Janša: Govoriti, da ni alternative, pomeni braniti sedanjo slabo oblast.

Objavljamo intevju s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki je bil objavljen v Delovi prilogi Ozadja, 9. maja 2011. Letos praznujemo 20. obletnico osamosvojitve. Smo danes tam, kjer smo si želeli biti v času odločitev za samostojno pot?Kot država, ki je umeščena v prijazno mednarodno okolje, smo. Kot državljani mlade države, ki še ni urejena tako, kot smo si takrat želeli, pa nismo. Od zunaj nas vidijo ali so nas vsaj do nedavna videli kot izrazito zgodbo o uspehu, mi pa naš notranji razvoj živimo in ga zato ocenjujemo bolj kompleksno. Kot mnoge izkoriščene in tudi mnoge neizkoriščene priložnosti.Govorite o problemu družbene ureditve kot take, ker morda v osnovi ni bilo vse najbolje zastavljeno, ali je težava tudi v tem, da še vedno nismo razčistili z vprašanji, s katerimi bi že zdavnaj morali?Vse to skupaj. Nismo razčistili z mnogimi vprašanji, s katerimi bi morali. Nismo odpravili mnogih anomalij, ki so se nabirale desetletja, in sproti nismo dovolj prilagajali naše družbene pogodbe novonastajajoči stvarnosti. Mislim na ustavo. Ustava, ki je bila sprejeta decembra 1991, je bila za tisti čas dobra, bila je ogromen korak naprej, trden temelj nove skupnosti. Vendar je bilo takrat nemogoče predvideti, kje bo Slovenija čez 20 let. Po 20 letih vidimo, kje smo, in temu bi morali prilagoditi tudi našo družbeno pogodbo. Sproti tega nismo delali, razen tistega, kar je bilo nujno zaradi vstopa v EU, ali kar so nekateri naredili za zaščito lastnih interesov, npr pri preoblikovanju Ljubljanske banke in odplačilu bivših jugoslovanskih dolgov.Morda tudi zaradi nerazčiščenih vprašanj glede polpretekle zgodovine pri nas skorajda vsaka proslava zavoljo govorov na njih nazadnje izpade kot trk dveh svetov? Ni se mogoče znebiti vtisa, da ideološka razhajanja kreirajo družbene negativizme, ki onemogočajo družbeni razvoj. Ne gre za to, da bi ideološka razhajanja kreirala družbene negativizme. Te negativizme in ideološka razhajanja kreirajo ljudje, ki imajo od tega korist oziroma mislijo, da jo imajo. Niso bile vse proslave doslej takšne, ki so delile. Slovenci imamo v svoji zgodovine dogodke, strnjene okrog časa osamosvojitve, ki so nas združevali in tudi proslavljanje teh dogodkov samo po sebi Slovence združuje. Razen če kdo ne meša med te dogodke nekaj, kar je slovenski narod v prejšnjem stoletju usodno razdelilo, kot se to dogaja zdaj ob dvajseti obletnici. Tudi ko gre za čas druge svetovne vojne, smo bili v našem mandatu sposobni organizirati proslave, ki niso delile. Leta 2005 smo denimo imeli na Mali Gori zelo dostojno proslavo ob dnevu upora, ki je uradno vrnila tudi do takrat zvečine zanikano prvenstvo protifašističnega boja Tigru. Takrat razen posameznih ekstremistov nihče ni imel kakšnih pripomb na proslavo, bilo je bistveno drugače od tega, kar se je dogajalo ob letošnji obletnici. V razmerah, v kakršnih danes živi Slovenija, je poudarjanje ideološkega razkola, klicanje mladih pod prapore državljanske vojne ter pozivanje na grob obračun s politično konkurenco  še toliko bolj mimo časa. To niso stvari, ki bi jih kdorkoli, tudi če sam iskreno naivno verjame, da je bil jugoslovanski komunizem nekaj naprednega, ljudem danes pri zdravi pameti lahko ponujal kot formulo rešitve. V kolhozih, rdečih zvezdah, srpu in kladivu ter kombinatih ni izhoda iz gospodarske krize. Pozivi na ideološki obračun pa vodijo v kaos in državljanski spopad in ne v iskanje nujno potrebnega soglasja za izhod iz sedanjega stanja.