Janša: Andrej je bil plemenit človek
petek, 19. 8. 2011Uvodoma je zbrane nagovoril dr. Lovro Šturm (minister za šolstvo v vladi dr. Bajuka in minister za pravosodje v mandatu 2004-2008):
Spoštovani!
Težko nam je pri srcu, ko se spominjamo našega dragega kolega dr. Andreja Bajuka, s katerim smo toliko časa sodelovali in tudi toliko dobrega naredili za Slovenijo. V spominu ga imam kot človeka, ki je vedno postavljal skupne koristi pred svoje osebne, to je nenazadnje videti tudi iz tega, da se je v drugem obdobju, ko je lahko postal član vlade Slovenije, odločil za prevzem enega najtežjih resorjev v vladi, to je za mesto finančnega ministra. To ni priljubljen resor, vendar je bil dr. Andrej Bajuk tisti, ki je bil kot rojen za to mesto in je to svojo nalogo tudi brezhibno in sijajno izpeljal. Gotovo je bil najboljši finančni minister, kar ga je Slovenija doslej imela.
Bil sem takrat z njim v isti stavbi – pravosodno in finančno ministrstvo sta v isti stavbi – zato sva se seveda velikokrat videvala, vendar je bil vedno on prvi, ki je prišel zjutraj v službo in zadnji, ki je to stavbo zapustil. Že to, da je imel dve tajnici, eno za dopoldne in eno za popoldne – za večerne ure – pove vse o njegovem brezmejnem delu, ki ga je opravil v dobro nas vseh. Rezultati, ki so bili doseženi v tem obdobju so več kot briljantni, ne bom jih posebej našteval, ker jih poznamo, vendar Slovenija mu je lahko za vse, kar je storil za nas globoko hvaležna.
Osebno ga imam tudi v spominu kot plemenitega človeka, pa tudi kot človeka, ki se je znal tudi sprostiti. Tudi ob še tako težkih sestankih, ki jih je ponavadi začel s kakšno anekdoto, da je nekoliko sprostil ozračje, potem pa smo se posvetili reševanju vprašanj, ki jih je bilo treba opraviti.
Škoda, da ga ni več med nami. Zelo ga bomo pogrešali. Toda ostal bo zapisan z zlatimi črkami v zgodovini znamenitih Slovencev.
Izrekam globoko sožalje soprogi Katarini in vsej družini in naj samo rečem tudi sam: “Slava pokojnemu!”
***
Oktet Vokalne akademije Ljubljana je spomin na dr. Bajuka počastil s pesmijo “Slovenec sem”, ki ponazarja slovenski ponos. Le-tega je vedno izražal tudi pokojni dr. Bajuk.
Imamo odgovornost, da ne obupamo, ampak soodgovorno skupaj gradimo prihodnost naše domovine Slovenije.
Naslednja govornica je bila nekdanja ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman, njen govor objavljamo v celoti:
Spoštovani,
presenetila in prizadela nas je novica o prezgodnjem odhodu dr. Andreja Bajuka, nekdanjega predsednika vlade, našega sodelavca, finančnega ministra, poslanca državnega zbora in ustanovitelja ter dolgoletnega predsednika stranke Nova Slovenija.
Dano nam je bilo del poti prehoditi skupaj, soustvarjati in graditi boljšo Slovenijo. Slovenski pregovor pravi, da nihče ne ljubi svoje domovine, ker je velika, ampak ker je njegova. To še posebej lahko potrdimo za dr. Andreja Bajuka, saj je vse svoje moči, znanje in dragocene izkušnje, sebe v popolnosti, dal na voljo domovini. To je razumel kot osebno poslanstvo.
Svoboda, poštenost, odgovornost, sodelovanje, družina, domovina, so vrednote, ki jih je cenil in spoštoval. Vrednote, ki jih je udejanjal v svojem osebnem življenju, kot tudi pri svojem delu.
Pri dr. Andreju Bajuku smo cenili njegov pogum, odločnost, načelnost, zavzetost in domoljubje. Delaven, skrben, pošten in dosleden zagovornik krščanskih in občečloveških vrednot je bil dr. Bajuk.
