Javna predstavitev mnenj o zakonu o medijih

V sredo, 8.3.2006, je v Državnem zboru RS v okviru Odbora za kulturo, šolstvo in šport potekala javna predstavitev mnenj o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih. Svoja mnenja in stališča so med drugim predstavili vlada, minister za kulturo g. Vasko Simoniti, predsednik Odbora za kulturo, šolstvo in šport, mag. Branko Grims, poslanca Miro Petek in Jožef Jerovšek, in zainteresirana javnost. (nelektorirano) Dr. Vasko Simoniti: Torej današnja javna razprava, ki jo je sklical Odbor za kulturo, šolstvo in šport državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih naj bi oziroma bo skušala predvsem odgovoriti na vprašanja, ki so vsebovana v samem povabilu na javno razpravo. Dovolite pa, da najprej povem pot, ki je bila do danes, do sedaj prehojena v zadnjem letu in hkrati seveda opozorim na cilje in poglavitne rešitve, ki jih ponuja predlog zakona. Ministrstvo za kulturo je 18. julija 2005 objavilo besedilo izhodiščnih tez za javno razpravo v zvezi z osnutkom Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih na svojih spletnih straneh in ga 20. julija 2005 predstavilo širši strokovni javnosti, ki je svoje pisne predloge in pripombe lahko posredovalo do 18. avgusta 2005, vendar je Ministrstvo za kulturo sprejemalo pripombe in predloge še do konca septembra tega leta. Torej 2005. Na Ministrstvu za kulturo smo prejeli pripombe in predloge različnih predstavnikov zainteresirane javnosti, Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornice Slovenije in Strokovnega združenja radijskih in televizijskih programov posebnega pomena pri Gospodarski zbornici Slovenije, informacijskega pooblaščenca, Agencije za pošto in elektronsko komunikacijo, Direktorata za elektronske komunikacije, Društvo novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, Mirovnega inštituta, Združenja SAZAS, Društva slovenskih skladateljev, Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, Združenje kabelskih operaterjev, Sindikata glasbenikov Slovenije, RTV Slovenija, Združenja neodvisnih produkcijskih in video produkcije, Kregar, Infonet medije, Produkcije Plus, Radio Triglav, Radio Kobarid, Gorenjski glas in tudi s strani nekaterih drugih posameznikov. Še posebej smo povabili nekatere posameznike, da posredujejo svoje pripombe in predloge. Od kar je bil predlog zakona objavljen na naši spletni strani in je bila tudi pripravljena tiskovna konferenca, je bilo organizirano srečanje tudi z zainteresiranimi na Ministrstvu za kulturo, bilo je napisano že vrsto člankov, bilo je na javni RTV Slovenije že tudi organizirano soočanje različnih mnenj. Ministrstvo za kulturo je predvsem upoštevalo pripombe, ki so se nanašale na področja, ki so bila predvidena že v izhodiščih predloga sprememb in dopolnitev zakona. Dodatno pa je upoštevalo še pripombe, ki so se nanašale na področje zaščite otrok in mladoletnikov in pravice do popravka in odgovora. Delno in smiselno so bile upoštevane pripombe večine tistih, ki se jih nanaša na področje izhodišč v predlogu sprememb in dopolnitev zakona o medijih. Neustrezne pripombe pa so bile pripombe, ki niso bile predvidenev izhodiščih predloga sprememb in dopolnitev zakona o medijih. Večkrat je bilo tudi koalicijsko usklajevanje, ki je potekalo v januarju letošnjega leta. Že pred tem je potekalo tudi medresorsko usklajevanje, ki je bilo seveda po običajni proceduri in je seveda pripeljalo do usklajenega predloga, ki je danes pred nami. Dovolite, da predstavim predlaganespremembe in dopolnitve, ki imajo seveda te predlagane spremembe in dopolnitve naslednje temeljne cilje. Prvič. Zagotavljanje pogojev za pluralnost v medijih z vzpostavitvijo financiranja programskih vsebin medijev, potem zaščita otrok in mladoletnikov, varstvo slovenskega jezika in slovenske glasbene ustvarjalnosti, usklajevanje s pravnim redom Evropske unije, usklajevanje s spremembami zakonodaje s področja telekomunikacij, natančnejša opredelitev nalog agencije za pošto in elektronske komunikacije, natančnejša opredelitev nalog agencije za pošto in elektronske