Jože Plut: »Če zanikamo človeškost žrtvam, zanikamo lastno človeškost.«

Umorjenim in pobitim žrtvah vseh totalitarizmov pripada dostojen grob z imenom in priimkom s pravico do spominjanja, poudarja nekdanji vojaški vikar. V nadaljevanju objavljamo nagovor nekdanjegavojaškega vikarja Jožeta Pluta na spominski slovesnosti ob evropskem dnevuspomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 24. avgusta 2015 obspominski plošči pred veleposlaništvom ZDA v Ljubljani.Spoštovane državljanke in državljaniSlovenije, dragi visoki gostje!Pojdimo v tem razmišljanju kar neposredno vsrčiko problema. Ko govorimo o ljudeh – in vse žrtve, ki se jih danesspominjamo, so prvenstveno ljudje – ko torej govorimo o človeku ter človekovihtemeljnih in neodtujljivih pravicah, o njegovem dostojanstvu, takrat ne smebiti nobenega ovinkarjenja… Če namreč zanikamo človeškost žrtvam, zanikamo lastnočloveškost. Če pa sebe dojemamo kot ljudi, saj v temelju kaj drugega nismo,čeprav bi morda radi bili, potem smo dolžni enako dostojanstvo priznavati vsem– živim ljudem, generacijam pred nami in tistim, ki pridejo za nami. Vsiposamezniki, razredi, skupine, narodi, rase, nosilci filozofskih, religijskih,antireligijskih in ateističnih ideologij, ki so se postavili nad druge ljudi,so postali avtokratski, totalitarni.Vsi ti režimi so na evropskih tleh imeli dvetemeljni značilnosti: 1. zanikali so (krščanskega) Boga in v Bogu utemeljensistem vrednot, dasi so v resnici funkcionirali kot absolutistična religija zmočnim naborom »kvazipoganske« idolatrije. In 2. ustvarili so navidezni razred,raso »pravičnih, moralno, družbeno, politično primernih, neoporečnih« na eni inrazred, skupine in celo narode, ki so bili njihovo nasprotje, so torej bili»rasno, družbeno, politično ali moralno oporečni.« Če rečem preprosto: tisistemi za svoj obstoj nujno potrebujejo (dialektika!) nasprotnika, sovražnika.Če zmanjka sovražnikov, si ga poiščejo tudi v lastnih vrstah. Junaki in herojiteh sistemov postajajo posamezniki, ki so se odlikovali po različnih oblikah bojaproti nasprotnikom totalitarnega družbenega reda. Zato tudi razumemo, datotalitarni sistemi s takimi »junaki« boja proti razrednemu ali rasnemu sovražnikužrtvam ne morejo dopuščati mesta v družbenem spominu, ker se potem njihov idealzruši. Zato tudi razumemo, da so njihove žrtve brez imen, brez zunanjih znakovrazpoznavnosti, velikokrat nage in brez zlatih zob… In vendar: vsak človek ječlovek. Je sin, je hči; je otrok … Vse žrtve teh sistemov, ne samo medvojne inpovojne, so imele očete in matere, brate in sestre, nekatere žrtve so imelemože, druge žene, nekatere so celo v sebi nosile novo življenje. Tu ni ne našihne vaših ne njihovih… In vsi so imeli – pravzaprav IMAJO – ime priimek, letnicorojstva, krsta, birme, poroke…Dva moža mi je bilo dano poznati. ObaSlovenca, dve leti je bilo med njima razlike v starosti. Oba sta se šolala medvojno v Ljubljani, eden na učiteljišču, drugi za mehanika. Takrat se nistapoznala. Oba sta bila domoljuba in oba sta delala proti okupatorju in njegovemutotalitarizmu v Ljubljani. Prvega so aretirali, ko je trosil letake protiokupatorju, ga poslali v taborišče v Italijo, kjer je zbolel in iz bolnišnicepobegnil k italijanskim partizanom. Po vojni se je kot partizan ponosno vrnil domov.Drugi je leta 1943 odšel domov na pogreb svojega brata, ki so ga