Že nekaj let je govora o tem, da bi morali prekiniti z oziranjem v preteklost in da se zazreti v prihodnost. To je pogosto slišati v vseh političnih strankah, ampak premakne se ne veliko, kot da vsi skupaj ne bi bili sposobni tega miselnga preskoka. Očitno to ni res. Če bi se vse politične sile strinjale o tem, potem takšne situacije ne bi bilo. Gre za retoriko in zamegljevanje in za uporabo dvojnih meril. Vladne stranke se recimo zavzemajo za odprtje vseh arhivov v zvezi z oboroževanjem Slovenije, opozicija se z njimi strinja in s tem nimamo nobenih problemov. Hkrati pa vladne stranke sprejmejo zakon, s katerim se zapira arhive nekdanje Udbe pred letom 1990, kar je skregano z vsako logiko. Dalj časa je minilo od nekega dogodka, več je argumentov za to, da se arhivi o tistem času odprejo, ne pa obratno.Zakaj se slovenska politika toliko ukvarja s preteklostjo? Kam bo to pripeljalo?Ne ukvarja se vsa slovenska politika na enak način s preteklostjo. Sicer se mora vsakdo do določene mere ukvarjati z njo, saj mnogi današnji problemi koreninijo v njej. Problem je idološko obravnavanje preteklosti in s tem se žal največ ukvarjajo tisti, ki imajo na svojih ramenih odgovornost za prihodnost. Zato smo tam, kjer smo. Že tretje leto zapored bomo porabili dobro četrtino proračuna več, kot zberemo prihodkov. Namesto novih delovnih mest pa dobivamo od vlade zakone o arhivih, ideološke kovance, proslave kot pred 40 leti, otroci v šolah pa namesto domovinske vzgoje stisnjeno pest.Veliko je govora o tem, da je sedanja vlada slaba, da pa tudi opozicija ni prava alternativa. Kako razumete velik odstotek neopredeljenih in razočaranih volilcev, ki jih izkazujejo ankete in kam uvrščate pozive po novih, svežih obrazih in strankah v slovenski politiki?O tem, kdo je alternativa, odločajo volilci in ne tisti, ki so zavozili Slovenijo ter njihovi botri. SDS ima v tem trenutku večjo podporo, kot jo je imela na volitvah. In v demokraciji je opozicija pač vedno alternativa. Govoriti da ni alternative, pomeni braniti obstoječo slabo oblast. Ker če ni alternative, zakaj bi to slabo vlado sploh menjali. Tudi ankete so dovolj zgovorne in zato je ta mantra o nekih novih obrazih zgolj izraz velike zadrege tistih, ki so brezrezervno podpirali sedanjo vlado, zdaj pa vidijo, da je stanje slabše kot v njihovi najhujši nočni mori. Kajti zadeve so v resnici še slabše, kot izgledajo, če berete časopise. Večina ljudi misli, da je vlada slaba, da pa dejansko stanje še ni tako zavoženo, da se ga ne bi dalo hitro rešit. Resnica je, da je stanje še slabše od vlade.Govorite o finančnih in gospodarskih kazalcih? Govorimo o vseh kazalcih družbenega razvoja, tudi o socialnih, ki so vedno posledica. Zaradi drastičnega zadolževanja situacija ljudem ni popolnoma jasna, tako kot še tri leta nazaj ni bila jasna Grkom. Slovenska vlada je vsakega davkoplačevalca posebej v tem času zadolžila za mnoge tisoče evrov, nas vse skupaj pa za več kot 6 milijard. Državni dolg je danes še enkrat večji kot leta 2008. To bo enkrat treba plačati. Naslednja vlada pa bo imela zelo omejen manevrski prostor. Če bo to stanje trajalo še eno leto, še toliko manjšega. Predčasne volitve so v tem trenutku relativno