Janez Janša: Z vlado so zadovoljni le povzročitelji bančne luknje in prejemniki privilegiranih pokojnin

V nadaljevanju objavljamo celoten neavtoriziran nastop predsednika SDS Janeza Janše na novinarski konferenci.

Lep pozdrav vsem skupaj. Naša poslanska skupina je pravkar vložila interpelacijo o delu vlade. Gre za parlamentarni instrument, ki smo ga izbrali zaradi tega, ker po dveh letih mandata, ob nekem teoretičnem polčasu, vlada pravzaprav ni predstavila neke realne ocene svojega dela, glede na tisto, kar je obljubljala na začetku mandata in glede na to, kar je bilo narejeno po dveh letih. Opozarjam na to, da smo vložili zahtevo za razpravo o delu vlade. Nismo vložili konstruktivne nezaupnice, ker je bilo nekaj napačnih interpretacij tega, ker sta to dva ločena instrumenta. Po razpravi se bo poslanska skupina odločila, tudi glede na odgovore, ki jih bo dala vlada, kakšne sklepe v zvezi z oceno dela vlade, ki jih lahko predlagamo skladno s poslovnikom, bomo tudi predlagali.

Mislim, da je po dveh letih, ko je več kot približno jasno, kam je ta krmar zapeljal ladjo slovenskega razvoja, želimo, da se opravi resna razprava, ki je pred volitvami, ko si je ta vlada na nepošten način priborila mandat, ni bilo. Državljanke in državljani si, pa čeprav naknadno, to razpravo zaslužijo. Mi ponujamo s to razpravo tudi priložnost vladi. Interpelacija zoper vlado je vedno instrument, ki ima dva konca. Po eni strani opozicija predstavi svojo oceno in kritiko, po drugi strani pa lahko tudi vlada na to odgovori, pojasni morebitne nesporazume, predvsem pa glede na časovno točko, v kateri interpelacijo vlagamo, lahko vlada za preostanek mandata, kolikor ga še je, popravi svoje napovedi iz koalicijske pogodbe in bolj realno pove, kaj bo naredila in kaj ne bo naredila.

Glede na to, da  so bili že neki odzivi s strani vladne koalicije o tem, da naj opozicija raje sodeluje pri potrebnih rešitvah in spremembah, odgovarjamo, da so padli skozi odprta vrata in to že pred dvema letoma, ko se je naša poslanska skupina kljub temu, da volitve niso bile poštene in bi lahko imeli tisoč zamer glede tega, odločila, da bo konstruktivno sodelovala in v zadnjih dveh letih predlagala več sistemskih rešitev, kot smo jih bili deležni v poslanskih klopeh z vladne strani. Žal pa ti dve leti dokazujeta, da z nekaj izjemami, ki so res bile, rešitve, ki smo jih predlagali, niso bile podprte z vladne strani in to niso bile podprte ne z argumenti, ne na podlagi argumentov, ne na podlagi nasprotnih argumentov, ampak z izgovori, da bodo oni pripravili boljše rešitve, pa jih običajno niso. Včasih so ponovili naše predloge. Še slabše pa je bilo, ko je vlada sama pripravila rešitve. Niti enega primera ni bilo, kjer bi povabili k sodelovanju, razen v dveh primerih, ko je šlo za to, da se določene rešitve sprejmejo z več kot navadno večino.

Interpelacija ima 46 strani in je v celoti objavljena na naši spletni strani, vložena pa je bila pred nekaj minutami. Vložena je zoper vlado zaradi kršitve ustave in zakonov in tudi deloma evropskih normativov, zaradi pretežnega neizpolnjevanja zavez iz lastne koalicijske pogodbe, zaradi slabega upravljanja z državnim premoženjem in z državo nasploh in tudi zaradi razvojnega zaostanka, ki ga Slovenija nabira v primerjavi s primerljivimi državami članicami Evropske unije, ki imajo približno enake pogoje za razvoj kot Slovenija.

Seveda vseh teh nekaj deset strani ne bom bral, boste morali to storiti sami. Pričakujemo pa, da bo vlada na to odgovorila in da bo na podlagi tega, kar smo mi napisali, na podlagi ocene našega strokovnega sveta in poslanske skupine in tega, kar bo vlada predstavila kot odgovor, v državnem zboru možno opraviti vsebinsko razpravo, kakršne v zadnjih dveh letih vključno z volilno kampanjo zaradi znanih razlogov ni bilo. In da bo po tej razpravi jasno povprečnemu državljanu, kaj je narobe s smerjo ladje in krmarjem.

