Janez Janša: »V Sloveniji je prišlo do zastoja, ki ga sami zaradi neuspešne tranzicije ne moremo odpraviti«.
sreda, 16. 10. 2013V prostorih Slovenske matice je potekala predstavitev knjige dr. Dimitrija Rupla z naslovom Negotovo življenje 176. članice OZN. Predstavitve knjige se je udeležil tudi predsednik SDS Janez Janša. Dr. Dimitrij Rupel je bil med ustanovitelji Nove revije, v času odkritega spora z oblastmi zaradi 57. številke Nove revije in prispevkov za Slovenski nacionalni program je bil njen odgovorni urednik. Leta 1989 je postal predsednik Slovenske demokratične zveze in podpredsednik Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS, ki je zmagala na prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Dr. Rupel je takrat postal prvi zunanji minister in si je skupaj z drugimi prizadeval za mednarodno priznanje Slovenije. Je avtor mnogih družboslovnih in leposlovnih knjig ter knjig o mednarodnih vprašanjih. Osebno doživljanje slovenske pomladi je opisal v knjigi Skrivnost države. Knjiga Negotovo življenje 176. članice OZN je nastala iz spoznanja tega, kar je dr. Rupel označil kot zadrego zanikanja in zavračanja ter zaradi po avtorjevih besedah relativno slabega poznavanja slovenske zgodovine in samostojne države med študenti. Kot je pojasnil, ima pojem negotovost v naslovu dva pomena: »Po eni strani gre za tvegano ali težavno življenje, po drugi strani pa za nedokončano življenje. Zgodba o slovenski državi še ni končana«. Spomnil je, da so kritiki 57. številke nove revije, med katerimi so bili zelo pomembni državniki in politiki, ob izidu napovedali, da bodo storili vse, da se ideja o slovenski državi ne bo nikoli uresničila. »Bil sem zelo zaskrbljen, ko sem iz ust nekega bivšega predsednika slišal, da je potrebno opraviti z zaslugarstvom. Ta izjava je zelo uničujoča, saj je bila uperjena v generacijo, ki je izvedla osamosvojitev. Govoriti o tem, da zasluge niso pomembne, da so pomembne zgolj obljube za naprej, je zelo nevarno nihilistično načelo. Na nek način danes doživljano rezultate tega nihilizma,« je dejal dr. Rupel. S svojo knjigo želi prispevati k temu, da bi se pogrezanje države prenehalo.Predsednik SDS Janša, ki je bil v času osamosvajanja minister za obrambo, je spregovoril o vprašanju t. i. zamudništva, to je o tem, da je slovenski narod potreboval toliko časa, da se je dokopal do lastne države. »Eno osvetlitev daje že naslov knjige dr. Rupla, ki pravi, da je Slovenija postala članica OZN kot 176. država po vrsti, potem ko je izkoristila priložnost, ki se je ponudila po padcu Berlinskega zidu in ko smo dokazali kot narod, da smo nekje na ravni aktualnih zahtev zgodovine,« je poudaril in dejal: »Pred kratkim je slovensko časopisje objavilo vabilo in zapise iz proslave v Kočevju, kjer je pisalo, da so se tam postavljali temelji slovenske državnosti pred 70. leti. Če bi se temelji slovenske državnosti postavljali pred 70. leti, potem bi bila verjetno Slovenija ustanovna članica OZN, ne pa 176. članica«. To je označil za grobo potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki imajo ideološko politično podlago.Janez Janša se je navezal na čas osamosvajanja in spomnil, da sta oba z dr. Ruplom v DEMOS-ovi vladi prevzela resorja, ki sta si bila podobna v eni stvari – obrambno ministrstvo ni imelo vojske, zunanje ministrstvo pa ne diplomacije. »Oba ključna atributa vsake državnosti sta začela nastajati