eleganten politični izhod predvsem za vladno koalicijo, ki bo preložila težko breme, ki ga je sama ustvarila, na druga ramena. Po drugi strani pa so predčasne volitve tisti inštrument, ki skrajšuje to agonijo in krizo. Če se bo ta trend namreč nadaljeval do konca rednega mandata, bo Slovenija zadolžena do zadnjih možnosti, ki jih daje evropski pakt stabilnosti in rasti.Trenutna merjenje javnega mnenja kažejo, da SDS spet lahko postane najmočnejša politična sila v državi, najostrejši politični tekmeci pa so v bistveno bolj neugodnem položaju. Ali pričakujete, da se lahko ponovi veliki pok, podoben aferi Patria, ki bi spremenil razpoloženje v javnem mnenju? Vsak dan prinaša nove dokaze, da tranzicijska levica razmišlja o tem. Tako nekako kot so Nemci konec leta 1944 sanjali o čudežnem orožju. Na tranzicijski levici so  izjemno spretni pri negativni politični propagandi, tudi predvolilni, ter pri uporabi represije. Pri vodenju ekonomije oziroma pri odgovornem upravljanju z državo pa se ne obnesejo. Niso se nikoli in nikjer v zgodovini in se niso niti v tem mandatu. Tako da bodo verjetno poskušali uporabljati svoja najmočnejša orožja. Njihov problem je, da se je ta uporaba afer namesto programov že tolikokrat ponovila in da bodo ljudje poleg slepila ali nekih izmišljenih obtožb vendarle terjali tudi odgovore o tem, kam bo Slovenija šla naslednja štiri leta. Tega pred štirimi leti niso terjali, ker se je zdelo, da bodo stvari potekale normalno naprej. Zdaj so videli, da ni tako in da je še kako važno, da se z državo upravlja odgovorno.Menite, da bi sedanja vlada bila bolj uspešna, če tako rekoč sočasno z njenim mandatom ne bi izbruhnila tudi svetovna finančno-gospodarska kriza, in da bi se v drugačnih okoliščinah bolje znašla?V absolutnih številkah bi brez krize verjetno imeli nekoliko manjši dolg in nekoliko večjo gospodarsko rast. Po relativnih primerjavah z ostalo Evropo, kar je tisto, kar kvalificira vsako posamično vlado za pozitivno ali negativno oceno, pa bi bili še vedno tu, kjer smo, torej bi tudi v tem primeru zaostajali. Prvič v zgodovini samostojna Slovenija močno zaostaja za povprečnim tempom evropskega razvoja in le majhen del ljudi se v resnici zaveda vseh posledic tega dejstva.Ob predpostavki, da na naslednjih volitvah SDS zmaga in znova postanete mandatar za sestavo vlade oziroma presednik vlade, ali menite, da bi še vedno nerazjasnjene okoliščine v zvezi z afero Patria lahko negativno vplivale na vaš ugled in posledično ugled države v mednarodni javnosti? Ali ne bi ta na nas gledala z zadržki, če bi imeli predsednika vlade, ki je osumljen prejemanja podkupnine? Neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način. In to ne prejemanja podkupnine, temveč sprejetja obljube o podkupnini. Neugotovljene višine ali oblike. Ta tako imenovana mednarodna javnost približno že pozna slovenski tranzicijski prostor. Afera Patria je izbruhnila, ko sem bil predsednik vlade, in sicer ravno v času, ko sem bil na poti v Bruselj na sestanek Evropskega sveta. Kljub temu, da so se botri tega velikega poka na veliko trudili, da bi to postala neka evropska zgodba, temu razen posameznih levičarskih trobil ni nihče nasedel. Direktor Finske TV, ki je lansirala obtožbo oziroma Veliki pok, pa je danes generalni sekretar in poslanec Finskih socialistov. Enkrat bo ta stvar na nekem sodišču končana. In takrat bodo prišle