Jože Tanko: Ker ni rezultatov, se je koalicija poslužila ideološke teme

Stališče, v celoti objavljeno spodaj, je v imenu poslanske skupine SDS, ki je v nadaljevanju sejo obstruirala, predstavil poslanec Jože Tanko.

Ko ni rezultatov ali ker ni rezultatov se koalicija vsake toliko časa posluži ideološke teme, da premakne javno pozornost od stvarnih problemov. Enkrat se tega loti vlada, drugič kakšno ministrstvo, tretjič koalicijski poslanci. Tako smo v tem Golobovem mandatu že bili priča ukinitvi dneva spomina, ki ga je Janševa vlada določila kot spomin na 10.000 žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki so jih brez sojenja likvidirale partizanske enote, večino po vojni po nalogu Titovega komunističnega režima, ministrica za kulturo je nezakonito izplačala denarni del Prešernove nagrade, ki jo je Svetlana Makarović davno pred tem zavrnila, iz muzeja v Pivki pa se vrača na  Brdo Tito, medtem ko po vzhodni Evropi odstranjujejo simbole komunizma. Sedaj pa so na sceno še stopili koalicijski poslanci. Z novelo ZJRM hočejo preprečiti nošenje ali kakršnokoli drugo uporabo simbolov nekaterih formacij iz 2. svetovne vojne, ki so nasprotovale in se zoperstavljale komunističnim – partizanskim  zločinom. Gre torej za formacije, ki so se uprle partizanskemu in komunističnemu terorju in ki jih predlagatelji te novele zakona poimenujejo kolaborantske organizacije, pogosto skrajšano pa domobranci.

Naj spomnim, da sta SE in EP sprejela več resolucij, povezanih z obsodbo nacizma, fašizma, komunizma in drugih totalitarnih režimov. V teh resolucijah je poudarjena posebna vloga in priznanje žrtvam teh režimov, ki jim, razen redkih izjem, ni bilo sojeno in so bile posamič ali skupinsko pomorjene. Praviloma na zelo krute načine. Tudi naš parlament se je nekajkrat se soočil z odločanjem o sprejemu teh resolucij, a jih ni sprejel, saj ni zmogel obsoditi našega komunizma in njegovih zločinov. Največ kar je zmogel, so bili sprejemi deklaracij o seznanitvi z resolucijami.

Naš komunistični režim naj bi bil po mnenju takratne večine slovenskih odločevalcev drugačen, imel naj bi bolj človeški obraz, čeprav je na slovenskih tleh v breznih, jarkih, ob zahodni in severni meji ter drugod za sabo pustil okrog 100.000 žrtev, približno 10 x toliko kot fašizem in nacizem skupaj. Velika večina žrtev je izgubila življenje po 9. maju 1945, ko je nad Evropo in tudi nad slovenskim nebom že zasijalo svobodno sonce.

Toliko za uvod.

Ta novela Zakona JRM, ki so jo vložili poslanci koalicije s prvopodpisanim dr. Martinom Premkom, ima po našem mnenju vsebinske pomanjkljivosti, neskladnosti in tudi netočnosti, lahko kar rečemo lažne trditve in navedbe. Očitna je velika diskrepanca med naslovi členov in vsebino členov, med vsebino členov in obrazložitvami členov, veliko je neskladnosti zapisov v oceni stanja, ciljih in prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih. Pravzaprav nikjer ni ustrezne podlage za rešitve, ki so jih predlagatelji zapisali v zakon.

Tako so predlagatelji te novele v 2. člen osnovnega zakona, ki se glasi takole:

»Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. 1. javni red in mir pomeni stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih;
2. 2. javni kraj je vsak prostor, ki je brezpogojno  ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur;
3. 3. zasebni prostor je prostor, ki je v zasebni lasti ali  posesti in je dostop vanj dovoljen le s soglasjem lastnika ali lastnice, posestnika ali posestnice ali druge upravičene osebe;
4. 4. pretep je medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna fizična uporaba sile med dvema ali več osebami;
5. 5. nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.«

stlačili novo 6. točko, ki se glasi:

• - »organizacije, ki so v času druge svetovne vojne z Nemčijo (3. rajh), Kraljevino Italijo, Kraljevino Madžarsko in Neodvisno državo Hrvatsko sodelovale pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije  v Kraljevini Jugoslaviji (v nadaljevanju kolaborantske organizacije iz 2. sv. vojne), so:
• a) Prostovoljna protikomunistična milica (Bela garda, Vaške straže in Legija smrti)
• b) Slovensko domobranstvo
• c) Gorenjska samozaščita
• d) Slovenski narodni varnostni zbor
• e) Jugoslovanska vojska v domovini (Plava garda, četniki)
• f) Vermani
• g) Raztrganci
• h) Črna roka
• i) Ustaši – Hrvaška  revolucionarna  organizacija – Hrvaško revolucionarno gibanje in Hrvaške oborožene sile Neodvisne države Hrvaške (Hrvaško domobranstvo, Ustaška vojska, Hrvaški legionarji, Orožniki).«

Te formacije so po našem mnenju v ta člen umeščene popolnoma nesistemsko. In drugo, kar je še pomembnejše, pa je, pa so vsebinske oziroma dejanske netočnosti.

