Janez Janša: Vlada Mira Cerarja jezdi na valovih stihije ter se boji ure in koledarja

Predsednik SDS Janez Janša (174)

Ko smo brali koalicijsko pogodbo in poskušali narediti statistiko, koliko od obljub, ki so bile v tej pogodbi dokaj resno opisane, je bilo uresničenih, smo prišli tam nekje do 10 odstotkov.

Poslanke in poslanci na predlog SDS danes obravnavajo interpelacijo o delu in odgovornosti vlade Mira Cerarja. V imenu predlagatelja je stališče podal predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo celoten magnetogram, ki ni avtoriziran.

JANEZ (IVAN) JANŠA: Spoštovani visoki zbor, vlada, spoštovani kolegice in kolegi! Nekaj tednov nazaj sem bil na neki razpravi, kjer je sodelovalo veliko uglednih strokovnjakov. Eden od uglednih pravnih strokovnjakov iz Slovenije je tam razlagal, kako je bil pred meseci opazovalec kot član mednarodne delegacije na volitvah v Ugandi. Dejal je, da so imeli velike težave, kaj sploh napisati v poročilu, kajti nekaj tednov pred volitvami so v Ugandi predsednika največje opozicijske stranke strpali v hišni pripor in sploh ni mogel sodelovati v volilni kampanji. Slovenija ni Uganda, pri nas ni bilo mednarodnih opazovalcev, je pa bila situacija pri nas še slabša na zadnjih volitvah. Pravzaprav je takrat prišla do izraza ugotovitev, ki jo je pred nekaj dnevi v tej dvorani zelo lucidno delil z nami naš poslanski kolega Roberto Battelli, ko je dejal, »da tisti, ki lahko nekaznovano izprazni državne banke, lahko napolni tudi večino v državnem zboru in vladi.« Takšno situacijo danes imamo, in ne prvič, v Sloveniji.

Ampak, kot že rečeno, Slovenija ni Uganda, smo del Evropske unije in nihče si ne predstavlja, da se lahko v Sloveniji dogajajo stvari, ki predstavljajo še večjo manipulacijo volje volivcev in volilnega procesa kot v kakšni afriški državi. In pač delajmo se, kot da imamo legitimno vlado, in skušajmo po dveh letih dela te vlade oceniti na podlagi tega, kar si je ta vlada sama zadala v koalicijski pogodbi.

Ko smo brali odgovore vlade na zelo konkretna vprašanja, ki so zastavljena v interpelaciji, smo ugotovili, da je večino teh odgovorov popolnoma mimo tega, kar je vprašanje. Ugotovili smo, da so v nekaterih ministrstvih šele po dveh letih prvič vzeli v roke koalicijsko pogodbo, ponekod niti napak niso popravili, med drugim mešajo elektronske pa elektorske volitve, ampak to samo tako, mimogrede. Ponekod so pa po dveh letih vendarle to koalicijsko pogodbo prebrali in skušali napisati vsaj nekaj pametnih razlogov ali opravičil, izgovorov, zakaj stvari niso uresničene.

Koalicija stranke Mira Cerarja, Desusa in Socialnih demokratov je na začetku tega mandata pred več kot dvema letoma podpisala tole, ta koalicijski sporazum. V drugem odstavku že na samem začetku tega sporazuma je ocena stanja, ki je točna. Poglejte, kaj piše: »V zadnjih letih je Slovenija v preveliki meri postala družba, v kateri razpadajo pozitivni temelji družbenega povezovanje in je zato brez perspektive, družba nezaupanja in manipulacij. Družba, v kateri človek ni več cilj in vrednota, pač pa pogosto le še sredstvo tistih, ki jih vodi predvsem pohlep po oblasti in denarju. Zaradi številnih krivic se je v družbi upravičeno rojevalo vedno več razočaranja in apatije, zmanjševala pa se je tudi solidarnost.« Če ta ocena velja za leta in za leto pred podpisom te pogodbe, potem je nenavadno, da takšno oceno dasta dve stranki, ki sta bili v vladi tudi prej, potem ocenjujeta tisto obdobje za maksimalno črno in za brezperspektivno.