tudi posledice za avtorje velikega poka.Vsekakor bi bilo prav, da zadeva dobi sodni epilog. Tako misliva midva in še mnogi, toda tisti, ki odločajo o sodnih postopkih, očitno ne mislijo tako. Proces proti Berglundu se denimo sploh še ni začel. In kljub temu, da se je na prvi stopnji proces proti Gutmanu in Erjavcu končal, se proti meni in ostalim sploh še ni začela obravnava. Pravzaprav prvi narok niti še ni bil razpisan. Torej tukaj nekdo politično kalkulira.Veliko je govora o tem, da so se etablirane stranke izpele, izčrpale, da ne premorejo več novih, svežih idej. V tem kontekstu ni alternativa zgolj menjava obtoječih političnih elit, ampak naj bi to bili novi obrazi. Teh pa ni in zdi se, da sposobni ljudje ne želijo vstopiti v polje političnega delovanja. Je razlog preprosto v tem, da je politika pri nas na tako slabem glasu?Te trditve ne veljajo za vse enako. Novi, sposobni ljudje denimo vseskozi vstopajo v SDS. V letih, odkar vodim to stranko, se nam je pridružilo 30 tisoč ljudi. Mnogi med njimi so v tem času postali uspešni ministri, poslanci, evropski poslanci, župani, podžupani, občinski svetniki, člani svetov mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Dokler se ne uveljavijo in niso poznani, so po vaše novi, sveži obrazi. Težko je npr. v političnem stažu tekmovati s predsednikom države Danilom Türkom, ki je šel v profesionalno politiko že leta 1976. Z njim se lahko merita le Milan Kučan in Miran Potrč, vsi ostali v slovenski politiki pa so v primerjavi z njim zelo sveži. Sicer pa ko enkrat obrazi postanejo znani, niso več novi. Kdo izven njihove stroke je denimo še nekaj let nazaj poznal Žigo Turka, pa Marjeto Cotman, Zofijo Mazej Kukovič, Andreja Širclja in druge, ki so okrepili našo vlado v prejšnjem mandatu in uspešno vodili tudi različne sestave Sveta EU? Tudi v zadnjem času v SDS vstopa veliko mladih, neznanih obrazov, ki se bodo v prihodnjih letih uveljavili, vstopajo pa tudi znana, uveljavljena imena. Nedavno sta se nam denimo pridružila žlahtna legenda slovenske glasbene scene Elda Viler in vrhunski slovenski znanstvenik pri NASI Dušan Petrač.Vsi aktivni politiki ste v zadnjih dvajsetih letih dobili priložnost na oblasti, a ne glede na to, kdo je bil na oblasti, je potekala divja privatizacija, tajkunizacija, ohranjal se je sistem s šibkimi nadzornimi inštitucijami. Skratka, politika in kapital sta delovala z roko v roki. Ali tudi to ne kliče po alternativi obstoječim strankam ali vsaj po temeljitem očiščenju teh? Hipoteza, ki ste jo postavili, zanika samo sebe. Ker če je kapital tako močan, da je vplival doslej na vse oblike etablirane strankarske politike, potem bo brez težav vplival tudi na neke nove neizkušene sile, ki bodo kar od nekod prišle.To težko verjamem.  Potem je to zelo naivno. Gre za močne močne mreže povezav, ki so se skozi leta spletle med politiko in gospodarstvom. Treba je pogledati, kje so te mreže in povezave. Ne gre za leta, ampak za desetletja spletanja teh povezav. In imenujte mi enega samega tajkuna, ki je član SDS.Zakaj so predčasne volitve najboljša rešitev za zdajšnje stanje?Ker je to normalen ukrep v vseh demokratičnih sistemih. Danes in v celotni zgodovini, kadar pride država v takšno situacijo, ko vlada popolnoma zavozi razvoj. Ni drugega.Ampak kaže, da je pri nas je težko priti do predčasnih volitev.Potrebna je večinska opredelitev v državnem