Slovenija potrebuje ustavno večino razuma. Ta večina je potrebna tako za nekatere nujne dopolnitve obstoječe ustave kot tudi za zaščito nekaterih temeljnih ustavnih določil, ki jih je levičarska večina v Ustavnem sodišču s pomočjo levih vlad dodobra razrahljala. Primer tega zadnjega so odločitve ustavnega sodišča, ki neposredno ignorirajo ustavne določbe o starševstvu kot varovani ustavni kategoriji ali ustavno pravico staršev do moralne vzgoje svojih otrok. Nujne dopolnitve pa so potrebne za zaščito svobode govora oziroma izražanja, svobode veroizpovedi, za zaščito prostega razpolaganja z zasebno lastnino, pravice do zasebnega šolstva in predvsem družine. Obstoječa ustava sicer vse to varuje, vendar s skopimi formulacijami, saj je bila pisana v razmerah, ko so bile po demokratizaciji težko izborjene temeljne človekovepravice in politične svoboščine samoumevne, pojmi pa so imeli jasen in za vse nedvoumen pomen. Danes temu ni več tako.
Preko celotne zahodne civilizacije, ki temelji na krščanskem izročilu in razsvetljenstvu, je kulturni marksizem v zadnjih desetletjih uspel razpeti tako imenovano prebujensko, proti znanstveno ideologijo, ki si preko pohoda skozi kulturne in politične institucije prizadeva razgraditi vse tiste stebre in temelje civilizacije, ki so bili kot ključna ovira komunizmu opredeljeni že v Komunističnemu manifestu: družino, narod, zasebno lastnino, vero in zasebno šolstvo. Danes velika večina levih in levo-liberalnih strank na zahodu agresivno zasleduje cilje kulturnega marksizma. Socialna demokracija je mrtva. V Sloveniji in nekaterih drugih nekdanjih komunističnih državah, kjer je trdi marksizem preko enopartijskih diktatur fizično dodobra uničil ozirom zreduciralčloveško in materialno podlago civilizacije, so ti napadi na temeljne vrednote še posebej agresivni. Zato vrednotni stebri civilizacije potrebujejo dodatno ustavno zaščito, kajti končni cilj kulturnega marksizma je namreč enak kot je bil cilj klasičnega marksizma: diktatura. Iz lastnih izkušenj dobro vemo, kam nas takšno vračanje v preteklost vodi, zato se zavedamo, da je dodatna ustavna zaščita nujnost.
Potrebna pa je tudi dodatna ustavna zaščita našega standarda oziroma osebne blaginje Slovencev. V prvem tromesečju letos je Slovenija – kljub visoki zaposlenosti – zabeležila največji padec bruto domačega proizvoda oziroma gospodarske rasti v Evropski uniji. Padec je bil trikrat večji kot v Nemčiji, naši najpomembnejši partnerici. Zabeležili smo tudi rekordni proračunski primanjkljaj. Zabeležili smo največji padec, kljub temu, da imamo na voljo rekordno visoka evropska sredstva za investicije, ki smo si jih iz pogajali pred 5 leti. Vendar smo absolutno zadnji ali pa med zadnjimi v EU pri njihovem črpanju oziroma investiranju.
Davčna obremenitev stroškov dela v Sloveniji se je v primerjavi z letom prej letos zvišala za 1,8 odstotne točke. Prihaja nov davek za storitve dolgotrajne oskrbe, ki sploh še niso na voljo in ki bo te odstotke podvojil. Zaradi tega bodo naše plače in pokojne bistveno manjše, kot zmoremo, računi v trgovinah in na položnicah pa višji, kot bi morali biti. Napovedujejo celo novo obdavčitev vseh, ki so garali in se odpovedovali marsičemu, da so lahko vlagali v lastna stanovanja in hiše. Pa povišanje RTV davka. Dodatna obdavčitev nepozidanih stavbnih zemljišč. In še veliko tega, kar peljejo v napačno smer, bi lahko naštevali.
Zaradi tega je treba v ustavi določiti zgornjo mejo javne porabe oziroma delež BDP, ki ga lahko državna oblast preko davkov in prispevkov lahko prerazporeja iz dohodka in premoženja državljanov in gospodarskih subjektov. Prav tako jetreba določiti delež BDP, ki avtomatsko pripada občinam. Kajti na lokalni ravni se skupni denar praviloma porablja bistveno bolj racionalno kot na ravni države. Lokalna samouprava, kot je določena v ustavi RS, v praksi živi le deloma. Dejansko pa lahko vladna večina bistveno posega v finančno stanje občin z določanjem povprečnine, stopnje davščin ali dvigom plač v javnem sektorju.
