Janša za Delo:"Predčasne volitve bi bile najučinkovitejši protikrizni ukrep"
ponedeljek, 28. 9. 2009Ste v obdobju, ko se je stopnjevala gospodarska in finančna kriza, kdaj pri sebi pomislili, da je mogoče dobro, da je SDS lansko leto izgubila volitve, glede na težave, s katerimi se sedaj spopada vlada?
V prejšnjem mandatu ste nas neusmiljeno kritizirali (smeh) ne glede na to, kakšni so bili rezultati, tako da hujše za nas ne bi moglo biti niti sedaj. In stvari, ki jih ta vlada dela narobe, bo morala naslednja popraviti. Glede na to, da živimo vsi skupaj v isti državi, tudi posledice čutimo vsi in zato se sedanjega stanja ne veselim.
V teh časih je težko vladati katerikoli stranki, ki je na oblasti. Opoziciji je bolj udobno spremljati dogajanje in opozarjati na napake ter računati na politične dobičke v prihodnje.
Tako bi bilo v normalni državi, kjer so recimo mediji in sindikati enako neprizanesljivi do vseh političnih opcij in vseh vlad. Spomnite se bučnih sindikalnih protestov v Ljubljani leta 2006 v času, ko je Slovenija beležila največji vzpon. Standard je rasel, prav tako zaposlenost. Kljub temu je 40.000 protestnikov v Ljubljani protestiralo s transparenti Dol z vlado.
Danes, ko je več kot 30.000 novih brezposelnih, ko drastično pada gospodarska rast in se napovedujejo novi davki ter zamrznitve pokojnin, pa ni nobenega takšnega protesta. Le nekaj sindikalnih funkcionarjev se občasno sprehodi do vladnega poslopja. So pa zato spontani protesti v posameznih podjetjih, kjer ljudje zahtevajo odstope sindikalnih funkcionarjev. Pri nas ni normalnega stanja, zaradi tega je sedanja vlada kljub temu, da ima v sicer zahtevnih razmerah katastrofalne rezultate, bistveno manj kritizirana, kot je bila naša.
Čemu to pripisujete?
Temu, da so nekatera uredništva imela in verjetno še vedno imajo navodila, naj podpirajo Pahorja in rušijo Janšo.
Katera uredništva?
Vaše uredništvo na primer je pred volitvami že dobilo takšna navodila od vašega lastnika, to je znano dejstvo.
Tega midva kot novinarja nisva občutila, pa tudi v naši redakciji ne.
Saj tudi ne pričakujem, da boste rekli, da ste…
Znane so zgodbe o prodaji Mercatorja za vpliv na Delo. V tistem obdobju je prišlo do številnih zamenjav urednikov v številnih medijih. Kako je s tem vplivom?
Lastnik je bil vseskozi isti, Boško Šrot. Ta zagotovo nikoli ni naročil Delu, naj se podpira Janšo in ruši Pahorja, je pa naročil obratno. Končno je bil član Pahorjeve stranke.
V tistem obdobju je prišlo do številnih zamenjav v nadzornih svetih, na pomembne funkcije v medijih, tudi v Delu, so prihajali ljudje, ki so izvajali določeno politiko, za katero bi lahko rekli, da je bila blizu vaši politični opciji.
Po raziskavi, ki jo je naročilo samo uredništvo Dela in ki je bila predstavljena leta 2007 v Državnem zboru, je bilo v obdobju mandata naše vlade Delo daleč najbolj kritično do SDS.
O katerem obdobju govorite?
O obdobju mandata naše vlade. Po lastni raziskavi Dela.
Torej zanikate kakršnekoli politične poskuse vplivanja na uredniške politike v katerihkoli medijih v Sloveniji začasa vaše vlade, sedanji vladi pa očitate ravno to?
Nimam česa zanikati, ker ni nihče predstavil nobenega dokaza, ki bi ga bilo potrebno zanikati. Za naročilo za podpiranje Pahorja in rušenje Janše pa obstaja dokaz, izjava nekdanjega urednika Dela, ki mu je to bilo naročeno…
Vprašal bom malo drugače. V času vaše vlade je prišlo do številnih zamenjav uredništev: na Večeru, Delu, RTV-ju, Primorskih novicah. Šlo je za cel plaz, ki se je sprožil začasa vaše vlade. Zakaj je prihajalo do tega?
Do menjav v uredništvih prihaja v času vseh mandatov, pa ne zaradi vlad, ampak zaradi poteka mandatov, spremembe lastništev ali spremembe volje lastnika. Naša vlada na to ni imela nobenega vpliva niti se s tem ni ukvarjala. Mogoče je imela nekaj iluzij na začetku, a so hitro skopnele.