Če strnem nekaj ocen, zaradi katerih smo zahtevali to razpravo. Po dveh letih mandata je več ali manj jasno veliki večini državljank in državljanov, da imamo v tem mandatu vlado, za katero bi lahko rekli, da je to vlada državne administracije, da sta za delovanje te vlade značilna birokratizacija in centralizem, da gre v kvalitetnem smislu za šibko vlado, verjetno najšibkejšo doslej v zgodovini samostojne Slovenije, je lahek plen ne samo botrov, ki so to vlado omogočili, ampak tudi različnih lobijev in interesnih skupin in tudi občasno bruseljske birokracije. Je vlada brez jasne hrbtenice in tudi tisto, kar si je sama zadala v koalicijsko pogodbo treh vladnih strank, težko rečem, da ne jemlje resno, pravzaprav velika večina sploh ne razume, kaj tiste besede, ki so jih napisali v koalicijsko pogodbo, pomenijo v smislu rezultatov, oziroma tega, kar bi dejansko bilo treba narediti.

Vedno, tudi ko gre za šibko vlado, še posebej pa, ko gre za vlado, ki je plen različnih interesov in lobijev, sta tudi dve strani, ko gre za državljanke in državljane. Gre za tiste, ki imajo od tega škodo, in za tiste, ki imajo do tega koristi. Vprašanje je, česa je več, oziroma vprašanje je, kako to v tem primeru enostavno opredelitev tistih, ki imajo koristi, in tistih, ki imajo škodo spraviti v sklad s temeljnimi ustavnimi načeli, ki veljajo v Sloveniji in skladno z načelom pravičnosti.

Da najprej naštejemo tiste, ki imajo od takšne vlade izrazite koristi in jo izrazito podpirajo in predstavljajo izrazito manjšino, kar se izraža tudi v resnih javnomnenjskih raziskavah. Na prvem mestu ima od te vlade korist državna birokracija, ki je vedno za centralizem, ki je vedno za več zaposlenih v administraciji in je vedno za vse več predpisov in postopkov. Ta je s to vlado zadovoljna. Pravzaprav je na vseh teh treh točkah, največ argumentov, da gre za vlado birokracije oziroma vlado državne administracije.

S to vlado so zagotovo zadovoljni različni segmenti kvazi-civilne družbe, ki je vedno pri državnem koritu in kjer se dotok iz tega državnega korita v mandatu te vlade ne zmanjšuje, ampak se ponekod celo povečuje brez kakršnih koli rezultatov.

Od te vlade imajo koristi tudi na stotine izdelovalcev različnih študij, ki se spet pišejo za vse možne stvari, potrebne in nepotrebne. Očitno so nekateri v tej vladi besedo reforma predstavljajo kot naročilo čim več študij, kako bi neko stvar naredili drugače in končni rezultat so potem študije.

S to vlado so zadovoljni tisti, ki imajo privilegirane pokojnine in različne dodatke, ki ne temeljijo na delu ali realnem prispevku. Vlada se tukaj tega ni dotikala, čeprav bi bilo potrebno, nadaljavanja reforme, ki smo jo začeli leta 2012. S to vlado so zagotovo zelo zadovoljni povzročitelji zadnje bančne luknje, kjer po uradnih podatkih s strani kvalificiranih predstavnikov te vlade oziroma oblasti na preiskavi, tega daleč največjega gospodarskega kriminala v zgodovini samostojne Slovenije, ki se meri v več milijardnem oškodovanju slovenskih davkoplačevalcev dela, reci in piši 19 ljudi. S Policije, Državnega tožilstva, Urada za preprečevanje pranja denarja in vseh teh institucij na bančnem kriminalu, kot je nedavno dejal direktor NPU, dela 19 ljudi in lahko si predstavljate, kakšni bodo rezultati.

Kdo so žrtve takšne politike? Zagotovo vsi davkoplačevalci, ker je potrebno prispevati več, kot bi bilo realno smiselno, če bi se stvari urejale na racionalen način in brez dodatnega bohotenja državne administracije in nekaj o tem kasneje.