šele po DEMOS-ovi zmagi,« je poudaril. Odgovoril je tudi na vprašanje, zakaj se Slovenija ni osamosvojila po prvi ali drugi svetovni vojni: »Tako razdeljen narod, zdesetkan z okupacijo in revolucijo, ni imel nobenih možnosti, da ta cilj doseže. V času, ko se je Slovenija dejansko osamosvojila, ko so se dejansko postavljali temelji slovenske državnosti in slovenske demokracije, smo uspeli zagotoviti zelo veliko enotnost naroda, ki je zdržal to preizkušnjo«. Bili so tudi poskusi, da se to zavre. Predsednik SDS je poudaril, da Slovenija ni imela obljube mednarodnega priznanja s strani nobene članice Varnostnega sveta OZN ali druge večje države v soseščini. Zunanji minister ZDA je v Beogradu nekaj dni pred napadom na Slovenijo v bistvu dejal, da ZDA Slovenije nikoli ne bodo priznale. »Nastajajoči diplomatski korpus slovenske države, ki ga je gradil dr. Rupel, je opravil izjemno delo, tudi s pomočjo naših rojakov po svetu, ki so v veliki meri takrat, ko je šlo zares, posebej med napadom na Slovenijo, nadomestili pomanjkanje naše diplomatske mreže. Oni so bili tisti, ki so marsikje parirali grobi propagandi jugoslovanske diplomacije, ki je imela vse prednosti, ker je imela uraden dostop do mest, kjer se je dejansko odločalo,« je še dejal. Knjiga dr. Rupla tako razkriva, da je bilo potrebne veliko improvizacije, da se je na koncu doseglo cilj, ki je v naslovu avtorjeve knjige. Nekaj besed je namenjenih tudi notranjim odporom, več pa si bralci lahko preberejo v Beli knjigi slovenske osamosvojitve, tudi obsežen del dokumentacije o spopadu med Majniško deklaracijo, kjer je pisalo, da želimo živeti v suvereni demokratični državi slovenskega naroda in Temeljno listino, v kateri je bila Slovenija še vedno vpeta v jugoslovanski okvir. »Ta spopad v slovenski politiki je trajal vseskozi, pravzaprav še vedno traja, ne glede na to, da smo vmes dobili samostojno državo in parlamentarni sistem,« opozarja Janez Janša. Danes smo sicer pogosto priča potvarjanju zgodovine: »Malodane je kdo dejal, da so tisti, ki so bili za Temeljno listino, osamosvajali Slovenijo«.Dr. Rupel v knjigi veliko pozornosti namenja prizadevanjem za priključitev Trsta Sloveniji, saj je Trst tisto območje zaradi katerega so se trli mlinski kamni velesil na slovenskem ozemlju. Kot pravi dr. Rupel, je zanimivo, kaj o Trstu pričajo Kardeljevi arhivi. »V zvezi s tem je zanimiva zgodba o morebitni dodatni sedmi republiki Jugoslavije, ki so jo po nekaterih informacijah Slovenci sami zavrnili, ker naj bi to preprečilo dostop Slovenije do morja. Rešitev tržaškega vprašanja je prestavila slovensko obalo, ki je v zgodovini obstajala med Tržičem in Barkovljami (predmestje Trsta) na območje med Debelim rtičem in Sečovljami. Iz tega izhaja problem dostopa Slovenije do odprtega morja,« meni dr. Rupel.Dr. geografskih znanosti in nekdanji diplomat Milan Orožen Adamič je nadalje spregovoril o geografskem vidiku. »Geografi trdimo, da ni države brez ozemlja in ljudi. V zgodovini je bilo za državo vedno pomembno ozemlje in slovenska zgodba je s tem tesno povezana,« je dejal. Kot je dejal, so bili za slovensko ozemlje ključni trije plebisciti: čedadski leta 1866, koroški leta 1920 in zadnji, ko smo se odločili za svojo državo.Janez Janša je k trem omenjenim plebiscitom, ki so bili ključni za Slovenijo, dodal še četrtega, to je odločanje o arbitražnem sporazumu, ki lahko prinese zelo pomembne posledice