Janša: "Ekonomska politika vlade ni uspešna"
petek, 2. 7. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
JANEZ JANŠA: “Hvala za besedo. Na začetku bi želel najprej opozoriti na nekatere nekorektnosti v obrazložitvi predloga rebalansa proračuna in tudi na nekatere nevarne skomine, ki jih je možno razbrati iz te obrazložitve. V obrazložitvi tako na 3. strani piše, da “fiskalna politika ni v zadostni meri izkoristila visoke gospodarske rasti zadnjih let, ko se je pripravljala davčna reforma, in bi bilo treba hkrati z davčno reformo pripraviti strukturne reforme javnofinančnih odhodkov.” Ne vem, zakaj se tu govori samo za nekaj zadnjih let in o davčni reformi iz leta 2006. Slovenija je namreč do leta 2008, v tistem desetletju do leta 2008 beležila povprečno gospodarsko rast okoli 4%. Celo desetletje, ne samo v času našega mandata, ko je bila ta rast dejansko še bistveno višja. Slovenja ni izvedla davčne reforme samo leta 2006 z začetkom veljavnosti januar 2007, ampak jih je izvedla tudi nekaj prej. Izvedla je tudi davčno reformo oziroma davčno antireformo leta 2004, ko je bila vladna koalicija v podobni sestavi, kot je danes oziroma pravzaprav v isti sestavi, samo dve stranki te vladne koalicije sta bili takrat še skupaj. Spomnite se, kakšne učinke je imel tista davčna antireforma. Morali smo popravljati prvi mesec novega mandata zakonodaja, ko je kapital bežal iz Slovenije. Nismo se mogli izgovarjati, da je en mesec časa premalo. Prvi teden smo morali pripraviti zakonodajo. Če se govori zdaj o rezervah, ki bi lahko bile večje v začetku te krize, zakaj jih niste ustvarjali. Kdo je imel vlado v svojih rokah do leta 2004? Zakaj takrat niste ustvarili proračunskih presežkov in varčevali za huda leta? Zakaj takrat niste izvedli strukturnih reform? Evropska unija je bila na nekem višku gospodarskega optimizma leta 2000. Takrat je bila sprejeta Lizbonska strategija in v tisti prvi verziji Lizbonske strategije je pisalo, da so razmere tako ugodne, da bo Evropska unija v 10-ih letih postala najbolj razvito gospodarstvo na svetu. Teh 10 let je v tem času minilo. Vemo, kaj se je zgodilo, ampak takrat je bil optimizem v Evropi najvišji, ni bila konjunktura, o kateri tako govorite ali pa obdobje debelih krav samo v času našega mandata. Takrat so bili rezultati dejansko najboljši. S tem, da so bili zunanji pogoji približno enaki tudi en mandat prej. Ni bilo nobene krize, v Evropi je bila rast še večja, večja kot v povprečju 2007 in 2008. Pogoji so bili izjemno dobri. Ni bilo treba izpolnjevati nobenih pogojev za vstop v Evropsko monetarno unijo, v rokah je imela Slovenija tudi monetarno politiko, ki je v našem mandatu po vstopu evra ni imela in je danes nima, skratka, zakaj se govori samo o nekaj zadnjih letih. To je zelo nekorektno v tej obrazložitvi in ob tej nekorektnosti, pozivanju na sodelovanje ne izzveni iskreno.