Posamično vzeto, čeprav niso največja kategorija, so pa še vedno zelo velika, so žrtve takšne usmeritve mladi, ki ne dobijo dela, oziroma mladi brez služb in stanovanj, čeprav imajo vsaj za prvo pogoje in kvalifikacije. Na tisoče izšolanih in kvalificiranih mladih se v zadnjih dveh letih pospešeno seli iz Slovenijo v tujino s trebuhom za kruhom. Gre za izgubljeni potencial, ki najbolj zanika nekatere laskave besede o tem, kako se je stanje v Sloveniji v popolnosti stabiliziralo.

Žrtve so tudi delavci, ki imajo slabše pogoje zato, da dobijo za dobro delo dobro plačilo. Tukaj še posebej delavci dnevni migranti, ki so si morali delo poiskati čez mejo, sedaj pa vlada nima nikakršnega posluha, da previsoko obdavčitev njihovega prihodka reši tako, da bo rešitev pravična in da ne bodo še dodatno obremenjeni s tem.

Ko gre za institucije, so žrtve te vlade občine, razen najbogatejših, ker vlada pomembno zmanjšuje financiranje občin, čeprav roko na srce, je poraba na lokalni ravni običajno že po logiki stvari bistveno bolj racionalna kot na državni ravni. Ker bližje se denar porabi tistemu, ki ga prispeva, večji je nadzor. V neki občini se to vidi, ker je integriran proračun in druge blagajne in je ta nadzor posreden in ta je bistveno manj učinkovit kot neposreden.

Žrtve vsega tega, zaradi česar vlagamo to interpelacijo, so tudi vsi državljani, ki so v različnih sodnih ali drugih postopkih, ker trajajo predolgo in ker se uporabljajo dvojna merila in dvojni vatli. Teh je na stotisoče in tu kljub obljubam ni bilo nobenih korakov naprej.

Nekaj vsebinskih poudarkov. Eden od ključni podatkov, s katerim se vsaka vlada lahko upravičeno pohvali, ni število padanja brezposelnosti ali statistično zmanjšanje ljudi, ki so na zavodih za zaposlovanje. Tudi ta podatek nekaj pove, a ni merodajen. Ključen podatek v zvezi s trgom dela je to, koliko novih delovnih mest se je dodatno ustvarilo v gospodarstvu, ne v administraciji, ampak v gospodarstvu. Tega podatka od vlade ob drugi obletnici pravzaprav nismo slišali. Smo pa slišali nekaj zaskrbljujočih podatkov. Vlada se hvali, da je brezposelnost padla pod 100.000 in da je to prvič po letu 2011. Ta številka zveni zelo lepo, dokler ne vidimo same strukture. Pravo število je mogoče reči, ko vidimo koliko produktivnih delovnih mest je bilo ustvarjenih. Tega podatka nismo uspeli nikjer izbrskati, smo pa slišali na celjskem sejmu v pogovorih z gospodarstveniki in Obrtno-podjetniško zbornico nekaj podatkov, ki to padanje brezposelnosti postavijo v pravo luč. Eden teh podatkov je prišel z druge strani meje, s koroške Obrtne-gospodarske zbornice, in je, da se je samo v letošnjem letu na avstrijskem koroškem zaposlilo 12.000 ljudi iz Slovenije. Torej v prvi polovici letošnjega leta. Drugi podatek, ki je zelo poveden, pa je, da okoli 60.000 ljudi je sicer formalno zaposlenih v slovenskih podjetjih ali agencijah za posredovanje dela, dejanska delovna mesta teh ljudi pa so v tujini, ker se delavce pač posoja. Kakšna je njihova pravna varnost in tako naprej je drugo vprašanje. Ko gre za statistiko, je tudi to treba upoštevati.

To dejstvo, da kljub temu, da imamo pozitivno gospodarsko rast, ki sicer v denarju, če 2 % gospodarsko rast prevedemo v številko, je to na okroglo kakšno milijardo evrov, glede na to, da samo toliko dajemo za obresti, za 32 milijard bruto državnega dolga, to v nekoliko drugačno luč postavlja ta pozitiven podatek, a kljub temu Slovenija ni več v recesiji in neka bistveno hitrejša ali višja gospodarska dinamika bi bila sama po sebi logična, a jo opažamo samo tam, kjer je to odvisno izključno od podjetnikov in tistega dela slovenskega gospodarstva, ki se je postavilo nazaj na noge po krizi ali je svoje poslovanje začelo na novo.