komunikacije, natančnejša opredelitev nalog agencije za pošto in elektronske komunikacije, natančnejša opredelitev nalog sveta za radiodifuzijo, uskladitev z zakonodajo, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, uskladitev z zakonodajo, ki ureja avtorske in sorodne pravice in uskladitev kazenskih določb z zakonom o prekrških, ter seveda sprememba in dopolnitev kazenskih določb zaradi predlaganih sprememb materialnopravnih določb zakona o medijih. Z dosego prvega cilja, torej zagotavljanje pogojev za pluralnost v medijih sta predvidena dva mehanizma financiranja programskih vsebin medijev, katerega naloge bodo usmerjene predvsem v zagotavljanje pluralizacije in demokratizacije v medijih, ter izboljšava za sistem podeljevanja soglasij za pridobitev več kot 20 % deleža v izdajateljih medijev in sicer, na način, da so v proces pritegnjene tudi vladne institucije s področja varstva konkurence in nadzora nad trgom vrednostnih papirjev. Predlog za izdajo soglasij izhaja iz zelene knjige o zaščiti medijskega pluralizma, ki jo je 21. maja 2003 pripravila evropska komisija in iz načela sodišča Evropske unije na podlagi katerega je sprejelo vrsto odločitev, da so zaradi ohranjanja medijskega pluralizma opravičene omejitve nekaterih temeljnih pravic. S sprejemom predlaganih rešitev bo omogočen boljši nadzor nad koncentracijo v medijskem prostoru v Republiki Sloveniji, ter vzpostavljeni mehanizmi za zagotavljanje večje pluralnosti v medijih. K predlagani vrsti instrumentov spadata v okviru ukrepov za zagotavljanje medijskega pluralizma, ki ga državam članicam priporoča Svet Evrope v priporočilu številka R99/1 odbora ministrov sveta Evrope, državam članicam v zvezi z ukrepi za podporo medijskega pluralizma. Pri financiranju programskih vsebin medijev gre za optimizacijo trenutno uveljavljene sheme, kakor jo pozna sedanji zakon o medijih, torej podporo programskih vsebin medijev in razvoja njihove tehnične infrastrukture preko javnih razpisov na podlagi javnega interesa, ki se trenutno izvajajo v okviru Ministrstva za kulturo. Dosedanje namena zagotovitve pluralnosti vsebin v medijih, ki je v javnem interesu bo preko enotnega urejenega financiranja programskih vsebin medijev precej lažje in preglednejše. V okviru strokovne komisije, ki bo ministru predlagala razdelitev sredstev v okviru letnih razpisov, ne bodo več mogli sodelovati ljudje, ki so interesno povezani z odločitvami te komisije. V okviru financiranja programskih vsebin medijev bo poskrbljeno tudi za financiranje radijskih in televizijskih programov posebnega pomena, ki so z odločbo ustavnega sodišča, ki je delno razveljavila 82. člen Zakona o medijih ostali brez stabilnega vira prihodkov. Dejavnost, predvsem pa organiziranost programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega radijskega oziroma televizijskega program ne more soditi v okvir javne službe,kot je namreč znano so vsi programi, ki so pridobili status lokalnega regionalnega ali študentskega programa, zasebna podjetja, kjer torej niso vzpostavljeni zgoraj našteti mehanizmi upravljanja in nadzora s strani javnosti. Torej, tudi financiranje iz RTV prispevka zaradi navedenih razlogov nebi bilo upravičeno. Financiranje radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega regionalnega študentskega programa je mogoče urediti le v okviru financiranja javnega interesa na področju medijev, saj ti programi ob nepridobitnih programih in programih RTV Slovenija, sodijo med programe posebnega pomena za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Javni interes na področju medijev je določen z zakonom o medijih. 