Tisto, kar me skrbi, oziroma, kar na nek način nakazuje na neke nevarne skomine ali pa na ponavljanje nekih preteklih politik podobno obarvanih vlad, kot je današnja, pa je ta tekst, v katerem piše, če ne bi ukinili davka na izplačane plače oziroma znižali davčno stopnjo pri tem davku, bi imeli danes v proračunu, celo piše, znižali davčno stopnjo pri davku na dohodek pravnih oseb, bi imeli danes v proračunu za več kot 3% točke BDP-ja višje prihodke. Res. Imeli bi še 10 tisoč več brezposelnih. Toliko manj ljudi bi plačevalo prispevke in imeli bi še večjo luknjo v proračunu. To žalovanje z odpravljanjem davkov na izplačane plače je pravzaprav zelo nevaren signal. Očitno se v vladi razmišlja, da bi se ta davek ponovno uvedel. In na ta način še dodatno znižala konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Padli smo za 20 mest, na svetovni lestvici smo na 52. mestu. Venezuela in še nekaj drugih eksotičnih držav je za nami. Tukaj pa vlada očitno razmišlja o ponovni uvedbi davka na izplačane plače, ki ga, mislim, da nima nobena druga evropska država. Terjamo odgovor na vprašanje, zakaj to piše v tej obrazložitvi. Mislim, da je korektno, da se pove, predvsem gospodarstvu ali so kakšni resni nameni, da se gre ponovno nazaj in v dodatne obdavčitve na neki točki, ki sigurno ne bo dobila nobene podpore, niti v tej inšpekciji OECD-ja, ki naj bi prišla.
In ko že govorimo o davčnih reformah in zamujenih priložnostih, prvič, ni res, da ob uvedbi davčne reforme leta 2006 ni bilo izvedenih nobenih drugih strukturnih reform. Bile so, no, in kljub temu se je v tem obdobju, tudi in predvsem zaradi te davčne reforme, bistveno okrepil priliv v proračun in hkrati so se zmanjšali izdatki oziroma se je zmanjšal tudi delež javne porabe v bruto domačem proizvodu. Zmanjšali pa so se izdatki tudi nominalno, v veliki meri na račun socialnih transferov, kjer je bilo 30 tisoč ljudi več zaposlenih in namesto da bi dobivali transfere, so pač plačevali prispevke. Te neke preproste logike očitno v sedanji vladi nekako ni na spregled, in je globoko zaklenjena v nekaterih predalih in tukaj je konceptualno razhajanje, kot je prej pravilno ugotovil minister Gaspari, kjer nikoli ne bomo prišli skupaj. Ta ekonomska politika, ki jo vodite, ni uspešna. Te razprave so tukaj zelo spominjale na čase socialistične ekonomije Milke Planinc, tudi takrat se je dalo vse pojasniti, ni bilo vprašanja na katerega ni bilo odgovora. Vse je bilo jasno, vse je bilo logično, vedno so se našli neki grafi na katerih je bil nekdo še slabši od takratne Jugoslavije, vse kar se je dogajalo je bilo najboljše možno v tistem trenutku, celo boni na bencin, restrikcije pri uvozu osnovnih življenjskih artiklov in parni in neparni dnevni. To je bilo najboljše možno v dani situaciji. Zato je takšno prikazovanje ukrepov ekonomske politike brez realne alternative, je pot v propad. Mi smo bili nekoč že del neke države, ki je hodila po tej poti, in nihče si ne želi, da bi se ta zgodovina ponavljala. Če je bil ključni problem, kot je prej dejal minister Gaspari, neko previsoko zadolževanje privatnega sektorja, zdaj previsoko kreditiranje bank, v času let visoke gospodarske rasti, in se je ta stvar zdaj bistveno popravila, kot smo videli na tistih grafih – zakaj pa potem ni boljše?! On je dejal, da je tisto ključni podatek, ključni primerjalni podatek, ki ga je treba predvsem jemati v obzir. Če je tisto ključni primerjalni podatek, in je Slovenija po tem podatku danes bistveno boljša, kot leta 2008 – zakaj pa imate v rebalansu milijardo 700 milijonov primanjkljaja? Zakaj pa je bil v prvem kvartalu proračunski primanjkljaj Slovenije skoraj 10%, če smo se pa tako izboljšali v ključnem kazalcu. Tudi to je blef. Vi lahko vedno narišete nek graf in ga prikazujete kakor hočete, ta jugoslovanska šola nas je že veliko stala in jaz predlagam, da se od tega poslovimo.