Tujih vlaganj, omembe vrednih, praktično ni. Tudi nikjer ni čutiti, da bi se pristojni sektorji vlade ali pa izvršilne oblasti ukvarjali z resnim privabljanjem tujih investitorjev. Sedaj je sicer spet neka delegacija ministrstva za javno upravo v ZDA. Po njihovem prejšnjem obisku je Hrvaška podpisala sporazum z IBM, upam, da ne bo sedaj podoben rezultat. Sicer pa ni videti neke organizirane dejavnosti tudi na delovnih telesih tukaj v državnem zboru. Nekako je ne odkrijemo, ko postavljamo različna vprašanja. Posledično investitorji odhajajo drugam. Čeprav je investicijska dejavnost po krizi v Evropi, tudi v državah evro območja, znatna, velika, je velika tudi v naši regiji, se pravi v srednji Evropi, žal pa se ti tokovi Slovenije izogibajo. In zaradi tega, in to je eden od poudarkov interpelacije, je Slovenija v zadnjih dveh letih pridelala pomemben razvojni zaostanek za primerljivimi državami. Države, ki so primerljive po neki tradiciji delovanja socialno tržnega gospodarstva, po članstvu v EU, po številnih drugih kriterijih, imajo v tem času bistveno višjo gospodarsko rast in se razvijajo hitreje in se naša prednost, kolikor jo še je do nekaterih, zmanjšuje, ponekod pa je že skopnela.

Za to vlado so tudi značilne velike težave pri načrtovanju izgradnje infrastrukture. Mi smo želeli vladi tukaj pomagati. Vložili smo dva zakona o prioritetah v nacionalni infrastrukturi in zakon o financiranju, ki bi zagotovil dodatna sredstva. Oba zakona sta bila zavrnjena, vlada ni predlagala nobenih drugih rešitev. Vsi smo spremljali to sago z Luko Koper in drugim tirom. Še hujši problem je tretja razvojna os. Po tem, ko smo že leta 2012 po takrat dolgih razpravah razčistili, katere trase so najbolj racionalne in najmanj obremenjujejo okolje in kjer je tudi možno najhitreje zgraditi, se ta vlada, delno tudi njena predhodnica, spet ukvarja z najdražjimi variantami, ki bi, ne samo uničevale kmetijska zemljišča, ampak ki so tudi bistveno dražje in zahtevnejše za izgradnjo, bile kasneje realizirane. Govorim predvsem o trasi Arja vas – Velenje oziroma Šentrupert – Velenje, ki jo sedaj forsirajo. Forsirajo traso, ki je v vsakem primeru slabša zaradi različnih lobističnih interesov in tukaj enostavno človek ne ve, kje je pamet v  vladnih ustanovah.

Naslednja pomanjkljivost ali delovanje v napačno smer, ki se vidi z lune, v primeru te vlade, je že omenjena centralizacija. Številke so znane glede razvitosti posameznih regij v Sloveniji. Tukaj bi bili potrebni ukrepi, ki bi najbolj targetirali tiste regije, ki so tako ali drugače razvojno, tudi demografsko ogrožene ali pa, kjer enostavno ni mogoče zagotavljati ustavno sicer garantirano enakost za izkoriščanje svojih možnosti. Bistvena razlika je še vedno danes v Sloveniji v 21. stoletju, ali se rodiš v Ljubljani ali pa na Goričkem, v Brkinih, na Kozjanskem, v Prekmurju in tako naprej. Tukaj ne gre za 10 odstotno razvojno razliko ali pa razliko v kvaliteti življenja ali pa v blaginji, gre za tudi za 30 ali 40 odstotni razkorak. In s strani te vlade, namesto da bi bil ta razkorak napaden z razvojnimi ukrepi, se je zgodilo ravno obratno.

Vlada Mira Cerarja je podpisala sporazum z ljubljansko mestno občino za financiranje dodatnih programov v Ljubljani v višini 300 milijonov evrov. Temu ne nasprotujemo, da se razume. Ljubljana je glavno mesto in če imajo dobre programe, zaslužijo tudi financiranje s strani vlade. Vendar pa sta tukaj dve napaki. Prvič, zagotovo Ljubljana ni tista, ki bi morala biti prva na vrsti, marsikdo drug bi moral biti prej na vrsti. In drugič, če se je že pohitelo z Ljubljano, kje so podobni dogovori z drugimi regijami ali pa z drugimi mesti? Kje je tak sporazum z Mariborom, Celjem, Mursko Soboto, Koprom, Novo Gorico? Nič od tega.

