»Kip svobode šele takrat, ko bomo zares svobodni, ko bomo izšli iz te mini diktature našega sodstva, ki obsodi človeka ali pa ga drži v zaporu, brez da bi imela dokaze za to,« je dejal Janez Turinek v pričakovanju darila zakoncev Trump ob obisku v Sloveniji.
V nadaljevanju objavljamo nagovor duhovnika Janeza Turineka na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, 10. novembra 2016:
Dober večer, dobri ljudje!
Danes smo tukaj zbrani zato, ker nas ima Bog rad, ker Bog želi, da bi se vedno vsak izmed nas zavedal svojih korenin, da bi se vsak izmed nas razveselil svojih korenin in da bi iz predhodnikovih govorov in predhodnice se zavedali, da nobena žrtev ni zaman, da je vsaka žrtev en velik smisel tako za naš narod, za človeštvo in posebej za tiste, ki bodo prišli za nami, da bodo tudi to žrtev, ki jo mi opravljamo s svojo besedo in svojimi dejanji za svobodo Slovenije, da bodo tudi oni znali spoštovati naše delo, za to smo tukaj zbrani.
Ko sem bil kot otrok, sem kar naprej hodil mimo stavb, kjer je pisalo »Dom svobode«. Jaz sem mislil, da živim v najbolj svobodni državi na svetu. Res, ker teh domov svobode je na vsakem koraku, še danes so ti napisi. In naš narod, ki že 25 let hodi po eni duhovni puščavi, če smo malo Judom podobni, imamo še 15 let, da pridemo v obljubljeno deželo, torej moramo vztrajati! Kdor bo ostal zadaj, bo ostal zadaj. In ta stavba za nami ostaja zadaj.
Vi ste živeli večina v času, ko je maršal Tito jemal kredite in ste lahko, kot rečejo, gradili velike bajte. Zdaj moja generacija v teh velikih bajtah, ki so bile narejene s krediti, noče živeti in so pogosto te bajte na pol prazne. Moja generacija pa potem, namesto da bi se ukvarjala s tem, kdo je kriv, rajši gre čez Karavanke. In potem eni ostanejo že kar v prvi državi, drugi gredo malo naprej, tretji pa tudi čez Atlantik. In potem se zgodi, da ena iz moje okolice postane prva dama ZDA. Zdaj ne vem, jaz je osebno ne poznam, ampak jaz cenim pri njej to, da je svojega sina naučila slovensko. In cenil bom tudi to, da če bo svojemu možu, preden bo skupaj z njim obiskala svojo domovino, naredila en »šnelkurs« za slovenščino.
Od njiju pričakujem tudi to, da bosta prinesla tudi darilo, ki ga je nekoč Francija podarila Ameriki in stoji tam v New Yorku. En kip svobode, ki je lahko malo manjši, ker je tudi Slovenija malo manjša. Ampak kip svobode šele takrat, ko bomo zares svobodni, ko bomo izšli iz te mini diktature našega sodstva, ki obsodi človeka ali pa ga drži v zaporu, brez da bi imela dokaze za to. Jaz samo upam, da bo gospa Jamnik obiskala sodnico in povedala, da imajo napačnega v zaporu, da naj se lotijo iskanja pravih morilcev za svojega moža, zato ker se mi zdi, da naše pravosodje in tudi policijski organi to nekako tudi vedo, pa nočejo raziskovati naprej.
Naš največji sovražnik slovenskega naroda je veste kateri? Ne, ni Janković, Janković je čisto prijazen. Tudi Kučan ni. Strah! Strah je največji sovražnik slovenskega naroda. Torej strah, kako že rečejo, je votel, okrog ga pa nič ni. Ampak glejte, nas Slovence je strah, nas vztrajnikov pa ni! Zato moramo sovražniku narediti en sprejem, tak sprejem, da si ga bo zapomnil. Zato se moramo kot Odbor 2014 vprašati, če imamo frišen, svež kruh za tega sovražnika, ki mu rečemo strah. In zato, da bo ta naš narod res se čutil kot eno, potem moramo biti vsi skupaj iskreni pred samim seboj in vedno znova iskati tisto, po čemer bodo lahko tisti, ki bodo na prihodnjih volitvah kandidati, da bodo naši državljani vzeli to dolžnost zares, da bodo take vrste, vsaj pol take vrste, kot sem jih lahko jaz gledal, ne vem, če ste jih tudi vi videli, pred dvema dnevoma v Ameriki. Drugače nisem nikoli spremljal volitev čez Lužo, ampak tokrat mi je bilo pa zanimivo.
In zato, da bo volive možno sprejeti kot edino priložnost za spremembe, potem moramo mi vnemati, tudi predvsem mojo generacijo, da ne bo bežala in da je ne bo več strah, ker če bežiš, bežiš v hosto ali pa danes lahko greš čez mejo, ker je odprta. Da ne bomo podobni torej tem ekonomskim migrantom, ampak da bomo ena družina, kot tisti, ki smo v molitvi povezani med seboj, v besedah in dejanjih. Vabim vas, ker ravno zvoni, da zmolimo en Očenaš za našo domovino, tudi za gospo Melanijo, da bi takrat, ko bodo prišli sem, predvsem morda zamenjali kakšno mišljenje tudi tile za nami pa kakšen novinar, zato ker so od včeraj vsi malo poklapani.
Bog blagoslovi Slovenijo!
Foto: Robert Fojkar