In ko že govorimo oziroma ko se tako rado govori, in to je bilo danes trikrat omenjeno, o tem kako se je v času visoke gospodarske rasti dopustilo enormno zadolževanje gospodarstva in da je to zdaj ključni problem in tako naprej in se za to krivi vlado, je potem zelo zanimivo slišati gospoda Gasparija, ko nas napoti na Banko Slovenije, ko mi predlagamo nekatere ukrepe na bančnem sektorju, konkretno ustanovitev slabe banke. Kar pojdite na Banko Slovenije, oni so tisti, ki so pristojni za oceno ali je bančni sektor v takšni situaciji, da je ustanovitev slabe banke potrebna. Zanimivo. Na enkrat je Banka Slovenije ob isti ustavi in ob istih zakonih pristojna za področje bančništva, v času našega mandata pa je bila odgovorna vlada. Niti slučajno velik del našega mandata je bil guverner Banke Slovenije gospod Gaspari. Banka Slovenije bdi na kreditnimi potenciali komercialnih bank. Ne naša, ne vlada gospoda Pahorja nima nobenega vpogleda v to. Vsaj naša ga ni imela, vse je bilo poslovna tajnost. Če so banke dajale preveč kreditov, in dejansko so jih, slovenske banke so se, ne samo v času našega mandata, ampak skozi svojo celotno zgodovino, pač, zadolževale zunaj in dajale kredite tukaj v času, ko je bilo povpraševanje po teh kreditih večje, so teh kreditov očitno najemale več oziroma preveč. Banka Slovenije bdi nad kreditnim potencialom bank, lahko to limitira, imamo Svet Banke Slovenije. Mislim, da je bil praktično ustanovni in dolgoletni član tega sveta Banke Slovenije tudi dr. Mencinger. On bi lahko vplival na kreditno aktivnost bank, pa ga slišimo včeraj, ko je rekel, da je Vlada kriva za to. Katera vlada? Vlada nima niti pregleda, niti inštrumentov, niti pristojnosti, da se v to vtika. Lepo prosim, ne teh stvari zamegljevati in to celo v protislovnih nastopih istih govornikov.
Ko smo že pri Banki Slovenije ob teh razpravah o temu paketu pomoči Grčiji, je prišel na dan podatek tudi, da ima Grčija, ki ima, ne vem, 10 milijonov prebivalcev, centralno banko v kateri se je zaposlenost, potem ko so vstopili v evroobmočje in polovico svojih funkcij prenesli na Frankfurt, bistveno povečala in jih je sedaj menda tam nekaj tisoč. Češka, ki je enako velika država in vodi samostojno monetarno politiko, ker še ni v evroobmočju ima menda dva do trikrat manj zaposlenih češka centralna banka. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko je zaposlenih v Banki Slovenije. Primerjave z drugimi državami kažejo, da bi bila maksimalna številka nekje proti 200. Po nekaterih podatkih se je v času, ko je bil tam guverner sedanji minister za razvoj gospod Gaspari in ko je Slovenija že vstopala v evro, število zaposlenih enormno povečalo in je dvakrat večje od primerljivega povprečja v enako velikih državah, ki so v evroobmočju. To je tudi javna poraba. In tam so plače izjemno visoke in niso pod nikakršno kontrolo. Bilo bi enkrat zanimivo to primerjati. Torej, tam je tudi velika rezerva. Vse, kar je nad 200, število zaposlenih v Banki Slovenije je velikanska rezerva in tudi velik prihranek. Iz teh grafov, ki jih je gospod Gaspari se je tudi lepo videlo, kako je za razliko od tega, kar so počele banke, ob asistenci in soglasjih in žegnu Banke Slovenije poravnaval v času visoke gospodarske rasti izjemno racionalno, saj smo zmanjšali delež javne porabe v bruto domačem proizvodu, ni se večala hkrati z gospodarsko rastjo, ampak se je delovalo proticiklično. Iz teh grafov se je videlo, da je tudi slovensko prebivalstvo ravnalo racionalno. Zadolženost slovenskega prebivalstva v primerjavi z zadolženostjo povprečnega Evropejca je še enkrat nižja. Torej, številke zelo jasno govorijo, kdo bi moral kaj pojasniti za nazaj.