Bojim pa se, da je vladna koalicija s temi besedami pravzaprav za dve leti naprej opisala stanje, ki ga imamo danes. Po vseh resnih javnomnenjskih raziskavah se danes s to ugotovitvijo strinja 80 % ljudi v Sloveniji, ki pravijo, da stvari ne gredo v pravo smer. Ko jih vprašamo, zakaj, so odgovori različni, ampak strinjanje pa je v 80 % slovenskega volilnega telesa, da stvari ne gredo v pravo smer in da je stanje približno takšno, kot ste ga opisali v tej koalicijski pogodbi.

V zadnjih dveh dneh pa tudi zadnji teden je bil slovenski medijski prostor preplavljen z vladno hvalo, kaj vse je vlada v teh dveh letih storila. Tudi v odgovorih na naša vprašanja iz interpelacije je našteto vse mogoče, ni da ni, stvari, ki so bile narejene že prej, stvari, ki so bile začete prej pa je zdaj samo proces pripeljal do realizacije, izdaja raznih soglasij in aktov, kjer so se postopki začeli pred 10 leti. Z vsem živim se vlada kiti. Celo s tem, da se je spremenila višina Triglava včeraj. Tako da neverjetno, kaj se da vse z denarjem davkoplačevalcev kupiti v smislu piara. Iz nedela se prikaže silne uspehe, iz zamujanja rokov modrost predvidevanja stvari, iz nenarejenih zadev, ki so bile obljubljene iz neizpolnjenih obljub, ignoranca se pa pozabi. Za 10 tisoč evrov narejena info grafika lahko iz neuspeha naredi uspeh za javnost v smislu propagande, samo če te državne evre daste pravi agenciji.

Torej, hvale je bilo veliko, sedaj pa poskušamo narediti še neke realne revizije po dveh letih. Na začetku je treba reči, da seveda drži ena od trditev, ki smo jo slišali v zadnjih dneh, da je vlada naredila največ, kar je mogla, največ kar je zmogla, to je tisto, kar ta vlada zmore. To ni tisto, kar Slovenija zmore, to ni tisto, kar zmorejo naši potenciali, ampak to je tisto, kar zmore nominalni upravljavec te države. V tem delu zatrjevanja se lahko strinjam. Danes je Slovenija del nekega širšega okolja in poleg raziskav, ki se objavljajo in delajo razne Ninamedia pa Episcentri in podobni laboratoriji za ustvarjanje javnega mnenja po naročilu, so tukaj tudi raziskave mednarodnih institucij, Organizacije za ekonomsko sodelovanje, Gallup pa Eurostat in poglejmo nekaj teh mednarodnih primerjav, ki je naša vlada glede na vlade drugih držav v mednarodnih organizacijah, kjer je tudi Slovenija članica.

Zanimiva je primerjava o zaupanju ljudi vlade leta 2007 in 2014. Leta 2014 je bilo leto, ko je bila sicer v prvi polovici ena druga vlada, ampak tudi tam je bilo večino strank, ki so danes v koaliciji na tisti vladi. V primerjavi z letom 2007 je zaupanje v vlado padlo za 30 % in če pogledate to lestvico, boste našli Slovenijo povsem na repu. To je raziskava OECD. Najnižje zaupanje v katerokoli vlado med 30 državami OECD v Sloveniji in tukaj niso samo evropske države.

Enaki rezultati iste organizacije, še slabše, Gallup, lahko pogledamo nekaj realnih primerjav o tem, kako ljudje živijo. Tukaj je podatek o tem, koliko je neto dolg, neto državne ali pa vladni dolg na glavo prebivalca. Tukaj vidimo, da je vsaki prebivalec Slovenije zadolžen za skoraj 30 tisoč ameriških dolarjev in na to številko smo prišli od leta 2008, takrat je bila kakšnih 7 tisoč. Ljudje si to ne predstavljajo, kaj so to milijarde. Tukaj pa je kategorija, ki si jo lahko vsak predstavlja. Zelo veliko, na 100 tisoče prebivalcev v Sloveniji, če vse svoje premoženje proda, ne bo dobila 30 tisoč dolarjev, kolikor je Slovenija zadolžena po glavi in zaradi tega danes, ko se vlada hvali z 2 % gospodarsko rastjo, nekaj več nekaj manj, je treba o tem povedati, da je to v denarju približno toliko, kot damo na leto samo za odplačilo obresti za ta dolg in da od te rasti neto ne ostane nič za investicije. Pač ni bilo evropskih sredstev, ki pa so v zadnjem času za 70 % nepočrpana neto denarja za investicije, razen kolikor se na novo zadolžujemo.

