni zdaj v bančnem sistemu samo zato, da ne bo nič prišlo ven.Če kot Komisija za preprečevanje korupcije niso zmogli in posegli v ta del in karkoli objavili in so zdaj dobili dobro plačane službe tam, potem so tam izključno zato, da blokirajo popolnoma vse stvari in onemogočajo, da bi zadeve postale javne. To pa smo prisiljeni da, ne vem iz kakšnih razlogov razpravljamo o posledicah bančne luknje pa še o vseh posledicah ne, ampak samo o tistih, ki so ta hip približno javne in znane v globalu, ne v detajlu. Jaz mislim, da je treba na področju bančništva, če nočemo, da bomo samo govorili in porabili par ur časa, sprejeti nekatere spremembe zakonodaje, ki v določenih stanjih, ko je treba o tem bančnem sistemu storiti karkoli, omogočajo, da tudi politika na tak ali drugačen način lahko ukrepa, proti osebam. Banka Slovenije mora imeti pooblastila, če jih ima, jih naj izkoristi. Če Banka Slovenija nima pooblastil, jih je treba dati, če Banka Slovenije ne ukrepa, je treba pač vodstvo Banke Slovenije zamenjati, zato ker ne opravlja svoje funkcije.Enako velja tudi za izvršno politiko. Vendar, kadarkoli smo ob takih problemih, ki so se pojavili, sprožili tudi interpelacijo proti odgovornim osebam, so bile te interpelacije vedno pokrite, kot da ni nič, kot da je vse v najlepšem redu. Mislim, da se je treba mnogo bolj, kot se ukvarjati s kakšno nepremičnino v Triglavskem narodnem parku ali pa tam blizu, posvetiti tistim, ki krojijo dejansko podobo ali pa stanje v Sloveniji, to pa je bančni sistem. Na tem področju ni znano, da bi državno tožilstvo, preiskovalni organi ekipirali kakršnokoli interdisciplinarno ali pa multidisciplinarno skupino, ki bi se poglobila v raziskavo bančnega sistema. Ni znano – tudi če je, teče v največji tajnosti -, je pa znano, da se z drobnarijami ukvarjajo razne skupine, ki te zadeve preiskujejo in delajo spektakle iz nekega posla, ko je nekdo mogoče prodal za nekoliko več, kot je kupil, kar je običajno, da tisti, ki se ukvarja s kupoprodajnimi posli ali pa ki je to storil, se potrudi, da bo prodal za več, kot je kupil. V tem delu, kjer gre pa za enormne vložke, ko gre za enormne obremenitve, tudi bodočih generacij, pa vse poteka nekako pod okriljem, pod nekim temnim krovom in se ne vidi in ne sliši popolnoma nič.Da za 5 milijard dokapitalizacije ni nikogar v tej državi, ki je storil eno samo napako, je problem. O nobeni osebi se uradno ne piše, da se je karkoli zgodilo v vsem tem poosamosvojitvenem obdobju. Jaz vem, da je guverner povedal in mi tudi na poslansko vprašanje odgovoril, da so neki postopki sproženi, tudi Vlada je, ampak ni napisano, proti komu. Niti enega od odgovornih, direktorja kakšne banke, ni na tem seznamu, le kakšno nižje uradništvo. To lahko predpostavljamo, zato ker se v tem delu ne govori o popolnoma nobenih imenih.Danes imamo to razpravo o stanju v bančnem sistemu in o teh stvareh, pa je vprašanje, ali imamo vse podatke. Lahko nas še kaj preseneti. Zdaj ta dogajanja z Banko Celje so pač en problem. Imamo banko, ki je nimamo v sistemu nadzora, to je SID banka. Kaj se bo tu dogajalo? Ali bo tudi na osnovi tega prišlo kakšno podobno presenečenje, kot je prišlo s strani teh naših velikih bank? Mislim, da je to zelo verjetno, zato ker si ne upamo, zaradi ne vem katerih razlogov, odpreti dosjejev, pogledati v obraz in se lotiti zadeve tako, kot se jih je treba v podobnem ali kakršnemkoli normalnem