Janez Janša: Vedenje o metodah obvladovanja totalitarne družbe je ključnega pomena za sedanjost

V sredo, 14. septembra 2016 je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca z naslovom: “Odnos do kulturne zapuščine totalitarnih režimov – soočanje s posledicami totalitarnih režimov”,  v organizaciji nemške fundacije Konrad Adenauer Stiftung in Inštitita dr. Jožeta Pučnika. Na mednarodni konferenci so sodelovali dr. Andreja Valič Zver, predsednica Inštituta dr. Jožeta Pučnika, dr. Michael A. Lange iz Konrad Adenauer Stiftung iz Zagreba, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, Vera Lengsfeld, nekdanja poslanka nemškega parlamenta in aktivistka za človekove pravice ter dr. Karsten Dümmel iz Konrad Adenauer Stiftung iz Sarajeva.

Na mednarodni konferenci je z uvodnim nastopom ter z razpravo na okrogli mizi sodeloval tudi nekdanji predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo njegov uvodni nagovor, ki ni avtoriziran.

Spoštovana gospa Valič Zverova, dr. Lange, spoštovani gostje iz Nemčije, spoštovani vsi ostali iz vodstva inštitutov dr. Jožeta Pučnika in Konrada Adenauerja in vsi, ki ste prišli na to naše srečanje.

Tema je izjemno pomembna, kljub temu, da se večina ljudi v Sloveniji v tem trenutku tega pomena ne zaveda. Deloma zaradi tega, ker gre tudi za zamolčano temo, deloma pa zato, ker v bitki za preživetje večina državljank in državljanov ne sprašuje svoje okolice in še predvsem ne samih sebe o tem, kje so vzroki za stanje, ki ga živijo, in s katerim, kot danes vemo, za Slovenijo, velika večina ni zadovoljna.

Ko gre za vprašanje našega takoimenovanega prehoda iz totalitarnega režima v demokracijo in ko gre za vprašanje vseh posledic tega nedokončanega prehoda ali če hočete nedokončane  ali pa neuspešne tranzicije, je vprašanje vedenja o tem času, pa tudi o tistem času prej, vprašanje vedenja o metodah obvladovanja totalitarne družbe, ključnega pomena.

Ena od najbolj mrzličnih, intenzivnih aktivnosti v Sloveniji konec leta 1989 in v prvih mesecih leta 1990 pred prvimi večstrankarskimi volitvami, je bilo kurjenje in mletje arhivov oziroma arhivskega gradiva. Spomnim se fotografije v takratni Mladini spomladi marca ali aprila ali celo še iz začetka maja 1990, takrat Mladina še ni bila v lasti UDBE in je bila še kritičen časopis, in na eni strani te revije so bile objavljene fotografije tovornih vozil različnih ministrstev, predvsem ministrstva oziroma sekretariata za notranje zadeve, ki so bile posnete ne dvorišču papirnice Vevče, kamor so uslužbenci teh ministrstev vozili uničevati arhive. Fotografija je bila posneta ravno na dan, ko je bilo konstituirano novo predsedstvo republike po tistih volitvah, in na tej fotografiji je zraven teh vozil stal tudi bel golf, z registrsko številko predsedstva republike, od koder so tudi pripeljali nekaj za zmlet, še zadnje ure pred tako imenovanimi spremembami, a ne zato, ker bi se teh sprememb na predsedstvu bali, ampak ker nova garnitura ni želela biti neposredno formalno odgovorna za to uničevanje, in so že prej to naredili.

Nekaj tednov po volitvah in ko je bila oblikovana prva demokratična vlada, je vlada ustanovila delovno skupino za rešitev problema zaprtega območja Gotenica –  Kočevska reka. Tudi sam sem bil član te skupine. Tisti, ki ste iz Slovenije veste, kaj sta takrat pomenila Kočevska reka in Gotenica. Poleg geografskega imena, je bil to tudi pojem strahu. Ko je nekega jutra ta vladna skupina prišla na to območje, smo poleg ostalih stvari, o katerih ni sedaj časa, da bi jih opisoval, našli tudi tam pri borovcu eno zgradbo, na pol podzemno, kjer je imela tajna politična policija svoje najbolj skrite arhive. Ko smo tisto odprli, so bile police v tem objektu, v tem bunkerju večinoma prazne, ampak prah je bil še svež in nekaj deset metrov stran je bilo velikansko pogorišče, kjer se je še kadilo iz zadnjih zvitkov papirja. Je pa to bilo že nekaj tednov po volitvah.