zboru. Samo glasovi SDS in največje vladne  stranke SD zadoščajo za to večino. Naši glasovi so za, samo še gospod Pahor se mora odločiti in njegovi poslanci bi morali temu slediti, pa smo pri rešitvi. Stvar ni tako težka.Teoretično ni, praksa pa je nekaj drugega.Potreben je slab mesec formalnih postopkov in imamo volitve. Tedne in tedne smo že zabili v tej stavbi za bistveno manj pomembne stvari.Kako si predstavljate dosego vašega cilja 50+?Tako kot smo to napovedali. S čimboljšim rezultatom SDS in naših partnerjev iz pomladnega bloka. Ni pa naš cilj samo 50+. Naš cilj je v naslednjem mandatu oblikovati ustavno večino z vsemi tistimi, s katerimi bo možno doseči neko soglasje o nujnih popravkih nove družbene pogodbe oziroma o ustavi za Drugo repuliko. In ta težnja gre preko ločitev na levo ali desno oziroma pomladni ali zimski politični prostor v Sloveniji. Gre enostavno za napoved oblikovanja koalicije razuma okrog nove družbene pogodbe.Pa je slovenska politika zmožna tega? Po vsem izrečenem samo v aktualnem mandatu, kdo so lahko koalicijski partnerji SDS?Mi smo v našem mandatu preko partnerstva za razvoj s sodelovanjem na številnih projektih z opozicijo dokazali, da je sodelovanje možno. Samo tisti, ki ima v rokah škarje in platno, mora biti za. Če bi sedanja koalicija ravnala enako, Slovenija ne bi bila tukaj, kjer je.Ampak stanje duha, če hočete, je danes mnogo slabše kot leta 2004. Zato pa potrebujemo nek jasen rezultat naslednjih volitev, ki bo prečistil to stanje duha. Drugega instrumenta v demokraciji ni. Če pa kdo želi posegati po kakšnih drugih instrumentih iz časov kolhozov in kombinatov, potem nas ne bo zraven.Kdo so vplivni ljudje na levici, ki v resnici vodijo LDS, Zares in SD? Kdo pa so vplivni ljudje, ki stojijo za SDS? Vsi vplivni ljudje, ki odločajo v zvezi s SDS, so v SDS. Vsi vplivni ljudje, ki v veliki meri določajo politiko KGB trojčka, pa niso v teh strankah. Deloma so, deloma pa so v ozadju.Razmere v svetu se počasi stabilizirajo, medtem pa se v Sloveniji v mnogih segmentih še vedno soočamo z učinki krize. Kaj je po vaše glavni vzrok za sedanji položaj Slovenije, saj je večina držav EU že izven krize, še posebej se solidno razvijajo naši najpomembnejši partnerji kot denimo Nemčija in Francija, medtem ko se mi nikakor ne moremo odlepiti od negativnih trendov?Kriza je zadela vse, vendar so se vlade večine držav nanjo odzvale bistveno bolje od naše. Slovenija je imela na začetku krize številne prednosti pred drugimi državami EU. Imeli smo drugi najmanjši državni dolg v uniji in rekordno nizko brezposelnost. Žal tega manevrskega prostora nismo izkoristili. Vlada nas je vse od leta 2008 naprej rekordno zadolževala, izposojeni denar pa ni šel za naložbe, ampak za porabo. Danes imamo še enkrat več brezposelnih kot leta 2008. Letos bomo že tretjo leto zapored porabili za preko 20 odstotkov več denarja, kot ga bomo zbrali v proračunu. Pospešeno drvimo proti grškemu scenariju.Kakšne ukrepe bi ponudili za izhod iz gospodarske in finančne krize?Ključ do rešitve je v novih delovnih mestih. Vsi ukrepi, ki omogočajo gospodarstvu ustvarjanje novih delovnih mest, so koraki proti ponovnemu razvoju. SDS je v tem mandatu predlagala več kot 200 različnih ukrepov, s katerimi bi sanirali bančni sektor, vzpostavili plačilno disciplino, razbremenili gospodarstvo nekaterih administrativnih in davčih bremen ter