Janez Janša: Veliko se da narediti in vse se začne pri enem človeku

Predsednik SDS Janez Janša (174)

"O človekovih pravicah predavajo tisti, ki so jih najbolj kršili. O demokraciji govorijo tisti, ki so vladali v socializmu brez vsakršnih volitev. O gospodarstvu nas s televizijskih ekranov učijo tisti, ki niso še nikoli bili v nobeni tovarni, ampak so strošek proračuna. O pravičnosti govorijo ljudje iz t. i. civilne družbe, ki ni civilna družba, ker je plačana od vlade," je dejal predsednik Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo govor predsednika SDS Janeza Janše na današnjem srečanju članov Dolenjsko-Belokranjske regije SDS, ki ni avtoriziran.

 

Hvala lepa. Po tako lepi napovedi, po tako lepo zapeti pesmi in tem aplavzu mi skoraj ni potrebno govorit. Verjamem tudi, da bi vsi radi videli, da bi bil govor kratek, tukaj za mano vidite mize, verjetno bo kaj gor. Dogodek je lepo pripravljen, hvala predsedniku regije, predsednikom občinskih odborov, zelo ste se potrudili. Kulturni program, ki smo mu bili priča in ki verjetno še ni čisto končan, je kulturni program na visokem umetniškem nivoju. Hvala lepa vsem izvajalcem. Mislim, da Cankarjev dom nima odra, kjer ne bi mogli nastopit, pa še kakšna velika hiša, res izjemen umetniški užitek.

Na začetku je bilo rečeno, da se ob tej priložnosti spominjamo tudi 25 obletnice samostojne slovenske države. Naj rečem, da smo Slovenci v teh 25 letih na mnogih področjih zelo napredovali. Eno od teh področij sta slovenska umetnost in kultura, potem imamo vrhunske slovenske športnike s čudovitimi dosežki. Pa nekaj izjemnih slovenskih gospodarstvenikov, ki so se v tem času prebili na svetovni vrh po kvaliteti svojih izdelkov. Najbrž bi delali krivico, če ne bi omenili številnih slovenskih vinogradnikov. Nekaj let nazaj sem bil na neki svečani priložnosti v New Yorku v eni najboljših restavracij. Na lestvici desetih najboljših vin sta bili tudi vini dveh slovenskih vinogradnikov. Ni možno reči, da, glede na to, da z marsičem danes v Sloveniji nismo zadovoljni, v teh 25 letih, odkar imamo svojo državo, ni bilo nič narejenega in da ni bilo nobenega napredka. Marsikje je bil in Slovenci smo sposobni motive za delo, za napredek, tudi motive za sijajne dosežke črpati povsod, tudi iz vsakdanjega življenja.

Prej je kvintet trobil lepo zaigral najbolj znano slovensko Golico. Nekaj mesecev pred smrtjo sva bila z gospodom Tonetom Krkovičem na obisku pri Slavku Avseniku, ki je avtor te pesmi. In je dejal: »Vsi me sprašujejo, kje sem dobil navdih za Golico. Prihajajo tujci, Avstrijci in Nemci, v Avsenikov muzej, in me sprašujejo, kje sem dobil ta navdih. Ali v gorah, ali na morju? Ja, veste, ta navdih sem dobil ob statvah, v tovarni.« Po vojni je bil delavec v tekstilni tovarni, dežural je ob statvah in ritem statev je prevedel v pesem, ki je danes ena najbolj znanih sklad, ne samo pri nas, ampak tudi marsikje drugod. Nekje sem prebral, da je to skladba, ki je največkrat naložena za zvok na mobilnih telefonih.

Torej, Slovenci smo narod sijajnih dosežkov. Imamo krasno domovino. Cankar se ni motil, ko je zapisal, da je to raj pod Triglavom. Tudi največji svetovni državniki, ki so bili pri nas, tudi če zelo kratek čas, so dobili ta vtis. In so nam potem po svetu delali reklamo. Edini naš problem je, da s tem koščkom raja ne znamo dobro upravljat. Ne znamo tega dobrega, kar je v nas in v našem narodu, vedno ali pogosto prevesti v dobro upravljanje. Od dobrega upravljanja pa je veliko odvisno.