Vendar tako v Večeru kot na Delu ni prišlo do poteka mandatov, to se je dogajalo sredi mandatov. Zakaj?
Tudi v prejšnjih obdobjih so menjavali ljudi brez poteka mandatov in tudi zdaj to delajo. Videti stvari samo v enem mandatu in to skozi ideološka očala je precej premalo za neodvisnega novinarja.
Od lanskih volitev še nisem zasledil, da bi izjavili oziroma priznali, da ste izgubili volitve. Morda sem kaj spregledal, a vaše tovrstne izjave je težko najti.
Potem si še enkrat preberite moje izjave po volitvah.
Ste lani izgubili volitve?
Da, z minimalno razliko.
Velikokrat ste govorili in nazadnje ob obletnici volitev tudi o vprašljivi legitimiteti volitev in s tem mandata aktualne vlade. Kaj mislite s tem?
Slovensko volilno telo je bilo v času pred volitvami prikrajšano za spopad razvojnih idej, za primerjavo programov in ekip. Razprava ni tekla o tem, pač pa o Patrii. Tisti, ki so lansirali ta veliki pok iz Finske, so Slovence prikrajšali za realen vpogled v to, kaj jim kakšna politična stranka ponuja za naslednja štiri leta, in zaradi tega je lahko Pahor zmagal s polno vrečo bombastičnih obljub. Ceno teh praznih razprav pred volitvami danes plačuje pravzaprav vsak državljan v tej državi.
Kdo je lansiral ta, kot pravite, pok iz Finske?
Po navedbah Nedeljskega dnevnika in glede na sodelujoče v finski oddaji gre za iste osebe kot v času Depale vasi ali afere Vič-Holmec, od Milana Kučana do Draga Kosa.
Milan Kučan in Drago Kos sta torej režiserja velikega poka iz Finske?
Po besedah vaših novinarskih kolegov naj bi veliki pok organiziral Milan Kučan.
Sklicujete se na znameniti zapis v Nedeljskem dnevniku, vendar je tam bila zgodba o poku, ne pa o poku s Finske.
Ni res.
Ali obstaja to dokumentirano?
Obstaja zapisano, bilo je lani velikokrat citirano v času razplamtevanja afere, pa tega zapisa ni nihče demantiral. Šele po enem letu, ko so ljudje že malo pozabili, kaj je dejansko pisalo, se poskuša to zanikati.
Kučan v pismu bralcev za Delo pravi, da je Lucu pisal o njegovi odsotnosti, po kateri so se spraševali v biltenu SDS-a, z velikim pokom iz Finske on, pravi, nima nič. Vaše špekulacije o njegovi vpletenosti pa glede na to, da ste politik, označuje kot slabo popotnico za slovensko državo in družbo.
Očitno so vam naročili, da morate prebrati njegovo pismo (smeh)…
Ne, pripravil sem si ga sam.
Zapis gospoda Lucuja v Nedeljskem dnevniku, ki je bil objavljen teden dni prej, preden je finska televizija objavila to oddajo, je zelo nedvoumen. Edina netočnost v tem zapisu je omenjanje biltena SDS. Naše glasilo je Nova pot in v tem glasilu se nihče ni spraševal po Kučanovi odsotnosti. To je edina napačna navedba, vse ostalo iz članka pa se je uresničilo. Zanikati nekaj, kar je zapisano črno na belem in se je nato natančno tako tudi zgodilo, je podcenjevanje zdravega razuma Slovencev. Lucu je celo pod Kučanovo sliko v tem članku zapisal: Kučan pripravlja veliki pok
Vseeno bi rad poudaril, da ni bilo naročila, vprašanje sem pripravil sam.
Verjamem vam. To je bilo retorično vprašanje.
Ves čas sugerirate, da nam nekdo daje neka navodila, nam nekaj naroča: lastniki, kovalci zarot… Ali ni to malce podcenjujoče do medijev?
Ne očitam vam osebno, govorim o diktatu kapitala in z njim zlizane politike medijem. Naročilo vašega lastnika, naj Delo ruši Janšo in podpira Pahorja, je dejstvo. In če preberemo danes uredniške predvolilne komentarje iz dni pred volitvami, vidimo, da se v njih odkrito navija za stranke sedanje vladne koalicije.
Če ima kdo neko mnenje, to za vas pomeni rušenje ali izražanje svojega mnenja?
To, kar pravite, drži, dokler so vatli za vse enaki. Ko je pa nekaj, kar naredi ena vlada, napaka, ko pa to isto naredi druga vlada, je pa to dobra poteza, lahko govorimo o dvojnih merilih.
Na kaj konkretno mislite?
