Janez Janša za Vocal Europe: Lahko bomo zadovoljni, če bo EU ob koncu leta 2017 še vedno v stanju, v kakršnem je sedaj.

Janez Janša

"Sedanja kriza z Brexitom in migracijami v ospredju ni priložnost za Evropo. Vsaj ne še. Je začetek pravega boja za preživetje evropskega projekta," je v pogovoru za Vocal Europe dejal predsednik SDS.

Objavljamo pogovor s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki ga je za Vocal Europe opravila Madalina Sisu Vicari in je bil objavljen 23. januarja 2017.

Vocal Europe: Predsednik Evropske komisije je v svojem lanskoletnem nagovoru na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta govoril o »večkrizju«, s katerim se sooča Evropa. Eno leto kasneje, so krize še vedno tukaj in Evropa se sooča s preobilico populističnih, skrajno desničarskih in evroskeptičnih gibanj, ki se bodo lahko še okrepila pred nacionalnimi volitvami. Bo leta 2017 Evropska unija močnejša ali šibkejša?

Janez Janša: Lahko bomo zadovoljni, če bo EU ob koncu leta 2017 še vedno v stanju, v kakršnem je sedaj. Nedvomno bomo še vedno na razpotju. In da, prihajajoče volitve v Nemčiji in Franciji bodo pomembno, če ne odločilno, določile bližnjo prihodnost zgodovinskega projekta EU.

Vocal Evrope: Mnogi vidijo "Brexit" kot upor proti globalizaciji, poleg tega razkol med globalizacijskimi zmagovalci in poraženci deli evropsko družbo. Raziskava zadnjega Eurobarometra iz decembra 2016 kaže, da je brezposelnost glavni izziv EU (45 %). Pa vendar, globalizacija bo ostala in, kot kaže, prav tako tudi skromna gospodarska rast v Evropi (Evropska komisija pričakuje 1,6 % rast v letu 2017). Kaj lahko EU stori za boljše obvladovanje posledic globalizacije?

Janez Janša: Globalizacija ni izbira. Je realnost, ki je posledica tehnološkega razvoja. Pri tem se soočamo s pozitivnimi in negativnimi vplivi globalizacije. Odgovornost in uspeh vlad in mednarodnih institucij je spodbujanje pozitivnih in boj proti negativnim posledicam. Najbolj zahtevna posledica globalizacije ni brezposelnost v nekaterih delih industrializiranih držav, ampak vzhajajoča vojaška velesila - Kitajska, ki dosega do 50 % vojaške moči ZDA. Rusija, regionalna in jedrska velesila, po velikosti gospodarstva in vojske ni glavna skrb za Evro-Atlantski svet in svetovni mir. Kitajska je torej največja zmagovalka globalizacije. Tam ni ravnotežja in delitve oblasti, ne svobodne civilne družbe, ni svobode govora, ni svobodnih volitev in ni demokracije. Danes lahko imamo odgovorno vodstvo Kitajske komunistične partije, toda že naslednji politbiro je lahko popolnoma drugačen. Tveganje je ogromno. Kljub temu to dejstvo še ni jasno množici volivcev v državah EU, niti v ZDA. Največja napaka Zahoda po koncu hladne vojne je, da ni bila ustanovljena t.i. zveza demokracij s strogimi pravili. Namesto tega smo dobili G-8 in G-20. Tako smo bili na Zahodu priča širjenju najbolj naprednih tehnologij, ki so bila na voljo praktično vsakomur, ki je imel denar. EU se mora zavedati prednostnih nalog med globalnimi izzivi, da jih lahko pravilno rešuje.

Vocal Europe: Kako je Evropska unija padla v past nizke rasti, visoke neenakosti ter makroekonomske neuravnoteženosti med državami EU? Po vašem mnenju, katere konkretne in takojšnje reforme bi morali sprejeti za spopadanje s temi izzivi?