Julija letos sem bil v Clevelandu, kjer je mnogo naših rojakov. Po tem vsi poznamo Cleveland. Pred sto leti je bilo to največje slovensko mesto, največ Slovencev je takrat živelo tam, na žalost zaradi izseljenstva. Cleveland ima tudi znamenito bolnišnico, ki je druga najboljša zdravstvena ustanova na svetu. Imajo več kot 120 tisoč zaposlenih, samo na enem mestu v Clevelandu okoli 40 tisoč. In na glavnem vhodu je izpisana dobrodošlica v nekaj jezikih, tudi v slovenskem. Tam dela kar nekaj Slovencev. Kar hočem povedati, je, da nam je direktor te ustanove predstavil moto njihovega uspeha. Naslov predstavitve je »one«, eden. S tem hoče povedati, da je vsak posameznik ključ do uspeha. Vsak posameznik. Dejal je, glejte, jaz sem direktor tukaj 23 let. Pred enim mesecem sem podpisal 23-ič individualno pogodbo. Vsako leto jo podpišem znova. Samo za eno leto naprej mi garantirajo to pogodbo. Vsi, ki so dobri, to pogodbo dobijo. In to, da je človek najpomembnejši, da je en človek najpomembnejši, je politika, ki jo skušamo vpeljati od vratarja, ki sprejema goste, do pacienta, do zdravnika, do medicinske sestre, do vseh zaposlenih. V vsakemu skušamo najti najboljše, zato smo uspešni.

Če bi imeli Slovenci takšno politiko pri upravljanju z državo, ne bi že 25 let govorili o tretji razvojni osi. Ne bi se tukaj še vedno vozili po isti cesti med Novim mestom in Belo krajino, kot je bila takrat. In na kateri je 27. junija 1991 dejansko počil prvi strel, ko smo branili komaj razglašeno samostojno državo. Še posebej ni nobenega razloga, da bi še vedno imeli takšne ceste, kot smo jih imeli pred 25 leti ali pa marsikje še slabše. Da bi se še vedno spopadali z osnovnim vprašanjem investicij na Slovenskih železnicah. Vsa čast slovenskim železničarjem, ampak med Mariborom in Ljubljano se je pred 100 leti, v času Avstro-Ogrske, prišlo v približno istem času. Kajti v infrastrukturo, v ključne hrbtenice, ki so predpogoj za uspešen razvoj in normalno življenje vseh nas, se enostavno ne vlaga. Kljub temu da smo se v tem času enormno zadolžili.

Leta 2008, ko smo končevali mandat naše vlade, je bila Slovenija zadolžena za manj kot 8 milijard. Bili smo druga najmanj zadolžena država v evro območju, za Luksemburgom. Potem pa je šlo navzdol, prišli so novi obrazi. Najemali so kredite, danes je dolg 32 milijard in za teh 24 milijard se ni nič zgradilo, nismo modernizirali železnice. Če bi dali 10 milijard za modernizacijo Slovenskih železnic, bi se danes potovalo z vlaki čez Slovenijo tako, kot se potuje med Brusljem in Parizom. Mnogo milijonov delavnih ur bi prihranili, Če bi investirali v tretjo, četrto razvojno os, za vse prometne komunikacije, ki jih Slovenija potrebuje z izjemo Ljubljane, ožjega centra, potem bi danes vsak dan na sto tisoče ljudi imelo vsaj eno uro več časa za družino, za šolanje. Sedaj pa ta čas izgubljamo v gnečah, prometnih konicah, izgubljamo življenja v nesrečah na nevarnih odsekih.

Takšno slabo upravljanje z državo, z našim skupnim premoženjem, s tem, kar skupaj zberemo, ni brez posledic. Čeprav, kot je prej rekel Albert, propaganda skuša povedati, da je belo črno in obratno. Ko smo mi v našem mandatu povečali blaginjo Sloveniji približno za četrtino v štirih letih, za toliko so plače zrasle, pokojnine so se usklajevale s plačami, ni bilo teh fars, ko se sedaj pokojnine dvignejo za 0,5 odstotka in to DeSUS razglaša za silen uspeh. Takrat so bili realni rezultati, nihče jih ni priznal, nam uspeh ni bil dovoljen. Razglašali so nas za drugorazredne in če nisi prvorazreden, tudi uspeti ne smeš.

Za ta kriminal, ko se je tudi na druge rodove, ne samo na naša plača, naložil ogromen javni dolg, ogromne milijarde pa od tega praktično ni nič, ker se je to sproti pojedlo zaradi drage administracije, zaradi slabega upravljanja, zaradi privilegijev, ki se plačujejo. Recimo, v 60 letih je slovenski človek dal za razne borčevske pokojnine in privilegije na milijarde evrov, danes to dobivajo še vedno ljudje, ki so bili rojeni po 2. sv. v. Ob takšnem trošenju, ob takšni nepravični porabi potem zmanjka denarja za tisto, kar je nujno potrebno. In za osnovna vlaganja, ki bi prinesla boljše življenje, boljšo kvaliteto življenja, tudi boljše pogoje za razvoj.