Potem imamo tukaj podatek o minimalni plači. Kolikokrat slišimo samohvalo, kako je Slovenija socialna država. Kot vidite, ima tukaj večina držav, ki so članice OECD, višje standarde in višjo minimalno plačo, na katero je marsikaj vezan.

Poglejmo še našo odlično uvrstitev kar se tiče zaupanja v sodstvo. Mi smo tukaj med članicami Evropske unije odlični 24 od 28. Toliko o tem, kako tako imenovana neodvisna tretja veja oblasti deluje in kaj si ljudje o njej mislijo.

Dva tedna nazaj je Slovenija eksplodirala od hvale vlade, koliko tujih investicij bo naenkrat prišlo v Slovenijo. Tukaj imate podatek o tem, katere so, kar se tiče davčnih obremenitev, najslabše lokacije za tujo investicijo in Slovenija je tukaj na prvem mestu. Vsako resno tujo investicijo, ki jo želite privabiti v Slovenijo glede na to neugodno okolje, je potrebno dodatno stimulirati. Vlada to lahko naredi v enem primeru, lahko naredi v dveh primerih, lahko naredi to v treh primerih, se pravi, nekomu vzame in da tistemu, ki bo prišel z neko večjo tujo investicijo dodatne stimulacije, beneficije itd. Včasih se tudi to splača in je hvalevreden, ampak to je kapljica v morje, to ni ugodno okolje, v katerega investitorji sami prihajajo in ustvarjajo nova delovna mesta, zaradi tega je na tem mestu potrebno vlado opozoriti na to, da imamo vlado zato, da ustvarja ugodnejše okolje, in ne da se ukvarja z neko posamično investicijo, kar je stvar poslovnih subjektov. Tako da je treba to samohvalo zrelativizirati.

Ko smo brali to koalicijsko pogodbo in poskušali narediti neko statistiko, koliko od teh obljub, ki so v tem dokumentu v nekaterem delu dokaj resno opisane, koliko od teh obljub je bilo uresničenih, smo prišli tam nekje do 10 %. Več kot polovica mandata je mimo, približno čez leto in pol, če boste trajali do konca mandata, je konec efektivnega časa za vsako vlado, ker so bo začela volilna kampanja, se pravi več kot 60 % efektivnega časa za to koalicijo in približno 10 % od ukrepov, za katere ste določili časovne roke ali ki terjajo napore skozi cel mandat, je bilo uresničenih.

Tudi takšne zaveze zelo strateške zaveze, ki so se slišale atraktivno po tistih ukradenih volitvah. Recimo na strani 33 ste napisali: »Sprejem strategije razvoja države do leta 2030, najkasneje do konca leta 2015 sprejeti strategijo razvoja države do leta 2030, ki bo oprta na celovitih interdisciplinarnih strokovnih znanjih in potrebah različnih deležnikov sistema.« Kolikor vem, danes beležimo 11 mesec v letu 2016. Konec leta 2015 se je zgodil skoraj pred enim letom. Čas je v upravljanju države vse. Ta splošna zaveza, ki praviloma kliče po nekih strateških usmeritvah, leto 2013 je bilo zadnje, ko je Slovenija še imela neko resno strategijo, ki je bila sprejeta za obdobje 2007–2013, skratka ko ni neke resne strategije, potem imamo namesto strategije stihijo. Tam, kjer se določijo roki in se na roke pozabi pri pomembnih stvareh, tam kjer so roki določeni zgolj zaradi nekega javnomnenjskega propagandnega učinka, tam potem prevlada stihija. Če bi iskali eno besedo, s katero lahko označimo, to kar je opisano v odgovoru vlade na našo interpelacijo, potem je to beseda stihija. Polno stvari, ki nimajo nobene zveze z obljubami, nobene zveze z realnim stanjem, polno stvari, ki se jih je birokracija, ko je pisala odgovore na ta vprašanja, spomnila, je tukaj. Torej stihija.