Na tisoč konkretnih stvari. Lahko prelistamo vaš časopis izpred lanskih volitev ali pa pogledamo morda današnjo številko in lahko naštejemo veliko teh zadev. Mislim pa, da se nismo prišli pogovarjat o vaši uredniški politiki. Če je z njo vse v redu in ni bilo nobenih naročil in ste globoko profesionalni, zakaj se potem tako branite, saj potem vsi vaši bralci, ki bodo to brali, sami vedo. Ni treba igrati advokata svojih lastnikov.
Tu gre za branjenje svojega poklica in ne lastnikov.
To počnite vsak dan s tem, ko ustvarjate vsebino časopisa. Bo bolj opazno in prepričljivo kot to, kar zdaj govorite.
Če se vrnemo na Patrio. Ta teden na Dunaju potekajo maratonska zaslišanja. Tudi naši tožilci so tam. Konec meseca bi naj gospod Björkqvist zaključil tudi slovenski del zaslišanj. Ste morda dobili kako vabilo?
Ne.
Ga pričakujete?
Ne vem, zakaj bi ga. Doslej ni bil zoper mene nikjer predstavljen nikakršen argumentiran sum, kaj šele dokaz.
Kot nam je znano iz dosedanjih zapisnikov zaslišanj, je vaše ime v zgodbo pripeljal Walter Wolf, ki vas je omenjal kot garancijo za denar. Na zaslišanju je pa to prvi povedal Reijo Niittynen iz Patrie. Zanima me, zakaj bi si ti ljudje kar sposodili vaše ime.
Ljudje, ki jih omenjate, nimajo nobene zveze z mano, nikoli se nisem srečal z nikomer od njih niti s komerkoli iz Patrie. Wolf, Cekuta in ostala imena, ki se tukaj pojavljajo, so se pojavljala v orožarskih zgodbah v 90-ih, v času vladavine LDS, gospod Cekuta je bil znan osebni prijatelj prejšnjega predsednika LDS, celo psa sta imela iz istega gnezda.
Policisti so spraševali tudi po vašem bratu. Vam je znano kaj o tem, da bi se vaš brat dobival z Wolfom ali Niittynenom?
V to močno dvomim, to bi bilo zame velikansko presenečenje.
Verjamete, da bo preiskave afere Patria res konec do konca letošnjega leta? Björkqvist bi menda naj bil bolj zainteresiran, da zašije osumljence na strani Patrie, za slovenske povezave pa mu naj ne bi bilo toliko mar. Se po vaše lahko zgodi, da bo zgodba pri nas ostala odprta? V tem primeru boste kot žrtev politične točke na pobirali vi…
Če me sprašujete, ali verjamem tem, ki stalno lažejo in spreminjajo datume, je odgovor jasen. Lažnivcem se ne verjame. To je tako, kot če bi me vprašali, ali verjamem Gregorju Golobiču. Konec preiskave so napovedovali že za začetek letošnjega leta, pa potem za pomlad, pa jesen… Naknadno iščejo neke dokaze za te lažne obtožbe in ker jih ni, zavlačujejo, da bi se vse skupaj počasi pozabilo. Glede na to, da sem tudi sam sprožil nekatere pravne postopke, pa bo resnica slejkoprej vendarle morala priti na dan.
Podpirate Zares pri prizadevanjih za razdrtje pogodbe s Patrio?
Zelo me čudi, da tega še niso naredili. Zares, LDS in SD so obljubljali, da bodo to pogodbo prekinili takoj, ko sestavijo vlado. Da imajo vse dokaze za korupcijo. Pa Patrie mirno kupujejo in šele sedaj, ko je zmanjkalo denarja v proračunu, se pogovarjajo o omejitvi števila oklepnikov. In drug drugega pozivajo, naj se nekaj naredi, kar je tako, kot da bi vi sami sebe pozvali k pisanju krajših in bolj jasnih člankov, čeprav je to povsem v vaši pristojnosti.
Občutek imam, kot da vaša vlada ni imela nič pri tej 278 milijonov evrov težki nabavi oklepnikov.
Po vprašanjih sodeč imate danes večkrat čudne občutke.
Ali ni vaša vlada sklenila tega posla?
Na podlagi zaveze, ki jo je sprejel državni zbor leta 2004 v času vladavine LDS je minister za obrambo Karl Erjavec uresničil sklep državnega zbora s tem, da je naredil eno stvar drugače, kot so jo počeli prej: objavil je mednarodni javni razpis in moral potem v skladu z njim izbrati boljšega in cenejšega ponudnika.
Kot nekdanji obrambni minister res niste vrgli očesa na početje Erjavca, ki z orožjem dotlej ni nikoli delal. Ste mu pustili, da vse opravi sam?
