Janez Janša: Zakaj si je Kučan ravno sedaj naročil ovadbo iz Srbije?

Za razumevanje tega v zadnjih štirih desetletjih sicer že velikokrat uporabljenega »spina« slovenske totalitarne in neo totalitarne levice je dobro najprej osvetliti odnos med dvema pomembnima akterjema v končnici razpadanja nekdanje SFRJ, Kučanom in Miloševićem, ki sta bila hkrati dolgo časa zaveznika za ohranitev Jugoslavije in nasprotnika v boju za neomejeno oblast.

V končnici razpleta jugoslovanske drame oziroma razpadanja SFRJ je komunistična politika na površje naplavila nekaj glavnih in nekaj stranskih igralcev, ki so se hkrati spopadali za ohranitev svojih položajev ter preživetje lastnih konceptov in ideologij. A med njimi sta bila le dva, ki sta imela zase in svoje ideološke prijatelje poleg osnovnega tudi rezervni scenarij. To sta bila Slobodan Milošević v Srbiji in Milan Kučan v Sloveniji.

Slobodan Milošević

Slobodan Milošević si je najprej prizadeval ohraniti in hkrati preoblikovati SFRJ kot centralizirano državo po svoji oziroma srbski meri. Najbolj prozoren korak v to smer je bil njegov predlog, po katerem bi se v jugoslovanski parlament volilo poslance po načelu en človek – en glas. Prevlada zastopnikov iz Srbije bi bila s tem zagotovljena.

Prvi scenarij se je Miloševiću ponesrečil predvsem zaradi pravočasnih političnih odločitev Demosa in uspešnemu odporu agresiji JLA v Sloveniji, nesposobnosti večine federalnih institucij za odločnejše ukrepanje ter pritiskov mednarodne skupnosti, ki si je sicer želela ohranitve Jugoslavije, vendar kot federalne države. Po svobodnih volitvah v Sloveniji in na Hrvaškem spomladi 1990, dokončno pa po porazu JLA v Sloveniji, je Miloševič prešel na rezervni scenarij oblikovanja t.i. velike Srbije s severozahodno mejo na črti Virovitica-Karlobag.

Ta scenarij je Miloševiću v prvi izvedbeni fazi v veliki meri uspel. Obe paradržavni tvorbi na hrvaškem ozemlju (SAO Krajina in SAO Vzhodna Slavonija) ter Republika Srbska v Bosni in Hercegovini sta za več let obvladovali ne samo ozemlje, na katerem je prej prevladovala srbska manjšina, temveč so njihove paravojaške enote ob izdatni pomoči enot JLA ter prostovoljcev iz Srbije »etnično očistile« tudi velik del ozemlja Hrvaške in BiH, na katerem so pred letom 1992 večinsko živeli Hrvati ali Bošnjaki. Skoraj tri leta, vse do angažmaja ZDA in sporazumov iz Daytona se je kljub vsakodnevnim krvavim prizorom iz Sarajeva in drugod zdelo, kot da tudi velik del mednarodne skupnosti sprejema Miloševićev »rezervni« scenarij in da je velika Srbija pač zgodovinsko dejstvo.

Milan Kučan

Milan Kučan si je najprej prizadeval ohraniti Slovenijo v Jugoslaviji ter neomejeno oblast v rokah svoje komunistične stranke. “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti”, se je zaklinjal celo še 31. 1. 1990, devet mesecev potem, ko je več sto tisoč Slovencev podpisalo Majniško deklaracijo, v kateri so podprli »suvereno državo slovenskega naroda«.

Slovenija se je Kučanovemu intimnemu prepričanju navkljub vseeno odcepila, v vojni za Slovenijo ubranila svojo svobodo ter kmalu zatem dosegla mednarodno priznanje. Kučanu se je prvi scenarij, ohranitev Slovenije v Jugoslaviji, dokončno izjalovil v istem času, kot je Miloševiću propadel njegov prvi scenarij, torej junija in julija 1991.

Nastopil je čas za uresničevanje rezervnega scenarija: Ohranitev oblasti komunistov v samostojni Sloveniji. Izhajajoč iz prednosti, ki so jo imeli komunisti s svojo večino v predsedstvu RS, totalnim obvladovanjem pravosodja, medijev, bank in državnih podjetij, se je pričel pohod na prevlado tudi v zakonodajni in izvršilni oblasti. V roku enega leta so imeli spet vse pod kontrolo tako kot pred volitvami aprila 1990. Poleg tega je druga fronta, torej Milošević, za vedno odpadla. Majhna doza pelina so pomenile le volitve vsake toliko časa in obstoj včasih nadležne opozicije, a to je bila, kot je pokazal čas, pretežno odvečna skrb. Nekaj več o tem tudi na spletu.

Scenarij Milana Kučana št. 1 in napori, da se prikrije
Scenarij:  »Ohraniti Slovenijo v Jugoslaviji« so Milan Kučan in slovenski komunisti z nekaj izjemami skušali izvajati vse do julija 1991. O tem dokumentirano priča zbornik Bela knjiga slovenske osamosvojitve – oviranje, nasprotovanja, izdaja.

Slovenija je bila v letih 1990 in 1991 v svojih težnjah in naporih za osamosvojitev mednarodno osamljena in pretežno izolirana. To dejstvo se je v zadnjih dveh desetletjih kar nekako porazgubilo ali vsaj zameglilo. Analiza vzrokov najprej pripelje do začudenja, kako je to sploh možno. Arhivi domačih in tujih medijskih hiš so namreč polni posnetkov izjav državnih in diplomatskih predstavnikov sosednjih in drugih držav, ki so brez dlake na jeziku izražali nenaklonjenost ali odkrito nasprotovanje slovenski osamosvojitvi.

Še največ, kar smo lahko dobrega slišali v naš prid je bila fraza v smislu, da se Slovenija seveda lahko osamosvoji, vendar samo ob dogovoru z drugimi republikami in federacijo. Vsi, ki so to izjavljali, so dobro vedeli, da pristanka federalnih oblasti, JLA in večine drugih republik seveda ne bo.