za vprašanje slovenske državnosti in slovenskega ozemlja. »Ta referendum je s pičlo večino dal ne samo politični ampak tudi splošni ljudski pristanek na nek rezultat arbitraže, ki ga ne poznamo. S tega vidika, je bilo to veliko nepotrebno tveganje,« je dejal in dodal: »Jaz samo upam, da bo dodatna varovalka, ki smo jo letos v Državnem zboru RS sprejeli soglasno, po eni strani vplivala na to, da bo arbitraža takšna, da bo Slovenija dobila neposredni teritorialni stik z odprtim morjem, po drugi strani pa, če Slovenija tega ne bo dobila, da bo sposobna vzdržati na stališču iz te varovalke iz tega sklepa državnega zbora, v katerem piše, da v primeru, če nam arbitraža ne določi teritorialnega stika z odprtim morjem, Slovenija te arbitraže ne bo upoštevala«.
Sogovorniki so ob koncu podali nekaj misli o aktualno-politični situaciji v Sloveniji. Tako je Dr. Rupel povedal, da je nekdanjega predsednika in njegovega zunanjega ministra Žbogarja, pa tudi sedanjega zunanjega ministra 1. avgusta 2013 prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. »Glede na to, da mi na mojo prijavo iz te komisije sploh niso odgovorili, imam pa dokument, ki potrjuje, da sem to res storil, se ne morem znebiti občutka, da ta komisija služi predvsem tisti politični opciji, ki je danes na oblasti,« je bil zaskrbljen dr. Rupel. Izrazil je tudi mnenje, da se Slovenija zelo malo ukvarja z ustvarjanjem, ampak predvsem s prerazdeljevanjem vse manjše količine dobrin. »To ni dobra, konstruktivna politika,« je zaključil.Dr. Orožen Adamič vidi rešitev za boljšo prihodnost Slovenije v tem, da stopimo skupaj, presežemo razlike, sodelujemo in soustvarjamo. »Gre torej za vprašanje, ali smo sposobni sodelovati in če tega nismo sposobni, tudi nismo vredne lastne države,« je dejal.Janez Janša pa po nekaj več kot dvajsetih letih ponovno opaža iste vzorce: »Vzdušje v Sloveniji je danes približno takšno, kot v času od plebiscita pa do osamosvojitve, ko smo bili vsi zaskrbljeni in ko so te ljudje ustavljali na cesti in spraševali, kaj bo. Isto vprašanje se pojavlja danes. Po dveh desetletjih in še nekaj samostojnega življenja v suverenem okolju, ki smo ga več ali manj sami kreirali in je bilo dobro ali slabo, zaradi odločitev, ki smo jih sami sprejemali, nas čaka čas najmanj nekaj let, ko dela te suverenosti ne bo več, ker smo jo zapravili, saj bodo tisti, ki bodo prispevali denar za to, da pokrijemo razliko med tem, kar ustvarimo in tem, kar porabimo, postavljali neke pogoje, mi pa jih bomo morali sprejeti, sicer bo država bankrotirala«. Prepričan je, da smo do te točke prišli, ker tranzicije, o kateri govori avtor knjige, nismo uspešno dokončali: »Pravzaprav je Slovenija ena od treh novih članic Evropske unije, kjer tranzicija ni uspela in to ima posledice na političnem, socialnem, gospodarskem in vseh drugih področjih. Posledica na gospodarskem področju je to, da smo prišli iz vzdržnih 8 milijard evrov zunanjega dolga – v okviru teh številk je še dolg, ki ga plačujemo za Kraljevino Srbijo, saj se dolg podeduje – na 23 milijard, brez desetih milijard, ki jih bomo potrebovali za sanacijo bank. Tega Slovenija kratkoročno ni sposobna niti odplačevati obresti in tiste glavnice, ki zapadejo niti ni sposobna sama tega reprogramirati«. Kot je dejal, bo samo naslednje leto za odplačilo tega dolga potrebno dati 25% BDP, oziroma več kot zberemo v enoletnem proračunu te države: »Jasno