V mandatu naše vlade je vlada vsak mesec obiskala eno regijo in se soočila z njihovimi razvojnimi problemi in mnoge tudi rešila. Veliko stvari je bilo odkritih šele, ko si prišel tja, ker drugače se marsikatero opozorilo izgubi v različnih kanalih in predalih in posredniških stikih. Vlada Mira Cerarja je, če se ne motim, v 24 mesecih obiskala tri regije, se pravi vsakih osem mesecev eno, kar jasno kaže na centralistični značaj te vlade. In že omenjeno krčenje sredstev za občine, predvsem podeželske, to oceno še utrjuje.

Eden od očitkov tej vladi je tudi zmedenost v slovenski zunanji politiki, tudi neprofesionalnost. Da omenim samo to šlamastiko z arbitražnim sporazumom, ki je bil razglašen za velikanski uspeh slovenske diplomacije. Sedaj je pravzaprav vse odprto. Do tega enostavno ne bi smelo priti, če bi slovenska zunanja politika bila vodena profesionalno. Tukaj je tudi neposrečena kandidatura za generalnega sekretarja Združenih narodov, ki jo forsira vlada kljub opozorilom z vseh strani, da gre za zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Tudi sicer je nehigienično, da se predlaga kandidata, ki očitno nima neke večinske, še manj soglasne podpore doma in takšna kandidatura je že vnaprej obsojena na neuspeh in gre za neodgovorno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Če mora kdo reševati kakšne stare dolgove in usluge nekomu in kakšne druge zadeve poravnati, naj tega ne dela z našim denarjem. Naj to dela s svojim denarjem in naj to kandidira, kjer hoče.

Eno od pomembnih napačnih ravnanj vlade Mira Cerarja je bil spopad z migrantsko krizo. Ta vlada je dopustila, da je šlo preko ozemlja Slovenije 500.000 ilegalnih migrantov in beguncev. Še danes ne vemo, koliko je bilo enih in koliko je bilo drugih, ker se to enostavno ni ugotavljalo. Tukaj je bilo nekaj stotisočkrat kršena domača zakonodaja, vrsta zakonov, ki govori o prehodu državne meje, obravnavi ilegalnih prebežnikov, azilantov, dublinski sporazum, vrsta evropskih direktiv, schengenski sporazum in po zadnjem letu od samega začetka te krize, je bil popolnoma ignoriran varnostni vidik teh kršitev, nepriznana odgovornost za številne teroristične napade, ki so se lahko zgodili zgolj zaradi tega, ker je Slovenija poleg Grčije zanemarila varovanje schengenske meje. Zgodovina nas bo v prihodnosti še velikokrat vprašala po odgovornosti in tukaj nobeni izgovori ne bodo pomagali. Mimogrede, v zadnjem tednu je vrsta najav, kako vlada pripravlja kapacitete po begunskih in migrantskih centrih. Mi se sprašujemo, kakšno sporočilo je to, glede na to, da se Evropa vsaj počasi konsolidira okoli stališča, da je možno dejansko pomagati tistim, ki so življenjsko ogroženi, kvečjemu tako, da zavaruješ zunanje meje, da izvajaš postopke, da narediš triažo in da mesta tistih, ki so dejansko ogroženi, ne zasedejo tisti, ki niso ogroženi in se sprejemajo konkretni ukrepi za to in pričakujemo, da Slovenija sodeluje pri tem in da se begunski val iz lanskega leta ne bo pod nobenimi pogoji več ponovil. Zakaj se potem pripravljajo te kapacitete? Če vlada razpolaga z informacijami, ki nam niso znane in je ta nevarnost velika, naj vlada te napore in sredstva usmeri v to, da bo zavarovala meje – bodisi našo bodisi pomagala pri zavarovanju meja drugih držav, ki so na tej takoimenovani balkanski poti. Tako kot so to storile Madžarska, Slovaška, ki so ponudile to pomoč Bolgariji in Makedoniji. Investiranje v velike begunske centre v pričakovanju, da bo prihodnja vojna enaka, kot je bila prejšnja, oziroma da se bo ponovilo tako kot prej, je nesmiselno in je zdravljenje kompleksa iz lanskega leta, ko niso obvladali te krize.