Ta del nasprotovanj je kljub poskusom pozabe in zamegljevanja bolj ali manj znan in bogato dokumentiran, žal pa ne dovolj analiziran in obdelan v delih zgodovinske stroke in z vidika preučevanja mednarodnih odnosov.

Manj poznan pa  je osnovni vir poročanja in sklepanja diplomatskih in obveščevalnih predstavnikov tujih držav. Poleg siceršnje skepse svojih vlad in večinoma tudi osebne skepse pri  tujih diplomatih, ki so iz Slovenije in soseščine spremljali dogajanja v času osamosvajanja, so k negativnim ocenam veliko prispevali tudi njihovi slovenski sogovorniki. Obveščevalna ter diplomatska poročila in prepisi telefonskih pogovorov domačih in tujih služb, objavljena v Beli knjigi, osvetljujejo ravno ta vidik. Prva šokantna ugotovitev ob njihovem prebiranju je spoznanje, da tujcem pravzaprav ni bilo nič skrito, niti najvišje državne skrivnosti ne. Celo informacije o vsebini strogo zaupnega predloga ustavnega zakona o osamosvojitvi je član predsedstva RS Ciril Zlobec prostodušno bral v telefon italijanskemu diplomatu. Enako usodo je doživel skrbno varovani datum dejanske osamosvojitve, za katerega je vedelo le nekaj ljudi v državi. Poslanci takratne opozicije, predvsem LDS (danes pretežno PS) in današnje SD, so tujim diplomatom in obveščevalcem na široko razlagali svojo skepso ali celo nasprotovanje osamosvojitvi. Nekateri, kot npr. poslanec LDS Franco Juri, so jo potem z bojkotom razglasitve odločitve o osamosvojitvi tudi javno manifestirali, medtem ko so drugi, predvsem ljudje iz naslednice ZKS, v slovenski javnosti govorili eno, tujim virom pa drugo. Oboji pa so imeli podobna negativna stališča do vseh realnih ukrepov slovenske osamosvojitve, še posebej do obrambnih. Le-te so še posebej smešili. Nekaj primerkov tovrstnega pristopa je objavljenih tudi v Beli knjigi.

A če je nasprotovanje in oviranje slovenske osamosvojitve od zunaj in od znotraj poželo v zadnjih dveh desetletjih le malo zanimanja in še manj znanstvenih obdelav, je bilo toliko več energije vloženo v vztrajno omalovaževanje pomena osamosvojitve. Številni dogodki in izjave so bili zamolčani ali predstavljeni izkrivljeno. Drugi so bili posebej poudarjeni. Prikrajanje resnice je bilo del poosamosvojitvenega vsakdana. Osnovno vodilo je bilo: »Vse, kar je oblikovalo večinski vrednostni sistem ljudi v Sloveniji v času osamosvajanja in demokratizacije, v času slovenske pomladi, se relativizira in na koncu poimenuje s svojim nasprotjem.«

Osamosvojitev se je vse od plebiscita decembra 1990 naprej stalno podtikala kot splošni razlog za vse mogoče težave. Gesla so bila vsako leto bolj neposredna in povedna, dokler nismo leta 2012 doživeli na tako imenovanih ljudskih vstajah transparentov z napisi: »Kradejo nas že 20 let« ali »V 20 letih so nam ukradli podjetja in državo« ali »Dovolj je bilo 20 let skorumpirane politične elite«. Kot da smo v času pred osamosvojitvijo živeli v nebesih in kot da v Sloveniji ni bilo totalitarnega režima, v katerem je bila država 100% ukradena ljudem, vsekakor bistveno bolj kot danes, ne glede na vse aktualne težave.

Osnovni motiv tega početja je prikrivanje dejanj, ki so izhajala iz Kučanovega scenarija ohranitve Slovenije v Jugoslaviji.

Odpor proti razorožitvi TO ter obrambo slovenske države se že od famoznega Kučanovega pisma iz pomladi leta 1991 skuša prikazati kot trgovanje z orožjem, vzpostavljanje državnih atributov Slovenije pa kot afero izbrisani. Manipulacija je bila dve desetletji tako intenzivna, da so mlade generacije, ki so v tem času odraščale, o problemu tako imenovanih izbrisanih lahko iz vseh mogočih javnih občil izvedele vsaj desetkrat več kot o vseh ukrepih, ki so omogočili nastanek slovenske države. Po desetih letih od svojega nastanka so se na državni proslavi ob dnevu državnosti pojavili prvi prapori z rdečo zvezdo. Najprej sramežljivo, zavedajoč se, da predstavljajo simbol agresorske armade, ki je bila v vojni za Slovenijo poražena. Nato pa čedalje bolj agresivno, kot da je v vojni zmagala JLA, osrednji poudarki govorcev pa so vsebovali obvezni stavek, češ da brez tako imenovanega NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Kot da bi ta nastala leta 1945 in ne leta 1991. Osamosvojitev so brisali ali pomanjševali, kadar se prvo ni ravno obneslo. Programi državnih proslav ob dveh največjih slovenskih praznikih, Dnevu državnosti in Dnevu samostojnosti in enotnosti, so bili v času vlad tranzicijske levice v najboljšem primeru popolnoma prazni in brez povezave z namenom praznika, v najslabšem primeru pa celo polni odkritega norčevanja iz slovenstva in vrednost, ki so nas združile v uspešnem, skupnem osamosvojitvenem podvigu.

Na drugi strani pa skoraj ni bilo tedna v letu brez pompoznih in dragih proslav v organizaciji ZZB, polnih sovražnega govora in groženj drugače mislečim, totalitarnih simbolov, kaznivih dejanj v obliki potvarjanja uradnih državnih simbolov in nezakonitega nošenja in razkazovanja vojaškega orožja. Udeleženci teh množičnih prireditev so večinoma plačani člani ZZB, kajti okrog 20.000 jih še vedno dobiva vsak mesec privilegirane borčevske dodatke, pa čeprav so se mnogi rodili šele po letu 1945. Privilegiji se v določenih primerih kot v kakšni fevdalni kneževini prenašajo na potomce. Tovrstne bakanalije v slogu mitingov iz najbolj intenzivne Miloševićevske kampanje pred četrt stoletja je kronalo zborovanje ZZB 24. decembra 2012 na Tisju, na katerem je generalni sekretar borčevske organizacije Mitja Klavora, rojen sicer desetletje po končani vojni, ponovno grozil z množičnimi poboji.