Kot minister je spoštoval zaprisego, da bo deloval v blagor vseh državljank in državljanov. Njegovo življenjsko vodilo je bilo, da smo za državo odgovorni vsi, ne le peščica izbrancev. To je zahteval tudi od nas ministrov, da smo ukrepe za blaginjo državljank in državljanov pripravljali odgovorno, s posluhom za malega človeka. Pogosto je še dolgo v noč v vogalni pisarni 2. nadstropja finančnega ministrstva gorela luč. Spomnim se, s kakšno zavzetostjo in znanjem smo skupaj pripravljali proračun. Kljub različnim interesom, ki smo jih na ministrstvih imeli, ni podlegel pritiskom, ampak je kompetentno prepričal vse akterje, da je potrebno uresničevati globalne cilje in ne samo cilje določenih ministrstev. Znal je poiskati rešitve tudi v brezizhodnih situacijah.
Dr. Bajuk je vedno verjel, da je Slovenija sposobna izpeljati spremembe zaradi ustvarjalnosti slovenskih ljudi. Tudi ko so bile slovenske finance v razcvetu, gospodarska rast visoka, zadolženost države majhna, je bil nepopustljiv in so morali biti ukrepi varčevalno naravnani. Ministrom je naročal, naj pogledamo najprej lastne rezerve v proračunu, šele nato so prišle na vrsto druge možnosti.
Dragoceni so nam tisti redki trenutki, ko smo tudi v sproščenem vzdušju z njim poklepetali. Veselje in nasmeh na njegovem obrazu se je takoj zarisal, ko smo spregovorili o njegovi družini, še posebej vnukih, ki so mu bili v neizmerno veselje. Navezan na ženo, otroke, družino, je imel razumevanje za ukrepe v podporo družini. Imel je razvit socialni čut. Podpiral je družinsko politiko in stal za tem, da veliko sredstev nameni ravno za podporo družini ter socialno ogroženim. Tu ni varčeval.
Ker je bil dosleden do sebe, je to pričakoval tudi od sodelavcev. Izrečena beseda je pri njem veljala. Spoštoval je socialni dialog, ni posegal v dogovorjeno. Ker ni bil obremenjen s preteklostjo, je zmogel graditi zdrav odnos, tako do enako mislečih, kot do tistih, ki so drugače mislili. Podiral je zgrajene zaprte socialne mreže in združeval tiste, ki so bili pred njegovim prihodom na različnih bregovih. Ni pa prenesel laži in hinavščine, lažnih podtikanj. Ni bil spletkarski, maščevalen, pohlepen.
Hvaležni smo, v čast in ponos nam je, da smo lahko bili sodelavci v vladi in soustvarjalci zgodovinskih, velikih in mednarodno uspešnih projektov, kot je bil prevzem evra in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Velik del zaslug lahko pripišemo ravno njemu in njegovemu uspešnemu vodenju enega izmed najzahtevnejših resorjev v vladi. Kot minister je bil eden tistih, ki ni uresničeval svojih želja, temveč je delal za dobro Slovenije. S svojo domoljubno držo nas je učil odnosa do domovine Slovenije. Bil je politik, ki je pokazal, da je lahko dober družinski mož in oče tudi uspešen politik.
Dr. Andreja Bajuka niso naredili velikega položaj, funkcija in priznanja iz tujine. V zgodovino so ga zapisala načela in vrednote, ki jih je živel. Bil je človek visokih etičnih in moralnih načel, svetovljan, finančni strokovnjak. Spoštoval je mnenja drugih, kljub drugačnemu lastnemu prepričanju. Iz tega se lahko učijo politiki in osebe na odgovornih položajih, da naj nihče ne zavrača strokovnosti in znanja ljudi, ki so vrednostno in politično drugače prepričani.
Gospod Bajuk je bil velik slovenski politik, ki je razumel sporočilo volivcev in prevzel odgovornost. V spominu nam dr. Bajuk ostaja kot človek dobre volje in srčne kulture.
Njegova dejanja, ideje in vizije nas bodo spremljale tudi v prihodnje. Tudi zaradi njega imamo odgovornost, da ne obupamo, ampak soodgovorno skupaj gradimo prihodnost naše domovine Slovenije.
Iskreno sožalje ženi Katarini, otrokom ter vsem, ki smo ga cenili in imeli radi.
V nadaljevanju so se zbrani pridružili baritonistu Marku Finku pri petju slovenske ljudske pesmi “Kje so tiste stezice”, nato pa je svoje doživljanje dr. Bajuka predstavil predsednik SDS Janez Janša. Njegov govor v nadaljevanju objavljamo v celoti:
Spoštovani,
zbrali smo se danes v tej sestavi in v tem številu, da počastimo spomin na Andreja Bajuka. Najprej pa v imenu vseh, ki smo v času mandata obeh vlad delali z Andrejem, izrekam spoštovani Katarini Bajuk in spoštovani družini naše globoko sožalje. Njim gre prva hvala za nesebično podporo, ki so mu jo dajali vseskozi in še posebej v času največjih pritiskov. Podporo, ki mu je veliko pomenila in ki smo mu jo včasih kar zavidali.
