Javna tribuna Strokovnega sveta SDS o slovenskem zdravstvu

Strokovni svet SDS je predstavil nekatere trenutno najbolj pereče probleme slovenskega zdravstva in predloge rešitev zanje. Strokovni svet SDS je predstavil nekatere trenutno najbolj pereče probleme slovenskega zdravstva in predloge rešitev zanje. Predsednik Strokovnega sveta SDS Janez Janša, predsednik Odbora za zdravje dr. Andrej Bručan, dr.Mićo Mrkaić, dr. Marko Bitenc, dr. Darko Žiberna, Miran Strah, dr. France Cukjati, Jelka Černivec in prof.dr. Marko Kranjec, so predstavili nekatere trenutno najbolj pereče probleme slovenskega zdravstva in predloge rešitev zanje. Predsednik Strokovnega sveta SDS Janez Janša je po krajšem uvodnem nagovoru predal besedo predsedniku Odbora za zdravje dr. Andreju Bručanu. Ta je izpostavil odsotnost vizije razvoja celovite zdravstvene politike in destabilizacijo finančnega sistema zdravstva kot dva temeljna problema slovenskega zdravstva, ki sta nastala zaradi krize vodenja v preteklih štirih letih. Omenjena problema povzročata vse večje nezadovoljstvo porabnikov zdravstvenih storitev in nezaupanje v izvajalce zdravstva, kar zmanjšuje tudi ugled zdravstvenih delavcev. Ker je po mnenju dr. Bručana predlagana reforma sedanjega ministra le predvolilni populistični izdelek brez jasnih rešitev, je predlagal sledeče rešitve: prednostno obravnavanje določenih področij zdravstva (onkološka dejavnost, bolezni srca in ožilja, skrb za posebne skupine in organizacija urgentne službe), priprava strategije razvoja zdravstva za naslednjih osem let, povečanje vlaganj v raziskave, ureditev razmerja med državnim in zasebnim deležem v javnem zdravstvu itd. Dr.Mićo Mrkaić je spregovoril o sistemu financiranja zdravstvenega varstva, ki ima pomemben vpliv na trg dela in na inflacijske pritiske in je obenem odvisen od demografskih gibanj. Trenutni sistem financiranja je neustrezen; treba bi ga bilo temeljito prenoviti in oblikovati dolgoročne narodnogospodarske rezervacije v višini 200 ali 300 milijard tolarjev, s katerimi bomo prebrodili populacijsko krizo, ki nas bo zadela v naslednjih desetletjih. Dr. Darko Žiberna se je osredotočil na bolnišnično zdravstvo. V zvezi s tem je poudaril, da je za izboljšanje njegove učinkovitosti ključnega pomena vodenje z ustreznimi podjetniškimi orodji, ogledalo njegovi kakovosti pa bo držala tudi konkurenca iz drugih evropskih držav. Med cilji za izboljšanje bolnišničnega zdravja je dr. Žiberna navedel: prizadevanje za decentralizacijo in regionalizacijo upravljanja in lastništva bolnišnic, reorganizacijo KC in opredelitev virov financiranja za sekundarno in terciarno zdravstvo itd. Na ta način bi izboljšali dostopnost bolnišničnega zdravstva vsem državljanom in državljankam, dvignili kakovost storitev, skrajšali čakalne vrste in omogočili bolnišnicam hitrejšo modernizacijo. Miran Strah je izpostavil problematiko investicij v zgradbe in opremo v zdravstvu; nove zgradbe slovensko zdravstvo financira pretežno iz proračuna države in občin, opremo pa pretežno iz sredstev amortizacij bolnišnic. Zaradi iztrošenosti opreme je stanje zaskrbljujoče, Ministrstvo za zdravje je velik del sredstev za investicije zaradi neustrezne investicijske dokumentacije pustilo pod oznako ‘neporabljeno’. Miran Strah je za rešitev omenjenih problemov predlagal med drugim natančen pregled programa državnih investicij na področju zdravstva in takojšnje sprejetje normativov za objekte in opremo. Dr. France Cukjati se je osredotočil na problematiko kadrovskih zmogljivosti v zdravstvu. Slovenija je po številu zdravnikov in prilivu mladih kadrov med zadnjimi v Evropi, povprečna