Že po preteku nekaj let od osamosvojitve je bilo treba vračati odlikovanja in pojasnjevati, da Znak svobode predsednik države po zakonu ne sme podeljevati ljudem, ki z osamosvojitvijo nimajo nobene zveze ali so ji celo aktivno nasprotovali. Po desetih letih so začeli načrtno delati zmedo s simboli. Ob petnajsti obletnici osamosvojitve so pričeli polemiko o nastanku Slovenske vojske in njeni starosti, ob dvajseti obletnici pa je takratni predsednik republike celo grmel čez tako imenovane osamosvojitelje, češ enkrat za vselej je treba opraviti s tem »zaslugarstvom« in tranzicijsko navlako. No, volilci so hvala bogu jeseni leta 2012 opravili z njim. Pika na i sramotenju osamosvojitve in še posebej Slovenske vojske je bila postavljena malo pred dvaindvajset letnico z imenovanjem zadnjega obrambnega ministra.

Na to funkcijo so strici iz ozadja namestili osebo, ki je leta 1991 ne samo posredno, temveč aktivno, s politično akcijo in glasovanji, nasprotovala vsem ukrepom za obrambo Slovenije pred agresijo JLA. »Nisem član LDS, a sem enakih misli in stališč kot Roman Jakič«, je dejal polkovnik JLA Milan Aksentijević v skupščini, potem ko sta v najbolj kritičnem času družno vtikala polena v kolesje obrambnih priprav. V drugem poglavju Bele knjige najdemo mnogo konkretnih primerov oviranja osamosvojitvenih ukrepov, ki nosijo podpis Romana Jakiča in njegovih somišljenikov iz levičarske opozicije. Če bi bilo le nekaj njihovih dopolnil na ključno obrambno zakonodajo sprejetih, se Slovenija junija 1991 ne bi mogla uspešno ubraniti agresiji JLA.

Tudi po plebiscitu so komunisti nasprotovali oblikovanju slovenske vojske
Po pripovedovanju in večkratnih javno zabeleženih izvajanjih nekdanjega člana predsedstva RS Ivana Omana, ki je sicer edini v predsedstvu dosledno podpiral priprave na obrambo pred agresijo, je dr. Jože Pučnik med enim od številnih odmorov med pogajanji za plebiscitni zakon novembra 1990 vprašal visokega predstavnika današnje SD, zakaj tako komplicirajo in v bistvu nasprotujejo vsem predlogom v smeri osamosvojitve. Le-ta mu je odgovoril, da mora razumeti, da oni in njihova opcija v osamosvojitvi pač ne vidijo prihodnosti zase. Kučan se plebiscitu ni upal odkrito nasprotovati, saj bi s tem zapravil možnosti za rezervni scenarij, kajti Demos bi plebiscit v vsakem primeru izvedel, verjetno s potrebno navadno večino in v pozitiven izzid ni nihče zares dvomil. Je pa Kučan naredil vse, da bi bila uresničitev plebiscitne volje zgolj formalna.

Zgolj operetna in ne dejanska osamosvojitev – kar bi nujno sledilo brez zadostne obrambne moči – je bil v mesecih po plebiscitu po vzorcu razorožitve TO osnovni namen rušenja vseh naporov, da bi Slovenija vzpostavila učinkovit obrambni sistem, ki bi bil kos pričakovanemu, pravzaprav gotovemu poskusu Beograda, da s silo prepreči našo pot na svoje. V Beli knjigi je na desetine dokumentov, ki to dokazujejo. Od pomoči JLA s strani slovenske komunistične politike pri razoroževanju TO, ki sta ga dr. Jože Pučnik in Ivan Oman povsem upravičeno označila za veleizdajo Slovenije, do t.i. Deklaracije za mir, ki je terjala hitro enostransko razorožitev Slovenije in do zakulisnih stikov z generali JLA ter beograjskimi politiki, o katerih se post festum vsake toliko časa nekaj novega izve, ko se odpre kak beograjski arhiv ali pa kdo od udeležencev na nasprotni strani napiše knjigo spominov. Šele po nekaj letih, ko so se levičarski politiki na vse kriplje trudili, da so agresorskemu generalu Konradu Kolšku priskrbeli potni list za Slovenijo, je postalo jasno, zakaj formalna vojna napoved z ultimatom, ki jo je general Konrad Kolšek 27 junija 1991 zjutraj poslal Sloveniji in ki so jo v obliki letaka trosila letala JLA ni bila naslovljena na vrhovnega poveljnika in predsednika predsedstva RS Milana Kučana, temveč na predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki po takratni ustavi ni imel praktično nobenih pristojnosti na področju obrambe. Kolšek in ostali agresorji nad njim so Milana Kučana zaradi poprejšnjih stikov in dogovorov očitno šteli med tiste, na katere se računa v času po »operetni osamosvojitvi«, ko bo Demosova vlada zaradi učinka razbite glave razpadla in končala pred vojaškimi sodišči ali strelskim vodom.