Nekega večera na prelomu tisočletja smo sedeli v razgledni restavraciji v 23 nadstropju hotela Concorde Lafayette sredi Pariza. Na tem srečanju sva s takratnim predsednikom SKD povabila dr. Andreja Bajuka, naj se vrne v Slovenijo in prevzame vodenje strokovnega sveta Koalicije Slovenija, ki sta jo oblikovali SDS in SKD. Slovenska pomlad je takrat dobivala nove energije.
Pogovor je bil dolg in temeljit. Na koncu je Andrej pristal, da se odpove visokemu položaju v Parizu in se vrne v Slovenijo. Odločitev ni bila lahka, a Andrej je storil za Slovenijo tisto, kar mož more storiti in ne samo tisto, kar mora. Z njegovim prihodom v Slovenijo se je zgodilo več, kot smo se takrat zavedali. Domov se je vrnil nekdo, ki je močno okrepil prizadevanja za normalno Slovenijo in to v časih, ko se je zdelo, da je želja po normalizaciji po težkih porazih že skoraj umrla.
Andrej je prišel v domovino, kjer je prevzel neprimerno težje delo za neprimerno nižje plačilo. Prevzel je vodenje vlade v času, ko Slovenija po izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi ni imela prave formule za izhod iz politične krize, ni imela veljavne volilne zakonodaje in je bila sredi najintenzivnejših pogajanj za vstop v EU in NATO. Takrat smo bistveno pospešili pogajanja z EU ter odstranili pomembne ovire na poti v NATO. Vsi, ki smo iz njegove vlade iz leta 2000 danes tukaj, se dobro spominjamo, da tisto poletje vlada ni imela dopustov. Delali smo noč in dan, čeprav je bila Slovenija v neprimerno boljšem gospodarskem položaju kot je danes. Rezultati so bili dobri, vendar jih je iz dneva v dan prekrivala brutalna medijska kampanja. Še posebej Andrej je doživljal napade, ki so značilni za pojem “umor osebnosti”. Vendar se ni dal. Vlada je delovala strokovno in premočrtno, predsednik Andrej se je držal načela, da dana beseda velja. Ko so jo drugi prelomili, je ustanovil Novo Slovenijo, ki je na volitvah 2000 osvojila skoraj desetino glasov v DZ.
Dr. Andrej Bajuk je kot velik svetovljan in človek, ki je večji del svojega življenja živel in delal v svetu zahodnih demokracij, doma stalno doživljal presenečanja, ki jih v okvirih normalnosti niti ni možno povsem razumeti. “Kako je to sploh mogoče,” je večkrat ponavljal, ko je prebral kako naslovnico slovenskega časopisja, kjer so trdili, da je belo pravzaprav črno ali obratno. Ali ko so vsak uspeh vlade razglašali za napako, kako dejansko napako pa kar za zločin. Poljubno pač, kakor je trenutno odgovarjalo njihovim gospodarjem. Ko pa je njegova vlada dosegla kak očitno dober rezultat, ki ga ni bilo možno neposredno zanikati, pa so ga enostavno zamolčali.
Ko je nekoč slišal bivšega predsednika države trditi, da obstaja več resnic, se je prijel za glavo in vprašal, kam je pravzaprav prišel? Danes, ko mu širša slovenska javnost vsaj po smrti priznava nesporne zasluge za državo in skupnost in naenkrat celo njegovo velikansko nesebično potezo, ki jo je naredil že samo s svojo vrnitvijo v Slovenijo, bi Andrej s svojim značilnim širokim nasmehom lahko spet dejal: “Vidite, ni več resnic, res pa poleg resnice obstajajo tudi laž, ignoranca in sprenevedanje. In seveda obstaja več različno močnih mikrofonov in zvočnikov.”