4. člen tega zakona določa, da v javni interes na področju medijev sodi uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, našteva potem vse, sodi uresničevanje pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti, ohranjanje Slovenske nacionalne identitete, spodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev, kulturo javnega dialoga, utrjevanje pravne in socialne države in razvoj izobraževanja in znanosti. Zakon v istem členu določa, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju programskih vsebin, ki pripomorejo k uresničevanju javnega interesa. Te podpore bodo enakopravno preko javnih razpisov deležni mediji ne glede na status ali način razširjenja. Glede na določbo ustavnega sodišča in na zgoraj omenjena dejstva je edina možnost, da se financiranje programskih vsebin lokalnih, regionalnih in študentskih programov uredi v zakonu o medijih. Ministrstvo predlaga ureditev financiranja v okviru financiranja programskih vsebin medijev, pri čemer pa zaradi precejšnih proračunskih sredstev, ki so temu namenjena postavlja nosilcem statusa programa posebnega pomena tudi nekatere dodatne obveznosti, ki bodo pripomogle k namenski in kvalitetni porabi javnih sredstev, ki bodo za to namenjena. Na področju podeljevanja soglasij za pridobitev več kot 20 % lastniškega deleža v izdajateljih medijev prihaja z novelo do bistvene izboljšave določili trenutno veljavnega zakona o medijih, saj novela določa pravne posle, ki so sklenjeni brez predhodnega soglasja ministrstva zanične, v zakonih o medijih namreč učinkovita sankcija za nedovoljene lastniški koncentrat trenutno ni natančno določena. Na področju zaščite otrok in varstva mladoletnikov prihaja z novelo poleg zaščite otrok in mladoletnikov, tudi do urejanja okvirnih pravil za javno predvajanje, ponujanje in trženje pornografskih žanrov. Izdajatelji televizijskih programov bi bili na podlagi zakona zavezani sprejeti lastna interna pravila, torej etične kodekse, s katerimi bi opredelili estetske in etične kriterije in pogoje za prikazovanje oddaj in prizorov, ki vključujejo nasilje in seksualnost. V teh pravilih bi morali predvideti tudi notranje pritožbene poti, ki bi jih lahko uporabili nezadovoljni gledalci, ki bi menili, da izdajatelj ni spoštoval zakonskih in notranjih pravil glede objavljanja takšnih prizorov. Gre za samo regulacijske mehanizme, ki pa se s tem, da so obvezni približujejo soregulacijskim mehanizmom. Predlog skuša urejati do pornografskih vsebin tako v tiskanih kot v elektronskih publikacijah, torej za otroke in mladoletnike. Pri elektronskih medijih gre predvsem zato, da je treba pred dostopom do pornografskih vsebin na nek način zahtevati izrecno soglasje za vstop v takšne vsebine oziroma potrdilo, da je uporabnik polnoleten. Pri tiskanih medijih in oglasih pa skuša regulirati dostopnost takšnih vsebin na javnih prostorih, to je v izložbah prodajaln intiska in v samih prodajalnah. Pornografske vsebine naj bi bile torej na zunaj prikrite oziroma razstavljene na tak način, da niso dostopne otrokov in mladoletnikom. Novela vpeljuje v zakon o medijih določilo, da so lahko novi mediji, njihove rubrike oziroma oddaje poimenovane zgolj v slovenskem jeziku, razen slovenske licenčne različice tujega imena, imen v mrtvem jeziku ali v slovenskem narečju. S predlogom zakona se bo na posredni način vzpodbudila tudi ustvarjalnost slovenskih glasbenikov, zaradi večjega deleža oddajnega časa, ki bo na voljo za glasbo slovenskega izvora bo dana možnost predstavitve večjemu številu slovenskih glasbenikov in večjemu številu glasbenih zvrsti slovenskega izvora, kar bo posledično pripeljalo do večje raznolikosti tovrstnih programskih vsebin in tudi do večje kvalitete domačih ustvarjalcev. Novela zakona pripravlja in ponuja tudi pravico do popravka, dopolnjeno. Predlagani spremenjeni členi, ki se nanašajo na pravico do popravka bodo omogočili celovito in dejansko uresničevanje ustavne pravice do objave popravka. Nedvoumno je določeno, da je pravica do popravka vezana na vsebino objave in, da torej oblika objave vsebine v nobenem primeru ne more biti razlog za zavrnitev objav popravka. Jasneje kot do slej je določeno, da pravica do popravka vključuje tudi pravico, da prizadeti navede oziroma prikaže druga oziroma nasprotna dejstva in okoliščine s katerimi spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v obvestilu. Poleg tega spremembe in dopolnitve zakona o medijih z ustrezno dikcijo v slovensko zakonodajo prevajajo določbe direktive o televiziji brez meja, o oprostitvi izpolnjevanja programskih kvot evropske