Javna tribuna Strokovnega sveta SDS o okolju, prostorski politiki in energiji

Predsednik Strokovnega sveta SDS Janez Janša, predsednik Odbora za okolje, prostor in energijo dr. Milan Orožen Adamič, dr. Anton Jeglič, Marjeta Keršič – Svetel, dr. Boris Gaberščik in dr. Marjan Ravbar so z različnih zornih kotov osvetlili problematiko prostorskega reda in varstva okolja v Sloveniji. Predsednik Strokovnega sveta SDS Janez Janša, predsednik Odbora za okolje, prostor in energijo dr. Milan Orožen Adamič, dr. Anton Jeglič, Marjeta Keršič – Svetel, dr. Boris Gaberščik in dr. Marjan Ravbar so z različnih zornih kotov osvetlili problematiko prostorskega reda in varstva okolja v Sloveniji.Predsednik Strokovnega sveta SDS Janez Janša je po krajšem uvodnem nagovoru predal besedo predsedniku Odbora za okolje, prostor in energijo Dr. Milanu Orožnu Adamiču, ki je spregovoril o potrebi po racionalnejšemu ravnanju s prostorom in okoljem. Slovenija je majhna, a na stičišču različnih kultur in prepletena z raznolikimi pokrajinami, kar dodatno prispeva k zapletenosti ravnanja s prostorom. Ker so naravni viri neenakomerno porazdeljeni in količinsko ter kakovostno omejeni, je treba z njimi skrbno gospodariti in jih primerno varovati. Treba je oblikovati vizijo, ki ji ne bo mogoče očitati interesov liberalnega kapitalizma in s katero si bo prizadevala za ustvarjanje sožitja z naravo in uravnoteženih smotrnih posegov vanjo. Aktualna vlada v številnih primerih dokazuje, da teh temeljnih dejstev ne razume (ravnanje s Triglavskim narodnim parkom in razprave okrog Volovje rebri), kar je še posebej zaskrbljujoče, ker bo v prihodnosti z večjim vlaganjem tujega kapitala v Slovenijo, omenjenih problemov še več. Prav tako je družbeno škodljivo izogibanje Ministrstva za okolje, prostor in energijo vsakršnim javnim razpravam, preden te privedejo do oblikovanja novih zakonov. Zato bi bilo treba po mnenju dr. Orožen Adamiča vključiti v analizo problemov okolja raziskovalne ustanove, ki so doslej delovale le delno, saj so večino obstoječih dokumentov pripravile strokovne službe pristojnega ministrstva, ki bi morale biti zadolžene predvsem za administrativne naloge. Dr. Anton Jeglič se je osredotočil na področje energetike in okolja; opozoril je na kritično onesnaženost vode, zraka in zemlje, ki jih ogrožajo intenzivna kmetijska proizvodnja, industrija, promet, predelava odpadkov, genetske manipulacije, ogljikov dioksid in dušikovi oksidi, tobak, pesticidi, sevanje (v zadnjem času tudi mobilni telefoni) idr. Zaradi tolikšne neodgovornosti do okolja je ogrožen človek in njegova naravna in kulturna dediščina. Ker smo načeli naravno ravnotežje, nam grozijo klimatske spremembe (topla greda), pospešeno zmanjševanje plasti ozonske zaščite itd. Za izboljšanje kritičnega stanja bi bilo treba dosledneje vlagati v obnovljive energetske vire in ne le v neobnovljive (nafta, premog), vlada pa bi morala sprejemati odločitve na podlagi kakovostnih podatkov o stanju na področju tehnologij (analiza varnosti in tveganja). Marjeta Keršič – Svetel je izpostavila problematiko ohranjanja naravne dediščine pri velikih naložbenih posegih v prostor. Skrb za ohranjanje naravne dediščine, ki je v Sloveniji tesno povezana s kulturno, pomeni tudi zavzemanje za ohranjanje biotske pestrosti (vključujejo jo številni mednarodni dokumenti – Konvencija o ohranjanju biotske pestrosti, Bernska konvencija, Konvencija o svetovni dediščini človeštva idr)., za zagotavljanje zdravega življenjskega okolja, naravna dediščina pa je tudi podlaga za razvoj naravi prijaznih oblik turizma. Keršič-Svetelova je v zvezi z načrtovanjem obsežnejših posegov v prostor (na primer pri gradnji energetskih objektov) poudarila potrebo po predhodni analizi energetskih (z)možnosti Slovenije in po upoštevanju ohranjanja naravne dediščine in strokovne presoje ranljivosti prostora. Več bi bilo treba vlagati v pridobivanje energije iz obnovljivih virov (sončna, vetrna, geotermalna energija), predvsem pa si – kljub bogati naravni dediščini – Slovenci ne bi več smeli dovoliti takšne potratnosti. Dr. Boris Gaberščik je izpostavil pomankljivosti obstoječe prostorske politike; sedanja oblast ne obvladuje razvojnih procesov v prostoru, zakon o urejanju prostora je nedorečen, nacionalna prostorska politika še sedaj ne vsebuje urbane politike, ki postaja tudi v EU vse pomembnejša, stanovanjska prostorska politika je neperspektivna – stanovanjska območja zasedajo 70 odstotkov mestnega prostora, zemljiška politika pa omogoča klientelizem in korupcijo. Po mnenju dr. Gaberščika je neaktivna tudi javna lokacijska politika – ima neustrezen odnos do varovanja kulturne krajine in ovira regionalno prostorsko planiranje. Dr. Gaberščik se zato zavzema za javno odgovornost politikov za prostorski red v državi, za regionalno strukturno politiko, za reformo prostorske zakonodaje in oblikovanje državljanom prijaznejše stanovanjske politike. Prav tako zagovarja uvedbo novih pristopov k varstvu in načrtovanju kulturne krajine, aktivnejšo lokacijsko politiko ter reformo znanosti in izobraževanja za prostorski red in razvoj. Dr. Marjan Ravbar se je osredotočil na vprašanje vzpostavitve regij za učinkovitejši prostorski razvoj Slovenije. V tako raznoliki državi, kot je Slovenija, so možnosti oblikovanja pokrajin omejene. Reforma lokalne samouprave je vzpodbudila nastanek številnih novih občin. Njihov razvoj je tako prepuščen posameznim lokalnim strukturam, kar se odraža v odsotnosti kordinacije na regionalni ravni; čutiti je odsotnost institucionaliziranih služb, povečuje se razkorak med državo in lokalnimi skupnostmi, centralizacijskim težnjam se postavljajo po robu lokalni interesi, kar škoduje državi in občinam. Temeljni namen regionalizacije in decentralizacije je preprečevanje razvojne neusklajenosti regij in približevanje dejanskim potrebam ljudi in okolja, kar pri centralizirani ravni upravljanja ni mogoče. Potreba po decentraliziranih enotah se veča z ekonomskim napredkom, s stopnjo urbanizacije, z naraščanjem regionalnih neusklajenosti z raznolikostjo okolja ter s povpraševanjem po lokalnih dobrinah in storitvah javnega značaja. Nina Orel predstavnica za stike z javnostmi Strokovnega sveta SDS