Jernej Pavlin: "Zapisi SDS na Twitterju so dejstva"

Problem niso 140-znakovni zapisi Slovenske demokratske stranke. Problem je njihova neosocialistična in totalitarna interpretacija. Ta pa največ pove prav o interpretih samih. Pred časom sem dejal, da je za razumevanje sedanjosti – in posledično za določanje prioritet v prihodnosti – bistven naš odnos do neosocializma in do nedemokratičnih družbenih refleksov. Ne samo odnos političnih strank do obeh pojavov, temveč predvsem odnos civilne družbe, univerz, intelektualcev in medijev. Razprava o zapisih Slovenske demokratske stranke na Twitterju temu pritrjuje.

Razprava namreč, v kateri polemiziramo s twitti SDS, je kakopak dobrodošla. Razprava, ki skozi večinski del medijskega prostora zapise SDS poenostavlja in jih zaradi dnevno-političnih potreb tudi potvarja, pa je v celoti neprimerna. In ni več razprava, temveč propaganda.

SDS namreč objavlja kratke 140-znakovne zapise o aktualnih političnih in družbenih razmerah. Zapisi so dejstva. SDS na primer nikoli ni zapisala, da so protestniki “zombiji”. Zapisali smo, da so “zombiji”: komunistična internacionala, totalitarni simboli, govorica sovraštva in govorica državljanske vojne. Očitno so ta dejstva sporna za organizatorje protestov in za promotorje neosocializma. Se je slovenska družba leta 2013 sposobna poenotiti, da so pozivi v Barbara rov zavržni?

Da govorimo o totalitarnem in nedemokratičnemu refleksu priča tudi globoka tišina večine medijskega prostora, civilne družbe, intelektualcev in politike, ko smo bili priče nezaslišanemu sovražnemu govoru v preteklosti. Nikoli se ni problematiziralo sovražnega govora Iva Godniča, ki je pozival h genocidu z Barbara rovom, Borisa Kobala, ki je nekaj sto tisoč volivk in volivcev v prisotnosti nekdanjega predsednika države Kučana in nekdanjega predsednika SD Cirila Ribičiča, vulgarno označil za “pičko” in kasneje ščuval zoper nekdanjega ustavnega sodnika dr. Šturma, Svetlane Makarovič, ki je dejala, da je državljanska dolžnost sovražiti cerkev, Ranke Ivelja, ki je kristjane preimenovala v katolibane, Boža Repeta s sovražno dražgoško retoriko in še bi lahko našteval.

O našem skupnem odnosu do nedemokratičnih praks bi se bilo potrebno torej veliko pogovarjati. Pogovarjati objektivno. Vprašanje pa je, ali je to danes in v vašem studiu tudi možno. 27. januarja 2012 je vaš novinar Matej Šurc v oddaji Labirinti sveta predsednika vlade Janeza Janšo enačil s Hitlerjem. Pred tem ga je imenoval “bebec”, obenem pa kot soavtor novinarske peticije 571 v njej zapisal, “da utegne biti predsedovanje Slovenije pod vodstvom Janeza Janše nevarnost za prihodnost Evropske unije.” Težko je govoriti o objektivnosti, če eden izmed vodilnih notranjepolitičnih novinarjev nacionalnega radia na Twitterju zapiše, da se je na javni tribuni Zbora za republiko zbral “ničev drobižek” prebivalstva.

Problem torej niso 140-znakovni zapisi Slovenske demokratske stranke. Problem je njihova neosocialistična in totalitarna interpretacija. Ta pa največ pove prav o interpretih samih.Izjava je bila objavljena v oddaji Studio ob 17h na radiu Slovenija 1, dne 21. januarja 2013.