V času napada na Kraljevino Jugoslavijo je obstajala samo vojska Kraljevine Jugoslavije, ki se je borila proti agresorjem, torej proti silam osi in ni sodelovala pri okupaciji in razdelitvi območja današnje Republike Slovenije. Ponavljamo, ni sodelovala pri okupaciji območja današnje Slovenije, prav nasprotno, borila se je proti agresorskim silam. V tej noveli zakona so jo predlagatelji navedli pod točko e) in jo poimenovali Jugoslovanska vojska v domovini. To formacijo so partizani med 8.-10.9.1943 s pomočjo vojakov fašistične Italije, ki so par dni prej kapitulirali, premagali v bitki v Grčaricah pri Ribnici. Kar pomeni, da ta trditev predlagateljev sploh ne drži. V tej bitki je šlo torej za kolaboracijo partizanov in fašistov, ki so s skupnimi močmi premagali Jugoslovansko vojsko v domovini. To so dejstva.

Da mimogrede še spomnim, tudi spopad Tigrovcev z Italijani 13.5.1941 na Mali gori nad Ribnico je bil rezultat partizanske izdaje, tako je zatrdil Bruno Tekavec, sin partizana Filipa Tekavca Gašperja, ki je tudi navedel, kako naj bi se zgodilo izdajstvo.

V Ribnici je bil 21.11.1943 ubit tudi tigrovec in učitelj Anton Majnik. Pravijo da od partizanskega metka.

Edini, ki so v času po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 sodelovali z okupatorjem, so bili komunisti. Poglejte si arhive, ki so nastali manj kot mesec dni po napadu na Kraljevino Jugoslavijo in v katerih boste našli posnetke vabil in praznovanj 1. maja v nekaterih slovenskih krajih, na katerih so sodelovali nacisti in komunisti. To sodelovanje je trajalo še vsaj 1,5 meseca, do 22. junija 1941, do Barbarosse, ko je Hitler napadel Stalinovo sovjetsko državo.

Zagotovo ne drži, da so v tem členu navedene t.i. domobranske formacije sodelovale pri okupaciji območja današnje Slovenije, saj so razen ostankov jugoslovanske vojske (plave garde in četnikov), druge  navedene formacije nastale precej kasneje,  šele v letih 1942 in 1943 ali celo 1944. Nastale pa so skoraj izključno zaradi posledic umorov in uničenj premoženja, kar so  v skladu s komunistično doktrino povzročale partizanske enote. Ker so bile te formacije ustanovljene več kot leto po okupaciji nikakor niso mogle sodelovati  pri okupaciji območja današnje republike Slovenije.   

Navajam podatke, kdaj o bile ustanovljene posamezne formacije:

Naj navedem čas ustanovitve organizacij, ki so predmet prepovedi po tej noveli -  kar je dostopno na spletu:

1. 1. prostovoljna protikomunistična milica (bela garda, partizansko poimenovanje za enote prostovoljne proti komunistične milice

* vaške straže – od poletja 1942 dalje

* legija smrti – od poletja 1942 dalje

1. 2. slovensko domobranstvo, skrajšano SD, je bilo ustanovljeno sept 1943
2. 3. gorenjska samozaščita, prve postojanke ustanovljene pozimi 1943/44
3. 4. slovenski narodni varnostni zbor, ustanovljen 2 meseca po kapitulaciji Italije  - 12. 11. 1943 -  za inšpektorja imenovan polkovnik Anton Kokalj
4. 5. jugoslovanska vojska v domovini

*  plava grada (slovenski četniki)  - polkovnik Karel I. Novak

* četniki

1. 6. Vermani – (večinoma mobiliziranci)  - Gorenjska in predvsem Štajerska – poleti 1941
2. 7. Črna roka – nastala naj bi feb. 1944 – ubijala na podoben način kot VOS

Navedba predlagateljev, da so te organizacije sodelovale pri okupaciji območja današnje Slovenije, je torej lažna. Torej te formacije, ki so bile ustanovljene leto, dve ali tri po okupaciji Slovenije, niso mogle sodelovati pri okupaciji. In domobranci niso bili okupatorji, bili so tu živeči prebivalci in državljani, ki so branili svoje družine in premoženje pred partizanskim uničenjem.