je, da sami tega ne moremo odplačati, razen če se zaprejo vse šole, bolnišnice, vse javne službe, vse kar se seveda ne bo zgodilo«. Meni, da je med bankrotom in situacijo, ko nas bodo reševali drugi in postavljali pogoje, samo še nekaj kratkega časa: »To je velika žalost, potem ko je Slovenija večji del zadnjih dvajsetih let vendarle napredovala in bila upravičeno smatrana ne samo kot nova 176. članica OZN ampak kot ena najuspešnejših držav, ki so nastale v zadnjih 50. letih. Lahko samo upamo, da bodo pogoji, ki jih bodo sedaj postavljali drugi, šli v pravo smer in bodo v pomoč v tem smislu, da naredimo tisto, kar bi že tako morali storiti sami«. Ugotavlja še, da je prišlo do zastoja, ki ga sami zaradi neuspešne tranzicije ne moremo odpraviti.Kot pravi predsednik SDS, je tudi v knjigi dr. Dimitrija Rupla veliko opisov razlogov, ki so nas pripeljali v to situacijo: »Eden od teh razlogov je ravno nesposobnost, oziroma zavračanje sodelovanja s strani podpisnikov Temeljne listine. Podpisniki Temeljne listine, ki so se zavzemali za Jugoslavijo, ne takrat ne kadarkoli kasneje, ko so imeli v rokah formalno oblast, niso bili pripravljeni sodelovati. Dočim smo podpisniki Majniške deklaracije vedno vabili vse k sodelovanju in ponujali usklajevanja«. Spomnil je, da se je DEMOS dolge noči pogajal za zakon o plebiscitu, da pa so kljub temu tisti, ki so bili v takratni opoziciji, potem glasovali proti vsem ključnim ukrepom, ki jih je DEMOS-ova vlada predlagala, zato da bi se osamosvojili: proti obrambnemu proračunu, zakonu o obrambi, zakonu o vojaški dolžnosti, tudi vsem ostalim zakonom. »Ta zgodba se je ponavljala vse do današnjih dni. Kadar recimo dobi na volitvah večjo podporo opcija, ki izhaja iz Majniške deklaracije, smo vedno odprti za sodelovanje, za koalicije, nobenih ideoloških pogojev na postavljamo, kadar zmagajo podporniki Temeljne listine, je ekskluzivizem prva beseda, nobenih partnerstev, nobenega usklajevanja, seveda tudi nobene kritike v tej smeri s strani večinskih medijev,« je kritično sklenil svoje razmišljanje nekdanji predsednik vlade.
Sogovorniki so ob koncu podali nekaj misli o aktualno-politični situaciji v Sloveniji. Tako je Dr. Rupel povedal, da je nekdanjega predsednika in njegovega zunanjega ministra Žbogarja, pa tudi sedanjega zunanjega ministra 1. avgusta 2013 prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. »Glede na to, da mi na mojo prijavo iz te komisije sploh niso odgovorili, imam pa dokument, ki potrjuje, da sem to res storil, se ne morem znebiti občutka, da ta komisija služi predvsem tisti politični opciji, ki je danes na oblasti,« je bil zaskrbljen dr. Rupel. Izrazil je tudi mnenje, da se Slovenija zelo malo ukvarja z ustvarjanjem, ampak predvsem s prerazdeljevanjem vse manjše količine dobrin. »To ni dobra, konstruktivna politika,« je zaključil.Dr. Orožen Adamič vidi rešitev za boljšo prihodnost Slovenije v tem, da stopimo skupaj, presežemo razlike, sodelujemo in soustvarjamo. »Gre torej za vprašanje, ali smo sposobni sodelovati in če tega nismo sposobni, tudi nismo vredne lastne države,« je dejal.Janez Janša pa po nekaj več kot dvajsetih letih ponovno opaža iste vzorce: »Vzdušje v Sloveniji je danes približno takšno, kot v času od plebiscita pa do osamosvojitve, ko smo bili vsi zaskrbljeni in ko so te ljudje ustavljali na cesti in spraševali, kaj bo. Isto vprašanje se pojavlja danes. Po dveh desetletjih