in neodvisne produkcije za izdajatelje programov, katerih program je namenjen za lokalno občinstvo, hkrati vzpostavljajo enakopraven položaj med neodvisnimi producenti iz Slovenije in Evropske unije. Predlog sprememb zakona upošteva spremembo zakonodaje s področja telekomunikacij, ker se s tem poruši most pri izdajanju dovoljenj za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti, se ustrezno spreminja tudi medijska zakonodaja. Novela vsebuje tudi določila, ki so nujno potrebna za začetek digitalizacije radiofuznega oddajanja v Sloveniji, pri čemer nas druge članice Evropske unije že prehitevajo. Delno se spreminja 109. člen Zakona o medijih, ki določa pristojnosti agencije za pošto in elektronske komunikacije v zvezi s strokovno tehničnim nadzorom nad izvajanjem zakona o medijih. Spremembe so bile sicer predlagane s strani agencije in vnesene v predlog novele, ker temeljijo na praktičnih izkušnjah agencije pri izvajanju pooblastil, ki naj bi bilo v popravljeni obliki lažje in bolj operativno. Novi zakon o elektronskih komunikacijah ne pozna več preklica in začasnega preklica, temveč uvaja termin razveljavitve odločbe oziroma dovoljenj, zato se v tem delu odpravlja pravna praznina na tem področju, ki je nastala po objavi novega zakona o elektronskih komunikacijah. Svet za radiodifuzijo je natančneje opredeljen kot neodvisni strokovni posvetovalni organ. Gre za neodvisno posvetovalno telo agencije za pošto in elektronske komunikacije, katera na strokovnem nivoju nadzira izvajanje zakona o medijih. Dosedanja praksa je pokazala, da gre pri delu sveta za radiodifuzijo za telo, ki je predvsem posvetovalno telo, ki torej predvsem daje agenciji pobude, soglasja in mnenja in ne sprejema dokončnih odločitev v upravnem postopku za kar njegova zasnova in sredstva niso primerna. Predlog upošteva, da je bil v času sprejema Zakona o medijih sprejet Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki pa področja ni uredil tudi za novinarje. Predlog sprememb zato predlaga nove določbe o dostopu do informacij javnega značaja in dajanja informacij za medije, predvsem novela vpeljuje v zakon o medijih krajše roke 7 delavnih dni za odgovore na novinarska vprašanja. Roki o zakonu o dostopu do informacij javnega značaja so namreč iz novinarskega stališča predolgi. Četrti odstavek 82. člena se črta, ker je v nasprotju z načelom sprememb in dopolnitev zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Spremembe avtorske zakonodaje določajo obvezno sporazumevanje med avtorji in uporabniki, kar pomeni, da so popusti dogovorjeni neposredno ob pogajanji med avtorji in uporabniki, predvsem glede na konkretno delo, ki ga avtor daje v uporabo. Splošno določanje tarif po novi zakonodaji ne obstaja, torej tudi splošna znižanja niso možna. V zvezi z določbo tega četrtega odstavka 82. člena, ki jo z novelo razveljavljamo je pri ustavnem sodišču sprožen tudi ustavni spor. Zakon o prekrških v prvem odstavku 223. člena določa, da je treba predpise s katerimi so določeni prekrški v 3 letih po uveljavitvi zakona z njim uskladiti. V kazenskih določbah zakona o medijih je višina denarne kazni določena samo s spodnjo mejo zneskov in prvi odstavek 17. člena zakona o prekrških pa določa, da se globa lahko predpiše v razponu ali v določenem znesku. Predlagane spremembe zakona o medijih nalagajo zavezancem nekatere drugačne in nekatere nove obveznosti zaradi česar je treba nekatere kazenske določbe spremeniti in dopolniti. Torej razprava, ki je pred nami, upam, da bo konstruktivna in plodna, da bomo slišali argumente in, da bo odgovorila tudi na vprašanja, ki so postavljena v uvodnem vabilu Odboru za kulturo, šolstvo in šport. Mag. Branko Grims: Zagotovo je stvar, o kateri je bilo največ govora seveda tudi edina stvar, pri kateri je bila ta sicer izredno umirjenja in kvalitetna razprava za hip bolj zaiskrena, vprašanje pravice do popravka. Kako je pravzaprav s to pravico v Sloveniji? Mislim, da najlepše kaže nedavno objavljeno pismo šefa enega od največjih sindikatov v Sloveniji, ki je napisal naslednje. Pozitivno ocenjujemo možnost, da bi se