Temu očitku je treba dodati še soodgovornost te vlade za nadaljnjo erozijo obrambnega sistema. Enostavno v dveh letih ni bilo nobenih ukrepov, da bi se stanje popravilo. Stranje je kritično. Slovenija je edina država, v kateri je vrhovni poveljnik obrambnih sil javno dejal, da Slovenska vojska ni sposobna branit Slovenije, če bi prišlo do potrebe. Se pravi, da mora biti stanje izjemno kritično, ker običajno se na teh nivojih stvari prej rešujejo kot ne. Od te ugotovitve naprej se ni nič zgodilo. Niti ene same resne izboljšave v slovenskem obrambnem sistemu ni bilo predlagane. Zakon, ki smo ga mi predlagali, zato da bi naslovili ključni problem, to je kadar, ljudje, ki so bistvo vsakega obrambnega sistema, je bil zavrnjen z vladne strani. Po pol leta od te zavrnitve nismo dočakali še nobenega predloga.

Ta vlada se bo zapisala v zgodovino tudi po intenzivnem zaviranju preiskave bančne luknje. Težko rečem, da prav vsi poslanci te koalicije intimno delajo na tem, ali pa da se s tem strinjajo, ampak dejstvo je, da vlada temu ne namenja nobene pozornosti, ne zagotovi ustreznih kapacitet. Niti ne poroča takrat, ko pristojna telesa tukaj v parlamentu postavljajo vprašanja in se zgolj izgovarjajo eden na drugega. Do sedaj ni bilo še nobenega rezultata in tukaj se ni možno izgovarjati na sodstvo, ker do sodstva še nobenih resnih obtožnic ni prišlo. Še več, slišimo, da ljudje, ki so zaslišani tukaj pred parlamentarno preiskovalno komisijo in so v glavnem tisti, ki so bili vpleteni v povzročanje te bančne luknje, skoraj vsi po vrsti odgovarjajo, da jih policija sploh še ni obiskala. Minilo pa je že več kot štiri leta, odkar so Policija in Generalno državno tožilstvo in druge institucije prejeli od naše vlade leta 2012 prvo kritično poročilo o stanju v slovenskem bančnem sistemu z navedbo ključnih rudarjev slovenske bančne luknje in bi bili ti postopki lahko, ne že zdavnaj začeti, ampak že zdavnaj končani. Seveda pa to od nekega sistema, kjer se dela karikatura iz zgodovine prava tudi ni možno pričakovat.

Zadnji tak višek je odločitev ministra za pravosodje, da ne bo nikogar predlagal za predsednika Vrhovnega sodišča, čeprav je šlo že za drugi razpis. Tudi drugi imajo za takšno stanje svoj delež odgovornosti, ampak ključno je na njem in nima smisla, da se izgovarja na mnenja drugih, ki niso obvezna. Torej, vlada je tukaj odgovorna.

Vladi očitamo tudi neustrezen odnos do družine. Zadnji tak drastičen primer, ki smo ga tukaj tudi posebej obravnavali, je bil primer koroških dečkov. Teh primerov je več in tisto, kar je še posebej zaskrbljujoče, je, da tudi po zelo konkretnih dejstvih, ki so bila navedena v razpravi o interpelaciji zoper ministrico za delo, družino in socialne zadeve, tukaj ni opazit nobenih premikov.

Besedo reformo sem malokrat uporabil, tudi mi smo se je poskušali izogibati v tekstu, ker je ta beseda pravzaprav izgubila vsak pomen. Če boste pogledali koalicijsko pogodbo, je sicer ta beseda zelo velikokrat uporabljena. Če boste pogledali nastope ministrov in ministric te vlade v začetku tega mandata, je bila s konkretnimi časovni roki obljubljena za čase, ki so že minili, zdravstvena reforma, pravosodna reforma do konca lanskega leta, davčna reforma, danes smo sicer nek posmeh davčni reformi doživeli, vendar resnih predlogov ni. O tem pravzaprav sploh ne govorimo. Veseli bi bili, če bi lahko v tem tekstu ocenjevali tisto, kar je bilo narejeno. Ampak večinoma moramo ocenjevati tisto, kar je bilo obljubljeno pa ni bilo narejeno pa bi morali biti. Ne samo zaradi tega, ker se je nekdo zavezal, ampak zato, ker bi Slovenija to potrebovala.