Tudi obrazložitev dopolnitve tega člena, ki vsebuje 6 odstavkov na ¾ strani, je nikakršna. V 5-ih odstavkih se ukvarja s svetovnim spletom in mediji, ki sploh niso predmet te novele, v 6.odst. pa se obrazložitev sploh ne ujema z zapisom, saj sodelovanje pri okupaciji območja današnje RS ni isto kot mnogo kasnejše sodelovanje z okupatorjem.

Naj še enkrat spomnim, da so pripadniki kapitulirane italijanske, torej fašistične vojske, po kapitulaciji fašistične Italije sodelovali pri napadu partizanov na plavo gardo v Grčaricah (8.-10.9.1943) in vaške straže na Turjaku (13.9.1943). Preživele pripadnike teh enot in ranjence, ki so se na obeh postojankah predali partizanom, ki so jim obljubljali amnestijo, so partizani pobili brez sojenja, preživel ni skoraj nihče. Med umorjenimi iz postojanke na Turjaku je bil npr. tudi zdravnik dr. Ludvik Kožuh. Na konvencije glede ujetnikov se partizani niso prav nič ozirali, pokola so izpeljali v parih dneh.

Tole je skupna slika partizanske in fašistične enote z dne 10.9.1943 v Ribnici, po kapitulaciji fašistične Italije. Kot vidite, se dobro  razumejo, vsi ti fašisti so se po Grčaricah in Turjaku brez težav vrnili na svoje domove v Italiji. Tako kot tisti z vrha fašistične oblasti v Ljubljanski pokrajini. Partizani niso nobenega pridržali, celo več, prav lepo so jih pospremili in jim olajšali odhod domov. Sploh kakšnemu generalu.

Še ena kurioziteta je v Ribnici, v ribniškem gradu. Tu je spomenik padlim žrtvam fašizma v letih 1941 -1945 in na njem je napisanih več kot 20 padlih, ki so bili ubiti leta 1944 in 1945. Vprašajte se, kako je to mogoče, če pa fašizma že od kapitulacije v začetku septembra 1943 ni bilo več na naših tleh. Spomenik sta postavili OO ZZB in KS Ribnica.

Ta spomenik v Ribnici in ta zakon kažeta vzorec, kako se je obdelovalo in se obdeluje dejstva iz medvojnega in povojnega obdobja. Množične zgodovinske priredbe dogodkov, zato tako glasno nasprotovanje dejstvom in resnici ter vztrajanje na dogmi, da se ne bo dopustilo revizije zgodovine. A to se dogaja, saj kljub oviranju dejstva vrejo na dan.

Pa še nekaj je zelo pomembno v tem 1. členu, in sicer, kaj se bo razumelo in interpretiralo kot javni kraj ali pod javni kraj. Predlagatelji tega ne povedo. Po dikciji te novele bodo prepovedane tudi spominske – žalne slovesnosti v Kočevskem rogu, Teharjah, Hudi jami in drugod. Ali je to v skladu z resolucijami EP in SE? Zagotovo ne.

Prav tako je nedosleden 2. člen, s katerim predlagatelji v naslovu prepovedujejo uporabo nacistične in fašistične ideologije, v tekstu člena pa dodajajo še kolaborantske organizacije.

V 3. členu pa predlagatelji uvajajo pooblastilo prekrškovnim organom, da v hitrem prekrškovnem postopku izrečejo globo, ki je višja od najnižje predpisane.

Nedosledni in po našem mnenju zgodovinsko netočni so tudi zapisi v obveznih sestavinah zakona. Tako že v uvodu zakona v 3. odstavku generično ime domobranci uporabijo za vse slovenske formacije, ki so predmet tega zakona, in jih umeščajo med okupatorje iz 2. sv. vojne. Kar ne drži, ker te formacije pri okupaciji niso sodelovale in niso okupirale Slovenije. So se pa organizirali kasneje zaradi obrambe pred komunističnim terorjem nad civilnim prebivalstvom.

V tem poglavju je v 3. odst. zanimivo tudi razpredanje predlagateljev glede svobode govora in demokracije. Zapisali so: »Svoboda govora je eden od konstitutivnih gradnikov moderne pravne države, ki zagotavlja pluralno, odprto in solidarno družbo. Svoboda govora spada med temeljne človekove pravice.«

Nekoliko naprej so zapisali: »Demokracija namreč učinkovito deluje le takrat, ko so odprte možnosti za kroženje informacij in mnenj o javno pomembnih zadevah.«

Potem pa sledi tole: »Več svobode in več demokracije pomeni žal tudi več diskriminacije, rasizma, antisemitizma,…«

Kaj pomeni ta stavek, kako se ga razume? So za predlagatelje  totalitarizmi pravi odgovor? Ti, ki kraljujejo na vrhu vseh negativnih lestvic - od kršenja človekovih pravic, svobode govora, so gospodarsko neučinkoviti in razvojno zaostajajo, itd. Je uvedba totalitarnega režima prikriti cilj in ta zakon je prvi korak k temu cilju?

