Janez Janša: Želeli smo sanje o nekem mirnem življenju in blaginji za vse dosegljive že v življenju naše generacije

Predsednik SDS Janez Janša je bil slavnostni govornik na osrednji občinski proslavi ob praznovanju 25. obletnice državnosti v Šmartnem pri Litiji.

Njegov nagovor v celoti objavljamo na nadaljevanju.

Spoštovani Šmarčanke, Šmarčani, spoštovani gospod župan, podžupan, gospod župnik, dragi rojaki,

v zgodovini slovenskega naroda je v stoletjih, lahko bi rekli tisočletjih, ogromno dogodkov, ki so vredni spomina in ki so nas ohranili kot narod. To, da se je slovenski narod obdržal na tem prepihu, na tem prepišnem svetu, na tem prepišnem delu kontinenta, je pravi čudež. To, da lahko danes, leta 2016, poslušamo to izborno slovensko pesem, da je slovenski jezik enakopraven jezik v polmilijardni Evropski uniji. To, da so danes naši rojaki širom po svetu priznani strokovnjaki, umetniki, skratka uspešni v vseh možnih poklicih, to je nekaj, kar je vredno proslavljanja.  V naši zgodovini je polno sijajnih uspehov velikih mož.

V Slavi Vojvodine Kranjske začutite korenine slovenskega naroda

Ker se danes zbiramo v tem kraju, mi dovolite da omenim Valvasorja. Slavo Vojvodine Kranjske, to epohalno delo, je nekaj, kar je velikanski dosežek ne samo v slovenskem ali evropskem ampak v svetovnem merilu. Še posebej, če si predstavljamo, kdaj je to delo nastalo. Če bi danes nekdo opisal ljudi, običaje in življenje v naših krajih, ko je pravzaprav z nekaj kliki na internetu dostopno na milijarde informacij, bi bilo to epohalno delo, pa dvomim, da bi ga dokončal v času enega življenja, kot je to za Slavo Vojvodine Kranjske naredil Valvasor. Ko govorim o tem velikanskem dosežku, moram reči, da je na nek način velika kritika na nas, da smo šele po nekaj stoletjih, po skoraj četrt stoletja življenja tudi v samostojni državi, dobili kompleten prevod tega dela. Prej je obstajalo samo v nemščini in prevedeni so bili zgolj neki izseki iz te svetovne uspešnice.

Jaz sem se doslej prebil skozi prvo in drugo knjigo. Če preberete drugo knjigo Slave Vojvodine Kranjske, ki je zdaj dostopna v slovenskem jeziku, boste začutili, da je notri vsebina, ki je iz naših učbenikov že zdavnaj izginila, boste tam začutili korenine slovenskega naroda v teh krajih, ki so starejše od enega tisočletja in marsikaj, kar smo prej slutili, se nam odpre, če to delo preberemo. To je verjetno tudi razlog, da ni bilo zanimivo vsa ta stoletja za kakšen prevod. Zdaj ga imamo in lahko ste ponosni, da je nastajalo v teh krajih. Vendar pa, če pogledamo nazaj v zgodovino, vidimo, da vsaj v znani, zabeležni, lahko bi rekli moderni in predmoderni zgodovini, se noben od teh sijajnih dosežkov naroda ni izšel v neko končnico. To končnico smo Slovenci doživeli šele pred 25 leti oziroma v času, ki mu pravimo slovenska pomlad.

V času, ko je slovenski narod po mnogih stoletjih postal gospodar na svoji zemlji, ko smo dobili svojo državo. Danes je na svetu na desetine narodov, večinoma večjih od nas, ki nimajo svoje države, pa si jo skoraj vsi želijo. Torej to ni nekaj, kar je padlo z neba, nekaj, kar je samoumevno, kot je dejal prej gospod župan, to je dosežek, ki se ga je treba zavedati, ki ga je treba razvijati in varovati.

Slovenci smo izkoristili priložnost, ki se je ponudila

Slovencem je to pred 25 leti uspelo zaradi tega, ker smo v nekem nišnem času turbulentne evropske zgodovine izkoristili priložnost, ki se je ponudila. Te priložnosti so bile tudi že kdaj prej, vendar jih nismo bili sposobni izkoristiti. Takrat pa je slovenski narod dobil na mizo pravo vprašanje in je na to vprašanje podal tudi pravi odgovor. Obstaja en sam trenutek v slovenski zgodovini, ko si je narod res sam pisal sodbo. To je tisti dan decembra leta 1990, ko smo šli na plebiscit in se je vsak lahko odločil: ali je za samostojno slovensko državo ali želi še naprej živeti v Jugoslaviji. In devet od desetih Slovencev in drugih prebivalcev Slovenije, tudi mnogi drugi so glasovali za to odločitev, je reklo, želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, v samostojni Sloveniji.