Veliko protislovij je tudi v tem govorjenju o tem, kako je vlada v mandatu 2004-2008 odgovorna za pregrevanje gospodarstva in tudi za to posledično, da naj bi se gospodarstvo zakreditiralo, hkrati pa se isti govorniki hvalijo s tem, kako je sedaj v tem proračunu za 300 milijonov več sredstev za investicije, kot pa jih je bilo leta 2008. Torej, ne vem, kako bi lahko vlada z investicijami, ki so bile manjše od teh, ki so v kriznem rebalansu oziroma proračunu pregrevalo gospodarstvo. Vprašajte, logika, takšne neumnosti govorite. Medtem smo slišali tu neko samohvalo o tem, kako je ta vlada prispevala k temu, da je SCT podpisalo podjetje, komercialno podjetje slovečega ali pa zloglasnega imena, kakor za koga, za milijardo evrov novih poslov. Ali temu verjamete? Kajti isti teden, ko se je ta novica pojavila, se je pojavila tudi novica, da je to podjetje preneslo 300 novih delavcev na slamnato podjetje brez premoženja, ga poslalo v stečaj in na televiziji smo gledali te reveže, ki so jim dali 50 evrov v kuverto in jih poslali na Zavod za zaposlovanje. Kje je tu logika? Kako podjetje, kako bo gradbeno podjetje, ki podpiše pogodbe za milijardo novih poslov, odpusti 300 delavcev isti teden? Logično bi bilo, da jih zaposli, novih 300 ali pa 500. Torej, preden bo kaj od te milijarde prišlo v slovenski proračun, bo še veliko Nila preteklo in se bojim, da se to ne bo zgodilo nikoli. Gre zgolj za nek piar, na podlagi katerega se seveda računa na milijardne posle, ampak ne v drugih državah, temveč pri gradbenih poslih v Sloveniji, kjer vidimo iste prijatelje iz gradbenega kartela, kako se veselo objemajo ob otvoritvi novih odsekov slovenskih avtocest, ki so jih slovenski davkoplačevalci oziroma jih še bodo dvakrat preplačali zaradi sistema javnega naročanja, ki ga hvali gospod Gaspari.
Eden od pomembnih razlogov oziroma drugi najpomembnejši razlog, ki ga vlada navaja v obrazložitvi rebalansa proračuna, je pomoč Grčiji. Beseda pomoč se čudno sliši, kajti tukaj država v kateri so plače in pokojnine bistveno nižje kot v Grčiji, pomaga bolj razvitim. To situacijo je težko aplicirati na našo nekdanjo preteklost, ko so se Slovenci ali pa smo se tudi množično razburjali zaradi tako imenovane pomoči nerazvitim, ampak takrat se je vsaj pomagalo nekomu, ki je bil manj razvit in, ki je živel slabše od nas. Zdaj se pomaga nekomu oziroma se daje denar nekomu, ki živi boljše od nas in ne uporabljajte besede pomoč, ker ni ustrezna. Drži, da gre pri tem ukrepu za stabilizacijski ukrep evra oziroma evra območja. Ne drži pa to, da je to dobro, da je dober ukrep. To, zdaj ni časa, da bi razpravljali o tem, ampak slovenska vlada bi morala tako kot nemška ali pa slovaška, nismo o tem prav nič slišali ob požegnanju tega ukrepa, sprejeti zelo jasne pogoje in to ne samo verbalno. Morali bi se odkrito pridružiti Nemčiji, ki je zahtevala, da se pač spremeni regulativo evro območja tako, da država, ki ne izpolnjuje pogoje, izgubi glasovalne pravice in sprejem te regulative bi moral biti pogoj za to, da se kakršna koli pomoč odobri.
Zdaj v zadnjih tednih je prišlo veliko podatkov o tem, kakšen javni sektor financirajo evropski davkoplačevalci v Grčiji, tudi slovenski po sprejetju tega zakona. Slučajno sem spremljal polemiko v grškem parlamentu, ko so si naši kolegi v grškem parlamentu znižali število plač iz 14 na 12 in je bilo veliko jokanja nad krivico, ki se jim dogaja. Seveda so plače bistveno višje, da ne govorimo o ostalem statusu. Zanimivo pa je, da zaposleni v grškem parlamentu, ki pa nimajo 14, ampak imajo 16 plač na leto in 4 so neobdavčene, niso pristali na znižanje plač. Predsednik parlamenta, ki je pristojen za to regulacijo, tudi ne. Tako, da zaposleni v grškem parlamentu bodo tudi po tem, ko bomo mi dali to pomoč, obdržali 16 plač. In še bi lahko navajali te primere, ampak nima smisla.