Predsednik vlade ne odloča o javnih razpisih.
To razumem, a šlo je za največji vojaški nakup v naši zgodovini. Mednarodni razpis je res bil dobra poteza, vendar se tudi zdaj kaže, da Erjavec ni imel nadzora nad ekipo. Se niste zanimali za to, kako potekajo pogajanja, se pripravlja pogodba…
Ni bilo razloga za to.
278 milijonov evrov je verjetno dober razlog za to, da se zadeva pogleda malce bolj podrobno. To je veliko denarja.
Marsikje se porabi še več, toliko recimo stane en avtocestni odsek. Ni bil to edini problem v času naše vlade, da bi se moral posebej s tem ukvarjati. Verjel sem, da je minister ravnal pošteno in doslej tudi po več kot enem letu preiskave ni še nihče dokazal nasprotno.
Ampak vi ste bili predsednik vlade in Erjavčev šef!
No, in?
Po liniji odgovornosti…
Se pravi, gospod Erjavec naj bi bil slab minister v naši vladi in jaz bi ga moral sankcionirati, hkrati pa naj bi bil dober kandidat za sedanjo vlado, v kateri je še vedno minister. To so ti vaši dvojni kriteriji.
Brigadir Furlan Jelušičevi piše, naj ga razreši vseh funkcij. Ministrice se loti kar ostro, od tega, da v javnosti ne brani svojih najožjih sodelavcev, do tega, da smo prevzeli slabo opremljenih prvih 13 oklepnikov. Bili ste obrambni minister. Lahko ocenite delo ministrice Jelušičeve?
Lahko, vendar tega tu ne želim početi, saj sem pred začetkom intervjuja izrazil pričakovanje, da pogovor ne bi tekel samo o stranskih temah, temveč o ključnih problemih, s katerimi se sooča Slovenija. V enem letu je prešla od druge najmanj zadolžene države v EU med tretjino bolj zadolženih in od uravnoteženega proračuna k dvema milijardama proračunskega primanjkljaja. Grozijo spontani delavski upori in socialni nemiri, imamo očitno nesposobno vlado in področje obrambe v tej situaciji ni najbolj problematično.
Želel sem se navezati na to, da Jelušičeva sedaj razmišlja o spremembi naše vloge v misijah, denimo v Afganistanu. Tja naj bi pošiljali več inštruktorjev oz. OMLT skupin. Če pošljemo tja več inštruktorjev, ne rabimo pošiljati vojakov, pa tudi Patrij ne. Je s stališča ekonomske situacije v državi boljše pošiljati več vojakov specialcev in denarja ne trošimo za drage oklepnike in orožje?
Mislim, da ima Slovenija trenutno že 12 inštruktorjev v Afganistanu in ti opravljajo ključno delo. Dilema je ista, kot je bila v Iraku: ali s tujo vojaško navzočnostjo zagotavljati varnost in stabilnost ali pa usposobiti domačine, da to sami delajo. Jaz sem bil za ta drugi koncept že pred Afganistanom in tudi v Irak nismo pošiljali bojnih enot, ampak inštruktorje. Nova smer za Afganistan pa ni ideja Jelušičeve, to je renoviran pristop Nata.
Pred meseci so mediji ugotavljali, da vlada nima pilota. Danes se ob vseh protestih in težavah podjetij lahko že sprašujemo, ali je nemara tudi z letalom kaj narobe. Ugotavljamo, da je iztrošeno, da je z njim veliko težav.
In do konca ga je iztrošila prejšnja vlada, mar ne?
Saj do sedaj niste bili samo vi na vladi, bilo jih je več. Govorimo o razvojnem konceptu, o modelu. Slovenija se je očitno iztrošila. Kaj ste vi uspeli popraviti na tem letalu v prejšnjem mandatu, kar bi omogočilo trenutni vladi, da vklopi avtopilota in previhari viharje.
Ne vem, če je to ustrezna primerjava, a lahko nadaljujemo v tej smeri. Konec lanskega leta je imela Slovenija tudi po oceni evropske komisije enega največjih manevrskih prostorov za spopad z gospodarsko krizo. Naša vlada je prepustila Pahorjevi Slovenijo kot drugo najmanj zadolženo državo v EU, praktično izravnan proračun, eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Evropi, najnižje možne trošarine na motorna goriva, ki so jih sedaj v slabem letu povečali za 50 odstotkov; skratka, rezerv je bilo veliko. Rezerve Slovenije so bile večje, kot so bile npr. rezerve Poljske ali Cipra. Ciper in Poljska sta danes članici EU brez recesije. Mi pa jo imamo in to globoko. Samo baltske države so globlje od nas. In znamenita Finska. Torej najbrž ta dediščina ni bila tako slaba. Res pa je, da so drugi skozi celo leto sprejemali učinkovite protikrizne ukrepe, naša vlada pa ne.