Po volitvah leta 2004 je prevzel mesto finančnega ministra, čeprav bi lahko kot predsednik druge največje stranke v koaliciji vodil Državni zbor. Verjetno bi drugačna odločitev bolj koristila njegovi stranki, medtem ko je izbira finančnega resorja bolj koristila državi. Izbral si je težje delo, njegovi rezultati pa so pritrdili tej izbiri. Slovenija je v času njegovega ministrovanja zabeležila najboljše fiskalne rezultate v svoji zgodovini. Bistveno se je znižal javni dolg, gospodarska rast je bila še enkrat višja od povprečja EU, uravnotežili smo proračun in kot prva nova država članica izpolnili kriterije za prevzem evra. Če ima slovenski evro svojega očeta, potem je to dr. Andrej Bajuk. Bil je neomajen, ko se je naša vlada borila za izpolnitev kriterijev, kjer je bil boj z inflacijo še posebej trd. Še vedno ga vidim, kako je na zasedanju Evropskega sveta, kjer so oznanili, da je od vseh kandidatk samo Slovenija izpolnila kriterije za prevzem skupne evropske valute, sijal od ponosa. Upravičeno.
Predsedovanje EU in ECOFIN-u, svetu finančnih ministrov, sta mu leta 2008 dala novih energij. Ponovno je bil v svetu, kjer so vsaj večinoma znali ločiti dobro od slabega in kjer so bili dobri rezultati deležni pohvale, slabi pa graje. Ker je Slovenija leta 2008 veljala za daleč najbolj uspešno državo nove Evrope in, zaradi makroekonomske in politične stabilnosti ter sposobnosti reševanja problemov drugih, upoštevanja vredno partnerico velikih, je bila Andrejeva avtoriteta med finančnimi ministri EU nesporna in splošno priznana. Medtem ko so se nekateri slovenski politiki in novinarji norčevali iz njega, je Andrej v Evropi po vrsti pobiral nagrade vse do tiste, ki jo enkrat na leto dobi najboljši evropski finančni minister. Evropski mediji so dostojno objavili novico in komentarje o tem, slovenski so večinoma molčali. “Nihče ni prerok doma,” se je tolažil Andrej in neutrudno delal naprej. Ko je finančna in gospodarska kriza iz EU začela pljuskati tudi k nam, je Andrej Bajuk zastavil temu primeren proračun za leto 2009, ki je bil sprejet še v našem mandatu. Pripravil je tudi vrsto ukrepov za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema, ki smo jih sprejemali celo še po volitvah septembra 2008 v času, ko še ni bilo Pahorjeve vlade. Ko je ta prevzela izvršno oblast, je najprej z rebalansom proračunske izdatke za leto 2009 povečala za 10 %. Andrej je ponovno zmajeval z glavo in se spraševal, kaj je tem ljudem. “Morali bi izdatke še znižati vsaj za toliko, kot so jih dvignili, tudi mi smo imeli preveč optimistične napovedi. Ne pa to”, je ponavljal.
Ko sva se zadnjič videla junija letos na obletni žalni slovesnosti v Kočevskem rogu, je ravno v enem od dnevnih časopisov izšla spletna anketa, v kateri so bralci dr. Andreja Bajuka z velikansko prednostjo izbrali za najuspešnejšega finančnega ministra v Sloveniji doslej. Dejal sem mu, da je čas le razločil zrnje od plev, on pa se je le nasmehnil.
Andrej je iz pripovedovanja vedel, kakšen režim je vladal v Sloveniji do volitev leta 1990, a je le verjel, da se je s slovensko osamosvojitvijo in formalno demokracijo spremenilo več, kot se dejansko je. Sprva v svoji veliki poštenosti ni dojel, da so se še najmanj spremenili ljudje. Da gre to najbolj počasi. Vedno znova je bil razočaran, ko je v posameznikih odkrival tisto, kar bi moralo že zdavnaj ležati na smetišču zgodovine.
Kljub vsemu pa se je na mnogih področjih Slovenija v zadnjih obdobjih spreminjala tudi na bolje. Predvsem zaradi ljudi, kakršen je bil dr. Andrej Bajuk. Poštenjak in nekdo, ki mu je, tako kot dr. Jožetu Pučniku, šlo za stvar in ne za koristi. Ni jima bilo treba, a sta vseeno prišla in nesebično pomagala, ko je bilo potrebno. Visok položaj in lagodno življenje sta oba zamenjala za stres in garanje. Zagotovo sta oba za stvar žrtvovala tudi lepo število let svojega življenja, kajti za to, kar sta oba doživljala, se plača visoka cena.