uvedla pravica do popravka tudi v zakonu, se pravi, dejansko te pravice za večino očitno ni, tukaj da smo si okoli tega na jasnem. Uveljavljati pravico do popravka je neskončno težka pot včasih popolnoma neuspešna ne dobiš niti odgovora, če ti kaj objavijo je to že velik uspeh. Samo tisti, ki imajo za seboj pač neko institucijo ali pa kaj podobnega imajo pri tem nekoliko lažjo pot pa s primerom, ki sem ga prej navedel lahko dokumentiram, da tudi oni imajo pri tem včasih nemogoče težave oziroma jim je pravica nedostopna pa če je tisočkrat zapisana v ustavi. Seveda, ustava zavezuje vse in vsakogar, ustava je tista, ki jo moramo spoštovati vsi, mediji zagotovo na prvem mestu. V čem je pravzaprav ta pravica do popravka, zakaj je tak strah pred njo? Zaradi tega veste, ker nad mediji v principu kot vejo oblasti ni nikogar, ne sme tako kot do sedaj kot je bilo recimo pokazano s tistim pismom – dragi Tone, dragi Borut – ne sme več politika obvladovati medijev, nikoli več. Tista kontrola, ki pa je tudi nad mediji pa je javnost sama in ta ima pravico izvedeti, ustavno pravico ima vedeti. Zakaj je ta pravica do popravka, potem tako pomembna? Tukaj je potrebno skombinirati dve razpravi. Eno je imel urednik časopisa Dnevnik, ki se mu zahvaljujem, da je bil eden zelo redkih, ki ga je bilo toliko v hlačah, da je prišel sem, ko je dejal, to pa ugovarjam, da bi imel kdo možnost, da bi popravljal moje mnenje in je dejal, potem naj gre na sodišče in naj pač tam uveljavlja svojo pravico. Drugo kar je povedal pa kolega Petek tudi dolgoletni novinar pa je dejal, popravki rušijo kredibilnost novinarja in seveda tudi kredibilnost medija. Seveda, kajti kaj je bistvo popravka? Bistvo popravka je vendar to, da je to edino s čimer se lahko brani žrtev, kajti medij je nekomu, žrtvi torej, najprej moral storiti krivico in on ima sedaj možnost, da s popravkom pokaže tudi drugo plat medalje, pove tisto, kar razgali pravzaprav krivico, ki mu je bila storjena, to je bistvo popravka, zakaj se ga potem tako bojimo. Poglejte. V Sloveniji je mogoče nenavadno, ampak pravice do popravka se po mojem trdnem prepričanju bojimo, zaradi način pisanja, ki ga je povzročil tudi obstoječi zakon prav v tem delu, o katerem danes govorimo. Mi imamo izredno malo poročanja, skoraj nič vesti, ampak praktično vse se vrednoti se torej komentira čeprav so komentarji napisani v obliki, ki na prvi pogled spominja na poročilo, na vest, ampak ko hočeš pa odgovoriti in predstaviti dejstva takrat pa reče, o ne, ne, to je bilo pa naše mnenje. Prej sem navedel eden primer iz enega časopisa. Naj napišejo, kaj si dejal, strahovito te prav obsujejo primerja te z jurišnikom tretjega rajha, napišejo vse mogoče in nemogoče žaljivke zraven in ko napišeš odgovor, tam ti ne odgovorijo, rečejo, to je bil naš komentar, na to nimate pravico odgovora, ja počakajte, no. Sedaj, v čem je problem? Če pridemo do dejanske uveljavitve pravice do popravka se bo razgalilo to, kako se poroča, kako se v tem trenutku poroča, ko, kadar beremo kaj iz parlamenta, prepogosto je naslednje da, ali se iztrga eden del enega stavka ali pa eventualno eden stavek, ki je dvoumen in se ne ve, v kakšnem kontekstu je bil izrečen in se na tej osnovi naše cel članek, teh primerov imate, kar vzemite osrednje dnevnike kolikor hočete, časna izjema pri temu je največkrat je mariborski časopis, ampak tudi nihče ni imun. Potem pa, ko hočeš na to odgovoriti pa rečemo, počakajte, ali je bilo to res, ja že, ampak to je pol resnica, vi ste izpustili vsa bistvena dejstva, ja ne pravi, to pa ne morete odgovoriti, ne zanikate, zato je bistvena seveda pravica, da navedeš dejstva, s katerimi bistveno osvetliš ali zanikaš tisto, kar je bilo napisano. Iz tega razloga je ta pravica bistvena, kajti kako sicer v praksi izzveni tole – za to se je žal zavzel tudi kolega iz Dnevnika -, če bi bila ta pravica izključno omejena na zanikanje. O nekom bi mediji (taki primeri so bili, prosim, v Sloveniji) zapisali, da je bil pač – njegovo ime se je omenjalo v zvezi z znano pedofilsko afero. Ja, on ne more tega zanikati, kajne. Potem, če bi