Jože Tanko: "Finančni minister dela vse, da se ohrani škodljivo bančno omrežje."

Skrivanje podatkov obeh tajkunskih bank v likvidaciji pred javnostjo je nedopustno. Poslanke in poslanci Državnega zbora danes obravnavajo interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za finance dr. Uroša Čuferja. Interpelacijo je v obravnavo zboru predložila skupina 26-ih poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Na seji Državnega zbora je stališče poslanske skupine SDS glede interpelacije, ki ga objavljamo v nadaljevanju, predstavil vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.
“Naj uvodoma povem, da smo danes priča mnogo močnejši vladni delegaciji v Državnem zboru kot ob sprejemanju in obravnavi proračuna. Prišla je predsednica vlade, deset ministrov in cel kup drugih uradnikov. In tudi sedaj, ko to interpelacijo obravnavamo, je prisotna močnejša ekipa, kot tedaj, ko smo obravnavali proračun. Prej je tu sedela samo državna sekretarka in morda še kdo. Danes je posadka mnogo močnejša, kar kaže kakšno težo daje vlada kakšni zadevi, ko pride v državni zbor.

Želel bi se odzvati na nekaj stavkov, ki jih je povedala predsednica vlade, ko je govorila o tem, kdaj so padli glavni tajkunski krediti. Govorila je tako, kot da je kredite tajkunom podeljevala Vlada Republike Slovenije. Istočasno pa pozabila povedati, da so bile odgovorne za podeljevanje kreditov v bankah uprave bank, nadzorniki bank, ona je bila eden izmed nadzornikov, in pa seveda Banka Slovenije oziroma guvernerji. Če želite locirati breme, ki je nastalo v določenem zgodovinskem obdobju Republike Slovenije, potem je potrebno to breme porazdeliti na prave osebe. Te osebe imajo v bančnem sistemu imena in priimke in so bile tja postavljene zato, da so pripravljale in nadzorovale politiko bank ter nadzorovale kvaliteto dela bank.

V času, ko je bila nadzornica v Novi kreditni banki Maribor predsednica vlade, je bilo podeljenih veliko slabih kreditov za naložbe na Hrvaškem, ki niso bile nikoli realizirane kot tudi za naložbe še marsikje drugje. Tečejo tudi nekateri kazenski postopki. Sedaj pa to isto predsednico vlade, ki je mimogrede med tem že odšla, sprašujem, ali se v njenem mandatu delijo krediti na tak način? Ali je to politika sedanje vlade, da odobrava kredite na nepristojen način? Iz njene razprave ob interpelaciji se pač da to razumeti. Vem pa, da je vlada odgovorna za izvrševanje proračuna, pripravo in izvrševanje proračuna. Tu ne moremo mimo dejstva, da se je pravzaprav v tej vladi prvič zgodilo, da je minister sam sebi dodelil kredit in minister za finance je tisti ali pa nekdo, ki bo v njegovem imenu podpisal realizacijo tega kredita. Torej, na tak način se v zgodovini, v Vladi Republike Slovenije še ni nikoli upravljalo z državnim proračunom.

Nikoli se ni poslovalo na tak način, da imamo državni proračun zato, da so glavni napajalci iz državnega proračuna pravzaprav resorni ministri, ki tak razpis objavijo, likvidira pa kolega iz iste stranke v tej isti vladi Alenke Bratušek. To je sporno.

V tem času, odkar smo vložili interpelacijo, so se pojavili tudi prisluhi na enem izmed spletnih portalov in tam je bilo jasno povedano, da je minister Čufer vpleten v prodajo ene izmed pomembnih slovenskih gospodarskih družb. Govori se o Mercatorju. To kaže na to, kako so se zadeve koncipirale in kako se v tej vladi dela.

Interpelacijo smo vložili 2. oktobra. Ključni razlog za interpelacijo je po našem mnenju napačen pristop in posledično tudi napačni ukrepi ministra za finance dr. Uroša Čuferja pri odpravljanju posledic dveh zavoženih in povsem izpranih tajkunskih bank, Factor in Probanke, iz katerih je bilo počrpano vse, kar se je dalo. Tisto, kar je od njih ostalo, to se pravi dve lupini, pa je na predlog interpeliranega ministra z več kot milijardnim poroštvom zapolnila vlada Alenke Bratušek, od katerega bo že na začetku usahnilo okrog, ali vsaj 400 milijonov evrov.