Zaradi visoke podpore na plebiscitu in siceršnjega pozitivnega razpoloženja slovenske javnosti, vključno z delom članstva levičarskih strank do osamosvojitve, nasprotniki osamosvojitve praviloma niso odkrito nastopali proti njej. Izdelali so posredno taktiko, ki se je odražala preko stavkov, ki so postali šlager pomladi leta 1991, kot npr:

»Osamosvojitev da, vendar na miren način.« Ali: »Osamosvojitev da, vendar brez vojske.« Ali: »Plebiscitno voljo ljudi je treba uresničiti, vendar samo s pogajanji in dogovori.« Ali: »Slovenci na plebiscitu niso glasovali za vojno!« Ali: »Razglasitev neodvisnosti Slovenije mora iti z roko v roki s takojšnjim pričetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi.«

Seveda ni šlo samo za parole. V pomladnih mesecih 1991 so se vrstili sestanki slovenskih levičarskih strank, predvsen naslednice ZKS in predhodnice sedanje SD, z nekdanjimi komunističnimi strankami v drugih republikah takratne SFRJ. Eno od teh srečanj Cirila Ribičiča in sodelavcev z Bosanskimi in Hrvaškimi komunisti na Otočcu je bilo pospremljeno s časopisnimi naslovi, ki so pozivali k novi Jugoslovanski integraciji.

Kalkulacija nasprotnikov slovenske osamosvojitve, domačih in tujih, je temeljila na pričakovanju učinka razbite glave. Računali so na to, da bo samostojna Slovenija sicer evforično razglašena, ne pa tudi udejanjena. (Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!) Verjeli so in skušali k temu v praksi tudi čimveč prispevati, da Slovenske obrambne sile ne bodo sposobne zasesti mejnih prehodov in ključnih infrastrukturnih točk v državi ter omejiti manevra JLA in da bo po nekaj dneh vse skupaj izpadlo kot operetna epizoda, po kateri bo sleherniku v deželi jasno, da smo izolirani od zahoda, da ne obvladujemo lastnega ozemlja in da nam ne bo nihče pomagal, nas nihče priznal ter da smo se zaleteli z glavo v betonski zid. 

Po takšnem razpletu so pričakovali razpad Demosove koalicije in padec vlade ter prevzem popolne oblasti spet nazaj v svoje roke. In pričakovali so definitivno konec sanj o samostojni Sloveniji. Sebe pa so videli predstavljene kot rešitelje Slovencev pred nevarnimi Demosovimi avanturisti. Ali kot je dejal predsednik takratne LDS: »Bolje je, da se za samostojno Slovenijo sto let pogajamo kot pa da se en dan vojskujemo.«

Spomini takratnega predsednika Zvezne vlade Anteja Markovića, v tem delu objavljeni tudi v pričujočem zborniku, na sestanek med njimi in slovensko levičarsko opozicijo tik pred vojno, 12.6.1991, dobesedno potrjujejo ta pričakovanja:

»Markovićev razgovor z opozicijo je dal skupno oceno, da so nasprotja v vladajočem Demosu tolikšna, da ga drži skupaj le še 26 junij. Če se 26 junija ne bo zgodilo nič, kar bi lahko okrepilo vezje Demosa, za vlado ni več veliko upanja. Konkretno: če se bo po 26 juniju pričel proces, ki bo tekel sočasno v obeh smereh k osamosvojitvi in k ponovni integraciji, bo demosova vlada še poleti, najkasneje pa septembra, padla.«

Marković je po sestanku s slovensko levičarsko opozicijo v verjetnost takšnega razpleta dogodkov v Sloveniji prepričal tudi hrvaškega predsednika Franjo Tuđmana. Ta je še leta po tem govoril o operetni vojni v Sloveniji in s tem zakrival svojo slabo vest, ker je nasedel Markoviću in zato 27 junija 1991 prelomil dano obljubo in podpisan sporazum o skupnem odporu obeh držav v primeru agresije JLA.

Operetno osamosvojitev je pravzaprav junija 1991 izvedla Hrvaška, ko je razglasila samostojnost, ni pa prevzela efektivne oblasti. Ceno, ki jo je z življenji za Tuđmanovo naivnost plačala Hrvaška, je bila ogromna.

Bil sem tudi sam priča kar nekaj podobnim odkritim napovedim in namigovanjem slovenskih levičarskih politikov, da o tujih diplomatih ne govorim. Podobnega prepričanja so bili tudi nekateri v takratnem predsedstvu republike, podpredsednik vlade in njen finančni minister, ki sta zaradi tega odstopila nekaj mesecev pred vojno ter številni drugi »ugledni« državljani. Enega izmed njih, ki je v samostojni Sloveniji potem naredil sijajno kariero, sem tik pred vojno srečal na Kongresnem trgu. Nekoliko posmehljivo mi je dejal: »Za samostojno državo ne rabiš vizije, ampak divizije.« Nisem mu razlagal, da imamo tudi to, sicer pa mi tako ali tako ne bi verjel.

Slovenska levičarska politika je v svojih najvišjih vrhovih vse od zmage Demosa na aprilskih volitvah 1990 ne glede na občasno javno sprenevedanje delovala proti ustvarjanju realnih kapacitet za osamosvojitev. Njihove najpomembnejše akcije do 26 junija so bile:

1. Razorožitev Teritorialne obrambe maja 1990, kjer so JLA na vse mogoče načine držali vrečo. O tem govori prvo poglavje tega zbornika.
2. T.i. Deklaracija za mir februarja 1991, kjer so neposrednozahtevali hitro enostransko razorožitev tako ali tako zgolj »za silo oborožene Slovenije«.
3. Dosledno glasovanje proti ukrepom za zavarovanje osamosvojitve (Zakon o obrambi, Zakon o vojaški dolžnosti, obrambni proračun) v skupščini. Vsi našteti akti so bili komaj sprejeti z nekaj glasovi Demosove večine. O tem govori drugo poglavje tega zbornika.
4. Obveščanje tujih služb in diplomatov o najvišjih državnih skrivnostih iz operativnih načrtov osamosvojitve (natančen čas, seznam funkcij federacije, ki jih namerava Slovenija efektivno prevzeti v svoje roke).
5. Peticija za odstop generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki so jo pod vodstvom Milana Kučana in Spomenke Hribar (meni jo je ponujala v podpis kar v njegovi predsedniški pisarni) poslali v javnost nekaj dni pred razglasitvijo samostojne Slovenije. Z njo so hoteli tik pred vojno dodatno razmajati Demos, saj so peticijo podpisali nekateri vidni politiki SDZ in Zelenih Slovenije.
6. Najava stavke policijskega sindikata za 27. junij 1991.