Janez Janša: Eden od razlogov je hitra širitev po padcu Berlinskega zidu. Uskladiti zakonodajo in pravila je pomembno, toda usklajevanje osnovnega znanja in navad je povsem drugačen izziv. To je mogoče le, če bomo imeli v mislih originalne filozofske temelje EU. Širitev sama je imela in še ima več priložnosti kot izzivov. Glavni problem je, da se je unija vrednot kot smernic za trenutni vladajoči politični razred v številnih državah članicah EU in v EU institucijah večinoma izgubila. Zamenjala so jih pragmatična vprašanja, ki se obravnavajo kot strateške prioritete, strankarski programi in politična korektnost.

Na eni strani institucije EU uveljavljajo stroga pravila za države kandidatke, na drugi strani pa odobravajo selektivno pravičnost, popolne medijske monopole in ukradene volitve v nekaterih državah članicah. Nizka rast, visoke neenakosti in makroekonomsko neravnotežje med državami EU so vse rešljivi problemi, večinoma v znanih okvirih EU, toda le, če bomo imeli čas, da se ukvarjamo z njimi. Če je na vrhu dnevnega reda Sveta le krizno upravljanje, se bodo vse te težave le še povečale. Torej, zavedati se moramo prihodnjih strateških problemov in pripraviti rešitve vnaprej. Poleg izzivov, ki jih prinaša globalizacija, je pet največjih izzivov sodobne Evrope: staranje prebivalstva v večini evropskih držav, migracijski pritisk na mejah zaradi vojne in revščine, krepitev radikalizma v islamskem svetu in islamska geta znotraj EU, obnovljeni teritorialni apetiti in apetiti hladne vojne v Moskvi ter nevešč zahodni politični razred, ki se je rodil v blaginji in izgubili svoje vrednote.

Vocal Europe: Donald Trump je izjavil, da bo predlagal konec sankcij za Rusijo zaradi priključitve Krima v zameno za dogovor o zmanjšanju jedrskega orožja. Po vašem mnenju, lahko Trumpovo predsedovanje vpliva na odnose EU z Rusijo? Kako vidite odnos med EU in Rusijo v letu 2017?

Janez Janša: V enem letu bi lahko bili priča bolj napetim odnosom med ZDA in Rusko federacijo kot v zadnjih letih Obamove administracije, ki se je pojavila glasno, a bila šibka. In EU lahko začne igrati vlogo, ki je bila na žalost zanemarjena po razpadu Sovjetske zveze.

Vocal Europe: Kateri od navedenih scenarijev bi izboljšal kohezivnost Evropske unije in skladnost njenih politik?: Evropa »dveh hitrosti«, medvladna konfiguracija, sedanji način odločanja ali več integracije? In kateri se bo po vašem mnenju uresničil?

Janez Janša: Sedanja kriza z Brexitom in migracijami v ospredju ni priložnost za Evropo. Vsaj ne še. Je začetek pravega boja za preživetje evropskega projekta. Zato se ne smemo igračkati z novimi pogodbami, ustavnimi predlogi in ostalimi eksotičnimi rešitvami. Preden začnemo razpravljati o drugih pravnih okvirih unije je potrebno zagotoviti preživetje in implementacijo Lizbonske pogodbe.

Vocal Europe: Širi se splošno prepričanje, da se je projekt EU »izčrpal«. Kako bi ga ponovno oživeli s ciljem, da se izboljša sposobnost EU-ja naslavljati dane izzive in nenazadnje popraviti nezadovoljstvo ljudi z Evropsko unijo.