Naj spomnimo, da sta ropa v Factor banki in Probanki skupaj, vsaj 15-krat večja od ropa, ki je bil izvršen v SKB banki. Sicer obstajajo med tema dvema ropoma nekatere razlike, ampak v primeru ropa v SKB Banki so bili storilci dolgo časa neznani, zdaj so razkriti in preiskovalno kazensko postopki tečejo. Bremena, kar jih je bilo, je prevzela SKB banka.

V primeru Factor banke in Probanke pa so povzročitelji, beri podpisniki, torej tisti, ki so odobravali in tisti, ki so prejemali, znani že na začetku, vendar nihče od njih ni v preiskovalnem postopku. Plačnik posledic njihovih dejanj pa je oziroma bo po predlogu ministra Čuferja državni proračun oziroma posledično davkoplačevalci. Čeprav je v primeru teh dveh bank vse bistveno jasno, ne teče noben postopek in ni izdana nobena odredba o zasegu ali zavarovanju premoženja v teh dveh bankah. In v posmeh vsemu je bil tu malo prej tudi minister za notranje zadeve, ki po funkciji usmerja delo policije, ki je
ravno na današnji dan, ko imamo razpravo o interpelaciji o odgovornosti ministra,  sprožila preiskavo v družbah okrog Holdinga Slovenskih elektrarn. Pravzaprav samo zato, da se na nek način amortizira učinek te interpelacije.

Vemo, da je imel minister na voljo dve slabi rešitvi – stečaj ali likvidacijo. Ni pa v odločitvi ministra nikjer argumentirano, katera od teh dveh odločitev je manj slaba. Menimo, da je stečaj primernejša in ugodnejša rešitev od likvidacije, minister pa se je odločil za nadzorovano likvidacijo, ne da bi ob tem predložil eno samo primerjavo obeh možnosti. Državni zbor takšnega dokumenta ni dobil, čeprav smo ob obravnavah stanja v bančnem sistemu to pričakovali in tudi zahtevali.

Tudi 20. septembra letos, ko smo obravnavali proces uvedbe likvidacije teh dveh tajkunskih bančic in smo imeli izredno sejo, nismo od dveh doktorjev, ne od guvernerja Banke Slovenije ne od ministra za finance, dobili nobenega izračuna o tem, kaj je za Slovenijo primernejše in ugodnejše, čeprav sta imela na razpolago kar 14 dni. Nobene tabelice, nobenega diagrama, nobenega numeričnega pojasnila ali izračuna. Minister je zelo malo oziroma skoraj nič govoril.

Ker teh argumentov do zdaj nismo prejeli, lahko stojimo z gotovostjo na tezi, da je stečaj primernejša rešitev. Če stečaj ne bi bil primernejša rešitev, bi minister to zagotovo z dokazili argumentiral vsaj v svojem odgovoru na interpelacijo. Vendar ne guverner, ne minister do  sedaj nikjer na teh sejah v Državnem zboru nista govorila iskreno in odkrito. Prikrivala sta in še prikrivata pomembne informacije o stanju v teh dveh bankah in domnevamo, da tudi v bančnem sistemu nasploh, zato si ne eden ne drugi ne zasluži zaupanja. Tudi v odgovoru ministra na interpelacijo ni ničesar vsebinskega, ni nobene računske utemeljitve, pa je imel na voljo še dodatnih 30 dni, prav tako tudi vlada.

Minister se sicer izgovarja, da mu je predlog za nadzorovano likvidacijo podala medresorska skupina iz 20. člena Zakona o ukrepih za stabilnost bank, ki jo je ustanovila vlada. Vendar je ta osemčlanska skupina sestavljena iz treh članov, ki jih predlaga Banka Slovenije, iz petih, ki jih predlaga Vlada Republike Slovenije, od tega je eden iz kabineta predsednice vlade, eden iz Ministrstva za gospodarstvo in trije, ki jih predlaga minister za finance. Eden izmed tistih, ki jih predlaga minister za finance, to skupino tudi vodi in ima v njen odločilen glas. To pravzaprav pomeni, da ima vlada v tej komisiji krepko večino in da je bila glede na sestavo ter vpliv odločitev, ki je bila sprejeta, o načinu sanacije ali načinu reševanja teh dveh bank, politična odločitev in ne strokovna odločitev.

Zakaj je po našem mnenju stečaj primernejši od nadzorovane likvidacije?