Slovenija je 25. junija 1991 efektivno prevzela opravljanje večine prej federalnih pristojnosti (meja, carina, monetarna politika, kontrola zračnega prostora, devizno poslovanje in nadzor) ter 26. junija ob splošni ljudski podpori in veselju razglasila samostojnost. Isti in naslednji dan je uspešno prestala prvi val agresije, zato je nekatere levičarske politike zajel dvom o uspešnosti njihovega pričakovanja »operetne razglasitve samostojnosti«. Kljub temu pa so si njihovi šefi na vse kriplje prizadevali, da bi tudi iz takšnega položaja potegnili sebične politikantske koristi.

Nekdanji večkratni minister v italijanskih levih vladah (za pravosodje, za zunanjo trgovino, namestnik zunanjega ministra) ter visok predstavnik Socialistične internacionale PieroFassino je izdal knjigo z naslovom Iz strasti (Per Passione, Milano, 2003), v kateri na strani 292 piše, kako je 27 junija 1991 obiskal v Ljubljani Milana Kučana in Cirila Ribičiča in kako sta ga ob tem obisku rotila (sollecitando), naj »italijanska in evropska levica neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici.« V mesecih po tem obisku je bil ravno italijanski socialistični zunanji minister Giani De Michelis tisti evropski politik, ki je izrekel največ pikrih na račun slovenske državnosti. Na evropsko priznanje Slovenije je pristal šele tik pred zdajci. Celo ko je italijanski predsednik Cossiga 17 januarja 1992 že po mednarodnem priznanju Slovenije s strani EU obiskal našo državo, ga je De Michelis zaradi tega ostro napadel. Kljub temu mu je Milan Kučan le malo časa za tem podelil častni znak svobode.Dobro je vedel, zakaj.

Ni se izšlo po pričakovanjih nasprotnikov slovenske osamosvojitve. Slovenija si ni razbila glave. V zid slovenske odločnosti in resnih obrambnih priprav se je zaletela JLA in vsi tisti, ki so tako kot ob procesu JBTZ ali ob razorožitvi slovenske TO računali nanjo, da bo namesto njih opravila umazano delo.

Zamera je bila huda. Namesto, da bi vplivni posamezniki pošteno priznali, da so se zmotili (sodno jih tako ali tako ni nihče preganjal za dejanja, ki so bila na robu izdaje ali krepko čez) ali pa vsaj ostali tiho, so začeli že takoj po vojni in še pred mednarodnim priznanjem sprožati propagandne kampanje proti nosilcem osamosvojitve ter rušiti posamične Demosove članice in nato vlado.

Scenarij Milana Kučana št. 2 in pravilo promocije za nasprotnike osamosvojitve
Drugi, rezervni scenarij je Kučanu v prvi izvedbeni fazi (še bolj in za dlje časa kot Miloševiću) v veliki meri uspel. Komunisti so pod različnimi imeni in preoblekami vse do danes obvladovali ne samo Slovenijo, v kateri so tudi pred letom 1990 imeli vso oblast, temveč so njihove izpostave in predstavniki prodrli celo v institucije, kot so Evropsko sodišče za človekove pravice, Beneška komisija, Evropsko računsko sodišče, NATO defence coleague itd. Skoraj dve desetletji – vse do resolucije EPP iz novembra 2011, v kateri je odločilna politična sila v Evropi pozvala k lustraciji v Sloveniji – se je zdelo, kot da tudi velik del mednarodne skupnosti sprejema Kučanov rezervni scenarij in da je oblast komunistov v Sloveniji zanje pač zgodovinsko dejstvo.

Resolucija EPP je prišla hkrati z razkritjem že druge v dveh desetletjih od komunistov izvrtane bančne luknje (http://www.reporter.si/slovenija/banki-zavoženi-njuni-šefi-lastniki-nadzorniki-pa-težki-več-kot-200-milijonov-evrov/18967) in dokončnim spoznanjem, da oblast komunistov ne more delovati drugače kot na »parazitski« način, z nebrzdanim jemanjem tistim, ki ustvarjajo. Pod krinko gesel o socialni državi in solidarnosti se skriva starodavna metoda ropanja in zatiranja ustvarjalnosti oziroma ista ravnanja, kot so se v državah demokratičnega socializma (beri ljudske demokracije) skrivala pod krinko boja proti izkoriščanju človeka po človeku. Največ tega izkoriščanja, merjeno v stotinah milijonov mrtvih, so doslej na zemeljski obli zakrivili ravno komunisti.

Miloševiću so sodili v Haagu, vendar šele deset let po končani vojni v Bosni. Milan Kučan je na sodišču nastopil kot priča. Poslušanje ali branje tega dela sojenja je za poučenega bralca več kot zgovorno. Dodatno potrjuje vedenje o tem, kje sta bila Kučan in Miloševič zaveznika in kje nasprotnika.

Kučan in Milošević sta se ujela pri zavzemanju za ohranitev Jugoslavije. Za oba je bil to prvi cilj. Zgodovinski posnetek njunega srečanja decembra 1989 na otvoritvi beograjske podružnice Studia marketing je na TV Slovenija že dvajset let tabu tema. Pred tem so ga nekajkrat pokazali, potem pa nikoli več. Nasmejana obraza in trkanje s kozarci je več kot zgovorno. Še bolj zgovorni pa so dogodki, ki so temu srečanju sledili na bančnem področju. Ljubljanska banka in Beograjska banka sta namreč kmalu po tem sestanku svoje enote po Jugoslaviji, ki so do takrat imele status samostojnih bank z garancijo takratnih republik, spremenili v podružnice. S tem je banka mati (in posledično Slovenija v primeru LB) prevzela vse obveznosti do varčevalcev teh podružnic. LB je to pretvorbo storila kljub temu, da je elaborat o ekonomski upravičenosti  to upravi in nadzornikom odsvetoval. S tem ukrepom, ki so ga v kratkem času po sestanku Kučan-Milošević izvedle le slovenske in srbske banke, se je želelo Jugoslavijo tudi v komercialnem bančništvu tako povezati, da bi stavek, ki so ga v tistih mesecih slovenski komunisti ničkolikokrat izustili v različnih izvedbah – osamosvojitev se nam ne izplača –  dobil tudi stvarno podlago. Zaradi omenjenega političnega ukrepa ima Slovenija še vedno težave z varčevalci podružnice Lb v Zagrebu, Sarajevu in Skopju. Vse te podružnice so bile do leta 1990 samostojne banke.