tako omogočili novo rast in zaposlovanje. Predlagali smo tudi pospešeno izgradnjo tretje razvojne osi in modernizacijo železnic, kar bi gradbenemu sektorju omogočilo preživetje, predelovalni industriji nova naročila, prihodnjim generacijam pa zagotovilo moderno infrastrukturo. Za te velike projekte bi res potrebovali v tem času tri do štiri milijarde evrov kreditov, vendar smo te milijarde tako ali tako potrošili, zgradili pa ničesar. Naši otroci bodo tako plačevali te kredite, ne da bi imeli od njih kake koristi. Pojedli smo del njihove prihodnosti, uničili našo gradbeno industrijo in zapravili na tisoče delovnih mest.Kje bo treba varčevati, kje so še rezerve?Rezerv je danes bistveno manj kot konec leta 2008, brezposelnih še enkrat več, gospodarska rast pa je minimalna. Smo v položaju, ko bo potrebna generalna omejitev javne porabe. SDS je že leta 2009 predlagala, da z ustavo omejimo javno porabo na določen odstotek BDP. Rezerve, ki še obstajajo, so v učinkovitosti, organizaciji in številčnosti javnega sektorja. Pri javnih naročilih je teh rezerv zelo verjetno do 20 odstotkov, v organizaciji šolstva, zdravstva in socialne mreže pa je tudi najmanj 15 odstotkov rezerve. Slovenija lahko bolje in ceneje deluje z bistveno manjšo vlado in brez vsaj 50 različnih agencij, uradov in organov v sestavi.Velik problem je zadolženost države, pa tudi podjetij in prebivalstva. Kako bomo živeli, ko se ne bomo mogli več zadolževati in kdaj bomo dosegli omejitve, ki nam jih postavlja evropski pakt stabilnosti in rasti? Vlada ne odloča o tem, ali boste vi najeli kredit, niti ne odloča in ne ve, kdaj se zadolži kako podjetje. To uravnava trg, medtem ko o proračunskem primanjkljaju odloča vlada in vladna koalicija. Leta 2008 je bila Slovenija zadolžena za 22 odstotkov letnega BDP. Mislim, da je bil samo Luksemburg manj zadolžen od nas. Omejitev EU pakta stabilnosti in rasti je 60 odstotkov letnega BDP neke države. Slovenija bo v prihodnjem letu prekoračila 50 odstotkov, do konca mandata te vlade pa očitno dosegla limit. Potem pridejo tako sankcije v primeru prekoračitve kot bistveno višje obresti za nove kredite, predvsem pa velikanski pritisk na proračun zaradi odplačevanja obresti in zapadlih glavnic.Koliko let bi potem potrebovali, da bi ponovno ujeli razvojni tempo iz obdobja do leta 2008 in koliko nas bo to stalo? Če agonijo presekamo letos, ko je še nekaj manevrskega prostora, in če Slovenija dobi novo sposobno vlado s trdno večino v parlamentu, potem bomo potrebovali približno dve leti, da spet ujamemo razvojni tempo s preko 3,5-odstotno gospodarsko rastjo ter brezposelnostjo pod 100 tisoč. Če pa se bo sedanje stanje potegnilo v naslednje leto in bomo začeli z reševanjem šele leta 2013, potem bodo potrebna najmanj štiri leta zategovanja pasu na vseh koncih, preden bo Slovenija ponovno lahko zajela sapo. Mislim pa, da takšnega mandata politično ne bo zdržala nobena vlada.Zakaj nasprotujete predlagani pokojninski reformi?Ker posega samo na izhodno stran. Vi lahko podaljšujete delovno dobo v nedogled, pa pokojninskega sistema ne boste stabilizirali, če ne bo novih zavarovancev. Te pa dobimo z novimi delovnimi mesti, na katerih so redno zaposleni, ki vsak mesec vplačujejo pokojninski prispevek. Če bi bila danes brezposelnost takšna, kot je bila ob koncu našega mandata, bi se v pokojninsko blagajno nateklo preko 300 milijonov