Ob stečaju je možno relativno enostavno in hitro ugotoviti terjatve in obveznosti, ugotoviti saldo, določiti breme in ugotoviti še marsikaj drugega. Pri nadzorovani likvidaciji pa postopek lahko traja zelo dolgo. Zaradi tekočega poslovanja obveznosti in terjatve postajajo nejasne, veliko je možnosti prikrivanja, dokapitaliziranja, prerazporejanja, mahinacij in tako naprej. Težko se razčistita tako stanje kot tudi odgovornost. Pravzaprav je nerazčiščenje razmerij, torej prikrivanje, temeljni namen nadzorovane likvidacije. Pri nadzorovani likvidaciji se bo lahko sproti dodajalo nove dubioze, ki se bodo ugotavljale v postopku, lahko bodo nastajale nove dubioze zaradi nadaljevanja ekscesnega poslovanja, lahko se bo nadaljevalo odtekanje denarja, kar bo za sabo potegnilo nova državna poroštva in nove obveznosti davkoplačevalcev. Pri nadzorovani likvidaciji ni nič končnega, razen, da bodo ves postopek nadzirale s Forumom 21 in nekdanjimi lastniki povezane osebe.

Do danes minister ni pojasnil, zakaj kljub temu, da je aprila letos prejel revizijska poročila revizijskih hiš, ki so govorila o že več let trajajočem obupnem stanju Factor banke in Probanke, ni zavaroval državnih depozitov ali jih celo umaknil iz obeh bank. Ni pojasnil, zakaj je imel v teh dveh privatnih bankah naloženega skoraj petkrat več denarja od tržnega deleža obeh bank, zaradi česar bo izguba države nesorazmerno visoka, to se pravi tudi približno petkrat prevelika.

Namesto, da bi država izgubila 60 ali 80 milijonov evrov, če bi imela sorazmerne 4% svojih depozitov v teh dveh bankah, jih bo vsaj 300 ali 400 mio EUR. Vsaka izguba je boleča, prevelika pa sploh. Zakaj minister teh depozitov iz varnostnih razlogov ni prenesel v državne banke? Na to še nismo dobili odgovora in ga bomo najbrž tudi težko dočakali. Mimogrede takojšnja izguba državnega denarja bo najmanj tolikšna, na kolikor je ocenjen prihodek države od davka na nepremičnine. Ta bančna luknja ga bo v celoti posrkala, ostalo odtekanje pa se bo nadaljevalo z nadaljevanjem nadzorovane likvidacije.

Zanimivo je, da je bilo stanje depozitov v teh dveh bankah septembra letos za 100 milijonov višje kot decembra lani. Kar pomeni, da je minister, kljub temu, da je poznal situacijo iz poročil, zavestno nalagal denar v obe bančni luknji. Torej, svoji odgovornosti se minister ne more izogniti.

Prav tako ostaja nepojasnjeno, koliko depozitov so za delovanje Factor banke in Probanke namenile ostale državne banke, Nova Ljubljanska banka, Nova kreditna banka Maribor in Abanka. O tem se ne govori in teh podatkov se ne želi obelodaniti. Povedali pa bi marsikaj. Če so te tri naše največje sistemske banke imele depozite v teh dveh tajkunskih bančicah, je problem še precej večji, odgovornost ministra pa tudi.

Do danes minister ni pojasnil, zakaj bodo varčevalci samo teh dveh bank dobili povrnjene vloge nad zakonskimi 100 tisoč evri, vsi drugi varčevalci v ostalih bankah pa samo do 100 tisoč evrov. Namesto, da bi tisti del vloge, ki presega 100 tisoč evrov, namenili za poplačila obveznosti banke ali bank ali jih porabili za transformacijo v lastniške deleže teh dveh bank, bodo slednji dobili v celoti izplačan depozit, v pomembnem delu iz javnih sredstev.

Tako visokih depozitov v bankah nima kdorkoli. Majhen je delež tistih, ki razpolagajo s tako visokimi zneski, kar pomeni, da bodo celo tisti, ki so prejemniki socialnovarstvenih dodatkov ali druge ogrožene skupine preko proračuna zagotavljali poplačilo bogatim. S to odločitvijo ministra se je oblikovala nova kasta privilegiranih, ki bodo že do sedaj bogato obrestovane vloge dobili poplačane v celoti, medtem ko vlada prihaja pred državni zbor z vedno novimi predlogi restrikcij socialnih pomoči, zniževanjem socialnih olajšav, s povečanjem ali uvajanjem novih davkov. Pri najšibkejših ni nobenih popustov ali razumevanja. Če ne bodo poplačali, se bo država usedla na njihovo premoženje. V tem primeru, čeprav je zakonska možnost, temu ni tako.