blizu doma pohudem mučenju ubili partizani, in je potem odšel k domobrancem. Preživel jeVetrinj in Šentvid nad Ljubljano in ko je prišel domov čez nekaj mesecev, jebil tako bolan, suh in neprijetnega izgleda, da ga lastna sestra ni prepoznala,šele ko ja poklical domačega psa po imenu in je le-ta začel prijazno lajati inmu mahljati, mu je verjela, da je njen brat.Prvi je kmalu po vojni kot nekdanji partizandobil službo učitelja v rojstnem kraju tega domobranca, ki pa dolga leta nidobil službe. V nekaj mesecih sta postala najboljša prijatelja. Prvi je kotravnatelj občasno na skrivaj zahajal k maši v svoj rojstni kraj, otroke pa je medpoukom puščal za praznike ministrirati, ker je bila cerkev v neposrednibližini. Z ženo nista imela otrok, njegov prijatelj jih je imel pet. Kot otrocismo včasih naskrivaj poslušali njune zgodbe iz vojnih časov in o žrtvah medvojno in po njej, o zaznamovanosti življenj ljudi v novem sitemu z dvojnomoralo, s karierizmom itd. Zgodilo se je, da je prvi umrl nekdanji domobranec. Takojpo pogrebu je nekdanji partizan zraven groba svojega prijatelja domobrancakupil parcelo in jo plačeval več kot deset let, da so lahko njega, nekdanjegapartizana, pokopali v grob poleg njegovega najboljšega prijatelja – nekdanjegadomobranca. Nasprotnika med vojno sta vojno končala prve dni maja ’45 in živelakot prijatelja; spravljena med seboj od leta 1945, najboljša prijatelja dosmrti, po smrti čakata vstajenja drug ob drugem … Ni naključje, da je njungrob med spomenikom padlih borcev in cerkvijo, na kateri so zapisana imenazamolčanih žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Vsi omenjeniso žrtve …Umorjenim in pobitim žrtvah vseh totalitarizmovpripada dostojen grob z imenom in priimkom s pravico do spominjanja; žrtvam, kiso morale desetletja živeti dvojno življenje, ki niso mogle živeti v skladu ssvojo vestjo, prepričanjem ali vero, kot pravi Splošna deklaracija o človekovihpravicah, pripada vsaj opravičilo s strani države.Pravzaprav so še največje žrtve tisti, ki sose prostovoljno, večina celo ne iz prepričanja, dali v službo totalitarnegasistema. Nekdanji partizan in domobranec, čeprav oba žrtvi, sta si odpustila, sespravila med seboj leta 1945 in oba z veliko mero dostojanstva preživela zadnjitotalitarizem.Klasifikacija posameznikov in skupin, odstranjevanjenezaželenih »elementov« – reduciranje ljudi na »element« (kako nizkotno!),nadzor državljanov, zatiranje svobodnega duha, ustvarjanje družbe dvoličnih inpragmatično sodelovanje posameznikov pri vzdrževanju sistema je povzročiloogromno število neposrednih žrtev, še večje pa je število posrednih žrtev. Če sorodnikineposrednih žrtev, pobitih in umorjenih na vseh straneh pričakujejo le enakoobravnavo žrtev, njihovo pravico do imena, do groba, spominjanja tudi v narodovemspominu, se zdi, da je duhovna in moralna »raztreščenost« posrednih žrtev še hujša…in seveda njihovo breme, ker pri vsakem človeku prej ali slej pride dozavedanja.Globok priklon in iskren spomin vsem s smrtjo zaznamovanimžrtvam totalitarizmov in avtokratskih režimov in spodbuda za nas vse, da nas nebi več izigravali, več delili – Resnica osvobaja. Vse drugo zasužnjuje inustvarja dialektično družbo priviligiranih na eni in družbo tistih, s katerimise manipulira. Človeštvo in vsak človek pa si zasluži resnico ter enakopravnoin pravično obravnavo.

“