Stanje v Sloveniji je danes z ekonomskega vidika še toliko dobro, kot je, predvsem zaradi velike potrpežljivosti tradicionalnega slovenskega človeka na podeželju in dveh dejavnikov stabilnosti. Prvi dejavnik je slovensko gospodarstvo in drugi so slovenske občine. Nad tema dejavnikoma stabilnosti je razkošen sloj državne birokracije in mreže t.i. parazitskih nevladnih organizacij, ki nastopa kot generator centralizacije, birokratizacije, razgradnje vrednot inupravljavskega kaosa. Levičarske vlade vse to vzpodbujajo, šibke desnosredinske koalicijske vlade pa imajo premalo moči, da ta faktor kaosa vsaj dodobra omejijo. Zato je v ustavi potrebno spremeniti volilni sistem, ki s preveliko razpršenostjo glasov tako stanje omogoča in ga večinoma še poglablja.
Velik korak k večji učinkovitosti, decentralizaciji in debirokratizaciji bi predstavljal že kombiniran volilni sistem, v katerem bi se polovico poslancev izvolilo po večinskem, polovico pa po proporcionalnem sistemu.
Za razumevanje globine problema, ki terja ustavne spremembe, je pomembno poznati sistemske vzroke za sedanje stanje? Naštejmo najpomembnejše:
- Komunistično in jugoslovansko diktaturo smo v času demokratizacije in osamosvojitve formalno odpravili, vendar so tisti, ki so jo v Sloveniji izvajali, tu ostali. Tako da so iste ali podobne politične sile od zadnjih 80 let Slovenijo popolnoma obvladovale več kot 70 let. Samostojno Slovenijo, ki ni bila njihova intimna opcija, so potem, ko je proti njihovi volji nastala, postopoma preprosto ukradli. Smo edina članica EU, ki doslej ni bila sposobna izglasovati podpore Resoluciji Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarnih režimov.
- V manj kot 10. letih od 80, v katerih komunistična ali tranzicijska levica ni bila na oblasti, so demokratične pomladne sile združene v Demos in pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika povedle slovenski narod v demokratizacijo in osamosvojitev, oblikovale novo ustavo RS, nato pa pod vodstvom SDS ustvarile pogoje za prevzem evra, dvakrat v zelo zahtevnih časih vodile Svet EU, reševale državo v času gospodarske krize in pandemije. Medtem ko se je tranzicijska levica spotikala ob svojo totalitarno zgodovino, smo mi demokratično in osamosvojitveno zgodovino ustvarjali.
- Medtem ko smo imeli v času vodenja levih in mešanih vlad s strani dr. Janeza Drnovška tudi vrsto racionalnih in uspešnih politik in pristopov na področju gospodarstva in zunanje politike, se je po njegovem odhodu levica obrnila samo še nazaj v preteklost. Tako zadnjih 20 let leva politična opcija ni ponudila nobenih odgovorov na realne probleme ljudi.Zato je preusmerjala pozornost z demoniziranjem in izključevanjem tistih, ki smo odgovore imeli.
- Namesto na sodelovanju je tranzicijska levica delovala na izključevanju ter sejanju sovraštva, ki se je na koncu celo osredotočilo v grožnjo s smrtjo. Medtem ko smo mi ponujali sodelovanje in v koalicijo vedno vključili vsaj eno levo stranko, je trda levica kričala smrt janšizmu. Grožnja s smrtjo politični konkurenci je državno tožilstvo v času nasilnihprotestov uradno opredelilo kot dovoljeno. Hkrati so preprečili dostojen pokop pomorjenih Slovencev v Macesnovi gorici na Žalah. Slovenija se je s tem simbolično vrnila v leto 1945. Ni slučaj, da se je v zadnjih tednih ravno to leto 1945, v katerem je bilo pobitih in pregnanih največ
Slovencev v vsej naši zgodovini, s strani leve politične opcije najbolj slavilo. Zato so takoj po prevzemu vlade ukinili muzej slovenske osamosvojitve. In s tem globoko ponižali osamosvojitveno generacijo Slovencev, sto tisoče njih. - Leva politika je pozornost od ponavljajoče se lastne nesposobnosti prikrivala s produkcijo t.i. novih obrazov. A vsak nov obraz je bil za blaginjo Slovenije nov poraz. V času vladavine novih obrazov so nas prehitele celo nekatere EU države, ki so bile še leta 2008 daleč za nami.