Mi ne terjamo, ne pričakujemo in še manj terjamo od te koalicije in od te vlade, da bo izpolnjevala program Slovenske demokratske stranke. Mi nismo primerjali to, kar je bilo narejeno, s tem, kar smo mi želeli narediti v tem mandatu. Pa ste volitve ukradli. Mi smo to primerjali s tem, kar ste vi sami obljubili slovenski javnosti in od tega ni narejeno praktično nič oziroma 10 % zaenkrat in to ne samo zaradi neke splošne nesposobnosti ali pa nedobronamernosti vseh, ki delajo v administraciji vlade itd., ampak v veliki meri zaradi stihije. Ko ni načrtnega dela, ko se tava, je tukaj stihija. Z nekim blagim upanjem, da bo v prihodnje bolje v tem času, ki je še ostal, bi zato predsedniku vlade podaril tole – to je koledar za leto 2016. Mogoče bo kaj pomagalo. Upanje pač umira zadnje.

(Miro Cerar vrne koledar) A veste, da sem to pričakoval. Tisti, ki jezdi na valovih stihije, se najbolj boji ure in koledarja. Vse samo, da ni merljivo. Vse samo, da se ne da preveriti. Vse samo, da se lahko nekaj govori, drugo pa dela. Vse samo, da se lahko obljublja vsevprek, plačuje piar agencije z državnim denarjem, da se potem zakriva razlika med besedami in dejanji. Torej, hvala gospod dr. Miro Cerar, da ste s tem dejanjem to potrdili.

V tem uvodnem delu je čas bolj skromno odmerjen. Kar se tiče tega časa, ki je na razpolago in okoli katerega je bilo izgubljenih veliko besed v zadnjih tednih, še posebej v t. i. mainstreamrežimskih medijih, da je to zapravljanje oziroma izguba časa, kaj naj o tem sploh razpravljamo. Se pravi, najprej je treba sploh ubiti idejo o tem, da se nekoga, ki upravlja s to državo, lahko sploh pokliče na odgovornost, potem pa v takšni atmosferi čim bolj zbanalizirati akt, ki ga imamo v slovenski ustavi. V slovenski ustavi je opredeljena interpelacija kot eden od ključnih inštrumentov parlamentarne demokracije, preko katere lahko volivci in opozicija preverja, kaj je vlada od tistega, kar je obljubila, dejansko naredila.

No, ampak v izogib temu, da ne bomo danes cel dan poslušali podobnih stavkov, kako je ta interpelacija zapravljanje časa, poglejmo na ta današnji urnik. Slovenska demokratska stranka in predlagatelji smo prijavili skupaj kakšnih 5 ur, 5 ur od 16. Tisti, ki mislite, da je današnja interpelacija in govorjenje zapravljanje časa, odpovejte se temu. Večino tega časa, ki ga bomo danes porabili, je prijavila vlada in vladne stranke, še enkrat več kot mi. Če mislite, da je to zapravljanje časa, odpovejte se temu, pa bomo ob dveh končali in ne bo nobenega problema. Če pa ne mislite tako, potem vas vabim na resno razpravo, interpelacija je bila zastavljena v to smer, in tudi jaz bom v tem času, ki ga imam na razpolago skušal predstaviti nekatere poglede na ključna odprta vprašanja.

Pa začnimo s financami. Eno od zavez v tej koalicijski pogodbi, ne boste verjeli, je napisana celo na prvem mestu pri resorju finance. Prvi ukrep, pazite, prvi ukrep se glasi: »uvedba fiskalnega pravila in vzpostavitev Fiskalnega sveta.« Ustava ga terja, v ustavi in zakonu piše, da mora vlada k predlogu proračuna priložiti mnenje fiskalnega sveta. Vi ste tukaj glasovali o dveh proračunih brez tega mnenja po dveh letih, ko je to obvezno. Govorite o spoštovanju pravnega reda, o pravni državi, govorite o tem, da morajo ljudje pravočasno plačevati položnice, jih terjate, če ne plačajo. Vi ste predložili proračune za 10 milijard brez mnenja Fiskalnega sveta, ki je po ustavi obvezno. Če bi to naredila naša vlada, še isti dan bi Slovenija gorela od tako imenovanih ljudskih vstaj in režimski mediji bi bili polni obtoževanj o neustavnosti in o kršenju temeljnih pravil. Tukaj pa nič. Kot da je to nekaj, kar je tako malo mimogrede. Prvorazredni si lahko v tej državi vse dovolijo, ni nobenih kriterijev v zvezi s tem.