in še nekaj samostojnega življenja v suverenem okolju, ki smo ga več ali manj sami kreirali in je bilo dobro ali slabo, zaradi odločitev, ki smo jih sami sprejemali, nas čaka čas najmanj nekaj let, ko dela te suverenosti ne bo več, ker smo jo zapravili, saj bodo tisti, ki bodo prispevali denar za to, da pokrijemo razliko med tem, kar ustvarimo in tem, kar porabimo, postavljali neke pogoje, mi pa jih bomo morali sprejeti, sicer bo država bankrotirala«. Prepričan je, da smo do te točke prišli, ker tranzicije, o kateri govori avtor knjige, nismo uspešno dokončali: »Pravzaprav je Slovenija ena od treh novih članic Evropske unije, kjer tranzicija ni uspela in to ima posledice na političnem, socialnem, gospodarskem in vseh drugih področjih. Posledica na gospodarskem področju je to, da smo prišli iz vzdržnih 8 milijard evrov zunanjega dolga – v okviru teh številk je še dolg, ki ga plačujemo za Kraljevino Srbijo, saj se dolg podeduje – na 23 milijard, brez desetih milijard, ki jih bomo potrebovali za sanacijo bank. Tega Slovenija kratkoročno ni sposobna niti odplačevati obresti in tiste glavnice, ki zapadejo niti ni sposobna sama tega reprogramirati«. Kot je dejal, bo samo naslednje leto za odplačilo tega dolga potrebno dati 25% BDP, oziroma več kot zberemo v enoletnem proračunu te države: »Jasno je, da sami tega ne moremo odplačati, razen če se zaprejo vse šole, bolnišnice, vse javne službe, vse kar se seveda ne bo zgodilo«. Meni, da je med bankrotom in situacijo, ko nas bodo reševali drugi in postavljali pogoje, samo še nekaj kratkega časa: »To je velika žalost, potem ko je Slovenija večji del zadnjih dvajsetih let vendarle napredovala in bila upravičeno smatrana ne samo kot nova 176. članica OZN ampak kot ena najuspešnejših držav, ki so nastale v zadnjih 50. letih. Lahko samo upamo, da bodo pogoji, ki jih bodo sedaj postavljali drugi, šli v pravo smer in bodo v pomoč v tem smislu, da naredimo tisto, kar bi že tako morali storiti sami«. Ugotavlja še, da je prišlo do zastoja, ki ga sami zaradi neuspešne tranzicije ne moremo odpraviti.Kot pravi predsednik SDS, je tudi v knjigi dr. Dimitrija Rupla veliko opisov razlogov, ki so nas pripeljali v to situacijo: »Eden od teh razlogov je ravno nesposobnost, oziroma zavračanje sodelovanja s strani podpisnikov Temeljne listine. Podpisniki Temeljne listine, ki so se zavzemali za Jugoslavijo, ne takrat ne kadarkoli kasneje, ko so imeli v rokah formalno oblast, niso bili pripravljeni sodelovati. Dočim smo podpisniki Majniške deklaracije vedno vabili vse k sodelovanju in ponujali usklajevanja«. Spomnil je, da se je DEMOS dolge noči pogajal za zakon o plebiscitu, da pa so kljub temu tisti, ki so bili v takratni opoziciji, potem glasovali proti vsem ključnim ukrepom, ki jih je DEMOS-ova vlada predlagala, zato da bi se osamosvojili: proti obrambnemu proračunu, zakonu o obrambi, zakonu o vojaški dolžnosti, tudi vsem ostalim zakonom. »Ta zgodba se je ponavljala vse do današnjih dni. Kadar recimo dobi na volitvah večjo podporo opcija, ki izhaja iz Majniške deklaracije, smo vedno odprti za sodelovanje, za koalicije, nobenih ideoloških pogojev na postavljamo, kadar zmagajo podporniki Temeljne listine, je ekskluzivizem prva beseda, nobenih partnerstev, nobenega usklajevanja, seveda tudi nobene kritike v tej smeri s strani večinskih medijev,« je kritično sklenil svoje razmišljanje nekdanji predsednik vlade.