Zakaj je samo varčevalcem Factor banke in Probanke dodeljena taka milost in privilegij? Zakaj bodo varčevalci v primeru podobne finančne nesreče drugih bank, recimo, Nove Ljubljanske banke ali Nove kreditne banke Maribor, v podrejenem položaju? Ali nismo pred zakoni in ustavo vsi v enakem položaju? Država najbrž za tovrstno enakost ne bo imela več denarja.

Lastniki Factor banke so si samo nekaj tednov pred likvidacijo, ko so bili znani že vsi podatki o slabem stanju bank, izplačali še dividende v znesku skoraj 7 milijonov evrov. Skupaj do letos so si izplačali skoraj 30 milijonov evrov, kljub dolgotrajni hudi bolezni banke. Banka Slovenije ni reagirala, minister v tem zadnjem primeru tudi ne, niti depozitov ni zavaroval. Tudi vlagatelji v obeh bankah so dobili nadpovprečne obresti. In po tem načinu delovanja sta bili obe banki pravzaprav svojevrstni piramidni shemi.

Zakaj minister in vlada nista posegla, čeprav sta poznala stanje in čeprav sta na čelu najpomembnejših funkcij izvršne oblasti prvič v zgodovini Slovenije dve osebi, ki nista neuki bančnega poslovanja? Gre za predsednico vlade, ki je bila nadzornica v Novi kreditni banki Maribor, in gre za ministra za finance, ki je delal v analitski službi Banke Slovenije, nazadnje pa je bil celo direktor Upravljavskega centra za finančno upravljanje Nove Ljubljanske banke. Kako je to možno, da se je to izmuznilo dvema tako strokovno podkovanima osebama? Ampak navkljub temu se dela škoda v javnih financah, ki se jih bo obremenilo z več kot milijardnim poroštvom in dejanskega odliva bo več sto milijonov evrov.

Prav tako nespametna, kot pri teh dveh bankah, so tudi ravnanja s tekočim proračunskim poslovanjem in zadolževanjem. Tako spomladanska zadolževanja kot petkovo zadolževanje, so bila izpeljana predčasno in po previsokih cenah. Za zadnje zadolževanje bomo za isto ročnost kredita plačali 20% več kot sosednja Hrvaška.  V samo nekaj mesecih se je ta vlada zadolžila za skoraj 5 milijard evrov. Do sedaj najslabša vlada, Pahorjeva, se je v treh letih za 8 milijard evrov, kar pomeni, da se ta vlada, v kateri je finančni minister gospod Čufer, zadolžuje trikrat hitreje, kot se je zadolževala Pahorjeva vlada in to veliko pove o kvaliteti dela ministra Čuferja in njegove predsednice.

Torej ravnanje te vlade ne poteka ne racionalno in ne razsodno. Za vse plačamo najvišjo možno dnevno ceno, plačamo veliko več kot veliko afriških držav, čeprav imamo možnost dostopa do bistveno cenejšega vira, do denarja iz evropskega mehanizma pomoči, vendar ga vlada Alenke Bratušek noče, ker bi sicer morala sprejeti nekaj pravil in zavez, ki preprečujejo razsipništvo.

Najvažnejše za to vlado, tudi za ministra za finance je, da ga pri zapravljanju nihče ne ovira in da nima neprijetnega nadzora.

Pred časom je predsednik Socialnih demokratov dejal, da je minister Čufer šibki člen te vlade. Ne strinjamo se velikokrat z njim, ampak v tem primeru se. Minister Čufer je zelo šibek, najšibkejši člen te vlade in s slabim tekočim delom še utrjuje to prepričanje.

Banki Factor banka in Probanka sta bili izločeni iz stres testov. Če se izrazim bolj po športno, ne bosta opravljali Cooperja, kar pomeni, da je njuno poslovanje izmaknjeno resnemu pregledu in resnim ukrepom in da bo poslovanje teh dveh bank tudi v bodoče potekalo vzporedno z ostalimi bankami. Že to je dovolj velik razlog za sum, da minister prikriva stanje in dejstva, ne samo pred državljani, pred nami, ampak tudi pred tujimi institucijami.

