Jelka Godec: Kako bo minister za zdravje Šabeder reševal direktorja UKC LJ Šabedra z izgubo?

Koalicija bo danes za novega ministra za zdravje ter novega ministra za okolje in prostor potrdila Aleša Šabedra in Simona Zajca. V poslanski skupini SDS obeh kandidatov ne bomo podprli, stališče pa je predstavila poslanka Jelka Godec.

V nadaljevanju objavljamo celotno stališče.

Danes reciklirana vlada v dobraga pol leta menja že tretjega in četrtega ministra. Po Bandelliju in Prešičku sta na vrsti Leben in Fakin. Prva dva so odnesle grožnje in mobing zaposlenih, tretjega maketa, zadnjega pa menda osebni razlogi oziroma zdravstvene težave. Na tem mestu sicer Fakinu želim vse dobro, ironično pa je, da ministra za zdravstvo odnese kašelj. Bil je 13. minister s polnimi pooblastili. Državni zbor je 13. septembra 2018 imenoval 13. Vlado Republike Slovenije in 13. ministra za zdravje s polnimi pooblastili. Zdi se, da se slovenskega zdravstva že okoli 10 let drži prekletstvo številke 13.

Po besedah kandidata za ministra za zdravje in nekaterih članov odbora za zdravstvo, konkretneje predstavnikov LMŠ in SAB, je slovensko zdravstvo na zavidljivi, skorajda odlični ravni. Seveda je bila po njihovem tudi predstavitev kandidata za ministra za zdravje Aleša Šabedra zelo dobra, vsebinsko polna, z več ukrepi.Na drugi strani smo slišali kritike in predloge, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti v slovenskem zdravstvu, s strani SMC in SD, danes tudi DeSUS. Nekateri so v svojih razpravah po štirih letih doživeli razsvetljenstvo, katere predloge vse so v preteklih štirih letih podprli, zaradi katerih danes v zdravstvu vlada nered. Zdi se, kot da danes niso v vladi, predsednik vlade pa se bo moral kar potruditi, da bodo vsi prebrali koalicijsko pogodbo, ne le Kordiš. S koalicijsko pogodbo je očitno tako ali tako križ. Kandidat za ministra jo vidi celo kot pogodbo, če bi šlo kaj narobe.

Zaslišanje za ministra je trajalo kar osem ur, vprašanj je bilo veliko in tudi to dokazuje, da gre v slovenskem  zdravstvu pa že res skoraj vse narobe, zato bo moral kandidat za ministra hitro preučiti koalicijsko pogodbo. Ne vem pa, če bo kaj pomagalo, saj smo na zaslišanju slišali izjave v stilu LMŠ in SAB: diagnoza slovenskega zdravstva je, »vse je BP«, sicer z manjšimi odkloni, zdravljenje se bo »določilo po posvetu«. Za t. i. hearingu smo ponovno smo izvedeli, koliko denarja se namenja v zdravstveno blagajno – če ga je dovolj ali ne, je očitno zimzelena tema – kje so nevralgične točke slovenskega zdravstva, katere zakone je potrebno spremeniti, ampak na koncu koncev smo pa po besedah nekaterih »pravi asi«, saj za denar, ki ga dajemo v zdravstvo, imamo eno izmed boljših sistemov in, skorajda, bi se morali sosedje Avstrijci zgledovati po nas; da o pohvalah Črnogorcev po obisku UKC Ljubljana ne govorim.

V uvodnem nagovoru je kandidat za ministra dejal: »Ob vodenju Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani naj bi spoznal kompleksnost slovenskega zdravstvenega sistema in videl tiste nujne ukrepe, ki jih naj bi jih potrebovali vsi, bolniki, zdravstveno osebje, medicinsko osebje, zavarovalnice, cel sistem, če želite. Obstoječi sistem potrebuje spremembe.« Nadaljeval z  znano krilatico o zadovoljnih bolnikih, javnem zdravstvu za vse in dodal: »zdravstvo ni ne levo ne desno. Zdravstvo mora biti prioriteta, tudi ne sme biti interesno.« 

Zato smo pričakovalo obetajoče nadaljevanje, doživeli pa hladen tuš. Kajti postavljena je bila prava diagnoza, nered v slovenskem zdravstvenem sistemu, in nakazani ukrepi za uspešno zdravljenje. Postavljen je bil prvi korak oziroma ukrep za začetek uspešnega zdravljenja, to je konsenz na področju politike. Poenotenje na točki zdravstva in spoznanje, da lahko le s skupnim konsenzom, kot je bilo, recimo, na Danskem, Nizozemskem začnemo z uspešnim zdravljenjem. Kot pri bolniku – če ne sodelujejo zdravniki, bolnik, svojci in zunanje okolje je ozdravitev veliko težja, včasih nemogoča. Glede na odgovore kandidata in na trenutke užaljene cinične reakcija lahko rečemo, da bo težko s tem konsenzom. Sicer pa niti ni veliko od njega odvisno. Tukaj je predsednik vlade, ki bi moral biti povezovalec pa žal temu ni tako.

