Kolikokrat v preteklosti so pristojni iz Zavoda RS za šolstvo opravili strokovni pregled in evalvacijo dela slovenistov in drugih učiteljev po šolah?
Poslanka SDS ne na ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi z neprimernim izborom knjig za domače branje.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
Spoštovani minister!
V eni izmed osnovnih šol v Sloveniji je učiteljica v dveh skupinah za slovenščino v 9. razredu za prvo domače branje letos določila tri knjige, ki niso na seznamu priporočene literature za domače branje v učnem načrtu za slovenščino za 9. razred.
Starši učencev devetih razredov te osnovne šole so v zvezi s temi knjigami izrazili kar nekaj resnih pomislekov in nestrinjanj z izborom.
Na seznamu priporočene literature za domače branje v učnem načrtu za slovenščino za 9. razred je namreč veliko kakovostne literature, zato so starši izrazili nasprotovanje knjigi, ki je bila pred leti že predmet javne razprave in bila dovolj argumentirana, da je bila knjiga »Na zeleno vejo« umaknjena s seznama obvezne literature za Cankarjevo priznanje. Kot neprimerni pa so starši ocenili tudi preostali dve knjigi, ki ju je učiteljica postavila na seznam knjig za domače branje.
Da se ne bi pogovarjali na pamet in zgolj ob nekaj odlomkih iz knjig so nekateri starši knjige tudi prebrali. V knjigi »Na zeleno vejo« je namreč po besedah staršev izredno veliko nespoštljivega govorjenja in obnašanja, uporaba nasilja pa je opisana kot nekaj povsem normalnega, noben junak pa zaradi tega nima nobenih negativnih posledic. V knjigi je odnos do deklet in žensk, ki jih fantje vidijo predvsem kot sredstvo za zadovoljevanje svojih želja, tudi z zlorabo alkohola za opijanje deklet, da se pri njih laže doseže želeni cilj. V knjigi je to nekaj najbolj naravnega in normalnega. Prav tako je problem rednega opijanja in kajenja ter zloraba prepovedanih drog v knjigi prikazan kot nekaj povsem normalnega in vsakdanjega. Sporočilo knjige je, da se s poštenim delom ne da »priti na zeleno vejo« in se je za to nujno treba oprijeti goljufanja države in dvomljivih storitev. V knjigi pa je veliko tudi pornografsko obarvanih prizorov.
V knjigi Ledene magnolije je obravnavana izredno zahtevna tematika pedofilije, spolnih zlorab, alkoholizma, razpada družine ter izjemno hude oblike fizičnega in psihičnega nasilja, opremljene z vulgarnim besednjakom, kar predstavlja celo za odraslega človeka psihično naporno branje tovrstnih prizorov, nanizanih drug za drugim. Gre za težke probleme, ki so žal prisotni v današnji družbi, a terjajo zelo tenkočuten pristop. Roman Ledene magnolije odpira številne težke teme, ki terjajo precej obširno obravnavo, da jih 14 letnih sploh lahko prebavi.
V knjigi »Gospodična Nihče« pa je že spremna beseda k sami knjigi dovolj jasna, da bi na njeni podlagi učiteljica morala ugotoviti, da knjiga ni primerna za osnovnošolce: »Psihološko socialni roman Gospodična Nihče samo pogojno uvrščamo med mladinske romane, saj pogumno vpeljuje in s tem detabuizira teme, ki v mladinski literaturi še pred časom niso bile posebej dobrodošle: lezbični odnosi, prezgodnja telesna ljubezen, posilstvo, psihične bolezni, samomorilnost med mladostniki itd … in kot takšen meri daleč onkraj mladinskih romanov.« (povzeto po spremni besedi k romanu Gospodične Nihče, Alenka Urh). Tudi ta roman je v domovini (Poljska) povzročil vihar navdušenja na eni in neodobravanja na drugi strani. Gre za obsežno 451 strani, zelo kompleksno in večplastno literarno delo. Učenci, ki to knjigo že berejo, branje knjige doživljajo stresno in jim povzroča stiske, saj knjigo doživljajo kot srhljivo, in komaj čakajo, da pridejo do konca. Učenci bodo že zaradi obsežnosti zadnje knjige verjetno izbrali krajši knjigi in najbolj neprimerni za njihovo razvojno obdobje.
Predpisovanje branja takih knjig so starši šole ocenili za nasilje nad otroki in izrazili pričakovanje, da bodo v prihodnje vse knjige za domače branje izbrane s seznama priporočene literature za ta namen in da se ne bo več izbiralo knjig, katerih obvezno branje je lahko v nasprotju z vzgojo v družinah oziroma standardi dostojne kulture, ki bralca bogati.
Šola mora v skladu s področno zakonodajo omogočati učencem in dijakom spodbudno okolje in v izvajanju kurikula slediti razvojni stopnji učencev in dijakov. Ob tovrstnih primerih pa lahko opazimo, da temu ni tako. Zapisan primer domačega branje po mojem mnenju lahko predstavlja kršitev načela primernosti razvojne stopnje v osnovni šoli.
Zato vas sprašujem:
1. Kdo in v kolikšni meri strokovno nadzoruje aktive slovenistov po šolah?
2. Kolikokrat v preteklosti so pristojni iz Zavoda RS za šolstvo opravili strokovni pregled in evalvacijo dela slovenistov in drugih učiteljev po šolah?
3. Kako načrtuje omenjeni zavod strokovni nadzor v šolah nad izvajanjem predpisanega kurikula?
4. Koliko strokovnjakov na Zavodu RS za šolstvo izvaja nadzor nad poukom slovenščine? Kakšni so rezultati preteklih nadzorov, kakšna je evalvacija?
5. Ali kot minister zagovarjate ta izbor knjig, če da, zakaj in če ne, zakaj menite, da ni primeren?