imel pravico do navajanja dejstev, bi dejal, seveda se me je, bil sem tožitelj, državni tožilec v tej vlogi in sem pač preganjal tiste, ki so storili to sramotno dejanje, po službeni dolžnosti. Pri takem pojmovanju medijskega zakona, kot ga imamo, on nima pravice do odgovora, kajti resnica je, z njegovim imenom se je omenjalo v zvezi s tisto znano afero – nima pravice do odgovora. Kako? Vse tam naprej, kar se je pa govorilo, da tak človek je sramota za družbo, da kaj se gre, zakaj ni obsojen, kako se lahko ne vem kaj, ker se potem ponavadi doda, se bo pa reklo, ne, to je pa novinarjevo mnenje, na to pa tudi ni možna pravice do odgovora uveljaviti. In, vidite, po novem zakonu bo pa to možno. In boš imel prostor, zato je važno tisto določilo, in možnost, da navedeš tudi nasprotna dejstva, v resnici, da jih navedeš. Saj v resnici vse te pravice se urejajo že v dosedanjem zakonu, samo imel je kup lukenj, ki se jih je vehementno izkoriščalo za to, da se je to pravico spremenilo v pravo nasprotje. In če se je hotelo iti na sodišče, a verjamete, da sem nič kolikokrat tudi osebno, tudi posnetega imam kakšnega, doživel to, da sem klical odgovornega urednika v zvezi s kakšno popolnoma izmišljeno trditvijo, na osnovi katere je bil potem napisan cel članek, ali pa čisto iztrgano iz konteksta, da sem jaz ravno nasprotno želel povedati, kot je potem pisalo. Pa je bilo rečeno, kar tožite nas, kar tožite nas. Seveda, tisti politik naivnež, ki je tožil nek medij, in se je to valjalo tri leta po sodiščih in na koncu je celo dobil tožbo, pa tega nihče več ne ve, nikogar več ni zanimalo, je kaj klavrno končal svojo politično pot, pa najbrž ni treba razlagati, za koga gre. In tako usodo bi seveda očitno taki ljudje, ki jih ne morem imenovati drugače kot inženirji človeških duš – kdo je pa ta izraz uvedel, pa najbrž tudi ni treba razlagati -, želeli še uveljavljati. Zdaj pa, da ne bom predolg, samo še za konec ena zanimivost, to je pa res samo zanimivost. Poglejte, prej je bilo opozorjeno, kako pomembno je tudi, pod kakšnim naslovom se o nečem poroča. Vsa vsebina je nepomembna, če je naslov intriganten, zavajajoč. In potem še vsak popravek po obstoječem zakonu se je pod istim naslovom objavil, “Jože Novak je kradel”. In potem je zanikal, ne, nikoli v življenju, sodno so me preverjali, izjavo dajem, prisegam… Ampak to je bilo še enkrat pod naslovom “Jože Novak je kradel”. In potem je novinar napisal, ja, to izjavo smo dobili od vaše bivše zakonske partnerice, pa je bilo spet pod naslovom “Jože Novak je kradel”. In potem je oni še v četrto odgovor napisal, pa lepo vas prosim, veste, da me nima več rada, zato je pa tako bilo napisano, ampak spet je bilo pod naslovom “Jože Novak je kradel”. In vse, kar je ostalo ljudem v spominu, je, “Jože Novak je kradel”, logično. No, ampak kako bo pa ostalo to današnje soočenje mnenj v spominu, to je zanimivo vprašanje. Namreč, bojim se, da bo tudi v zvezi s tem – jaz sem izredno hvaležen sicer vsem, ki ste omogočili današnji prenos, tako RTV Slovenija kot mreži radijskih postaj posebnega pomena in radiotelevizijskih postaj posebnega pomena, ki vse to danes prenašajo, kajti ta prenos bistveno znižuje možnost manipulacij. Lahko se pojavijo, ne preprečuje, ampak jo tudi razgali, ker ljudje lahko vidijo, kaj se je tu dogajalo, in lahko vidijo, kakšno bo poročanje. Kakšno pa bo poročanje, pa samo iskreno upam, da je tole nesporazum in da ne bo potem vse poročanje s popravki vred v tem stilu o današnjem srečanju. Pa kot zanimivost, s strani 24ur.com, pod kakšnim naslovom danes poročajo o nas. Za tiste, ki ne vidite tako dobro, to je preslikano s TV ekrana, je tu naslov: “Pokop svobode izražanja?” Pod takim naslovom seveda lahko govorimo, kar hočemo. Lahko povemo, da je po vsem tem, kar smo danes, mislim, da dovolj jasno razčistili, pravica do dejanskega odgovora, ne samo, da je ustavna pravica, ampak je hkrati tudi prizadevanje za več kvalitete, za več novinarske etike in s tem tudi za več svobode novinarskega poročanja, kajti svoboda je tudi odgovornost. Ampak pod takim naslovom je seveda vse to samo