In ta enotnost slovenskega naroda, ki je prvič v svoji zgodovini dejansko odločal dobesedno o svoji usodi, je bila tako močna, da je presegla razklanost slovenske politike. Slovenska politika je bila takrat razklana, tako kot je danes, ampak ta enotnost naroda je to presegla in ta enotnost naroda je pripomogla tudi k temu, da smo skoraj natančno pred 25 leti to plebiscitno odločitev, ko smo jo razglasili, bili pripravljeni tudi enotno braniti. In Slovenija se je takrat ubranila v razmerah, v katerih nihče ni dal počenega groša, nihče izven Slovenije ni dal počenega groša na naš uspeh.

Slovenci imamo sveti čas, kakršnega imajo redki narodi

Če boste šli kaj v Ljubljano v teh dneh, si oglejte razstavo, ki je v preddverju državnega zbora. Gre za razstavo naslovnic ameriških časnikov, ki so izhajali v milijonskih nakladah, in gre za razstavo iz tega časa pred 25 leti. Tistih deset ali štirinajst junijskih in julijskih dni leta 1991. Tam boste videli, kako so nas videli čez lužo, v državi, ki je po takrat koncu hladne vojne bila edina preostala velesila in ki je določala usodo sveta. Ko smo razglasili samostojno državo, so rekli, da je to obžalovanja vreden dogodek, da podpirajo enotno Jugoslavijo in da bodo odločitev Slovenije za samostojno državo ignorirali. Potem, ko se je Slovenija uspešno ubranila, se je čez en teden ta politika spremenila. Potem, ko so naši rojaki po svetu, po Ameriki, po Evropi, Avstraliji, Južni Ameriki in drugod uspešno parirali propagandi jugoslovanske diplomacije, širili resnico o tem, kaj se pri nas dejansko dogaja in ko je bilo jasno, da Slovenija ni klonila, se je javno mnenje v svetu spremenilo, to je vplivalo na odnose vlad v ključnih državah in pot do mednarodnega priznanja je bila odprta. Torej ta čas pred 25 leti je za nas, Slovence, sveti čas.

To je čas, ki nas je kot narod združil in to je čas, kakršnega imajo redki narodi v svoji zgodovini. Imajo pa vsi narodi, ki imajo svojo državo, nek sveti čas, ki ga praznujejo kot dan državnosti ali kakorkoli ga že imenujejo, nacionalni dan. Brez tega dneva, brez tega svetega časa, brez tega vrednostnega središča pravzaprav državotvornega naroda ni. Ampak tako točno določljiv čas, kot je pri nas, tako empirično dokazljiv z rezultatom plebiscita, tukaj smo Slovenci v svetu precej velika posebnost. In to je dragocenost, to je čas, ki se ga moramo zavedati, to je vrednota, ki nam omogoča, da tudi v prihodnosti, ko se soočimo, z Bog ne daj podobnimi, ampak recimo resnimi izzivi, na te izzive odgovorimo tako, da obstanemo in gremo naprej. Stati in obstati je zapisal Primož Trubar in to je večni izziv v današnjem svetu.

Evropa je projekt miru

Še posebej se moramo tega zavedati danes, ko smo se zbudili pravzaprav v isti državi, v isti Evropski uniji, na istem planetu, vendar razmere niso enake, kot so bile včeraj. Danes smo se zbudili v Evropski uniji, ki ni takšna, v kakršno smo šli let 2004, ko smo se tudi na referendumu odločili zanjo. Evropska unija je mirovni projekt. Očetje Evropske unije so jo zgradili, da po dveh bratomornih in mednarodnih tragedijah po prvi in drugi svetovni vojni v prejšnjem stoletju ne bi več prihajalo do situacij, ko se evropski narodi med seboj spopadajo z orožjem. Bolj kot projekt enotnega trga, ekonomije, blaginje in tako naprej, je Evropska unija mirovni projekt. To je bil ključni motiv in največji dosežek te tvorbe doslej skozi desetletja je to, da je Evropo več ali manj, če izpustimo to žalostno epizodo na Balkanu, ampak center Evrope, zahodni del Evrope, tudi večino vzhodnega dela je Evropa obvarovala novih tragedij, kot sta bili prva in druga svetovna vojna. Ampak včeraj se je v eni in to ne katerikoli, ampak eni od največjih držav članic Evropske unije zgodil referendum. Tudi tam so ljudje odločali o svoji usodi in milijon več jih je bil za to, da gredo iz Evropske unije kot da ostanejo, 52 odstotkov. Ta odločitev bo imela kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne posledice za vse, ki živimo na tem kontinentu.