Če je bila dediščina tako dobra, potem bi sedanji vladi bilo dovolj, da preprosto vklopi avtopilota in državo vodi brez turbulenc.
Če ima recimo neka kmetija dobrega gospodarja, ki to razcveteno kmetijo prepusti sinu in ta jo zaradi nesposobnosti zafura v nekaj letih, ali lahko še vedno za njen propad krivimo prejšnjega gospodarja? Češ, če bi bil oče zares tako uspešen, potem tudi slab, nesposoben sin ne bi mogel zafurati kmetije. Tako približno ste rekli.
Kaj bi danes rekli o plačni reformi v javnem sektorju in 500 milijonih evrov, ki jih bo treba zagotoviti?
To o 500 milijonih evrov je zavajanje. Ne gre za toliko dodatnih sredstev. V času naše vlade se je zaključilo pogajanje o odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju, ki se je začelo leta 2002. Dogovor je bil podpisan junija 2008. Takrat so bile vse makroekonomske napovedi drugačne kot so danes. Tudi če bi naša vlada ostala, bi danes ravno tako morali delno zamrzniti ali omejiti plače, oz. odpravo plačnih nesorazmerij razporediti na daljši čas. To je popolnoma jasno in pri tem koaliciji ni treba tarnati in stokati o prejšnji vladi, ampak naj ukrepa. Namesto tega je ravnokar povečala plače sodnikom in to občutno, za celih 6 plačnih razredov. Sodnik začetnik bo imel sedaj večjo plačo kot univerzitetni profesor, ki ga je izučil. To je ena najbolj nespametnih potez te vlade. To bo takoj ali pa najkasneje ob prvih znakih odtalitve krize povzročilo plaz zahtev v vseh drugih delih javnega sektorja. Če se na kakšni potezi vidi, da je ta vlada izgubila kompas, se to vidi na drastičnem dvigu plač sodnikom.
Kaj pa argumenti ustavnega sodišča?
Vložili smo dopolnilo k temu zakonu, ki upošteva odločbo ustavnega sodišča, a je cenejša za proračun in ne ruši razmerij v javnem sektorju. Vendar je bila s strani vladne koalicije zavrnjena.
Ne čutite nobene odgovornosti, da se je v vašem mandatu sprejel tak plačni sistem? Druga anomalija se kaže recimo v zdravstvenem sistemu, kjer se je zaradi prevajanja iz starega v nov sistem prebilo vse možne meje in so nastali enormni izdatki za plače v zdravstvu, česar zdravstvena blagajna preprosto ne zmore več.
Zanimivo, da se zdaj govori o enormnih plačah v zdravstvu, v času po uveljavitvi tega sistema pred lanskimi volitvami, ko je stavkalo 20 medicinskih sester, pa so so vsi govorili o tem, da so plače premajhne in kakšna krivica da se je zgodila. V vašem časopisu ste o tem na veliko pisali teden dni pred volitvami. Volitve so minile, nobene stavke medicinskih sester ni bilo več, nihče več ni o tem pisal. Zdaj se govori o tem, da so izplačila prevelika. To je vprašanje odgovornosti direktorjev javnih zdravstvenih zavodov, če so postavuili zaposlene v višje plačne razrede, kot bi smeli. Vlada mora v teh primerih ukrepati, ne pa da se nič ne zgodi in ob tem še krivi Gregorja Viranta, ki se je trudil 3 leta, da je dokončal pogajanja, česar njegovim predhodnikom ni uspelo.
Kaj bi pa vi storili, če bi bili na oblasti?
Zagotovo ne bi v tej situaciji eni kategoriji v javnem sektorju dvignil plač za 6 razredov. Odločno bi se usmeril v zmanjšanje števila zaposlenih v državni admionistraciji. Rezerve so še najmanj 15%. Glede na to, da so se spremenile makroekonomske razmere, bi že konec lanskega leta sprožil nova pogajanja. Odpravo plačnih nesorazmerij bi vezal na daljši rok, ne bi pa javnim uslužbencem te pravice vzel. Velik del teh sredstev so sami privarčevali, saj so bile vrsto let njihove plače nižje, ker se je del denarja varčeval za odpravo plačnih nesorazmerij. Zato je krivično govoriti, kako bomo na novo porabili 500 milijonov, krivično do desettisočev zaposlenih v javnem sektorju, ki so se v zadnjih letih odpovedovali dvakrat: prvič delu plače na račun odprave nesorazmerij in drugič polnemu usklajevanju plač v času, ko je Slovenija izpolnjevala kriterije za prevzem evra. Podpisali so socialni sporazum, po katerem so plače rasle en odstotek počasneje kot produktivnost. Zato je treba upoštevati oboje, tako načelo pravičnosti kot ekonomsko situacijo države. Glede na to, da gre za razumne ljudi v sindikatih javnega sektorja, bi bilo tudi danes možno doseči potreben dogovor.