Vse je zastavljeno tako, da bo vlada vedno znova dotakala svež denar v ti dve banki. Ta denar bo še naprej odtekal po ustaljenih kanalih obeh bank, prijateljem Factor banke  in Probanke ter morda še komu.

Nenazadnje tudi preprečitev razkritja tistih, ki bodo z odločitvijo ministra oziroma vlade- iz državnega proračuna poplačani v zneskih nad 100 tisoč evrov, čeprav za primere likvidacije ali stečaja to razkritje omogoča celo Zakon o banki, pa kaže dejanske namene ministra, vlade in koalicije. Prav tako tudi ni bil sprejet predlog Slovenske demokratske stranke, da bi lastnikom, upravam in nadzornikom ter z njimi povezanih oseb zamrznili vloge v obeh bankah in da bi jih v celoti namenili za sanacijo obeh bank.

Minister tem predlogom ni prisluhnil, je pa čez nekaj dni s spremembo istega zakona o bančništvu predlagal razlastitev lastnikov podrednih obveznic, ki nimajo popolnoma nobene zveze s poslovanjem katerekoli banke. Torej tiste, ki so tako ali drugače sodeloval pri sesutju obeh tajkunskih bank, minister ščiti na vse pretege, za tiste pa, ki z bankami niso imeli nič, razen da so jih namamili k odkupu finančnih inštrumentov, pa predlaga razlastitev. Ravno obratno bi moralo biti. Razlastiti bi morali tiste, ki so s slabim delom ali celo kaznivimi dejanji povzročili propad bank, ne pa tisti, ki so bankam zaupali.    

Skrivanje podatkov obeh tajkunskih bank v likvidaciji pred javnostjo je nedopustno.

Čeprav so pri Factor banki in Probanki akterji znani, vsi imajo imena in priimke, vsi so dobivali plače in nagrade, vsi so se sončili v soju žarometov, v času največje izgube tik pred likvidacijo pa so si razdelili še dividende in visoke nagrade. Čeprav so sprejemali slabe in škodljive odločitve, so za to vlado nedotakljivi. Z veliko verjetnostjo sumimo, da so zadaj tudi sumi nezakonitih dejanj, nezakonitih odločitev. Osebe, ki so prekladale depozite z visokimi obrestmi, in ki so podeljevale ugodne, slabo zavarovane ali celo nezavarovane kredite, so znane. Ravno tako so znani prejemniki teh kreditov, ki se slabo ali se ne vračajo. Znani so tudi dobro plačani menedžerji in nadzorniki, ki so izvajali politiko teh bank, ki je pripeljala do zloma bank, znani so tudi tisti, ki so se s tem okoristili.

Zanimivo pa je tudi to, da je reševanje obeh bank poverjeno osebam, za katere ne moremo trditi, da niso med seboj povezane oziroma da niso v koliziji interesov. V  izrednih upravah je celo oseba, ki so ji v Srbiji trajno vzeli licenco za delo v bančništvu, pri nas pa je bila imenovana v tako imenovano sanacijsko ekipo. Ali menite, gospod minister, da bi v Srbiji imenovali v tako ekipo nekoga, ki bi mu vzeli v Sloveniji licenco za poslovanje v bančništvu? Bi bilo kaj takšnega mogoče? Glede na to kako potekajo procesi, celo sodni kazenski postopki v južnejših državah, menim, da je kaj takšnega nemogoče.

Odgovor, ki ga je dal minister na interpelacijo, je luknjičav, kot sta oba proračuna.

Na pomembne trditve podpisnikov ni niti ustreznega ministrovega odgovora, kaj šele, da bi bil argumentiran in podkrepljen s kakšno primerjalno analizo ali tabelo. Že sam odgovor se je začel z neko stranjo šest, kar je že neobičajno.

Minister ni z nobenim dokazom ovrgel naše trditve, da nima enotne strategije reševanja bank. Tudi novela, ki jo je koalicija sprejela pred dnevi, to potrjuje. Gre za različen pristop, tudi izvzem teh dveh bank iz stresnih testov pritrjuje temu, da ni enotnega koncepta. In samo deponentom teh dveh bank je zagotovljeno popolno poplačilo ne glede na višino vloge. Privilegira se deponente v obeh bankah v primerjavi z vsemi ostalimi v drugih bankah.