Pred nami je neko obdobje, ki je najmanj obdobje nestabilnosti. Obdobje, ko luč na koncu tunela, ki se ji reče evropska perspektiva, ne bo več svetila na te države, ki si želijo v Evropsko unijo in to jih tudi nekako drži skupaj ali pa jih drži v miru. Mislim na države zahodnega Balkana, na države na vzhodnem obrobju evropskega kontinetna, ki so soočene predvsem z grožnjo iz Moskve in situacija se je izjemno poslabšala in veliko tega, kar je pred nami, je nekaj takšnega, na kar se ni računalo.

Treba se bo truditi za obstanek Evrope

Da se Evropa tudi v prihodnosti ohrani kot tudi za Slovence najbolj ugodno okolje za razvoj, kar smo jih doslej imeli, se bo treba bolj potruditi kot doslej. Doslej je izgledalo, kot da je to samoumevno. Zdaj so pa možni trije različni scenariji in samo prvi je optimističen, tisti najmanj optimističen predvideva tudi razpad Evropske unije, kar pomeni, da bo Evropa spet takšna kot je bila pred nekaj stoletji. Nekaj velikih držav pa nekaj satelitov okrog in to je situacija, ki je bistveno slabša za nas, Slovence, kot je ta, ki je danes. Zato je v življenjskem interesu Slovencev, slovenskega naroda, slovenske države, državljank in državljanov, da se Evropska unija ohrani. Da ne bo tako, kot smo prej zapeli v 7. kitici Prešernove Zdravljice, sosed mejak, ne vrag, ampak da bo sosed mejak. To se nam je do zdaj 25 let zdelo samoumevno, vsako leto bolj samoumevno. Zdaj bodo mnoge stvari pod vprašajem. Ker je od te odločitve manj kot en dan, se to še ni vsedlo, še ni analizirano, ampak dejstvo je, da je Evropa v najbolj resni krizi, odkar obstaja.

Tudi prej so bile krize, vsako leto se je kaj zgodilo. Ko smo mi vodili Evropsko unijo, so Irci na referendumu zavrnili Lizbonsko pogodbo, imeli smo krizne sestanke, ogromno pogovorov, pogajanj in tako naprej, ampak tista kriza je pomenila, da smo se ustavili, nismo šli tako hitro naprej, kot je bilo predvideno in tudi vse ostale krize pred tem so bile takšne, so bile stvar zastoja. Zdaj se je pa prvič zgodilo, da smo šli korak nazaj, da ena država izstopa, da lahko v roku dveh leti pride do podobne odločitve še v kakšni drugi in da je zdaj veliko tega na tehtnici.

Želeli smo varno prihodnost in blaginjo za vse

To govorim zaradi tega, ker sem na začetku omenjal ta sveti čas. To obdobje tam nekje med letoma 1987 do 1992, do mednarodnega priznanja, ko se je stkala ta narodna enotnost Slovencev in ko so se oblikovale te vrednote slovenske osamosvojitve. Se pravi vrednote, ki pomenijo tisto predstavo, ki smo jo ljudje imeli pred seboj, ko smo se odločali za samostojno Slovenijo. Vsak je imel svojo vizijo, ampak nek skupni imenovalec je bil, želeli smo si živeti v normalnem svetu, kjer bodo sanje o nekem mirnem življenju in blaginji za vse dosegljive že v življenju naše generacije, ne šele enkrat v daljni prihodnosti, v nekem utopičnem času. In ko smo si želeli, da bomo živeli varno.

V tem času smo Slovenci kot narod dokazali, da se znamo strniti okrog dobrega cilja, dobre prihodnosti, in na ta čas se je potrebno spomniti tudi danes, v teh dneh, v naslednjih tednih, ko se bodo iskale rešitve za to aktualno krizo, s katero se soočamo tudi mi, ne samo državljani in državljanke Velike Britanije, ki so se danes soočili z 10 odstotnim padcem njihove valute, z drastičnim padcem bruto domačega proizvoda, prehitela jih je Francija na lestvici najbolj razvitih držav, zaradi enega samega političnega dogodka, ker se je zaradi padca valute cela vrednost nacionalnega bogastva zmanjšala za stotine milijard, 10 odstotkov Velike Britanije je zelo veliko in to bo vplivalo na vse.