Dejansko drži trditev, da se s tem ukrepom, ki ne zasluži imena pomoč, dejansko pomaga k stabilizaciji evroobmočja, vendar vse te, tej stabilizaciji pomaga na zelo zgrešen način oziroma z napačnim tajmingom in z vnaprejšnjim vedenjem, da nič od teh sredstev, nič od teh sredstev slovenski davkoplačevalci nikoli ne bodo videli. Torej ne govorite, da se nič ne posoja, da gre samo za rezervacijo. To je nesmiselno. Ti krediti bodo najprej prolongirani, potem pa odpisani. Država s takšnimi makroekonomskimi kazalci in s takšno makroekonomsko sliko kakršna je danes Grčija, teoretično ni oziroma ne bo sposobna v naslednjih petih letih odplačati nič, ne bo spodobna odplačati nič niti v naslednjih desetih letih. Če bodo pa stavkali, kolektivno, celo turistično sezono, potem pa bomo morali vsake tri mesece sprejeti tak paket. Torej, tisto kar jaz pogrešam ob potrjevanju tega zakona in rebalansa, ker je to pač zdaj vse skupaj povezano, je to, da bi se s slovenske strani slišal kakšen jasen predlog, kako stvari urediti, ker to ni tako težko, ali pa, da bi se vsaj pridružili tistim, ki zahtevajo rešitev. Mimogrede, s sprejetjem tega zakona se nič ne mudi. Mirno se ga lahko tudi odloži brez kakšne posebne škode, saj protokol ni bil niti še podpisan. Slovaška ga namreč ni podpisala, slovaška vlada, ker je vmes prišlo do volitev, ga ni podpisala in je veliko vprašanje kdaj ga bo oziroma, če ga bo, ker lahko to mirno čaka še, da se prva faza sprejemanja tega paketa zaključi. Z ratifikacijo se popolnoma nič ne mudi. Torej, mi tega paketa ne bomo podprli, mislim, da je zgrešena priložnost v več smereh. Obstaja en sam racionalen pomislek, zakaj se v tem primeru ne bi poseglo tudi po predlogu za referendum. To pa je, ta pomislek pa je ilustriran s temi grafi, ki ste jih lahko prej videli. Če bodo šli ti trendi naprej, bo Slovenija čez dve leti prosila za takšno pomoč. Nad tem se je treba zamisliti.
Slišali smo oziroma poslušamo sedaj že 18 mesecev o tem, kako je v slovenskih javnih financah vse narobe zaradi plačne reforme. Virantove plačne reforme. Prvič, ta plačna reforma ni bila sprejeta v našem mandatu. To plačno reformo je Slovenija zastavila leta 2002, vendar je pa potem prišlo do dogovora, da se njena realizacija odloži do stopa Slovenije v evro in javni uslužbenci so se zavestno, so pristali na to, popisali so socialni sporazum in so se leta zavestno odpovedovali določenemu delu sredstev, ki bi jim drugače tudi po takrat veljavnih predpisih pripadala. In Slovenija je stopila v evroobmočje v času našega mandata. Potem ni bilo nobenih formalnih razlogov zaradi katerih se ta plačna reforma ne bi izvedla, ni pa bila sprejeta v našem mandatu in obljube niso bile dane v našem mandatu. Pogajanja so bila izvedena v našem mandatu in pogajanja so se vodila v skladu s takratnimi makroekonomskimi kazalci, ki smo jih imeli tako mi kot sindikati in tudi končni dogovor je bil podpisan na podlagi makroekonomskih podatkov za leto 2007 in začetek leta 2008. Dopovejte ljudem, ko je 5% gospodarska rast, da lahko njihove plače pa produktivnost približno enaka, da lahko plače rastejo samo 1%. Moraš povedati, zakaj. Vstop v evroobmočje in boj proti inflaciji je bil takšen razlog in sindikat javnega sektorja, so se obnašali, bom rekel, zelo racionalno in razumno so to razumeli in so ta razlog sprejeli. Ni se bilo tako težko racionalno z njim pogajati, kot zdaj to izgleda v času mandata te vlade. So racionalni ljudje, ki pač poslušajo argumente, branijo svoje interese in vlada mora ravnati enako.