Bi šli recimo kot Pahor pred delavce Mure? Kaj bi jim vi povedali?
Če bi jaz 21. aprila v DZ obljubil, da bom šel v Prekmurje in Muro takoj po prvomajskih praznikih, bi potem to tudi naredil. Tako smo ravnali v prejšnjem mandatu, tja bi šla celotna vlada in ne bi se ukvarjali zgolj z gašenjem, pač pa z razvojnimi perspektivami regije. Nadaljevali bi razvojne projekte iz Resolucije o nacionalnih razvojnih programih. V tekstilni industriji ni možno ohraniti vseh delovnih mest, zato je potrebno poskrbeti za to, da ljudje dobijo primerljivo plačano delo drugje. Predsednik vlade Borut Pahor je pokazal osebno kredibilnost in pogum, da je šel v Muro in sam pojasnjeval situacijo, ki sedaj ni lahka. A njegova vlada v enem letu ni obiskala nobene regije. Predsednik vlade ne more iti vsak dan v vsako podjetje, ki je v težavah in ga sam reševati. Vlada mora zagotavljati pogoje gospodarjenja, ki omogočajo, da se situacija izboljša. Mora se posebej posvetiti tudi posamičnim regijam, lahko tudi podjetjem, vendar samo to je premalo.
Ob obisku premiera v Vatikanu smo zasledili kritike, da je naša država pokleknila pred Vatikanom, pred RKC. Kako to komentirate?
S takšnimi trditvami se odvrača pozornost od izvirnega greha. To pa je nastavitev funkcionrja LDS Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti. Prejšnji direktor Drago Čepar je po mnenju vseh največjih veroizpovedi v Sloveniji delal dobro. Takšnih naj po obljubi predsednika Pahorja ta vlada ne bi menjavala. Neposredni Čeparjev likvidator je sicer generalni sekretar vlade Cvikl, ki je pri svojem podrejenem uslužbencu naročil znamenito revizijsko poročilo o delu urada za verske skupnosti. In to potem, ko je bil že objavljen razpis za nov mandat in ko je za vsako ceno iskal krivdne razloge, zaradi katerih bi iz postopka izločili Čeparja. Našli so nenavaden razlog, češ da je nezakonito in brez razpisa nakazal pol milijona evrov pravoslavni skupnosti za kulturni center.
Brez javnega razpisa.
To je smešna obtožba. Sklep o tem, da se pravoslavni cerkvi finančno pomaga, je sprejela vlada na moj predlog. Ker obstaja le ena takšna cerkev in ta gradi en sam kulturni center, je nespametno govoriti o javnem razpisu za več ponudnikov. Sicer ne verjamem, da je bil Pahor zaveden, ker je bilo javno znano, da je naša vlada pomagala pravoslavni cerkvi, končno je bil ta sklep objavljen v celotnem dnevnem tisku. Čepar ni imel tukaj nobene odgovornosti. V njegovem primeru
je šlo za klasičen primer formule, ki se uporablja v tej koaliciji. Najprej diskreditacija, potem pa likvidacija.
Dejali ste, da ni mogoče najti niti enega dobrega ukrepa te vlade. Ste mogoče v tem času mogoče le našli kakšen dober ukrep, neko dobro rešitev te vlade, ki je koristna za državo?
Huje od tega, kar sem dejal jaz, je na isto temo povedal predsednik vlade. Vprašali so ga po dveh najboljših potezah te vlade v enem letu mandata in dejal je, da je na notranjepolitičnem področju to reševanje problema brezposelnosti, na zunanjepolitičnem pa zadnji dogovor s hrvaško predsednico vlade. Sami ocenite, ali sta to res velika uspeha za državo. V času njegove vlade je brezposelnost narasla za več kot 30.000 in to je zanj največji uspeh. Res cinično za ljudi, ki so izgubili delo v tem času. Dogovor s hrvaško predsednico vlade pa je bil, da Slovenija enostransko odblokira pristopna poglavja, sicer blokirana na zelo nespameten način, ki je Slovenijo v svetu diskreditiral. Hrvaška pa je v zameno zgolj obljubila, da se bo naprej pogajala o mejnem vprašanju. To je bil torej ta dosežek, res dva silna uspeha po enem letu mandata. Če sam predsednik vlade ne zna našteti nič boljšega od teh dveh stvari, potem ne morete zahtevati od opozicije, da je bolj provladna od predsednika vlade.