evrov letno več sredstev. Nobene krize ne bi bilo. Podaljšanje delovne dobe bo v prihodnosti sicer potrebno, vendar selektivno. Tu so imeli sindikati razumen predlog kompromisa, ki pa ga vlada iz meni popolnoma nerazumljivih razlogov ni sprejela. Podaljšanje delovne dobe v današnjih kriznih razmerah ni nujen ukrep, saj je dela vse manj in nima smisla, da silimo delati stare ljudi, medtem ko mladi gnijejo na zavodih za zaposlovanje. SDS je vladi pri pokojninski reformi že na samem začetku postopka javno ponudila roko in podporo, če v zakon vnese osebni pokojninski račun. Ta bi motiviral mlade, da se čimprej redno zaposlijo in vplačujejo pokojninsko zavarovanje, saj bi lahko vsak dan sproti izračunali, koliko so že privarčevali za svojo pokojnino. Danes mladi brez izjeme govorijo, da pokojnine ne bodo dočakali in številni raje delajo za neto plačilo, brez delovnega razmerja, saj tako dobijo večji dohodek. Vlada ni našla niti pet minut časa, da bi zakon usklajevala tudi z opozicijo, prav tako niso hoteli vključiti našega predloga o osebnem pokojninskem računu.V tem mandatu se je izkazalo, da je za velike, strukturne reforme potrebno neke vrste nacionalno soglasje. Če pokojninska reforma pade, jo bo morala izvesti naslednja vlada. Vsi po vrsti trdijo, da bodo rezi takrat morali biti še bolj ostri. Ali in kako bi vam uspelo dobiti takšno soglasje?Dokler ne bo več dela, ni nobene urgentne potrebe po podaljševanju delovnega časa ali pa delovne dobe. Najprej je treba sprejeti kratkoročne protikrizne ukrepe in ljudem omogočiti delo, nato pa se lotiti dolgoročnih. Kar se tiče rezov in kratkoročnih finančnih posledic padca pokojninskega zakona na referendumu, pa vlada in njeni podporniki predvsem strašijo ljudi.Kako ocenjujete potezo SLS, ki se je odločila podpreti pokojninsko reformo? Kot veliko napako. Še posebej, ker ta tako imenovana reforma v prihodnje odpravlja tudi kmečke pokojnine.Bi vi kot predsednik vlade dopustili takšno ravnanje koalicijskega partnerja, kot smo mu priča v primeru DeSUS in pogosto zelo populističnega ravnanja njihovega predsednika?Njegov populizem še zdaleč ne dosega tistega od predsednika vlade. Desus ni enostaven partner za nobeno koalicijo, vendar je ob jasnih ciljih in strpnem usklajevanju denimo naša koalicija tudi z Desusom zdržala cel mandat. Nobeni drugi prej in pozneje to ni uspelo. Prav vse druge so razpadle med mandatom. To dejstvo je samo po sebi tudi najboljši odgovor na prazne očitke o nekakšni moji avtoritarnosti.V nedavnih prazničnih dneh je bilo veliko govora o tem, naj delo zopet postane vrednota. Brez ustvarjanja novih delovnih mest in plačah, ki bi omogočale dostojno življenje, ne le preživetje, bo denimo 115 tisoč brezposelnih in 46 tisoč tistih, ki prejemajo minimalno plačo, težko prepričati. S čim oziroma kako bi jih prepričali? S praznimi besedami zagotovo ne. Štejejo dejanja in rezultati. V času našega mandata smo imeli rekordno zaposlenost, manj kot 60 tisoč brezposelnih in 90 tisoč izdanih delovnih dovoljenj za tujce. Realna plača zaposlenih je zrasla za 24 odstotkov, rasli smo še enkrat hitreje od povprečja EU. Odpravili smo davek na plačno listo ter bistveno zmanjšali davek na dohodek podjetij. Kljub krizi bi bili danes lahko Slovenci nad povprečjem EU namesto na repu. Pa nismo in to je posledica glasovanja na volitvah leta 2008. Prihodnje volitve bodo odločale