Drugi ukrep za uspešno zdravljenje bi bil odprava monopola na področju zavarovalnic in končno določitev okvira osnovnih pravic in vsega, kar spadaj zraven. Izvijanje z odgovori na vprašanje glede zavarovalnic, splošnega dogovora in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bilo prava umetnina. V osmih urah smo slišali, lahko rečem, le en korekten odgovor, to pa je, da odgovora, ali je za ukinitev dopolnilnega zavarovanja ali ne, ne more podati, ker bi bilo to od njega neodgovorno, saj ni dovolj jasno kje oziroma kako naj bi ta ukinitev potekala v smislu, kje dobiti nadomestna sredstva. Koalicijska pogodba pa govori o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, zato bo ta debata za zaprtimi vrati »Veličastnih 6« zelo zanimiva. Kdo bo zmagovalec, bo jasno septembra, ko je po sporazumu z Levico datum, ko naj bi nov zakon oziroma zdravstvenem varstvu in zavarovanju končno prestavili iz pisarniških miznih predalov na mizo in pred javnost.

Tretji ukrep za uspešno zdravljenje je transparentna poraba javnega denarja ali če želite končno vzpostavitev javnega zdravstva, kot se temu reče. Javni denar, denar davkoplačevalcev naj sledi bolniku. Naj zdravstvene dejavnosti za javni denar oziroma javno službo opravljajo ali javni zavodi ali koncesionarji ali zasebniki. Bolnik želi čimprejšnjo in kakovostno obravnavo. Želi, da se ga obravnava, kot tistega, ki toliko in toliko let vplačuje v zdravstveno blagajno. Ne želi ob tem še plačevati zasebne obravnave. Želi storitve, ki so vračilo za vplačane prispevke. In če je to v javnem zavodu ali pri koncesionarju ali pri zasebniku, je popolnima vseeno. Javno službo naj opravljajo vsi tisti, ki izpolnjujejo vse pogoje po zakonu in jo opravljajo tisti, ki so kakovostni. Naj se že enkrat objavi, katere bolnišnice so najboljše glede na svoje storitve, katere klinike so najboljše, kateri oddelki so najboljši in kateri zdravniki so najboljši.

A danes je jasno, da ne gre več za javno zdravstvo. In ko kandidat za ministra govori, da bo ohranil javno zdravstvo, zlorablja to besedno zvezo. Ohranil bo, namreč, solidarno državno zdravstvo. Ohranil bo centralizirano državno zdravstvo, za zdravnike in medicinske sestre prenormirano državno zdravstvo, zdravstvo, ki izgublja pomen Hipokratove prisege. Ohranil bi rad zavarovalniško monopolno državno zdravstvo in državno zdravstvo, ki je učinkoviti na podlagi nekih analiz, strategij, zapisov v statističnih podatkih. Še naprej pa bo dajal občutek državljanov, da je v sistemu premalo denarja, da je naše zdravstvo uspešno in da so dolge čakalne dobe le iluzija. 

Simptome nereda v zdravstvu, kot so čakalne dobe, odhodi zdravnikov iz sistema, odhodi medicinskih sester, odpovedi družinskih zdravnikov ne bomo rešili z lepimi besedami kandidata za ministra ne z besedami, da je zdravje največja vrednota in da se varuje javno zdravstvo. Ne bomo ga rešili s strategijami, ne z analizami.

V nasprotju s Fakinom si je kandidat za ministra Šabeder pustil časa dve leti. Toliko je namreč po njegovem mnenju potrebno, da z dvigom produktivnosti na nekaterih področjih omejimo naraščanje čakalnih dob in se bomo lahko začeli pogovarjati o zmanjšanju le-teh. Dodatni dve leti mrtvega teka?

Konkretnih odgovorov za sistemske rešitve tako opevanega javnega zdravstva, bolje rečeno državnega zdravstva, nismo slišali. Smo pa slišali za nov davek – davek na zdravstvo. Kaj naj bi to pomenilo, ne vemo, ker nismo dobili odgovora. Čakamo torej na zakonsko opredelitev tega novega davka, lahko da bodo plačevali več tisti, ki so zdravi, ali pa tisti, ki so bolni.

Simptomi nereda v zdravstvu, boste rekli niso od danes, da so od včeraj.  Mogoče res, ste pa v  koaliciji z izbiro ministrov pripomogli k širjenju bolezni. Sprejeti zakoni v prejšnjem mandatu so stanje spravili do absurda, do izbruha bolezni. Dokončni izbruh pa prinašajo menjave ministrov ter vedno novi koncepti in videnja reševanja problemov v zdravstvu.