Kučan in Milošević pa sta se razhajala pri pogledu na ureditev Jugoslavije. Milošević je želel centralizirano državo, v kateri bi imel več oblasti. Kučan ji je nasprotoval, ker bi ta zmanjšala njegov vpliv in oblast v Sloveniji.

V ospredju pri Kučanu sicer niso bili interesi Slovencev, temveč oblast, a kljub temu je pri nasprotovanju centralizaciji nastalo naravno zavezništvo med slovensko partijsko politiko in javnostjo. Zdelo se je, da je po zborovanju v Cankarjevem domu v podporo Kosovskim rudarjem nastalo celo zavezništvo med partijo in opozicijo, a to se je zdelo samo nam.

»Boriti se moramo (za oblast) na obeh frontah. Proti domači opoziciji in proti Miloševiću«, je v dokumentu za komunistični vrh že kmalu po zborovanju njihovo pozicijo jasno in brez okolišenj strnil Miran Potrč.

Kučanu je zavzemanje za ohranitev status quo in federalno Jugoslavijo prinašalo točke v mednarodni skupnosti, ki osamosvojitvi Slovenije zaradi lastnih sebičnih interesov ni bila naklonjena, medtem ko si je Milošević s svojim zavzemanjem za centralizem nabiral nasprotnike.

Ko je Milan Kučan po sestanku z Miloševićem januarja 1991 z izjavo, da »imajo vsi Srbi v Jugoslaviji pravico živeti v svoji državi« nedvoumno podprl koncept velike Srbije in Miloševićev rezervni scenarij, sta se za kratek čas oba znašla na udaru zagovornikov federalne Jugoslavije v mednarodni skupnosti. (http://www.youtube.com/watch?v=U6laSM5JrKo) Vendar je ta skupni sestanek in izjava bolj pomemben zaradi dejstva, da sta se oba komunistična politika začela pripravljati na uporabo rezervnih scenarijev dovolj zgodaj in da so se njune posamezne aktivnosti močno prepletale.

Milošević je tako hkrati z napori za podreditev cele Jugoslavije krepil tudi pozicijo Srbije znotraj nje, medtem ko je Kučan hkrati z ravnanji, ki so krnila slovensko obrambno moč s ciljem, da se Slovenija uspešno ne odcepi, za vsak slučaj krepil tudi pozicije komunistov v TO in policiji.

Kot že rečeno, so komunisti, izhajajoč iz prednosti, ki so jo imeli s svojo večino v predsedstvu RS, totalnim obvladovanjem pravosodja, medijev, bank in državnih podjetij, takoj po osamosvojitvi pričeli pohod na prevlado tudi v zakonodajni in izvršilni oblasti.

Pri ohranjanju in utrjevanju svoje oblasti so se tako kot v času po krvavi komunistični revoluciji zanesli na svojo izvirno kadrovsko politiko. Njen vzorec v obdobju 1942-1990 je jasno razpoznaven. Vsak, ki je v tem času napredoval do najvišjih mest, je moral izpolnjevati dva pogoja: krvave roke in zvestoba komunistični partiji. Prav nobene izjeme ni mogoče najti v tem vzorcu vse do leta 1990. Ljudje, ki so ukazovali pobijanje svojih političnih nasprotnikov ali pri pobojih sami neposredno sodelovali ter so ob tem ostali lojalni partijskemu vodstvu so imeli vrata odprta do vrha. Ko je krvava generacija iz vojne odhajala v pokoj, so jih nadomeščali tisti, ki so Udbi ukazovali pobijanje in zapiranje političnih nasprotnikov doma in v tujini ali so pri tem celo sami neposredno sodelovali. V tej kategoriji najdemo vodilne v slovenski komunistični stranki od Silva Gorenca, Janeza Zemljariča pa do Milana Kučana. “Jaz sem delal dolgo let skupaj z Mitjo Ribičičem, tam nekje od sredine 1975 naprej. Bil je človek z veliko življenjskih izkušenj, od katerega sem se veliko naučil,” je dejal Milan Kučan maja 2005.

Naštetim kriterijem promocije se je po letu 1991 pridružil še eden: Nasprotovanje slovenski osamosvojitvi in ukrepom za njeno obrambo.

Posamezniki, ki so se dokazano najbolj izpostavljali z aktivnostmi proti osamosvojitvi ali ukrepom za njeno zavarovanje, so ne glede na svoje siceršnje strokovne in osebne kvalitete doživljali hitro osebno promocijo. Ob prebiranju povzetkov nasprotovanj, oviranja in nagajanja v slovenski skupščini ob sprejemanju ključnih osamosvojitvenih odločitev ali dokumentov in zapisov v četrtem poglavju Bele knjige o paktiranju z agresorjem na lokalni ravni ter v politiki nasploh, praktično ne naletimo na niti eno ime, ki je bilo tako ali drugače izpostavljeno javni kritiki ali celo obsodbi zaradi svojih ravnanj, ki jih je zgodovina nesporno potrdila kot zgrešena in škodljiva.