Toliko v predstavitvi, kot že rečeno, interpelacija je parlamentarni inštrument, ki omogoča soočenje mnenj. Mi smo pričakovali, da bo že danes možno nekatere argumente soočiti tudi z vladno stranjo. Slišali smo, da je predsednik vlade zavrnil kakršno koli soočenje. V zadnjih dneh, odkar je interpelacija najavljena, smo poslušali z njegove strani in s strani predsednikov drugih koalicijskih strank, kako se lahko kvečjemu pohvalijo z rezultati dela in uspehi v prvi polovici mandata. Če je temu res tako, potem so oni tisti, ki bi se morali te interpelacije najbolj razveseliti. S tem jim dajemo priložnost, da se pohvalijo. Smo pa presenečeni nad tem, da je ne izkoristijo. Videl sem prej tudi, da so nekateri že prej, preden smo interpelacijo vložili, prej preden so sploh vedeli, kaj jim očitamo, na te očitke odgovarjali, kar dejansko kaže na nadnaravne sposobnosti te vlade, ki pa se žal ne odražajo v rezultatih, ki so pred nami. Še enkrat povaljam, mi smo bili zelo konkretni v teh navedbah, od vlade pričakujemo v poslovniškem roku tridesetih dni tudi takšne odgovore, čim bolj konkretne, in na tej podlagi bo možna razprava, ki lahko marsikaj pojasni in razjasni.

NOVINARSKO VPRAŠANJE SUZANA PERMAN: Kako pa to, da se vendarle niste odločili za konstruktivno nezaupnico? Glede na to, da bo tukaj samo razprava, bo verjetno zelo, zelo dolga, se zdi, kot da SDS strelja s slepimi naboji. Boste izvzeli iz te interpelacije zoper vlado tudi gospoda ministra Gašperšiča, glede na to, da niste glasovali, vaši poslanci niso glasovali za interpelacijo, ampak so bili vzdržani in pa govorite o predčasnih volitvah, ki bi lahko bile prihodnje leto. Zakaj?

ODGOVOR JANEZ JANŠA: Kar se tiče interpelacije zoper prometnega ministra, se mi nismo strinjali z očitki, ki so bili v interpelaciji in zaradi tega tudi nismo podpisali in glasovali zanjo, ker bi bilo to v nasprotju z našim programom. Mi ne moremo podpisati očitka, ki je bil tam, da je načrtovanje javno-zasebnega partnerstva nekaj, kar uničuje projekt. Mi mislimo ravno obratno. Končno smo v našem mandatu leta 2006, kot mislim da zadnja država v Evropski uniji sploh uzakonili javno-zasebno partnerstvo, in je to inštrument, ki omogoča, da davkoplačevalci iz lastnega žepa prispevajo manj za skupne potrebe. Mi smo imeli zoper ministra veliko kritik in smo jih tudi povedali, nismo pa mogli podpreti interpelacije tako kot je bila napisana.

Kar se tiče nadaljnjih parlamentarnih inštrumentov, so ti še mogoči. Po ustavi in poslovniku lahko po končani razpravi predlagamo bodisi konstruktivno nezaupnico bodisi sklepe, ki ocenijo delo vlade, kot smo tudi jasno zapisali v tekstu. Poslanska skupina se bo po razpravi odločila, katerega od teh inštrumentov bo uporabila, enega bo zagotovo. Je pa interpelacija in razprava prva na vrsti, tako da o nabojih potem, ko bodo izstreljeni.

Kar se tiče predčasnih volitev. Žal je Slovenija dokazala, potem, ko smo skoraj 20 let verjeli, da v Sloveniji predčasne volitve niso možne, ker imamo tako zakompliciran postopek, ampak nekateri so dokazali, da jim tudi to ustreza in ne samo nazadnje, ampak tudi že prej smo šli 2011 in 2014 na predčasne volitve in kar se tiče načina oblikovanja koalicije, stabilnosti koalicije, usklajenosti koalicije, rezultatov koalicije, ta mandat ni nič drugačen od tistih dveh, v katerih je prišlo do predčasnih volitev, kvečjemu je slabši.

Seveda pa obstajajo nekateri motivi, zaradi katerih se bo ta mandat še nekaj časa vlekel. In ti motivi žal niso v dobrem delu te vlade. Če bi bili, jaz ne bi stal danes tukaj in te interpelacije ne bi predlagali. Ti motivi so predvsem v interesu tistih, ki so to vlado sploh omogočili, da se konsolidira po njihovi meri ustavno sodišče in ko bodo ta glasovanja naslednje leto ali pa že konec tega leta končana, se bodo stvari spremenile in bo nekdo rekel: »Danes so dovoljene sanje, jutri je pa nov dan.«