Seveda je to treba spremeniti. To mi vemo. Delno smo tudi sami krivi, da je stanje takšno, ker smo preveč potrpežljivi. Nekaj mesecev nazaj je Vlada RS podpisala sporazum z Mestno občino Ljubljana. Ljubljana je glavno mesto, zasluži si posebno pozornost, vsi smo veseli, če kdo pohvali našo prestolnico. A vendar, kvaliteta življenja v Ljubljani je tam na 120 odstotnih točkah evropskega povprečja. In vlada je dala Ljubljani še programe za 300 milijonov evrov dodatnih sredstev. Če bi z enakimi vatli obravnavali tudi druge, tudi Belo krajino, Novo mesto, Posavje, Prekmurje, bi rekli vredu. Začeli so pri Ljubljani, najbližje, zdaj pa gredo naprej. Ampak, a ste kje videli te milijone za Belo krajino? Ne, vam so dali azilni center, to je nagrada. Včeraj smo bili v Mariboru in smo tudi o tem razpravljali. Nikjer ni teh programov.

Ampak tudi nobenega uporaba ni bilo proti temu. Ljubljana je ena občina, je največja občina, ampak to je 12 odstotkov Slovenije, nič več. Imamo pa še 211 drugih občin in županov pa ni bilo nobenega protesta, vsi so nekako čakali, da bo kakšna drobtinica tudi zanje, ali pa si niso upali protestirati. Če bi v našem mandatu dali neki občini 100 ali 200 milijonov in nobenemu drugemu, bi bile vstaje naslednji dan. Mediji bi zbobnali skupaj ljudi in naščuvali, letele bi granitne kocke in vse bi se prašilo. Mi pa to kar prenašamo in dokler se bo to prenašalo, se bo to tudi dogajalo. Kot je rekel naš dobri prijatelj Tone Kuntner: » Je čas za potrpežljivost, je čas za žalost, je čas za obžalovanje, ampak je tudi čas za jezo.« Včasih se je potrebno razjeziti zaradi takšnih stvari in se postaviti na noge, in vsa čas vam v Črnomlju in v Beli krajini, ki ste se razjezili pred dnevi in ste rekli ne, tako se ne bo ravnalo z nami.

V SDS od samega nastanka, tudi v zelo resnih časih, nismo nikoli zagovarjali kakšnih koli drugih metod kot demokratičnih, kot volitev, ki so tisto sredstvo, da se stvari spremenijo. Vendar smo si upali tudi protestirati na ulicah in trgih, ker je to demokratična metoda, dovoljena v demokraciji in demokratičnih državah, in povzdignit svoj glas takrat, ko stvari niso šle naprej. Mislim, da bo potrebno v prihodnjih mesecih bit nekoliko bolj odločen in pogumen in mislim, da se bo Slovenija prebudila. Stvari so šle predaleč, norčujejo se iz nas. O človekovih pravicah predavajo tisti, ki so jih najbolj kršili. O demokraciji govorijo tisti, ki so vladali v socializmu brez vsakršnih volitev. O gospodarstvu nas s televizijskih ekranov učijo tisti, ki niso še nikoli bili v nobeni tovarni, ampak so strošek proračuna. O pravičnosti govorijo ljudje iz t. i. civilne družbe, ki ni civilna družba, ker je plačana od vlade in gre enostavno za to, da so prisesani na neko korito. In to morate vzdrževati vsi tisti, ki imate zaradi tega nižje plače in pokojnine in ki plačujemo prevelike denarje za položnice in ostale stroške.

Kot je bilo prej rečeno, volitve so tisti inštrument, ki stvari spremenijo. Naš glas, tudi če govorimo o najbolj logičnih, najbolj razumljivih, najbolj osnovnih stvareh ni slišan tako kot glas tistih, ki v državnem zboru berejo vnaprej napisane tekste, ki nič ne povedo. Zato se je potrebno potrudit, da bo naše sporočilo vendarle prišlo do več ljudi, kot je bilo to doslej. In to je naša naloga. Ni druge, kot da mi, ki vemo, zakaj gre, stvari razlagamo naokrog, povemo ljudem, kaj je druga plat tega, kar slišijo zvečer s televizijskih ekranov ali pa berejo v časopisih in na spletnih straneh. In od tega, koliko ljudi bomo nagovorili do naslednjih volitev, koliko ljudi bomo prepričali, da gredo sploh volit, ker vsak drugi Slovenec ne voli, in to je eden temeljih problemov, ki jih imamo, od tega bo odvisno, kaj bo v Sloveniji drugače. Tega ni možno pričakovat v tem smislu, da bo to kar padlo z neba. Pač ne bo.