Janez Janša: Najprej moramo razumeti, kako smo prišli do te točke. Maja 2004 je iz Evrope izginila zadnja vidna senca železne zavese. Z enim zamahom je EU sprejela 10 novih članic; osem bivših komunističnih držav skupaj s Ciprom in Malto. Prvič po več stoletjih se je skoraj celoten evropski kontinent združil v eno politično unijo in ustvaril največje območje varnosti, stabilnosti in blaginje na obličju Zemlje. Vsakomur se je zdelo, da gladka in široka pot Evropske unije vodi samo naravnost in optimizem je pljuskal čez rob politične preudarnosti. Pripravljali smo načrte za priključitev držav zahodnega Balkana in vzhodno partnerstvo, ustvarili smo Sredozemsko unijo, širili monetarno unijo, usklajevali novo strateško pogodbo z Rusko federacijo in se zavzeli za neusmiljen boj proti klimatskim spremembam v karibskih državah. Razpravljali smo o evropski ustavi in preudarjali ambicije za evropsko odločilno vlogo pri oblikovanju ostalega sveta. Vse se je zdelo mogoče.

Že po desetletju in pol v samostojni državi in lastni parlamentarni demokraciji smo se Slovenci lahko poistovetili s takim optimizmom. Poenotili smo se z njim, saj smo tudi mi istočasno, ko sta se zrušila železna zavesa in berlinski zid, uspeli doseči cilj, ki je še nekaj let pred tem zdel nemogoč. Z veseljem smo sprejeli izreden izziv: kot prva nova članica EU predsedovati Svetu EU in Evropskemu svetu. To je bilo v času, ko je bil optimizem stare celine na vrhuncu in moj položaj predsednika Evropskega sveta mi je omogočal, da sem to posvečeno obdobju spremljal od blizu.

Opazil sem razlike med različnimi evropskimi politiki. Mnogi od tistih z zahoda so bili že rojeni v blaginji in so živeli v prepričanju, da bo blaginja obstajala sama od sebe, po inerciji delovanja institucij. Bili pa so tudi tisti iz novih držav članic, ki so bili zaznamovani z neusmiljenimi leti komunizma in so se morali za svojo svobodo in demokracijo boriti.

Videl sem generacijo velikih evropskih politikov zapustiti središče dogajanja, generacijo državnikov, ki so nosili svoje žive spomine na grozote druge svetovne vojne in vsa prizadevanja, ki so jih vlivali v temelje EU, da se podobna tragedija ne bi nikoli več ponovila.

Večinoma so jih nasledili tehnokrati, polni stavkov, ki jih niso razumeli, in briljantni privrženci političnega marketinga z nebrzdanimi osebnimi ambicijami. Prav ta zamenjava generacij je eden izmed razlogov, zakaj je bilo veliko nevarnosti, ki so vzplamtele na vzhodu in jugu, spregledanih in zdaj postavljajo Evropo pred težke izzive. Svetovni mir bo ohranjen in temelji Severnoatlantske civilizacije in EU se bodo okrepiti, če bodo v prihodnjih letih volivci v ključnih zahodnih državah glasovali razumno, se izogibali skrajnostim in destruktivni politični korektnosti.

Iz okolja, kjer se skoraj po pravilu resnica označi za sovražni govor - kot je nakazal Orwell – se mora Zahod dvigniti kot prostor vrednot, kjer je resnica še naprej temelj medsebojnega spoštovanja, solidarnosti in blaginje. Ker je lahko Evropa, kot politična entiteta povezana v EU, že jutri samo spomin. Lahko ponovno postane okolje sprtih velikih nacionalnih držav s številnimi sateliti in nekaj regionalnih povezav, ki si bodo prizadevale ohraniti ostanke neodvisnosti in blaginje. To ozemlje bi bilo pahnjeno v rastoč kaos in oborožene spopade, kar bi se lahko razširilo navznoter. Po drugi strani pa lahko upamo in se moramo boriti, da bo Evropa ostala prostor okrepljenih temeljev, soglasja in blaginje. V tem trenutku so vse možnosti odprte. In če resnično želimo obrniti nezadovoljstvo ljudi z Evropsko unijo, morajo dobiti vse informacije o trenutnem stanju in alternativah o prihodnosti Evrope.

Sorodne novice

 
Imate idejo za odpravo administrativnih ovir?
Vaše ideje in predloge zbiramo do konca meseca marca.