pravzaprav nekaj, kar si nihče ne bo niti zapomnil. Zapomnili pa si bomo mi, in upam, da bomo vse to lahko zelo koristno uporabili, ko bomo odločali o novem zakonu. Toliko z moje strani. Miro Petek: Tudi jaz sem mišljenja, da bi ta javna razprava morala biti namenjena predvsem zainteresirani javnosti, ker poslanci bomo itak dobili v tej dvorani še veliko možnosti za svoje poglede na ta zakon. Kljub temu, glede na to, da je ta zainteresirana javnost, zgleda, precej slabo zainteresirana za ta medijski zakon, sem se prijavil k besedi. O Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih se je v javnosti izpostavljalo in problematiziralo nekaj vsebinskih sklopov tega zakona, med drugim tudi institut popravka. Popravek je ustavna kategorija in o popravku govori 40. člen ustave. Mislim, da je dobro, da si ga še enkrat pogledamo, ker to ustavo vse premalo jemljemo v roke. 40. člen govori: “Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega besedila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.” Popravek je tudi ena od tistih kategorij, s katerimi se skuša loviti ravnotežje med načelom zaščite človekovega dostojanstva in svobode govora. Pravico do popravka objavljenega besedila poznajo vse sodobne zakonodaje. Res pa je, da nima povsod statusa ustavne pravice oziroma ustavne kategorije, kot to velja za Slovenijo. Pri nas pa je poleg pravice do popravka zagotovljena tudi pravica do odgovora na objavljeno informacijo. In tu ne gre za reakcijo zaradi neke osebne prizadetosti, temveč za reakcijo v javnem interesu, torej za varstvo javnega interesa. Zato ta obstoječa zakonodaja tudi loči pravico do popravka ali odgovora. Popravek je v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih bolj precizen in bolj razčlenjen, da pač v prihodnje ne bi toliko prihajalo do zapletov. In mislim, da so pretirane tiste ocene v slovenski javnosti, ki so se kazale v teh zadnjih mesecih, češ da bo treba izdajati še en časopis, da bo potrebna še ena posebna televizijska oddaja in podobno. Odgovornemu uredniku daje zakonodaja precej široko polje v 31. členu, ki določa, kdaj popravka ni treba objaviti. To je takrat, ko pač odgovorni urednik oceni, da gre za zlorabo instituta popravka. Spet pa ima seveda prizadeti v primeru zavrnitve ali neustreznosti objave popravka možnost iskati svojo pravico na sodišču. In ti postopki na sodišču prve stopnje, kot veste, se obravnavajo prednostno. Popravek je tista ustavna kategorija in tisti element v novinarskem poslu, ki za nobenega novinarja ni prijeten. Namreč, noben novinar si ne želi, da bi bili njegovi teksti deležni nenehnih popravkov ali odgovorov. Stalni popravki seveda rušijo kredibilnost novinarja, rušijo kredibilnost novinarskega medija. Zato se tudi dogaja, da novinarske hiše, seveda, če se le da, teh popravkov ne objavljajo. Visoko moralni in kakovostni profesionalni novinar pa se popravka nikakor ne sramuje, ne sramuje se odgovorov, ugovorov na svoje zapise. In pravi profesionalni novinar popravek objavi tudi sam in kot je rekel že kolega Gulič, se tudi opraviči. Napake so namreč sestavni del novinarskega posla, in prav je, da novinarji tudi priznajo in pokažejo voljo, da te napake tudi popravljajo. Seveda pa popravki niso nujno le posledica naglice, ki diktira novinarsko delo, ampak so velikokrat tudi posledica nizke profesionalnosti, nizke ravni slovenskega žurnalizma, kajti z novinarstvom se danes v Sloveniji lahko ukvarja domala vsakdo. Prehod v novinarstvo ni definiran in zato bi medijske hiše morale zaostriti kriterije, kdo lahko opravlja novinarsko delo. Popravki so po moji oceni pač tesno povezani tudi s kakovostjo novinarskega dela in novinarskega izdelka. In dvig standardov na tem področju bi pač morala biti skrb novinarskih hiš. Novinarsko kakovost pa je mogoče pridobiti na različne načine. Mogoče najprej s temeljitim preobratom v mentaliteti medijskih hiš, ki dobiček še vedno postavljajo daleč pred kakovost. Ali pa seveda s spoštovanjem kodeksa ali zahtevano univerzitetno izobrazbo novinarja, kot prvega in temeljnega pogoja za opravljanje novinarskega