Predsednik takratne LDS Jožef Školč je postal minister za kulturo in celo predsednik Državnega zbora, član predsedstva RS Ciril Zlobec, ki je izdal tujim službam najvišjo državno skrivnost, je do konca mandata odsedel v predsedstvu in postal celo podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ciril Ribičič, ki je nagovarjal tuje politike proti mednarodnemu priznanju Slovenije je postal Ustavni sodnik in celo član mednarodne Beneške komisije za pravo. Član vodstva Markovićeve Socialdemokratske unije Rado Bohinc je postal minister za znanost in nato za notranje zadeve, kasneje rektor Primorske univerze. Franco Juri in Jaša Zlobec, dva najbolj ekstremna skupščinska nasprotnika vseh potrebnih ukrepov za osamosvojitev, sta postala veleposlanika države, ki sta ji ob njenem rojstvu nasprotovala. Njun goreč pajdaš pri oviranju osamosvojitve Roman Jakič pa je postal celo obrambni minister. Aurelio Juri je postal poslanec Evropskega parlamenta, Sergij Peljhan pa minister za kulturo. Jože Mencinger, ki je dezertiral iz vlade nekaj mesecev pred vojno, češ da v osamosvojitev ne verjame, je postal rektor Ljubljanske univerze in lastnik Bajtovega inštituta. Marko Kranjec, ki se mu je pri dezerterstvu pridružil, pa je postal najprej veleposlanik in kasneje celo Guverner Banke Slovenije. Seznam je predolg, da bi lahko vse naštel. Izjemno hitro so napredovali tudi novinarji in uredniki, ki so v času osamosvajanja sejali skepso ali izražali odkrito nasprotovanje. Enako bleščeča kariera je čakala tiste iz akademskih krogov, ki so aktivno nasprotovali že plebescitu za samostojno Slovenijo in kasneje sami osamosvojitvi. Del te promocije je dobro razviden v tem dokumentarcu.

Vzorec se je prenesel tudi v gospodarstvo. V prvem valu lastninjenja so večino podjetij »prihvatizirali« posamezniki, ki so še dve leti prej jadikovali nad možnostjo gospodarskega preživetja samostojne Slovenije. V drugem valu pa so ravno ti ali njihovi potomci dobivali privilegirane politične kredite iz državnih bank. Nekdanji predsednik NS LB ter kasneje direktor LB Munchen Herman Rigelnik je postal predsednik Državnega zbora in podpredsednik vlade. Lastninil je Autoccomerce in kasneje vrtal luknjo v bančni sistem preko tajkunske banke. Zloglasni Veno Karbone alias Neven Borak se je iz urada predsednika Kučana preselil v urad predsednika vlade, nato je pod plaščem Varuha konkurence postal zaščitnik »nacionalnega interesa«, ki je preprečeval predvsem prihod tujih investitorjev in konkurenco domačim tajkunom, kasneje pa je zavzel položaj sive eminence oziroma »strateškega analitika« v Banki Slovenije, medtem ko njegova žena nadzoruje urad predsednika države. Mogoče bo kaka preiskovalna komisija kdaj dobila v roke kako njegovo ali njuno analizo, povezano z zadnjo bančno luknjo.

Sanje o novih časih so bile kljub uspešni osamosvojitvi od Beograda dovoljene samo en dan, nato pa so se v družbi vzpostavili na glavo obrnjeni mehanizmi promocije. Bolj je nekdo nasprotoval osamosvojitvi ali bil skeptičen do nje in bolj je bil nekdo sorodstveno, politično ali čustveno vezan na bivšo državo SFRJ, večje možnosti za karierni in politični uspeh je imel v samostojni Sloveniji. Komunistični pašaluk, ki so ga izgubili med Triglavom in Vardarjem, so si v miniaturi neutrudno prizadevali vzpostaviti vsaj med Triglavom in Kolpo. In v določeni meri jim je to uspelo. Danes je namreč od vseh držav, nastalih na ozemlju bivše SFRJ, na mnogih prireditvah samo še v Sloveniji prevladujoča komunistična in jugoslovanska ikonografija in samo v Sloveniji nekdanji jugoslovanski komunistični funkcionarji še vedno prejemajo posebne dodatke k pokojninam.

Kampanja diskreditacije slovenske osamosvojitve traja vse do današnjih dni. Od obtožb o trgovini z orožjem pa do t.i. izbrisanih ter izjav predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo Pajerja, češ da je osamosvojitev razdelila prej enoten slovenski narod. Akterji diskreditacije so bili z vsakim letom, ko je bledel spomin generacije, ki je osamosvojitev neposredno doživela, bolj agresivni. Vsak, ki je opozarjal na manipulacije, je bil medijsko diskreditiran in zasmehovan. Omrežje nekdanje SDV s preko deset tisoč sodelavci in prepleteno s sodnim in policijskim aparatom, paradržavnimi institucijami kot sta korupcijska komisija ali informacijska pooblaščenka ter privatnimi detektivskimi agencijami je ostalo agresivno aktivno. Medijski monopol tranzicijske levice, ki je vsako leto bolj pomanjševal osamosvojitev ter poveličevala revolucionarne pridobitve tako imenovane NOB pa se je po kratkem zatišju in potuhu ob osamosvojitvi vse od leta 1992 naprej samo krepil.

Če ne bi bilo ohranjenih dokumentov in zapisov izpred dobrih dveh desetletij, nekaterih korektnih zgodovinarjev ter naporov neposrednih udeležencev, ki so napisali svoje spomine, bi bil odpor potvarjanju danes že praktično nemogoč. Več ali manj isti akterji, ki so želeli na vsak način preprečiti razkrivanje drastičnega ponarejanja zgodovine od leta 1941 naprej in so v javnosti vsakodnevno grmeli, da ne bodo pustili potvarjanja le-te (beri: ne bodo dovolili resnice), so na drugi strani svoje metode potvarjanja iz totalitarnega režima prenesli v poosamosvojitveno dobo. Ob zagovarjanju potvorbe iz obdobja 1941- 1990 so isto raboto uporabili za čas po 1990. Vsakodnevno pranje možganov preko množičnih občil in podlaga za to žehto v komentarjih, simpozijih, šolskih učbenikih in programih ter dokumentarnih oz. kvazi dokumentarnih oddajah. Vse to pa je seveda plačano z davkoplačevalskim denarjem.