Minister ni negiral, da za ustavno enako obravnavo vseh ostalih upravičenj deponentov v drugih bankah ne bo mogel zagotoviti ocenjenih 14 milijard evrov, če se bo to zgodilo tudi v drugih bankah. In razmere so po našem mnenju zelo kritične.

Tuja praksa, v zadnjem času je znana ciprska, pritrjuje dejstvu, da morajo lastniki in tudi tisti, ki imajo več kot predpisan znesek depozitov v bankah, sodelovati pri sanaciji bank, tudi tako, da se njihove depozite nad temi limiti konvergira v lastniške deleže. Pri nas je bila narejena izjema in menimo, da je to nepravično in neustavno, nepravično tudi zato, ker bodo to plačali tudi tisti, ki jim država na drug način preko socialnih transferjev pomaga.

Tudi Evropska komisija predlaga, da pri sanaciji bank dajo najprej jamstva lastniki, pa šele potem lastniki hibridnih obveznic, pa depozitarji nad 100.000 evrov in šele na koncu davkoplačevalci. Pri nas se je to obrnilo. Najprej davkoplačevalci.

Minister tudi ni odgovoril na trditev iz interpelacije, zakaj je potrebno poplačati upravičenja tistih, ki so pokopali obe banki in ki so si kljub slabim poročilom revizorjev, s katerim so slednji ministra pravočasno opozorili na težave obeh bank, izplačevali še dividende in tudi visoke sejnine.

Dodatna težava, kot rečeno, je prikrivanje, kateri deponenti in zakaj so deležni posebne ministrove milosti in bodo v postopku nadzorovane likvidacije obeh propadajočih bank dobili poplačane vloge, ki so nad 100.000 evrov. Tega razkritja se minister otepa z vsemi štirimi. Sledi mu koalicija. To ste v zadnjih dveh mesecih vsaj trikrat preprečili v Državnem zboru.

Kar pa zadeva drug razlog za interpelacijo, to je razrešitev gospod Širclja, pa bi se moral minister sklicevati na dejstva in ne na mnenja nepristojnih institucij, ki so, ali v službi vlade, kot je to Služba vlade za zakonodajo, ali pa je to Komisija za preprečevanje korupcije. Če se sklicujete na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki, mimogrede – nima v svojem zakonu nikjer nobenih tovrstnih pooblastil, je isto, kot če bi se sklicevali na Urad za podnebne spremembe in njihovo mnenje o skladnosti proračuna s fiskalnim pravilom, potem potegnili določene konsekvence, popolnoma nobene razlike ni. Ali pa, recimo, na civilno družbo za dimnikarske storitve. Nič nima nobene pravne podlage.

Kar zadeva zakonitost ali nezakonitost bi politiki iz vlade lahko vedeli, da to ugotavlja in o tem odloča sodišče, ne vlada.

Vlada ni sprožila nobene tožbe, kaj šele, da bi jo dobila, da bi lahko trdila kaj takšnega. Nove okoliščine tudi niso nastale, ker se zakon ni niti spremenil, niti ni bila sprejeta nobena obvezna razlaga tega člena. Tudi to bi lahko gospod minister vedel, da zakone lahko edini razlaga državni zbor, ne pa vlada, ali pa kakšen uradnik vlade. Vlada ni zahtevala nobene obrazložitve oziroma obvezne razlage, tudi koalicija tega ni sprožila. In prav tako vlada ni sprožila nobenega postopka ustavne presoje zakona, na osnovi katerega ste predlagali razrešitev mag. Širclja.

Sicer pa veliko pove o tem, zakaj je bil gospod Šircelj razrešen, izjava gospoda Lukšiča, predsednika Socialnih demokratov, ki je dejal, da gospod Šircelj ni bil razrešen zaradi nestrokovnosti, ampak zaradi drugih razlogov. Drugi razlogi, glede na to, da pravnih niste izkoristili, so pa politični in politikantski. Skratka, niti v eni tej trditvi minister ni ustrezno odgovoril.

Minister bo po našem mnenju storil in delal vse, da se ohrani škodljivo bančno omrežje, da se bo ohranila ta tako imenovana bančna kanalizacija, iz katere teče denar na razne račune, ki prihaja v banke, tudi iz proračuna. Zato predlagamo, da podprete naš predlog sklepa, da se minister Čufer razreši s funkcije. Upam, da so argumenti za tako podporo zadostni.Foto DZ