Danes bo koalicija šestih potrdila 17. ministra za zdravje, drugega v tem mandatu mandatu.

V SDS kandidata, ki je bil do danes direktor UKC Ljubljana, ki v enoletnem sanacijskem planu za 2018 ni uspel doseči načrtovane izgube 15 milijonov evrov, ampak ta izguba ostaja čez 23 milijonov evrov, ne bomo podprli. Vprašanje za ta denar je, kako bo sedaj minister Šabeder reševal direktorja Šabedra z izgubo.

Ne bomo podprli kandidata, ki je vodil UKC Ljubljana v času, ko so program otroške kardiologije zapuščali in zapustili slovenski kardiologi ter ostaja pod vprašanjem kontinuiteta izobraževanja študentov Medicinske fakultete in mladih specializantov na področju otroške kardiologije.

Ne bomo podprli kandidata, ki je odrekel podporo svojemu zaposlenemu zdravniku raziskovalcu, ki je za svojo ekipo raziskovalcev ob odpovedi na javnem razpisu Agencije za raziskovalno dejavnost želel iskati pravico na sodišču.

Ne bomo podprli kandidata, ki bo še naprej ščitil državno zdravstvo, monopole in centralizem v zdravstvu.

In ne bomo podprli kandidata, ki se mora o veliko zadevah še podučiti in prebrati, kot je, recimo, pismo mladih zdravnikov predsedniku vlade, čeprav je v njegovi ustanovi veliko mladih zdravnikov in bi pričakovali, da njihove probleme vsaj površinsko pozna. 

KANDIDAT ZA MINISTRA ZA OKOLJE OKOLJE IN PROSTOR

Naslednji, ki čaka, da danes dobi glasove koalicije šestih, je kandidat za ministra za okolje in prostor Simon Zajc. Ponedeljkovo predstavitev na matičnem odboru je začel z napovedjo kontinuitete dela odstopljenega ministra Lebna in obljubo o konkretnosti v svojih načrtih. Največ konkretnosti je bilo zaznati pri predlogih, ki so bili v minulega pol leta že pripravljeni ali zastavljeni. Vendar pa je bilo očitno, da kandidatu manjka prepotrebno znanje s področja, za katerega kandidira, ob tem pa ni bilo videti, da se zaveda širine problemov, s katerimi se bo moral soočiti.

V poslanski skupini SDS menimo, da bodo napovedani popravki gradbene in prostorske zakonodaje zgolj lepotni popravki, ki ne bodo bistveno izboljšali ugotovljenih problemov, kot so dolgotrajno umeščanje v prostor, diskriminiranje domačih gospodarskih subjektov v primerjavi z izbranimi tujimi investitorji, izigravanje prostorske zakonodaje, pridobivanje uporabnih dovoljenj, gradbena dovoljenja za sicer manj zahtevne gospodarske objekte …

Tudi v ustanavljanju novih agencij ne vidimo dodane vrednosti, saj se takšno početje pogosto izkaže za potezo, ki omogoča parkiranje manj uspešnih strankarskih kadrov. V konkretnem primeru ministrski kandidat napoveduje ustanovitev Agencije za upravljanje s praznimi stanovanji, s čimer bi spodbudil oddajo praznih stanovanj v zasebni lasti, ker da bodo lastniki na ta način bolj varno poslovali. Namesto da bi opravil svoje delo in uredil zakonodajno pravno okolje v Sloveniji na način, ki bi sam po sebi omogočal varno poslovanje in spodbujal oddajo stanovanj, bi kandidat ustanavljal agencijo, ki bi se s tem ukvarjala. Čista birokratska miselnost, ki je v Slovenski demokratski stranki ne moremo podpreti. Predpisov in zakonov imamo v Sloveniji dovolj, čas je, da to birokratsko džunglo smiselno uredimo. Da na področju okolja in prostora z zakoni ščitimo tisto, kar je potrebno ščititi in ne omogočamo izrabljanja zakonodaje v primerih, ko to ni potrebno.

Kandidat napoveduje ambiciozen cilj brezogličnosti do sredine stoletja, obenem pa ne pove, iz katerih virov bomo pridobivali energijo. Hidro in vetrne energije očitno ne bomo izkoriščali, saj je vetrnic zgolj za vzorec, HE ne bi gradil, TEŠ v ta koncept ne spada, nuklearna elektrarna naj bi delovala do leta 2043. Polna usta okoljskih krilatic, a malo konkretne vsebine, bi lahko rekli. 

Ker Slovenija potrebuje okoljskega in prostorskega ministra, ki bo razumel potrebe prihodnosti in težave sedanjosti, ki bo imel posluh za stroko ne za interese, ki ne bo ujetnik političnega kupčkanja in lobijev ter bo avtoriteta na svojem področju, v SDS Simona Zajca za ministra za okolje in prostor ne moremo podpreti.