Zdaj je že leto in pol jasno, da je Slovenija pač v krizi. Julija leta 2010 je jasno, da je večina evropskih držav že iz recesije, mi smo pa še vedno v njej. Razlogov je zelo veliko in mnogi so tehtnejši od vstopa v evro, na podlagi katerih lahko vlada zgladi zelo razumno argumentacijo za restrikcijo na tem področju. V kolikor pa ji ne uspe, naj pride ven z zakonom in naj koalicija sprejme zakonodajo, ki bo to stanje popravila. Ne mi govoriti, da se to ne da, noče se. Ob tem pa leto in pol poslušamo alimentacijo o tem, kako je to vse nekdo drug kriv. V začetku našega mandata leta 2004 smo se prvi mesec soočili s 70 milijardami proračunske luknje, podedovali smo genialno zamisel prejšnjega finančnega ministra, ki je leto v delu javnega sektorja oziroma v šolstvu skrajšal, ko je šlo za odhodke na 11 mesecev in je planiral samo po 11 plač v proračunu za plače učiteljev, zato, da so se številke tehnično izšle. Naleteli smo na nekaj 10 milijard skritih obveznosti, ki so bile že unovčljive pri železnicah in tako naprej. Ko sem jaz enkrat na tiskovni konferenci povedal te številke, sem bil takoj napaden od, praktično od celotnega medijskega prostora, najbolj pa od opozicije, češ, kaj se zdaj izgovarjamo, zdaj je nova vlada in vi ste odgovorni to rešiti in smo rešili v precej težji situaciji in v relativno kratkem času.
Že leto in pol poslušamo, kako se te stvari nekako ne da rešiti, kako so zadeve podedovane. Plače morajo slediti makroekonomskim trendom, v javnem sektorju še posebej, tukaj ni vedno ekonomske logike in vlada je upravnik javnega sektorja. Torej mora reagirati. Ko je šlo za odvetniške tarife, je bila vlada izjemno operativna, ni se ustrašila niti zahteve za referendum, hitro smo popravili zakon o odvetniških tarifah. Ko je šlo za plače sodnikov, ki so eden od ključnih razlogov za sedanji vladni glavobol, v zvezi s sredstvi za plače v javnem sektorju, ker se pač vsi deli javnega sektorja med seboj primerjajo, ni da ni. Spomnite se, kako se je mudilo, zato da so se popravile plače sodnikov. Ko je šlo za izbrisane, zaradi katerih boste sprejemali naslednje leto še kakšen rebalans, ko bodo prišle zahteve za odškodnine oziroma, ko bodo iztožene, je tudi že vse narejeno, vključno z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je prepovedalo referendum. Vi mi potem tukaj govorite, da se pa pri plačnem sistemu v javnem sektorju ne da nič narediti. Absolutno se da narediti že z zakonom, dalo se je tudi v enem mesecu na začetku mandata, če bi hoteli. Zagotovo se da po mojem prepričanju tudi s socialnim dialogom. Ljudje v sindikatih javnega sektorja so racionalni. Izkazali so to racionalnost, ko je šlo za dogovor pred vstopom Slovenije v evro in zagotovo je možno pričakovati ob nekih resnih in argumentiranih pogajanjih in ob tem, da se vidi, da ne gre samo za njih in da so tudi drugi vladni protikrizni ukrepi logični in da bodo nekoč dali rezultate, da se to od njih pričakovati tudi v tem času krize. Dvomim pa, da na tak način, kot se zdaj nekdo s tem ukvarja.
