Jože Plut: V slavo večnega in troedinega Boga

Bratje in sestre, Slovenke in Slovenci!

1. Ob 25. letnici konca oboroženih spopadov na Slovenskem leta 1991 smo zbrani v stolnici glavnega mesta države Slovenije. Težko bi našli bolj simbolno mesto, da se zahvalimo Bogu za suverenost Slovenije in demokracijo, ki nam je bila izborjena pred 25. leti. Sveti oče Frančišek je v Buli o razglasitvi svetega leta usmiljenja – Obličje usmiljenja povedal čudovito besedo o pomenu katedral – stolnic: stolnica »je materna cerkev za vse vernike« (3); ljubljanska stolnica je tudi stolnica našega glavnega mesta in zato neke vrste materna cerkev vernega slovenskega naroda, naše domovine in države.

2. Petindvajset let naše državne samostojnosti in demokracije sovpada z letom usmiljenja. Jedro naše vere, iz katere izhajajoče vrednote še odsevajo v slovenski žlahtni tradiciji, lahko doumemo v naslednji misli: Naš Bog je človeka ljubeči Bog! V človeku, ki ga »kot lastno podobo« Bog ljubi celo do poistenja in učlovečenja, do smrti, vstajenja in vnebohoda, krščanska civilizacija črpa moč za svoj spoštljiv pogled na človeka – živega in mrtvega, za svoj odnos do sočloveka, ki ne išče sovražnika, ampak ga celo ljubi … Cerkev zato pokopava vse, moli za vse: mrtve in žive – tudi za oblastnike, pa, če so ji všeč ali ne … V Božjih očeh je vsak človek človek, ki ga ima Bog rad in zasluži ljubeče spoštovanje in priložnost.  Če je za časa življenja še razumljiva pestrost stanov in talentov, kar nas sicer ne odvezuje od dela za družbeno pravičnost in življenje po obeh zapovedih, ki sta med seboj enaki (prim. Mt 22,39), pa v nekem danem trenutku »ni več razločka« (prim. Rim 10,12). Vsi se namreč »gremo življenje« in »plešemo s smrtjo« (morda so tudi zato na »slovenskih vratih« naše stolnice upodobljene Hrastovlje, kjer je uprizorjen tako imenovani »mrtvaški ples«).

3. V letu usmiljenja nas sveti oče Frančišek vabi takole: »Živo hrepenim, da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine.« Po moje – revščine vseh vrst: materialne, telesne, čustvene, umske in duhovne.; in vestjo, ki se prilagaja le trenutku in v drugih išče in pričakuje odgovornost, pri sebi in zase pa le pravice.  In nadaljuje: »Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikaže ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali živimo kot njegovi učenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi.« (15)

4. In nadaljuje: »Ko bi se Bog ustavil pri pravičnosti, bi nehal biti Bog, bil bi tak kot vsi ljudje, ki se sklicujejo na izpolnjevanje postave. Sama pravičnost ne zadošča in izkustvo nas uči, da s sklicevanjem zgolj na pravičnost tvegamo, da jo bomo uničili. Zato gre Bog z usmiljenjem in odpuščanjem onstran pravičnosti. To ne pomeni, da razvrednoti pravičnost ali da jo naredi odvečno, nasprotno. Kdor pogreši, mora plačati kazen. Samo da tu ni konec, ampak šele začetek spreobrnjenja, da bi se izkusilo nežnost odpuščanja. Bog ne zavrača pravičnosti. Vključuje jo in presega z višjim dogodkom, v katerem se izkusi ljubezen, ki je temelj resnične pravičnosti. /…/ Ta Božja pravičnost je usmiljenje, ki je podeljeno vsem kot milost v moči smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Kristusov križ je torej Božja sodba nad vsemi nami in nad svetom, ker nam nudi gotovost ljubezni in novega življenja.« (22)

5. V duhu krščanske pravičnosti, dragi bratje in sestre, ki jo krona usmiljena ljubezen, gledamo tudi na lastno zgodovino in na vse, ki so »branili in padli za očetnjavo, ki jim je nasilje treh totalitarizmov vzelo življenje in na vse, ki so ubranili plebiscitarno voljo« in jim ob 25. letnici slovenske samostojnosti  postavljamo pomnik v katedrali našega glavnega mesta.

6. Božji služabnik dr. Anton Strle je dejal, da je Bog našemu narodu pred 25. leti na široko odprl okno svobode in milosti. Ozejevo navdihnjeno Besedo v današnjem berilu lahko razumemo tudi v zgodovinskem kontekst našega naroda. In, če malo zamenjamo nekatera imena, bi se berilo lahko slišalo takole:

»Ko je bil slovenski narod še mlad, sem ga že ljubil in iz ujetosti v spone nesvobode sem ga poklical kakor svojega sina.

Učil sem ga hoditi in jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje.

Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti«

7. Morda se celo upravičeno zdi, da po 25. letih naš narod kaže znamenja počasnega propadanja in da v naši domovini ne vlada demokracija, ampak skupine vplivnih; da v svobodi vidimo le priložnost zase; da temelj naših odnosov niso »vezi ljubezni« ampak vezi »koristolovstva«.

8. Vseeno drži iz iste Besede: »Kako bi te mogel zapustiti? Kako te drugemu izročiti? Čutim s teboj in moje srce se v meni obrača, moja notranjost v meni gori. Ne bom storil po nagibu svoje jeze, ne bom te pahnil v pogibel, zakaj Bog sem in ne človek!«

9. Morda je res čas, da spoznamo, kako je Bog skrbel za nas in kako so mnogi naši predniki skrbeli za žlahtne vrednote naše očetnjave, za domovino in slovensko krščansko kulturo veliko žrtvovali in zanjo tudi umirali, in čas je, da se zopet naslonimo Nanj, katerega srce se sočutno v Njem »obrača«  in za nas »v usmiljenju gori«.

10. V to slovensko družbo smo, kakor smo slišali v evangeliju, povabljeni prinesti tisto, česar drugi ne prinašajo. Če drugi prinašajo sovraštvo, prinesimo ljubezen; če se drugi kitijo z lažjo, prinesimo resnico; če je odlika drugih nesramnost in klevetanje, prinašajmo sproščenost in pozitivnost;  če eni prinašajo le zakonitost, ji mi dodajmo pravičnost, usmiljenje in ljubezen  …

11. Nobena človeška skupnost, ki si kot perspektivo svojega obstoja ne zastavi skupnega dobrega za vse in si kot temelj ravnanja ne zastavi resnice, pravičnosti, usmiljenja in ljubezni, nima lepe in dolge prihodnosti. Drugačnost ravnanja v duhu prebrane Besede je za sleherno družbo nujna. Če delamo le to in tako, kar delajo drugi … v čem je potem še smisel … Tudi pomnik, ki ga bomo po maši odkrili in blagoslovili je narejen v tem duhu …

12. Naj dobri Bog blagoslavlja Slovenijo in prizadevanja vseh njenih prebivalcev za lepoto, resnico, pravičnost, mir in duhovno ter materialno blaginjo.