Potem imamo drugo zavezo. Naredili bomo vse, da se ugotovi odgovornost za preiskavo bančne luknje. Včeraj ste nekaj naredili, ko ste glasovali za to delno poročilo preiskovalne komisije. Sicer pa ljudi, ki so povzročili to bančno luknjo, ste zaposlovali na vseh mogočih odločilnih mestih. Cel aparat dveh tajkunskih bank Factor Banke in Probanke, ki je počel vse to, o čemer smo govorili v zadnjih dneh, se je prelil v aparat slabe banke, DUTB, isti ljudje zdaj to rešujejo, ki so povzročili na operativni ravni. Tako vi terjate to odgovornost.

Del poročila preiskovalne komisije zahtevate, da je tajen, tam kjer piše, kdo je povzročil to bančno luknjo neposredno. Seveda, obstaja bančna tajnost povsod na svetu, ampak ne poznam pa države, kjer bi to bančno tajnost uveljavljali za banke, ki jih ni več. Bančna tajnost je normalna tam, kjer bi lahko razkritje takšne bančne tajnosti ogrozilo neko banko in tako naprej. Tu gre pa za dve banki, ki ju ni več, in se vztraja, da je to še vedno bančna tajnost. Pazite! Danes imamo dva računalniška programa, ki omogočata, da se vidi za vsak subjekt, fizično osebo ali pravno osebo, ki je dobila nek denar iz javnih sredstev, da je to objavljeno. Se pravi, če nekdo denar, javni denar, pošteno zasluži, je to objavljeno, če ga pa nekdo ukrade, je pa to bančna tajnost – genialno okolje za to, da se ugotavlja odgovornost. Tu gre tudi za velikansko selektivnost, za selektivno obravnavo.

Vedno, ko se odpre ta tema, nekateri skočijo v zrak in pravijo, ja, Cerkev, Zvonovi, 100-milijonska luknja. Pozabijo pa povedati, da je bil glavni režiser te zvonarske bančne luknje obsojen, edini od banksterjev. Ko gre pa za desetkrat večje vsote, ja, tu pa nikogar. Ljudje, ki so to povzročili, danes sedijo v Kabinetu predsednika vlade, v organih, ki še naprej odločajo o slovenskih bankah, v združenjih bank in tako naprej. Tu je neka, bom rekel, krožna pot prvorazrednih, malo v Banki Slovenije, potem v komercialni banki, potem na finančnem ministrstvu, še malo na kakšno mesto, ki ga ima Slovenija v kakšni mednarodni instituciji, in spet nazaj. Eno leto povzročaš bančno luknjo, naslednje leto jo nadzoruješ, če si res pravi, čez eno leto pa še preiskuješ. Tako približno se to dogaja, tako približno zgleda vaša zaveza, kako boste to bančno luknjo preiskali.

Ko se je govorilo o tem, kako je sploh možno, da je ta druga kraja državnih bank v življenju naše generacije sploh nastala, je prepovedano omeniti, da je bil to dolgo časa nacionalni interes. Ko je Milan Kučan ob 10. obletnici Factor banke govoril v Mariboru, je dejal, da je to nacionalni interes. Danes je to res nacionalni interes preko žepov vseh davkoplačevalcev, ki to plačujemo. Skratka, rop banke je bil razglašen za nacionalni interes in se je temu takrat tako reklo, danes vemo, da je to tako bilo.

In zaradi tega bom še enkrat ponovil ob koncu tega uvoda – vse ostalo v nadaljevanju –, tisti, ki si lahko privošči, da nekaznovano izprazni državne banke, ima vso moč na razpolago, da napolni večino v tem državnem zboru in v tej vladi. Hvala lepa.

Primerjava in grafi, ki jih je predsednik SDS uporabil pri predstavitvi stališča so na voljo tukaj.

Galerija

Več slik

Sorodne novice

 
Imate idejo za odpravo administrativnih ovir?
Vaše ideje in predloge zbiramo do konca meseca marca.