Slovenija je po nekaterih podatkih četrta po najnižji brezposelnosti v EU.
Samo morate tudi povedati, kje smo štartali in katere podatke se šteje.
Vsekakor, a če pogledamo v kontekstu svetovne krize… Se da to primerjati na tak način?
Vi ne vidite cele slike.
Prosim, razsvetlite me.
Od lanskega leta se je število uradno registriranih brezposelnih povečalo za več kot 30.000 in znaša okrog 90.000. Hkrati je na različnih shemah, ki se plačujejo iz državnega proračuna, še nekaj 10.000 ljudi, ki delajo manj kot poln delovni čas ali so doma na čakanju. Če seštejemo števila vseh, ki so dejansko brezposelni, kar pomeni, da ne delajo, ampak dobivajo socialne transfere, nismo četrti v Evropi, ampak smo verjetno petnajsti ali šestnajsti. Štartali pa smo konec lanskega leta z najnižje stopnje brezposelnosti v zgodovini Slovenije – 58.000 in s tretjega mesta v EU.
Ampak tudi globalna slika je bila taka, da je bilo vse v ekspanziji in konjunktura je bila neverjetna? Odkod sedaj tak padec? Smo mogoče prelepo živeli v zadnjih treh, štirih letih? Se je morda tudi pri posameznikih in podjetjih na nek način dogajal balon pričakovanj in želja, kar je nato počilo. Je morda tudi vaša vlada preveč jahala na globalnem balonu konjunkture, ki je bil v bistvu fiktiven, ker je imel za podlago fiktiven denar?
Spomnim se nekega članka v Delu, pred leti ga je napisala novinarka, ki spremlja gospodarstvo. Pisala je, da je visoka gospodarska rast pravzaprav nekaj slabega. Podobnih trditev je bilo v našem mandatu veliko. Leta 2007 smo naredili anketo, v
kateri je 30 odstotkov vprašanih menilo, da je visoka gospodarska rast nekaj slabega. Zdaj, ko imamo globoko recesijo in eno najbolj negativnih rasti v EU, pa je to očitno nekaj dobrega. Ne obračajmo stvari na glavo. Približno polovica brezposelnih je po mojem mnenju posledica globalne gospodarske krize in tega nobena slovenska vlada ne bi mogla preprečiti. Polovica pa je rezultat neukrepanja. Bili smo še pred enim letom v boljšem položaju kot Poljska, Ciper, Češka ali Italija, danes imajo vsi višjo rast. Ni samo nek splošen val tisti, ki usmerja ladje. Vsaka ima tudi svojega krmarja, svojo posadko in vse to skupaj odloča o tem, kako varna in hitra je plovba. Primerjave Slovenije z EU včeraj in danes so neusmiljene. Konjunktura v preteklosti je bila za vse, ne samo za Slovenijo. Mi smo v tej konjunkturi dosegali za tri odstotne točke višjo gospodarsko rast kot je bilo povprečje v EU, danes pa padamo hitreje, kot pada EU. Pa gre za isto EU, za isto Slovenijo, za enake sisteme. Le da smo imeli vmes volitve. To so realne primerjave.
Seveda, številke so neusmiljene. Ampak, recimo, nobelovec Krugman je v zadnji Sobotni prilogi na vprašanje, kaj lahko stori Slovenija, rekel, da ne kaj dosti. Treba bo počakati, da se velike države poberejo. Glede na to, da Slovenija izvozi 70 odstotkov na trge EU in da nam oni dajejo kruh, so te neusmiljene številke..
Seveda ni vseeno, kaj ob tem čakanju vlada dela…
Absolutno, da ne, ampak to je realni okvir…
V času konjunkture, ko je Slovenija rasla hitro, je npr. Italija stagnirala, pa je imela iste pogoje. Imela je polovico do enega odstotka gospodarske rasti. Očitno so imeli slabo domačo politiko, drugače se tega ne da pojasniti. Države, od katerih naj bi bili odvisni , sprejemajo realne ukrepe za razbremenitev gospodarstva, mi ne delamo nič. Nemška kanclerka je v soboto najavila, da bo znižala dohodnino za vse.
Ni to predvolilna obljuba?
Je, vendar jo bo morala izpolniti. Tam z obljubami ni tako, kot pri nas, ko Pahor vse obljubi in nič ne naredi, ljudje pa to kupujejo. Nemci tega ne kupujejo. Imajo neodvisen tisk, enako neusmiljen do vseh. Švedska vlada je včeraj najavila bistveno znižanje davkov gospodarstvu. Kaj pa delamo mi? Naši ministri tekmujejo v tem, kdo bo napovedal novi davek in se prepirajo med sabo, katerega je boljše uvesti. Noben se ne ukvarja s tem, kako bi več ustvarili. Samo pobirali bi.