za naslednja štiri leta. Niti SDS in še manj jaz sam se nikakor ne vsiljujemo kot edina alternativan ali Bog ne daj rešitelj s čarobno paličico. Ta presoja je v rokah volilk in volilcev. V našem mandatu smo delali tudi napake in se učili na njih, a z dejanji smo dokazali, da znamo in zmoremo in ljudje bodo lahko primerjali naše rezultate in naš program ter rezultate sedanje vlade, če bodo hoteli. Lahko pa tudi prisluhnejo kakemu novemu Velikemu poku in spet izberejo tranzicijsko levico v sedanji ali kaki novi preobleki, to je njihova svobodna volja in pravica. A v naslednjem mandatu ne bo več zadolževanja in prav zanimivo bi bilo opazovati mojstre trošenja tujega denarja v takšni situaciji. Dolgo ne bi trajalo.Sicer pa kriza dejansko ni razkrila samo občutljivosti ekonomskega sistema, pač pa je hkrati pokazala tudi na ranljivost oziroma slabosti naše družbe. Je po dveh desetletjih samostojnosti nastopil čas za temeljito preurejanje družbenega sistema, začenši z vzpostavljnjem vrednotega sistema, ki je v Sloveniji zadnje desetletje poniknil v primežu korupcije, afer, mrež in politično-gospodarskih povezav? Ta čas je že dolgo tu, a smo se Slovenci izkazali kot veliki zamudniki pri branju znamenj časa na našem nebu. Rešitev je zelo preprosta. Isti vatli za vse. Enakost pred zakonom in vzpostavitev temeljne pravičnosti. Te danes ni. To, kar opisujete, ni nov pojav, ki bi nastal zadnje desetletje, saj so v ozadju vsega tega večinoma stara omrežja, ki so se zgolj osveževala s tranzicijskimi povzpetniki. Poleg tranzicijske navlake, kamor nedvomno spadajo nekdanji funkcionarji ZK in SZDL in tajkunske mreže Foruma 21, je za takšno stanje močno odgovoren tudi Forum 571 ustvarjalcev javnega mnenja, ki z uporabo dvojnih kriterijev ovira oblikovanje točnih ocen teh pojavov in njihovih posledic. Največja žrtev tega početja bo paradoksalno ravno sedanja slovenska vlada, ki verjame propagandi in ideološkim opravičilom svojih nekritičnih zagovornikov. Za vsako vlado je izjemno teško, naporno in slabo, če jo tisk vsakodnevno napada, neusmiljeno kritizira in favorizira opozicijo. Slabše zanjo je samo stanje, v katerem jo tisk oziroma mediji nekritično hvalijo ali opravičujejo ter napadajo opozicijo, če pa to vendarle ni mogoče, razglašajo, da so vsi isti. Takšno početje potem vladajoče pripelje v posebno stanje zamaknjenosti in lebdenja, ko začnejo misliti, kako je vse, kar naredijo, dobro ali vsaj najboljše možno. V tisku berejo in v medijih slišijo zgolj odmev lastnega videnja zadev, zato jih meče iz napake v napako. Na koncu ceno ne plačajo samo drugi, nedolžni davkoplačevalci, plačajo jo kljub vsemu tudi sami. In ta čas plačila počasi, a zanesljivo prihaja tudi v Slovenijo.Dovolite mi na koncu še nekoliko bolj osebno vprašanje. V javnost je prišla novica, da z ženo pričakujeta otroka. Kdaj pričakujete veseli dogodek in kako se počutite kot skorajšnji očka? Sta imeni že izbrala? Nam morda zaupate: bo fantek ali punčka?Hvalabogu obstajajo v življenju tudi prijetnejše teme od teh, ki sva jih obravnavala doslej. Novega življenja se oba zelo veseliva, urejava si tudi nov dom poleg ženinih staršev. Rok je avgusta, o imenu pa še potekajo pogajanja. Intervju je dostopen tudi na http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/intervju-z-janezom-jan-o-govoriti-da-ni-alternative-pomeni-braniti-sedanjo-slabo-oblast_2.html .