Predlagatelji tudi navajajo, da je Slovenija ena redkih držav,  ki nima zakonodaje, ki bi opredelila odnos do nacizma, fašizma in domobranstva ter drugih okupatorskih organizacij iz 2. sv. vojne.

A če pogledate priloženo mednarodno primerjavo v tč. 3.2, v uvodnem odstavku piše naslednje: »Primerjalno pravno države ne poznajo enotne ureditve prepovedi javnega poveličevanja nacizma, fašizma in drugih okupatorskih gibanj. Nekatere to materijo urejajo znotraj kazenskih zakonov, druge v specialnih zakonih.«

Slovenija je tudi posebna. Tega ne ureja v kazenskem zakonu, ne v posebnem – specialnem zakonu, ampak v ZJRM.

V nadaljevanju je narejena primerjava za Italijo, Nemčijo, Avstrijo in Poljsko.

• • Iz priloženega je razvidno, da se Italija osredotoča le na prepoved reorganizacije razpuščene fašistične stranke;
• • Nemčija se osredotoča izključno na prepoved nacizma in njegovih simbolov;
• • V Avstriji  je vlada pripravila zakon, ki zaostruje uporabo nacističnih simbolov;
• • Poljska pa ima v 2.odst. 256 člena KZ izrecno zapisano naslednje: »Enako se kaznuje, kdor z namenom razširjanja proizvaja ali uvaža, pridobiva, hrani, poseduje, daruje, prevaža ali prenaša tiskovino, posnetek ali predmet, ki vsebuje vsebino iz prvega odstavka ali je nosilec fašistične, komunistične ali druge totalitarne simbolike.«

Poljaki so torej dodali tudi komunizem, mi ne. Prepoved poveličevanja komunizma imajo tudi ostale evropske države, članice EU, ki so se izvlekle iz vzhodnega bloka – npr. Češka, Litva, Latvija, Bolgarija, Madžarska. Ker ne gredo v kontekst zakona, ker so v njih prepovedani komunistični simboli, jih v teh primerjavah predlagateljev ni. Členi zakona torej nimajo podlage v primerjalni analizi, ki so jo k zakonu spisali predlagatelji z zgodovinarjem dr. Premkom na čelu.

Kar je še izstopajoče, o domobranstvu ni v teh mednarodnih primerjavah ni prav nič napisanega. Tudi o kolaboraciji ne. Niti besedice, kar pomeni, da so vse obrazložitve privlečene za lase. Ne drži, da je SLO ena redkih, ki nima zakonodaje, ki bi opredelil odnos do domobranstva; nobena od držav, navedenih v primerjalni analizi, tega nima.

Ob tem je zanimivo, da službe DZ zavrnejo zakon že, če kakšen stavek o finančnih posledicah zakona po njihovem mnenju ni ustrezno zapisan. V tem zakonu pa je polno preverljivih laži že v uvodnih obveznih poglavjih, pa tega niso storile.

Da strnem:

1. 1. Predlog zakona ne upošteva resolucij in deklaracij Sveta Evrope in EP, ki narekujejo prepoved totalitarnih simbolov in ukrepe za razgradnjo dediščine totalitarnih režimov, tudi komunizma.
2. 2. Zakon je pristranski in diskriminatoren, saj zavestno izpušča prepoved komunistične ideologije in simbolov.
3. 3. Zakon v celoti izpušča grozodejstva partizanske strani, ki so v letih 1942 in 1943 povzročila nastanek obrambnih formacij prebivalstva za obrambo njihovih življenj in premoženja.
4. 4. Zakon v celoti izpušča grozodejstva, ki jih je komunistični režim storil po 2. sv. vojni.
5. 5. Iz primerjalne analize so izpuščene relevantne države s komunistično dediščino, ki so jo po demokratizaciji obsodile in prepovedale.
6. 6. Zakon ne temelji na dokumentiranih zgodovinskih dejstvih,  temveč jih poneverja.
7. 7. Zakon je pojmovno zmeden.
8. 8. Zakon je dejansko namenjen poveličevanju komunizma, saj vse formacije, ki so nasprotovale komunizmu, razglasi za kolaborantske organizacije, s čemer predlagatelji kriminalizirajo upravičen odpor proti revoluciji. Kar pravzaprav pomeni, da vsi pomorjeni nasprotniki revolucije, ne bodo imeli več statusa žrtve vojnega nasilja.

Zaradi navedenega, PS SDS pri obravnavi zakona ne bo sodelovala.

Prvopodpisani dr. Martin Premk, zgodovinar, pa bi se lahko poglobil v novejšo zgodovino, da ne bi vse spisal drugače kot je dejansko bilo. Da ne bi bil ta zakon tako potvorjen, kot tisti spomenik v ribniškem gradu.