Kako bi vi napolnili proračun?
Jaz ga najprej predvsem ne bi tako praznil. Če se dohodki zaradi krize zmanjšujejo, moraš najprej znižati porabo. Ta vlada je kljub vsemu v nečem le uspešna, saj je povečala zadolženost države in proračunski primanjkljaj hitreje kot kadarkoli v naši zgodovini – še v socializmu niso bili tako uspešni. Ob visokem zadolževanju in pravemu siromašenju Prekmurja in drugih regij pa dodatno pomaga le najbogatejšim, npr. ljubljanskemu županu.
Saj to počnejo v vseh državah – zadolžujejo se.
Seveda se, tudi Nemčija bo nekaj časa verjetno z zadolževanjem pokrila znižanje dohodnine, ker želi spodbuditi potrošnjo. Zadolževala se bo tudi Švedska, da kratkoročno pokrije izpad zaradi znižanja davkov podjetjem. Vendar je pomembno, v kaj sposojeni denar vlagaš in kdaj bo naložba prinesla dohodek. Če znižaš davke in pustiš več denarja gospodarstvu, ob tem pa uvedeš še davčne olajšave za investicije, bodo podjetja več investirala, njihov dohodek in s tem davek od njega bo večji, več bo delovnih mest. Več ljudi bo zaposlenih, več jih bo plačevalo dohodnino, zdravstven in pokojninski prispevek, hkrati pa bodo manjši izdatki za brezposelne.
Več bo zaposlenih, večji bo standard, več bodo ljudje trošili, večji bodo prilivi v proračun od davka na dodano vrednost in od trošarin. To je odgovor na vaše vprašanje, kako se napolni proračun. Mi smo s 1 januarjem 2007 znižali davke – nekatere, kot je davek na plače, smo v treh letih popolnoma ukinili. Kljub temu smo v letih 2007 in 2008 dobili večji priliv v proračun. Znižali smo zaradi inflacije tudi trošarine, pa smo kljub temu leta 2007 imeli proračunski in javnofinančni presežek, kar pomeni, da so vse štiri blagajne, tudi zdravstvena, pokojninska in računi občin poslovale pozitivno.
Pri ljudeh v ulici velja prepričanje, da bi – če ima opozicija res tako pametne in dobre predloge – Pahorjevo vlado morala zamenjati. Vendar ti ljudje v isti sapi še povedo, da Janša nima s kom biti v vladi, saj je v času svojega vladanja preveč razdrobil pomladne stranke. Dve vprašanji torej, zakaj se ne zavihtite na vlado in ali ste res razdrobili pomladne stranke?
V normalni državi in normalni politični kulturi ni treba, da si na oblasti, da se tvoje ideje, če so koristne, uresničujejo. Pri nas pa je ta igra političnega prestiža tako prisotna, da je vladna koalicija zavrnila vseh 65 naših protikriznih ukrepov, ki smo jih spomladi vložili v parlamentarno proceduro namesto njih. Med njimi tudi takšne, ki nimajo nobenih finančnih učinkov na odhodkovni strani, recimo skrajšanje plačilnih rokov, ali pozitivne za proračun, npr. drugačno trošarinsko politiko, zato, da bi tudi tranzit polnil rezervoarje pri nas in bi mi pobirali trošarine namesto sosedov.
Kar se pa tiče razdrobitve drugih strank, pa to ni krivda SDS. SDS je v prejšnjem mandatu sestavila koalicijo, ki je prva v zgodovini Slovenije zdržala do konca. Če bi mi res tako zažirali druge stranke, kot nekateri govorijo, se najbrž to ne bi zgodilo, saj bi vsi prej pobegnili, tako kot so včasih izpod okrilja LDS. Ni SDS postavljala in promovirala neke nove krščanske demokracije, ki je Nsi odvzela tiste glasove, ki bi jih sicer pripeljali v parlament. Nekdo drug je to delal,
Ampak s politiko stranke in s stilom vladanja se je nekako zgodilo to, da ste zasedli ves desni politični prostor, senca stranke je padla na cel pol, kjer so ostale pomladne stranke tako rekoč zamrznile?
Če bi bilo to res in bi mi zasedli ves desnosredinski prostor, potem bi mi sami dobili 55 odstotkov glasov. Vendar se to ni zgodilo, saj tradicionalni volilci NSi in SLS večinoma volijo lastno stranko ali pa ne gredo na volitve. Na to kaže tudi volilna udeležba v nekaterih volilnih okrajih, na podlagi k