Še eno je treba vedeti. Število zaposlenih v času našega mandata v civilnem delu državne uprave se je zmanjševalo kljub temu, da so imeli enormno gospodarsko rast, kljub temu, da bi lahko glede na proračunsko stanje zaposlovali, kolikor bi hoteli, kljub temu se je zmanjševalo, ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija v tistem mandatu vodila OVSE in predsedovala Evropski uniji. Povečalo pa se je pri policiji, zaradi schengenskega zaposlovanja. Slovenija je morala zadostiti schengenskim standardom in je bilo treba toliko in toliko ljudi zaposliti v policiji, in ti dogovori so bili sprejeti prej. Enako je morala izpolniti obljube, ki jih je prejšnja vlada dala Natu, v zvezi z razpoložljivimi silami za Nato; tam se je povečalo zaposlovanje. V tem mandatu se ne vstopa ne v Schengen, ne predseduje se Evropski uniji, cilje za Nato smo verjetno izpolnili ali pa se jih da v tej krizni situaciji deloma tudi reducirati. Torej, zakaj povečevanje zaposlovanja. Zakaj nove institucije. Rečeno je bilo, nobena nič ne stane, to je bila izjava leta. Vsaka nova institucija nekaj stane, razen če ne gre za reorganizacijo, ko se pač nekaj združi in racionalizira. Ampak tu ni šlo za ničesar takega. Včeraj smo doživeli s strani ene od vladnih strank nov predlog zakona, ki spet predvideva neko novo agencijo. To je res zanimivo, mislim, to je “agencijska” koalicija.
Predlogi, ki smo jih dali v gradivu našega strokovnega sveta in ki so jih nekateri že deloma komentirali, v zvezi z racionalizacijo v javni upravi, so z naše strani mišljeni resno. Predsednik vlade je v zadnjem letu dal tri obljube oziroma tri ocene ali pa predloge v zvezi z reorganizacijo. Prvo sem sam slišal, ko je na vrhu slovenskega gospodarstva dejal, da je 50% ljudi v javni upravi preveč, in mu je cela dvorana gospodarstvenikov v Smeltu ploskala. Kakšnih ukrepov na podlagi te izjave potem ni bilo, slišali smo neka opravičevanja. Dejstvo je, da tu so rezerve. Rezerve so v celotnem javnem sektorju v Evropski uniji. To je ugotovila tudi Skupina za razmislek o prihodnosti Evrope, to kažejo študije Evropske komisije in ne nazadnje to kažejo ukrepi, ki jih sprejemajo druge evropske države. Madžarska, recimo, krči administracijo za 20%, zmanjšuje celo število poslancev v parlamentu. Številne države so tu zarezale zelo globoko. Obstajajo preproste primerjave, koliko je v kakšnem delu javnega sektorja v Sloveniji zaposlenih glede na evropsko povprečje, in na podlagi tega kriterija se potem da zelo hitro poiskati optimume. Po našem mnenju je možno za 10% zmanjšati število zaposlenih v od države obvladovanem javnem sektorju v naslednjih dveh, treh letih, in to na mehak način, brez kakšnega drastičnega in množičnega odpuščanja. V seštevku pa to predstavlja zelo velike prihranke.
Potem smo slišali izjavo predsednika vlade, da je morda tista njegova ocena o 50% preveč zaposlenih v javnem sektorju pretirana, da pa je zagotovo možno zmanjšati število ministrstev v vladi za polovico. To je možno storiti, nekatere sosednje države to ravno v tem času delajo. Mi predlagamo, da se število skrči na 12. Glede na to, da so nekatere vladne stranke že pripravile svoje predloge, ne bomo zdaj naštevali teh 12 resorjev, naj to vlada naredi. Vendar pa računamo, da je bilo vsaj nekaj od tega rečeno resno.