Ocene so, da se je na ta način uničilo preko 80% arhivov sekretariata za notranje zadeve in verjetno še bistveno več arhivov službe državne varnosti oziroma slovenske tajne komunistične policije in veliko vprašanje je, koliko tega gradiva je še ostalo v različnih zbirkah ali v lasti ljudi, ki so s tem včasih operirali. Gotovo nekaj tega je ostalo, v zadnjih 25 letih se je to izkazalo, za to so materialni dokazi, so različni primeri, ko je prišlo to na dan, še posebno, ko gre za mikrofilmano gradivo, kjer ni potrebno veliko prostora, da se to shrani. Sam osebno mislim, da ko gre za originalno papirnato gradivo, je velika večina uničena, ko pa gre za mikrofilme, pa je vprašanje, koliko teh kopij je ohranjeno. Zagotovo vemo, da je zelo veliko teh kopij v Beogradu.

Slovenija je kot ena do držav naslednic bivše Jugoslavije podpisala mednarodni sporazum z ostalimi naslednicami že pred več kot desetletjem, natančneje pred več kot 15 leti, in tam je obveza Srbije, ki fizično poseduje te arhive, da se vse tisto, kar se nanaša na posamične druge dele takratne Jugoslavije, izroči. Ampak v Slovenijo večino tega oziroma skoraj nič od tega ni prispelo. Ne samo zaradi ovir na strani Srbije, in ne samo zaradi majhnega interesa Slovenije v tistem prvem najbolj primernem obdobju, ko smo imeli levo tranzicijsko vlado, ampak takrat vemo, da ni bilo ne samo majhnega interesa, ampak je bil celo nasproten interes. Ko so ljudje iz slovenskega arhiva šli dol, da bi prevzeli neke stvari, so iz slovenske ambasade to preprečili.  Da ne govorimo o poskusih, ki jih niti ne poznamo in se samo govori o njih.

Je pa to odprto politično vprašanje v času, ko se Srbija pogaja za vstop v Evropsko unijo in na tej točki se bo stehtala aktualna ali pa prihodnja slovenska oblast. Ne potem, ko se bodo pogajanja končala, ampak sedaj, ko se odpirajo in zapirajo poglavja, tudi poglavja o kulturi in arhivih, Slovenija ne sme dati zelene luči, dokler to vprašanje delitve arhivov ne bo rešeno. Stvar je preprosta: vse pravne podlage so, tega se ne da šteti kot za izsiljevanje, gre zgolj za urejanje nekih civilizacijskih in medcivilizacijskih odnosov v tem delu Evrope. In tu lahko Slovenija upravičeno pričakuje tudi podporo ostalih članic Evropske unije in mislim, da to ni problem. Vprašanje je samo, ali bo volja tu. Ali ne bo interes v Sloveniji ravno obraten, se pravi: zapremo vam poglavje, če nam nič ne daste.  Mi bomo odprli to vprašanje tudi v parlamentu in skušali dobiti zavezujoče odločitve Državnega zbora na tej točki. Spremljajte to glasovanje in boste videli, kdo je za to, da se te stvari uredijo in kdo pač ne.

Da ne bom predolg, bi glede na to, da je eden od organizatorjev te razprave Inštitut Jožeta Pučnika, z vami podelil samo še en spomin na napore, ki smo jih skupaj z dr. Jožetom Pučnikom vlagali v 90 letih v to, da se to vprašanje uredi. Dr. Valič Zverova je že omenila Jožetovo delo pri komisiji za preiskovanje teh povojnih zločinov, manj pa je znano, da je dr. Jože Pučnik v letih 96-97 pomagal vzpostaviti in je tudi sam osebno vzpostavil stik s tako imenovanim Gauckovim inštitutom v Nemčiji, ki je takrat in še vedno upravlja z arhivi Stasija.