Temelj samostojne Slovenije so vrednote slovenske pomladi – temelj  SFRJ je bil zločin
Slovenska ustava vsebuje besedilo prisege, ki jo izrečejo po izvolitvi vsi najvišji državni funkcionarji. S prisego se zavežejo, da bodo »spoštovali ustavo, delovali po svoji vesti in se z vsemi močmi prizadevali za blaginjo Slovenije«. Test, s katerim lahko preizkusimo, ali je neko dejanje, ravnanje ali program posameznika, skupine, politične stranke ali politične opcije resnično v skladu z ustavno prisego, je povsem enostaven.

Kadar posameznik, skupina, stranka ali politična opcija postavlja v ospredje in poudarja vrednote, dogodke in dosežke slovenske osamosvojitve, ki nas je postavila na svetovni zemljevid in okrog katerih smo se Slovenci daleč najbolj v svoji zgodovini združili in poenotili, potem deluje v skladu z besedilom in duhom ustavne prisege.

Kadar pa posameznik, skupina, stranka ali politična opcija postavlja v ospredje dogodke in čas, ki so nas kot narod razdvajali in uničevali, potem deluje v nasprotju z besedilom in duhom ustavne prisege. In ni bilo bolj uničujočega časa za slovenski narod, kot je bila bratomorna komunistična revolucija, s katero je zločinska klika izkoristila težko obdobje okupacije in pristna domoljubna čustva Slovencev za nasilen prevzem oblasti. Danes po tem lakmusovem papirju brez težav spoznaš človeka. Nihče, ki poveličuje čas bratomorne vojne, leta 1991 ni bil iskreno za osamosvojitev. Kajti slovenska država, ki je kljub razdvojenosti politike ob velikem soglasju ljudstva takrat nastala, je bila temeljno zanikanje krvavih temeljev razpadajoče SFRJ. Temelje slovenske državnosti skušajo v čas druge svetovne vojne in komunistične revolucije odmikati tisti, ki  so slovenski osamosvojitvi dejansko nasprotovali. Ker so bili zaradi tega početja nagrajeni, namesto da bi bili kaznovani, si danes domišljajo, da lahko tudi preteklost  spreminjajo po svoji volji in podobi.

Kot že dolgo vemo in kot je podrobneje razvidno iz predstavljenih dokumentov v Beli knjigi, nismo bili vsi za osamosvojitev. Slovenski osamosvojitvi je glede na rezultate plebiscita formalno nasprotovalo kakih 200.000 ljudi  in pretežni del postkomunistične nomenklature v Sloveniji, večina preostalega dela takratne SFRJ  ter večina svetovne politike. Med 200.000 domačimi nasprotniki osamosvojitve je bilo kakih 50.000 ekstremnih. Nekateri med njimi so z orožjem v roki sodelovali v agresiji na Slovenijo, drugi so z gnusom zavrnili slovensko državljanstvo in se po porazu JLA odselili iz države. Nekateri so ostali in našli zatočišče v slovenskih levičarskih strankah. Mnogi, ki so zavrnili slovensko državljanstvo in iz Slovenije odšli skupaj s poraženo armado ali celo prej, so se po nekaj letih, ko je Slovenija napredovala, ostali del bivše Jugoslavije pa zaostajal in ko je povprečna pokojnina pri nas za desetkrat presegala povprečno pokojnino v Srbiji in BIH , začeli vračati. Najprej potihoma, potem pa čedalje bolj hrupno in nastajati je začela skupina t.i. izbrisanih. K nekaj sto upravičenim primerom, ko so si posamezniki želeli urediti status tujca ali celo državljanstvo, pa tega zaradi objektivnih razlogov niso uspeli, so se priključili tisoči špekulantov, ki so Slovenijo ob njenem rojstvu izdali, danes pa od slovenskega davkoplačevalca ob pomoči protislovenske levičarske politike terjajo odškodnine.

Kljub oviram, nasprotovanju in izdajam je slovenska osamosvojitev od Beograda uspela. Obstajala pa je tudi druga možnost. Bela knjiga slovenske osamosvojitve dokumentira del aktivnosti in naporov tistih, ki so se trudili zanjo, danes pa prirejajo proslave, na katerih trdijo, kako smo bili vsi enotni. Res, slovenski narod je bil zelo enoten, komunisti pa so v skladu z osnovnim scenarijem Milana Kučana osamosvojitvi večinoma nasprotovali. Ker pri tem niso bili uspešni in je Jugoslavija, njihovo naravno okolje, propadla, so si na podlagi negativne kadrovske selekcije utrdili oblast v osamosvojeni Sloveniji. A ta negativna kadrovska selekcija, ki je komuniste v različnih verzijah utrjevala kot monopolne oblastnike v šolstvu, sodstvu, medijih, bankah in državnih podjetjih, je Slovenijo pripeljala na rob bankrota, s tem pa je nastopil začetek konca njihove oblasti. Kajti nobena oblast, ki zlo razglaša za dobro in ki nagrajuje odločitve, katerih temelj je zgolj boj za privilegije in jih je zgodovina potrdila kot napačne, se ne obdrži. Miloševiću so za udejanjanje njegovih scenarijev sodili v Haagu, a se je posvetni sodbi na koncu izognil. Sodi pa mu zgodovina in to vsak dan bolj neusmiljeno. Nekaj podobnega se dogaja tudi Milanu Kučanu, komunističnemu scenaristu iz Slovenije. Pri njem je proces sicer počasnejši, a prav tako neusmiljen. Nobene naročene ovadbe iz Srbije ne bodo pomagale. Na koncu bo prišlo spoznanje, da ni več resnic in da je preteklost takšna, kot se je pač zgodila. Prej jo bomo Slovenci dojeli tudi v njeni doslej skriti razsežnosti, prej bomo zapopadli vzroke za vsestransko krizo, v katero so nas pahnili scenaristi. To pa je že začetek poti iz nje.

Janez Janša

• Janez Janša
• Osamosvojitev Slovenije