sistemu, kjer velja princip odgovornosti.Mi smo izjemno učinkoviti pri drobnih zadevah, pri teh kapitalnih, zaradi katerih imamo vsi težave, sedanje, prejšnje in bodoče generacije, pa se stvari ne odvijajo in ne nadzirajo. In če se le da, se informacije tudi prikrijejo. Tudi na tak način, da se tisti, ki bi morali o tem poročati, sklicujejo na neke bančne tajnosti, davčne skrivnosti in podobne zadeve. To, da nekdo, na primer, znotraj bančnega sistema poneveril, omogočil, da je nekdo dobil protipravno premoženjsko korist, najbrž ne more biti bančna tajnost. To je lahko bančna tajnost samo v primeru, če se hoče to osebo zaščititi in to transakcijo, ki je šla na tak način skozi. Ne more biti drugače to bančna tajnost. Kriminalna dejanja ne morejo biti bančne skrivnosti. In mislim, da bo o teh stvareh treba slej ko prej odpreti debato in tudi osebe, tiste, ki so
na tak ali drugačen način sodelovale ali pa še sodelujejo s tem, ko onemogočijo, da bi javnost izvedela podatke, je pač treba poklicati enostavno na odgovornost.Tudi tiste, ki sedaj, ko najbrž poznajo te zadeve, ko vedo, da te zadeve imajo tak status, bi pač potrebno tako ali drugače obravnavati. Tudi, če je potrebno, v Državnem zboru. Niso samo takrat te osebne stvari pomembne, ko se kakšne imenuje na funkcije preko procedure, ki jo zahteva zakonodaja, pa naj gre to za politične ali kakšne druge funkcije. Tudi je treba to obravnavati takrat kadar osebe, ki jih imenujemo, ne opravljajo svoje naloge v skladu s pričakovanji v skladu z zakonodajo, v skladu s standardi, ki veljajo. In dokler mi tudi na tej ravni teh stvari ne bomo počistili bomo lahko vedno govorili samo o dodatnih presenečenjih, o dodatnih potrebnih sredstvih, o dodatnih bremenih in tako naprej in tako nazaj. Če je prejšnji minister za finance bil sposoben kakšen mesec ali dva pred bankrotom spraviti v bančni sistem dveh bank, ki sta bankrotirali 200 milijonov, potem je šlo to za strokovno napako ali za zavestno odločitev. To najbrž je bila odločitev nekje sprejeta. In da se nikomur nič ne zgodi, da nihče nič ne vpraša, zakaj se je to zgodilo, potem je to hud problem. Ne moremo kar na tak način, da zaradi enostavnega dostopa do bančnih virov ali poceni kreditov take neumnosti pokrivati z državnim denarjem in najetim denarjem.Tisti, ki bankrotira pač mora bankrotirati tudi kako drugače, ne tako, da mu država zagotovi denar, da se vse izplača, vse izčrpa, razdelijo nagrade, potem pa to obesiš na javni dolg. To najbrž ni korekten in pošten način reševanja problemov v bančnem sistemu. Dokler mi teh stvari ne bomo znali urediti odgovorno na tak način, da bomo dali imena, priimke in kvote, ki so jih ti ljudje na tak način zapravili, do takrat so te razprave in to, kar je, bolj pravljice kot kaj drugega. In jaz mislim, da bi tudi Banka Slovenije, Ministrstvo za finance in še kdo moral poskrbeti, da je javnost korektno obveščena o vseh zadevah, ki se dogajajo v bančnem sistemu, zato ker to mi plačujemo.To ne plačujejo bankirji, to ne plačujejo predsedniki uprav, to ne plačujejo člani nadzornih svetov, ampak to plačujemo državljani, ves njihov nadstandard in vse njihove napake. Jaz mislim, da bi bilo potrebno, če to ni omogočeno, omogočiti, da se zadeve pač uredijo tudi ali pa predvsem na tak način, da tisti, ki so kaj storili prevzamejo odgovornost in ne da to delimo kar na dva milijona tistih, ki jih ni bilo zraven.