Z njihovo pomočjo smo tudi mi izdelali predlog zakona o arhivih tajne politične policije, tudi predlog zakona o lustraciji, na nek način je to skupna tematika, saj eno brez drugega ne gre, in bil je to zelo dobro pripravljen zakon, na podlagi takrat že praktičnih izkušenj tega, kar se je delalo v Nemčiji po združitvi. Zakon je omogočal dvoje: Prvič, dostopnost arhivov in da se povrne, kar je še možno in drugič je omogočal tudi vsem, ki so omenjeni v teh zbirkah tajne politične policije, da k svojim imenom oziroma svojim dosjejem v arhivu priložijo svojo plat. Tako da bi to omogočilo tudi tistim, ki pravijo, da so jih dobili, da so jih izsiljevali in da so podpisali sodelovanje, a vsega tega v originalnih dokumentih ni. Vsak, ki je tam omenjen, bi pred odprtjem dobil možnost, da pove svojo plat in bi to bilo priloženo in bi potem zgodovinarji in ostali, ki bi se s tem ukvarjali, imeli celovito gradivo za presojo. Gre za pomembne stvari. Poleg tega pa bi s tem padla tudi ena od ključnih posledic dejstva, da v Sloveniji tega še nismo naredili.

Dve posledici sta, s katerimi se srečujemo. Prva je ta, zelo preprosto, da nas danes demokracijo učijo tisti, ki so jo takrat zatirali. O človekovih pravicah govorijo in predavajo na univerzah tisti, ki so jih takrat grobo kršili. O človekovih pravicah v našem sodstvu presojajo tisti, ki so že v prejšnjem režimu  kot sodniki grobo zatirali človekove pravice.

Pravzaprav je to možno, predvsem zaradi tega, ker tega dela njihove preteklosti ni. Tega ni v njihovih življenjepisih, tega ni v javnem vedenju, in še manj je tega v aktih pravne države, ki bi morali to sankcionirati. In če družbo usmerjajo tisti, ki po svojem vrednostnem prepričanju zagotovo niso ne demokrati ne zagovorniki človekovih pravic – ker taki ljudje zločinov kot jih je počela UDBA ne počnejo – potem je takšna družba težko na pravi poti. Slovenija se sooča s tem in veliko tega, kar občutimo kot vsakodnevne probleme, ima korenine v tem dejstvu. Predstavljajte si, da vaše otroke vzgajajo ljudje, ki so včasih dajali ukaze, ali pa sodelovali pri akcijah, kjer so otroke morili. To je eden od najbolj drastičnih primerov.

Druga posledica, ki je ravno tako huda, pa je to, da  zelo veliko ljudi, ki je prišlo tako ali drugače v kremplje UDBE in so bili mnogi žrtve in prisilni sodelavci, pa niso naredili nič slabega, so pa na nekih seznamih, nimajo nobene možnosti, da bi oprali svoje ime. So tudi oni orodje te vladavine strahu, tako ali drugače se to odraža tudi pri ljudeh, ki nimajo nobenih zločinov na vesti, kot nek strah, da bo njihova okolica izvedela, in da so nekje na nekih seznamih, in to še po 25 letih po spremembah. Če bi mi s tem opravili takoj, bi bilo to že daleč za nami in te vladavine strahu ne bi bilo. Nihče v Sloveniji ne bi govoril o stricih iz ozadja, ker takšnega ozadja, kot je sedaj, ne bi moglo več biti. Ne bi bilo posledic, kot sta dvakratna ropa slovenskih državnih bank, ki jih je to omrežje naredilo in posledično nižji standard, nižje pokojnine, nižje plače, manj delovnih mest, manjši ugled Slovenije v svetu. Zato  je ta tema pomembna, ne glede na to, koliko ljudi se tega zaveda, ni mogoče iti naprej, brez tega, da se teh spon osvobodimo.

Tudi  sprava v slovenskem narodu je potrebna. Noben nespravljen narod nima svetle prihodnosti, ampak sprava ni možna, dokler ni resnice, obžalovanja, ukrepov oziroma potez vladavine prava in potem pride odpuščanje in sprava. Nobene bližnjice ni tukaj.

Arhivi, ta kulturna dediščina, ki se je v Sloveniji delno uničevala in delno skrivala in se še vedno skuša zapirati – spomnite se le razprav o odprtju arhivov – skratka ta plat preteklosti, ki vpliva na slovensko sedanjost, je izjemno pomembna. Iz tega vidika je zelo pomembno slišati izkušnje drugih, še posebej naših kolegov in deloma tudi sotrpinov iz Vzhodne Nemčije, tedanje Zvezne Republike Nemčije, kjer so se zaradi dejstva, da se je neka večja demokratična gmota združila z drugo, ki je potrebovala tranzicijo, nekatere stvari zelo dobro opravili, ne pa vse, kot boste verjetno tudi slišali, tudi tam so še kakšni problemi. A ko mi poslušamo o teh problemih, samo rečemo, kaj bi mi dali, da bi bili že tam.