Danes, ko se na tem našem srečanju poslavljamo od njega in se klanjamo njegovemu spominu, si želimo, da bi vedel za hvaležnost vseh, ki smo preteklo desetletje lahko delali z njim. Veliko mu dolgujemo, veliko pa mu dolguje tudi Slovenija. Vsaj v teh dneh po njegovi smrti se zdi, kot da se tega vsi zavedamo. Razkorak med tem, kar je Andrej dejansko bil in med sliko, ki so jo o njem in rezultatih njegovega dela nekateri desetletje vztrajno risali v slovenski javnosti in zanjo potrošili na hektolitre črnila in digitalnih impulzov, se je razpočil kot milni mehurček. Resnica je ponovno zmagala in še enkrat, tokrat dokončno, stopila na Andrejevo stran. Danes ga vsaj po fizični smrti velika večina vidi takšnega, kot je vedno bil.
Andrej bo ostal zapisan v spominu nas, ki smo imeli priložnost in čast delati z njim, predvsem kot pošten, srčen in ognjevit zagovornik vsega, kar narekuje zdrava človeška pamet in slovensko patriotsko srce. Bil je hkrati svetovljan in domoljub, enako doma in enako sproščen tako v družbi svojih rojakov v Beli krajini, Poljanski dolini in na Vipavskem, kot tudi na evropskem in svetovnem parketu med predsedniki, bankirji ali diplomati.
Če bi iskali eno samo besedo, s katero bi želeli opisati to, kar je Andrej bil, potem moramo reči: “Andrej je bil plemenit človek”.
Naj počiva v miru.
***
Seja, na kateri se je, poleg družine pokojnega dr. Bajuka, zbrala večina ministric in ministrov obeh vlad, se je zaključila z recitacijo Prešernove pesmi “V spomin na Andreja Smoleta” v interpretaciji Toneta Kuntnerja ter pesmijo “Oj Triglav moj dom”, zbrani so se zatem vpisali tudi v žalno knjigo.
Bil je človek, bil je strokovnjak in bil je politik, kakršne Slovenija potrebuje bolj kot karkoli drugega.
Poslanci SDS so se danes udeležili tudi žalne seje Državnega zbora Republike Slovenije, na kateri je v spomin dr. Bajuku govoril podpredsednik državnega zbora France Cukjati, čigar govor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Spoštovani!
Dr. Andrej Bajuk je prestopil prag življenja, od koder ni vrnitve. Ostali pa so sadovi njegovega dela in naš spomin na politika in človeka – Andreja.
Rodil se je sredi druge svetovne vojne, leta 1943. Še ne dveletni otrok je maja 45 skupaj s starši bežal pred komunističnim nasiljem. V Argentini sta ga starša vzgajala v slovenščini in nanj prenesla veliko ljubezen do slovenske domovine.
Leta 1964 je v Mendozi diplomiral iz ekonomije. Kot odličen in perspektiven študent je prejel štipendijo Združenih držav Amerike in v Kaliforniji doktoriral iz ekonomskih znanosti. Potem je ustvaril zavidanja vredno strokovno kariero in leta 1994 je v Parizu postal direktor evropskega predstavništva Medameriške razvojne banke. Ni znano, da bi v tistem času kak Slovenec zasedal tako visok položaj v svetu mednarodnih financ.
Leta 2000 je prišel v Slovenijo in sredi pogajanj za vstop v EU in NATO sprejel mesto predsednika slovenske vlade. Ko je združena stranka SLS+SKD razpadla, je ustanovil stranko Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka, bil izvoljen za poslanca in v mandatu 2000-2004 vodja poslanske skupine Nove Slovenije.
Leta 2004 je bil ponovno izvoljen za poslanca in v mandatu 2004-2008, ko je njegova stranka stopila v vlado, bil minister za finance. V času njegovega ministrovanja je Slovenija prevzela evro, revija The Banker pa ga je leta 2005 razglasila za “finančnega ministra leta”.
Po volitvah leta 2008, ko je njegova stranka ostala zunaj parlamenta, se je umaknil iz politike in javnosti, pred nekaj dnevi pa ga je smrt iztrgala tudi iz kroga njegovih najbližjih.
Danes vsi vemo, da je bil dr. Andrej Bajuk odličen finančnik in dober človek, ki v skrbi za druge pozablja na svoje koristi. V politiko ni vstopil iz koristoljubja ampak ker je resnično želel pomagati svoji domovini Sloveniji. Vse to mu danes glasno in jasno priznavamo. In prav je tako! Ni pa prav, da mu izrekamo priznanje šele sedaj, ko ga ni več med nami in ko nam ne more več odgovoriti in izpovedati svojo bolečino ali celo odpustiti neprijaznost, s katero smo “nagrajevali” njegovo iskreno zavzetost za domovino.