dela, ali ne nazadnje z ustanovitvijo institucije medijskega ombudsmana. Prvi tiskovni ombutsman je bil v ZDA ustanovljen oziroma imenovan leta 1967, danes jih je po svetu že precej več kot 30 in delujejo na državni ravni. Zelo zgleden primer ombutsmana je na Švedskem. V prestižnem londonskem časopisu Guardian imajo denimo svojega ombutsmana. Ian Maies je bil dolgoletni urednik tega časopisa in ima danes rubriko za stike z bralci in v Guardianu tudi redno kolumno, v kateri piše, odziv bralcev na pisanje Guardianovih novinarjev. Guardian ima tudi tako notranjo moč, da izda vse te napake, popravke novinarjev tudi v knjižni obliki, to mislim, da je že druga, tretja izdaja te knjige. Ko sem bil pred leti na Guardianu nam je gospod Ian tudi omenil, da so seveda sprva kolegi novinarji gledali zelo grdo in da so mu zamerili vse te njegove dnevne kolumne in popravke v časopisu. Sedaj je to nekaj čisto normalnega in po Guardianu so se zgledovali tudi drugi britanski mediji. Za takšno potezo kod je uvedel londonski Guardian pa seveda ni bil potreben kakšen medijski zakon, potrebna je bila le dobra volja. Jožef Jerovšek: Moram reči, da me zelo preseneča, da danes tukaj ni tistih, ki so v preteklih mesecih bili tako glasni in opozarjali na to, da se dela brez možnosti izmenjave mnenje. Sedaj pa, ko je ta tribuna tukaj, ko je celoten slovenski avditorij prisoten, pa teh le(?) glasnih, tako imenovane stroke, ki nam jo kolegica Majda stalno na nek način ponazarja, pa opozarja na njo, ni prisotne. In zaradi tega meni, da njihovi argumenti kljub temu niso tako trdni, niso tako podkovani, niso tako strokovni, ampak, da je šlo predvsem za “halo” efekt in ideološko nasprotovanje temu, da bi sedanja oblast imela kakršnokoli možnost in pravico uravnotežiti dejansko medije. In glejte, ker ta očitek, da gre za omejevanje svobode izražanja govorjenja ni prisoten samo pri tem zakonu, kjer je relevanten. Včeraj smo imeli razpravo o javnem redu in miru, pa je bilo iz istih strani iz istih ust, da gre pri tem zakonu za omejevanje svobode govora in izražanja. In ne vem, pri čem še vse je stalno prisotna in ta opozorila so zelo koristna, samo, če so podkrepljena z nekimi relevantnimi argumenti. Moram pa reči, da ko prehajamo na ta zakon in ker je predvsem debata o institutu popravka, da bi tudi sam želel reči, da ko sem bil osem let v opoziciji, si bi tako preciziranih določil v zakonu izredno želel. Izredno bi si jih želel in me čudi tista opozicijska politika, ki temu nasprotuje. Ampak nasprotuje pa iz istega razloga, kot je nasprotovala tudi uvedbi televizijskega programa iz parlamenta, takrat, ko je bilo to. Ker se jim je zdelo, da bodo vse skupaj preprečili, vsako spremembo v medijih in da imajo takrat, bistveno boljše pozicije, da jim je boljše, da ohranijo pozicije, kot pa, da pristanejo na nek demokratičen institut, na neko demokratično možnost. Tu je po mojem tudi še stalno razmišljanje o tem, da bodo svoje opozicije(?), tako temeljito, predvsem v tiskanih medijih ohranjali, kar jim bo pomagalo do tega, da bodo boljše prisotni, da bodo tudi manipulacije in zlorabe znotraj tiskanih medijev možne, tudi v bodoče. In to enostavno ni razumljivo in zdaj napadati tukaj, da je s tem, ne vem, kako ogrožena avtonomija medijev, da bo s tem institutom se dobesedno spremenila uredniška politika, da bodo imeli zunanji pisci možnost urejati medije, mislim, da je zelo pretirano in moram tudi reči, da mislim, da že pod vplivom te zakonodaje, se mi zdijo recimo, če bolj govorim o tiskanih medijih, sedaj bistveno bolj uravnoteženi. Glejte, iz tiskovnih konferenc LDS-a se skoraj vsak dan, skoraj polovica ali pa četrtina druge strani, ko je bil prvak sedanje vlade, prvak opozicije, ko je imel tiskovno konferenco, so bile štiri vrstice, štiri vrstice. Ko pa govori prvak LDS-a opozicije, kar je pravilno o reformah, je pa pol strani z njegove tiskovne konference, in to je pravilno. Jaz mislim, da je pravilno in upam, da bo tako ostalo, če bi se recimo oblast obrnila. Naj bo opozicija prisotna tudi s šibkimi argumenti, ki jih je doslej izkazala. Zelo šibkimi