starost slovenskega zdravnika pa je najvišja v Evropi. Ker pravice, sredstva in zmogljivosti niso uravnoteženi, čeprav je to naloga zdravstvene politike, imamo daljše čakalne dobe, nezadovoljstvo uporabnikov in več korupcije. Zato dr. Cukjati predlaga dolgoročno načrtovanje zdravniških delovnih mest, ki ga reforma ne predvideva, kratkoročno pa ugotoviti ozka grla kadrovskih zmogljivosti, s finančnimi viri omogočiti dodatne obremenitve deficitarnega kadra in posamezne zmogljivosti dopolniti s prihodom tujin najnujnejših strokovnjakov. Jelka Černivec je spregovorila o pomanjkanju kadra medicinskih sester, ki so – še posebej na oddelkih intenzivne nege, pa tudi drugod – ključni del procesa zdravljenja. Od kar so organizirane v Sindikatu delavcev v zdravstvevni negi, so sicer opozorile nase, stanje pa se še vedno ni bistveno izboljšalo. Zaradi pomanjkanja tega osebja prihaja do prekoračitev delovnega časa, ki ni izplačan kot nadure, čeprav to predpisuje zakonodaja, zaradi preobremenjenosti medicinske sestre ne morejo kakovostno opravljati svojega dela, posledično pa to povzroča nezadovoljstvo pacientov. Černivčeva je na koncu povdarila, da zdravstvene reforme ne moremo doseči, če primanjkuje strokovnih kadrov. Dr. France Cukjati se je v svojem drugem referatu osredotočil na problematiko čakalnih dob. Teh ni mogoče skrajšati le z zakonsko odločbo, kot je v Zdravstveni reformi (Beli knjigi) navedel minister Keber, ampak z vrsto organizacijskih ukrepov: odpravo ozkih grl, razbremenitvijo javne zdravstvene službe, ločevanjem med nujnimi in ne-nujnimi primeri itd. Prof.dr. Marko Kranjec je podal ekonomski pogled na delovanje in financiranje zdravstva. Kritiziral je t.i. vulgarizacijo privatnega sektorja v zdravstvu, ki mu očitajo, da le visoko zaračunava svoje storitve. Na zasebnika je treba po mnenju prof.dr.Kranjca gledati kot na nujnega spremljevalca zdravstvenih storitev. S tem je odprl vprašanje učinkovitosti delovanja javnih zdravstvenih zavodov. Po njegovem mnenju upravljanje, vodenje in mikroorganizacija javnih zdravstvenih zavodov ne delujejo ustrezno in preprečujejo vnašanje podjetniške logike v njihovo delovanje. Ta bi pripomogla k zvečanju kakovosti javnih zdravstvenih zavodov, kakor tudi njihova specializacija in privatizacija. Na koncu je poudaril, da je treba, kot za vsako reformo, tudi za zdravstveno, najprej temeljito analizirati trenutno stanje in doseči soglasje med zdravniki, politiki in izvajalci. Dr. Marko Bitenc je spregovoril o financiranju v sistemu zdravstvenega varstva in nato še o zasebni pobudi v zdravstvu. V zvezi s financiranjem je povedal, da je cilj vseh evropskih sistemov zdravstvenega varstva zagotoviti dostop do pravic vsem državljanom in državljankam. Opozoril je na neučinkovitost in dolgotrajnost partnerskega dogovarjanja, ki je posledica zakonsko nedorečenega postopka in slabo opredeljenih pooblastil izvajalcev zdravstvenih storitev. Prav tako niso še odpravljene razlike v preskrbljenosti prebivalstva z določenimi programi zdravstvenih storitev po regijah, manjkajo pa tudi vzpodbude za delo zdravnikov in zdravstvenega osebja. Kot rešitve je dr. Bitenc med drugim navedel: sprejetje strategij za stabilizacijo financiranja sistema in regulacijo trga prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Dr. Bitenc se je na koncu zavzel tudi za zasebno pobudo na vseh ravneh sistema, še predvsem v zavarovalništvu. V osnovnem zdravstvu bi bilo treba vzpodbujati zasebno prakso zdravnikov, zobozdravnikov, medicinskih sester in fizioterapevtov ter omogočiti transparenten vstop zasebnega kapitala v javne zdravstvene službe.