Rečeno je bilo tudi, da je tretjina veleposlaništev preveč. Kakšen mesec nazaj, v času referendumske kampanje, smo morali nek dan vsi komentirati na velik naval novinarjev izjavo predsednika vlade, da je tretjina veleposlaništev preveč. Če se ne motim, smo od takrat naprej dobili v Odbor za zunanjo politiko predloge za tri nova. Vlada ni predlagala nobene ukinitve, samo tri nove naj bi odprli. Jaz ne bom šel v špekulacijo ali jih je preveč, ali jih je premalo in koliko jih je preveč. Navajam te stvari zato, ker se nekatere besede izrekajo očitno preenostavno zaradi dnevnega učinka piara in nihče ne terja odgovornosti za takšne besede. Ampak recimo da je vsaj del teh izjav bilo resnih predlagamo, da se gre v resno racionalizacijo in reorganizacijo javnega sektorja. Če kdaj je sedaj priložnost za to v času visoke gospodarske rasti in visokih prihodkov proračun, tega nobena vlada ne bo naredila. Nobene pripravljenosti ne bo pri socialnih partnerjih. Sedaj enostavno ni druge. Jaz vem, da je bo vsaki vladi ob nasprotovanju v parlamentu težko narediti. Sedaj, ko vnaprej obljubljamo sodelovanje, vlada nima nobenih razlogov zato, da v to ne gre. In to ne v neko navidezno reformo, ki so začela dajati rezultate čez nekaj let, temveč v reformo, ki bo začela dajati rezultate že letos ali najkasneje 1. januarja naslednje leto. Brez tega enostavno ne bo šlo.
Ob koncu bi na kratko pokomentiral tudi ponudbo, ki jo je dal prej predsednik vlade, ko je predstavljal ta rebalans proračuna. Če sem prav razumel tiste besede, poziva na sodelovanje in na to, da se nekatere ukrepe pripravi, prediskutira, eventualno sprejme skupaj. Mi smo tako ponudbo dali že pred 18 meseci, celo formalizirali smo jo v obliki pisnega predloga. Čakamo na ta odgovor. Vendar, da ne bi kdo gojil preveč iluzij vseeno postavljam vprašanje, ali je ta piarovska obljuba, tako kot je bila tista na začetku mandata, ali je mišljena resno. Ali je to ponudba vlade, ali je to zgolj ena od izjav predsednika vlade, ki se itak težko vsak dan spomni kakšne stvari, ki je še ni obljubil.
Eden od članov vlade mi je pred meseci dejal, da je ravno minister Gaspari, takrat ko je vlada razpravljala o tisti naši ponudbi o partnerstvu za razvoj, zagrozil z izstopom iz vlade, če bo vlada sprejela to ponudbo. Torej, zanima me, ali je ta roka za sodelovanje ponujena v imenu cele koalicije, ker nihče od drugih, ki ste nastopali v imenu koalicijskih strank ni nič rekel o tem. Očitno ste bili približno toliko seznanjeni s tem kot mi. Niti nihče od članov vlade, ki je nastopal tega ni podprl, še posebej sem bil pozoren na nastop ministra Gasparija, ki je bil glavni nasprotnik tega sodelovanja v začetku mandata. Niti besede ni bilo v tej smeri. Torej, sprašujemo, ali je to resna ponudba? Ali se minister Gaspari strinja z njo? Ali pa še vedno ostaja pri svoji najavi na seji vlade, da bo odstopil kot minister, če bo prišlo do takšnega sodelovanja? Ali je sploh kakršnokoli racionalno jedro v razpravah o tem?
Ob koncu bi izrazil še apel v imenu poslanske skupine Slovenske demokratske stranke na vlado, to pa je, da morda pred dokončnim odločanjem o tem rebalansu vendarle še enkrat razpravlja o teh številkah pogledati tudi najnovejše podatke, ki jih je objavljala slovenska statistika v zadnjih dneh in se vpraša, ali je to res protikrizni rebalans. Iz teh nastopov, še posebej gospoda Gasparija, se je meni zazdelo, da nekega zavedanja, da je potrebno tudi nekaj sejati, če hočeš žeti, te vlade enostavno ni. Mi ne bomo podprli dvigovanja davkov še najmanj ponovne uvedbe davka na izplačane plače. Glede trošarin vlada, vsaj ko gre za naftne derivate vodi neumno politiko. Če bi bila ta pametna, potem bi ob 40% dvigu trošarin bilo več prilivov, ne pa da jih je manj. V primeru, da vlada še enkrat razmisli, umakne ta predlog rebalansa smo pripravljeni sodelovati pri pripravi resnega protikriznega programa čez poletje in tudi pri pripravi resnega rebalansa na tej podlagi, ki bo začel slovenske javne finance dejansko zdraviti, ne pa samo prelagati bremena na prihodnje generacije. V kolikor se to ne bo zgodilo, bomo glasovali proti temu dokumentu.”