- Prikaz globine moralnega in kulturnega razkroja levice smo lahko spremljali ob zadnjem referendumu o privilegijih za peščico prvorazrednih. Albert Einstein je dejal: Kadar kultura izgubi svojo dušo, je le še vprašanje časa, preden propade. Z referendumom smo se Slovenci
uprli temu razkroju. - In končno, ko govorimo o vzrokih za sedanje stanje: tri desetletja in pol boja za demokratično Slovenijo so nas naučila, da je slovenska tranzicijska levica kombinacija nesposobnosti in nenasitnosti, ki se sama nikoli ne konča. Zato jo je treba ustaviti. To pa je mogoče zgolj z volilnim rezultatom, ki omogoča ustavno večino razuma. Ta je dosegljiva, vendar šele potem, ko zadostna večina volivcev in njihovih zastopstev v demokratičnih strankah spozna, da se hoja po napačni poti v napačno smer slej ko prej konča s prepadom. Za prepoznavanje situacije pa morajo biti volivcu na voljo jasne alternative. Naštejmo nekatere najpomembnejše:
1. Levica nas sili, da gremo naprej le s hitrostjo najbolj počasnega v razredu. Mi zagovarjamo hitrost, kakršno je posameznik ali podjetje sposobno doseči. Tistim, ki kljub delu ali zaradi nesreče padejo pod prag revščine, pomagamo ssocialno mrežo in ne tako, da zaradi njihove počasnosti ustavljamo hitrejše.
2. Levica hoče čim več odvisnikov od države. Mi si želimo čim več neodvisnih, suverenih osebnosti.
3. Levica si prizadeva za to, da bi vsi imeli minimalne plače. Mi se borimo, da bi bila plača vseh višja. Zagovarjamo meritokracijo in plačilo po delu. Ni napredka brez konkurence.
4. Levica hoče obdavčiti vse tiste, ki so varčevali in vlagali v lastna stanovanja in hiše. Mi temu nasprotujemo in ustvarjamo pogoje, v katerih si lahko čim več posameznikov zgradi lastno streho in lasten dom.
5. Levica zagovarja utopično, proti znanstveno zeleno politiko, ki uničuje našo industrijo in energetsko neodvisnost države. Mi zagovarjamo razumne politike varovanja okolja, ki omogočajo tako blaginjo kot zdrav naravni življenjskiprostor ter povečujejo energetsko samostojnost države.
6. Levica trdi, da so izvozniki Ahilova peta slovenskega gospodarstva. Mi pravimo, da so Ahilova peta slovenskega razvoja levičarji.
7. Levica podjetnike dodatno obdavčuje, predsednik vlade jih pošilja na Hrvaško, nekateri pa bi jih kar z bajoneti nagnali v morje. Mi zagovarjamo ugodnejše pogoje za domače podjetnike in tuje naložbe, kar edino na koncu prinese tudi več denarja za plače, za razvoj in skupne potrebe.
8. Levica krepi centralizacijo države in finančno siromaši občine. Mi zagovarjamo decentralizacijo in finančno samostojnost občin, ki so skupaj s slovenskim gospodarstvom ključen dejavnik stabilnosti v državi.
9. Levica je krepko povečala število ministrstev in drugih enot javne uprave in birokracije. Mi zagovarjamo vitko državo, razumne davke, kvalitetne storitve javne uprave in nagrajevanje po delu in uspešnosti.
10. Najbolj pogost izgovor levice, da nekaj ne naredi, je, češ da pogoji še niso pravi. Da rabijo več časa. Vedno več časa. Dva mandata. Mi pravimo, da je pogoje treba ustvariti. Kjer oni vidijo probleme in iščejo izgovore, mi prepoznavamo priložnosti. Vedno je čas za znanje, delo in lepoto. Za ambicijo. Za stvar.
11. Levica govori o sprostitvi ustvarjalnosti in talentov. V resnici tega ni nikjer dosegla, ker vse ubije z uravnilovko. Mi zagovarjamo meritokracijo in plačilo po delu in uspehu, kar edino sprošča ustvarjalnost in talente.
12. Levica terja spremembe zaradi ideologije, mi zagovarjamo tiste spremembe, ki izboljšujejo položaj ljudi.
13. Levica v ospredje stalno potiska pravice manjšin. Zgolj in samo manjšin. Manjšine umetno potiska v konfrontacijo z večino. Za nas pa so pomembne vse pravice in pravice vseh. Tako manjšine kot večine. Brez škodljive konfrontacije.
14. Levica gradi na zavisti, mi gradimo na ambiciji. Namesto zamere in zavisti ponujamo ambicijo. Željo. Prizadevanje. Priložnost. Imeti razlog, da zjutraj vstaneš s ciljem in motivacijo. Prepričanje, da z dobrim delom in trudom lahkouspemo. Ustvarjamo, da bodo naši potomci na boljšem kot smo bili mi. Ustvarjamo stvari, na katere smo ponosni. Na katere bodo ponosne prihodnje generacije.
15. Levica si prizadeva, od objave komunističnega manifesta naprej, razgraditi družino, narod, zasebno lastnino in vero. Mi družino branimo kot temeljno celico družbe in domovino kot naš skupendom. Svojo domovino cenimo. Cenimo našo kulturo in tradicijo. Hvaležni smo našim prednikom za ustvarjeno. Spoštljivi smo do njihovih naporov, njihove vere in postav. Prizanesljivi smo do njihovih dejanj, saj enak odnos pričakujemo tudi od naših potomcev.
Zapis je bil prvotno objavljen v 182. številki revije Slovenski čas.