No in v teh časih se je potrebno zavedati tega, kar smo dobili pred 25 leti. Vrednote, ki je slovenska država, treba jo je krepiti. Najprej v gospodarskem smislu. Naslednja pregrupiranja znotraj Evropske unije, ki se bodo dogajala, se bodo dogajala na osnovi gospodarskih kazalcev. Oblikoval se bo krog držav, ki bo želel na vsak način ohraniti te temeljne pridobitve Evropske unije, ne bodo vse države spadale v ta krog in Slovenija mora zdaj pospešeno izvesti nekatere reforme, da bo naše gospodarstvo konkurečno in da bomo po teh kazalcih sodili v jedro Evropske unije. Slovenija se mora tudi bolj trdno povezati znotraj Srednje Evrope z državami Višegrajske skupine, Avstrijo, tudi Hrvaško. Teh sedem držav ima dovolj veliko specifično težo, da lahko skupaj oblikuje predloge, ki bodo upoštevani, ko se bodo te karte v Evropi mešale na novo.

Pred nami so novi izzivi in potrebna bo enotnost naroda

S tem želim povedati, da so pred nami ponovno tedni, meseci, morda tudi leta, ko bo marsikaj, kar se nam je zdelo pomembno in smo se okrog tega prepirali, tako ali drugače postalo popolnoma nepomembno zaradi teh novih izzivov in da zdaj spet prihaja čas, ko se moramo spomniti te enotnosti naroda, ki je omogočila, da je samostojna Slovenija sploh nastala in da se je tudi ubranila v razmerjih sil, ki so bila izrazito proti nam. Slovenci smo še vedno isti narod, to zmoremo in mislim, da si tega optimizma nikoli ne smemo vzeti, da smo kos tem izzivom. Res imamo težave, ker se z državo ne upravlja vedno z vrednotami, na osnovi katerih je nastala, ampak te vrednote so še vedno tu. Zrasle so pač nove generacije, ki so takšne, kakršne smo vzgojili, se pravi smo sami odgovorni za to.

Ključne instrumente suverenosti imamo v lastnih rokah in Slovenija se je kljub tem zahtevnim okoliščinam sposobna produktivno odzvati na te nove izzive. Ampak mogoče je to nekoliko preveč že pogled v tiste dele prihodnjega časa, ki nas navdajajo s skrbjo, danes je pa tudi čas za veselje. Danes je to še posbej jasno po teh dogodkih včeraj, da če Slovenci pred 25 leti ne bi dobili v roke tega instrumenta, ki se mu reče lastna država, te možnosti, da suvereni odločamo sami o sebi, bi bili danes v Bog si vedi kakšnih okoliščinah in bi bilo razlogov za veselje bistveno manj.

Zaradi žive in dejavne kulture smo Slovenci obstali skozi stoletja

Tako pa hvala vsem, ki ste na to prireditev prišli iz veselja, ker se zavedate tega, kar smo skupaj dosegli pred 25 leti, zelo sem počaščen, da sem danes tukaj z vami, pred tem zgodovinskih cerkvenim portalom. Malo je krajev v Sloveniji, ki imajo tak simbol, lahko ste ponosni na to, še bolj pa ste lahko ponosni na svoje umetnike. Oktet Valvasor poslušam že drugič danes in bi ga še tretjič, res izbran umetniški program in moram reči, da v tem zadnjem tednu, ko je teh prireditev po Sloveniji iz veselja veliko, človek samo odpira oči, kako bogate kulturne produkcije, če temu rečem nekoliko grdo, smo Slovenci sposobni.

Spomnim se knjige Lojzeta Adamiča, našega rojaka, ki je šel s trebuhom za kruhom v Združene države Amerike, in ki je že pred drugo svetovno vojno v eni od svojih knjig napisal, da ko primerja število knjižnic, čitalnic, prebranih knjig, pevskih, kulturnih, prosvetnih društev v Sloveniji, lahko samo ugotavlja, da je v Sloveniji kultura v povprečju 30 krat bolj živa kot v ZDA. Ta stavek, ta ugotovitev Lojzeta Adamiča je odgovor na vprašanje, kako je možno, da se je slovenski narod ohranil skozi stoletja, skozi tisočletja in da je danes po svoji kulturi, po svojem jeziku, po svojem zunanjem izrazu enakopraven, enakovreden kulturam mnogo večjih, tudi 50 krat večjih evropskih narodov. Čestitke vsem, ki ste k temu prispevali. Želim vam prijetno praznovanje danes in tudi jutri, ko bo sama obletnica slovenske državnosti. Naj živi Slovenija.