Poleg tega, smo Slovenci  pridni, delavni, marljivi, smo tudi izjemno potrpežljivi in velikokrat se zanašamo, da bo nekdo drug nekaj naredil ali pa da bo kar prišlo samo od sebe. Ne, stvari je treba vzet v svoje roke. Vse se začne pri enem. Vi ste tisti, ki lahko stvari spremenite. Ko na koncu seštejejo te napore, ki jih vsak posameznik vloži v to, da so stvari ljudem v njegovi okolici bolj jasne, jih prepriča enega, dva, tri, štiri, pet, da vseeno gredo na volitve, čeprav so že izgubili upanje. Od tega seštevka je potem odvisno, ali je Slovenija lahko drugačna ali pa bo to močvirje še nekaj časa trajalo.

Stvari se spreminjajo tudi okrog nas. Evropa danes ni več takšna, kot je bila leta 2008, ko smo jo tudi mi vodili. To so bila zlata leta te evropske družine. Prvič se je letos zgodilo., da neka država zapušča EU. In to ne katera koli država, to je država, ki predstavlja 20 odstotkov Evropskega gospodarstva, ki je najmočnejša vojaška sila starega kontinenta, ki ima enega najmočnejših finančnih centrov na svetu. Evropa bo drugačna po t. i. brexitu. In še marsikaj se bo zgodilo v naslednjih 20 letih in veliko teh sprememb ne bo takšnih, kot bi si želeli. Tudi zaradi tega je skrajni čas, da Slovenci stopimo skupaj. Da se zavemo, da naša specifična teža, glede na to, da nas je 2 milijona pa še pol milijona naših rojakov po svetu, ni takšna, da bi lahko odločilno vplivali na razvoj stvari na kontinentu ali globalno. Ne glede na to, kaj se bo dogajalo, posledice teh dogajanj za Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo ne bodo ravno drastične, za nas pa lahko so. Pa tudi za kakšne druge, manjše narode v Evropi.

To je čas zunanjega pritiska, ki terja od nas, da strnemo vrste, da se začnemo pogovarjat o stvareh, ki so pomembe, da se volilne kampanje ne potrošijo za afere, da se ne zlorablja pravna država za to, da se eliminira političnega nasprotnika in se potem hvali z velikim rezultatom na volitvah. Skratka, čas je za streznitev. Ta streznitev ne bo prišla sama od sebe. Ne bodo te streznitve prinesle te spremenjene okoliščine, ker takrat, ko jih bodo ljudje zagledali, bodo že tukaj, bo prepozno, da se na to pripravimo. Samo mi, ki vemo, kam stvari gredo, lahko s tem, da se potrudimo in razlagamo svoji okolici, to naredimo. Zato vas vabim, da smo še naprej aktivni, vsi, ki ste danes prišli na to srečanje, ste del tistega najbolj aktivnega jedra SDS, hvala vam za to.

Če te vaše in naše skupne aktivnosti danes ne bi bilo, bi bile stvari v Sloveniji tudi mnogo slabše. Ne misliti, da ne more biti slabše. Veliko stvari, ki bi šle še hitreje nazaj, smo z našo aktivnostjo preprečili. Veliko tega, kar je še danes od ugleda ostalo v Sloveniji, je tudi naša zasluga. Zavedati se moramo tudi svoje moči in odgovornosti, ki iz tega izhajata. Predvsem pa odgovornosti, da je predvsem na nas, da dosežemo te spremembe. Tako bom rekel, predvsem na vas. Vse se začne pri enem, zapomnimo si to. Mi tukaj smo del velike družine, veselimo se, družimo se, povemo si tudi resne stvari. Ampak ta množica tukaj smo seštevek mnogih posameznikov in vsaka aktivnost se zgodi pri tem, da nekdo nekaj naredi. Gospa Martina tukaj zapoje himno, poslušamo in se zamislimo o tem, kar hoče povedati odlomek iz opere Krst pri Savici. Ob tem, da razmišljamo, kako bi določene stvari spremenili, in se ne vdajamo neki apatiji, češ, nič se ne da naredit. Veliko se da naredit in vse se začne pri enem človeku.

Naj bo to dovolj, malo daljši sem bil, ker sem videl, da ste poslušali. Če bi se bolj prestopali, če bi bili bolj veseli, kot sta tukaj ti dve deklici, potem bi prej končal. Tako pa še enkrat hvala vsem, ki ste prišli, hvala regiji, občinskim odborov, ki ste to organizirali, hvala vsem nastopajočim. Do sedaj je bilo to prijetno druženje in verjamem, da bo takšno tudi v nadaljevanju. Lep večer vsem še naprej. Hvala lepa.

Vabljeni tudi k ogledu fotogalerije.

Foto: Robert Kokol

Sorodne novice

 
Poslanska vprašanja
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti? Preverite, vprašajte, predlagajte.