Ko je leta 2000, nekaj mesecev pred rednimi volitvami, nastopil funkcijo predsednika vlade, je slovenski medijski prostor z neverjetno usklajenostjo “ugotavljal”, da se je Slovenija iz družbe blaginje čez noč spremenila v družbo revežev. Le v času njegove vlade nas je nacionalni radio vsako jutro pozdravljal: “dobro jutro, revščina!” Čeprav je v nekaj mesecih odločilno izboljšal pogoje Slovenije za vstop v Evropsko unijo in severno-atlantsko zvezo, je za slovenske tiskane medije bil še vedno tujec, domobranec, Argentinec, pritepenec, samo slovenski premier ne!
Potem je prišel mandat 2004-2008. Dr. Andreju Bajuku, kot predsedniku druge največje koalicijske stranke, je bilo ponujeno mesto predsednika parlamenta, a ga je odklonil in sprejel neprimerno bolj zahtevno mesto ministra za finance. Tudi zato mu mora biti Slovenija hvaležna. Stabiliziral je namreč javne finance, občutno znižal zadolženost države, Slovenijo pa pripeljal v stanje, da je kot edina od novih članic Evropske unije lahko prevzela evro. Ob koncu njegovega mandata so bile naše finance v dobri kondiciji za spopad s krizo, ki se je že napovedovala. Celo v proračunu za leto 2009 je predvidel nižjo državno porabo, kot je bila v kasnejšem rebalansu sprejeta. V tujini je prejel prestižno priznanje za najboljšega finančnega ministra med članicami Evropske unije, pri nas pa je moral še leta po izteku mandata poslušati očitke, da je za sedanje težave pri premagovanju krize kriva predvsem prejšnja vlada oziroma prejšnji minister za finance.
Dr. Andrej Bajuk je bil skrben in dober upravljalec javnih financ, slabo pa se je znašel v slovenski različici zakulisnega politikantstva in ideološke razklanosti. Njegova največja napaka je bila, da se ni oziral ne na svoje koristi in ne na koristi vplivnih lobijev, ampak le na koristi vseh državljanov – na koristi države Slovenije. Pri njegovem ravnanju ni bilo sence koruptivnosti ali podkupljivosti. Ni se imel za najsposobnejšega in edino možnega rešitelja, ni se gnal za pomembne politične funkcije, tiste pa, ki so mu bile naložene, je sprejel z velikim strahospoštovanjem. Čeprav je bil odločen in vztrajen, se ni z nikomer prepiral in nikogar ni podcenjeval ali zavračal zaradi njegovega drugačnega svetovnega nazora. V družbi je bil prijeten, iskren, rad se je tudi pošalil. Bil je dober mož in dober oče. Bil je človek, bil je strokovnjak in bil je politik, kakršne Slovenija potrebuje bolj kot karkoli drugega.
A zakaj takim ljudem šele po smrti dajemo priznanja? Zakaj jih takrat, ko bi najbolj potrebovali njihovo znanje, njihovo voljo, njihovo srce, zakaj jih takrat, ko nam vse to še lahko dajo, tako zasmehujemo in diskreditiramo s podtikanji in lažjo?!
Spoštovani!
Ob smrti znanca, sodelavca, prijatelja, se vedno vprašamo, kaj nam je pomenil. Prav je, da se tudi vprašamo, kaj smo mi njemu pomenili. Kaj je on nam dal in kaj smo mi njemu dali? Kaj je dal državi in kaj je ona dala njemu?
On je dal Sloveniji svojo bleščečo svetovno kariero, svoje znanje, svojo voljo, svoje srce, ona pa njemu – več slabega kot dobrega.
Svojo napako lahko popravimo le delno in le tako, da se tega nekorektnega in škodljivega ravnanja zavemo in v bodoče ne delamo tako z ljudmi, ki so svoje znanje, svojo voljo in svoje srce pripravljeni nesebično ponuditi državi Sloveniji.
Spoštovani!
Naj nam dr. Andrej Bajuk ostane v spominu kot človek, na katerega je Slovenija lahko ponosna in katerega usoda nas vabi, da v sebi nekaj spremenimo. Njegovi ženi Kati, hčerkama Tatjani in Nataši ter sinu Sebastianu pa izrekamo globoko sožalje v zavesti, da so imeli in izgubili dobrega moža in očeta.