Janez Janša: V Sloveniji je marsikaj obrnjeno na glavo

V nedeljo, 22. maja, je v Rogatcu potekalo srečanje članov in članic Celjske regijske koordinacije Slovenske demokratske stranke. Srečanja so se poleg predsednika SDS Janeza Janše udeležili tudi poslanka in podpredsednica SDS Jelka Godec, poslanci dr. Vinko Gorenak, Marijan Pojbič in Bojan Podkrajšek, generalna sekretarka Alenka Jeraj, predsednik Gospodarsko-podjetniškega foruma SDS Branko Bračko ter predsednik Občinskega odbora Rogatec Viktor Božak. Srečanja se je udeležilo prek 300 članov in članic ter simpatizerk in simpatizerjev SDS.

V nadaljevanju objavljamo neavtoriziran govor predsednika SDS Janeza Janše.

Spoštovani gospe in gospodje, spoštovani gospod župan, kolegice in kolegi, dragi prijatelji, spoštovani Viki, Branko, vsi ostali, ki ste se potrudili, da imamo danes tukaj res prijetno srečanje.

Malokdaj lahko človek stoji na takem mestu, na tako jasen dan in ima tako krasen pogled, ne samo na krasno naravo, ampak tudi na krasne ljudi.

Moj spomin seže precej nazaj, glede na moja leta. V teh krajih sem bil prvič pred desetletji, takrat po tistem potresu sredi sedemdeseteih let in ko se v zadnjih letih vozim tukaj ali pa obiskujem posamične kraje, občine, tukaj v Obsotelju, na Kozjanskem, v tem prekrasnem delu Slovenije in skušam primerjati te vtise, vidim ogromen napredek. Tisti, ki tukaj živite, se mogoče tega ne zavedate, ampak jaz vidim ogromen napredek.

Če bi Ivan Cankar še živel in bi prišel v te kraje, bi najbrž tisti svoji pesmi, kjer je govoril o raju pod Triglavom, dodal še kakšen stih. Zagotovo pa bi za vas rekel: »Tukaj živijo srčni in marljivi ljudje.« Kajti ta napredek ni prišel iz Ljubljane. To, kar ste v tem času skupaj zgradili, je v glavnem rezultat vašega truda, vaše pameti in vaših žuljev. Zaradi tega ste lahko na to še posebej ponosni in ti mandati, o katerih je prej tudi govoril gospod župan, so dejansko pokazali, da Slovenci znamo dvakrat obrniti vsak tolar ali pa evro ali katerokoli valuto, ki smo jo imeli v rokah, samo če nas pri tem nihče ne ovira in če imamo normalne pogoje.

Pred nekaj tedni, 10 dnevi, mogoče malo več, je slovenska vlada podpisala sporazum z županom mesta Ljubljana. Ko smo to gledali, smo najprej mislili, da se je Ljubljana odcepila in je svoja država, ampak potem smo ugotovili, da gre zgolj za denar, da ne gre za meddržavni sporazum. Predsednik vlade Miro Cerar je podpisal z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem sporazum za 300 milijonov evrov, za projekte v vrednosti 300 milijonov evrov. Težko sodimo v naprej, so to dobri ali slabi projekti, treba pa je vprašati oba: »Kje je stotine milijonov denarja tudi za druga mesta, za druge občine, za druge regije, za druge kraje Slovenije?«

Gledano statistično ni vse v statistiki in materialnih pogojih, je pa veliko na tem, je ta del, kjer danes zborujemo, po materialnih prihodkih nekje na polovici tega, kar je kvaliteta življenja v Ljiubljani. Ljubljana je nekje na 130 odstotkih evropskega povprečja, tukaj, glede na statistiko, imate dobro polovico tega. Kljub temu s to polovico naredite precej več, kot tam, kjer se denar razmetava. Ampak vseeno, živimo v isti državi in terjamo pravičnost. Ker vsi prispevamo in smo vsi Slovenija. Nismo proti temu, da se Ljubljana razvija, absolutno ne, ponosni smo na naše glavno mesto, kadar je tam kaj dobrega, vendar pa terjamo enak pristop in pričakujemo, da bo slovenska vlada v naslednjih mesecih enake sporazume podpisala tudi z vsemi ostalimi regijami v Sloveniji. Če so dobili 300 milijonov za Ljubljano, bodo tudi za ostale našli ta denar. So velike rezerve, predvsem tam, kjer v tem mandatu ponovno bohotijo administracijo, kjer se ne izkorišča evropskih sredstev, kjer se izgublja desetine milijonov pri javnih naročilih, tukaj so rezerve še vedno. Naj se jih postrga in naj se podobne projekte zažene tudi drugod po Sloveniji.

Kot opozicija obljubljamo, da bomo tukaj vladi še posebej skrbno gledali pod prste. S tem, da imamo velikokrat težave, ker pač vidimo, da tisti, ki jim postavljamo poslanska vprašanja, ki sedijo v državnem zboru na sedežih, ki so rezervirani za vlado, pravzaprav ne vladajo. Oni izvajajo, so izvršni svet, vlada nekdo drug, oni dobijo neke naloge, tam nekje iz ozadja, in potem to spravijo v predloge in njihovi poslanci to izglasujejo. Včasih se sicer hudujejo, ker ne vejo, od kje je prišlo. Ampak se zelo redko zmotijo. Stroj deluje in rezultati so pač takšni kot jih lahko vsak dan vidimo.

Resnici na ljubo od te oblasti po zadnjih nepoštenih volitvah tudi kaj drugega nismo pričakovali, kljub temu pa imajo takšno številčno moč v državnem zboru. Še nobena stranka ni imela toliko poslancev, kot jih ima trenutno največja vladajoča stranka, da bi že zaradi tega lahko naredili veliko stvari, ki se jih drugače ne da narediti zaradi velikega števila strank v koaliciji ali česa podobnega. Ampak nič od tega.

Prej sem razmišljal, ker v politični teoriji PR-ja pravijo, »vedno moraš vlado tudi malo pohvaliti, če si v opoziciji.« Jaz sem razmišljal, za kaj bi vlado pohvalil pa niti nimam tako kratkega spomina, ampak v tem mandatu težko najdem neko resno stvar, za katero bi rekli, vlada je pa to naredila. Dobro, postavili so žico na meji, pa še to na veliko mestih, kjer ne bi bilo treba in napačno in pozno. Tudi nekaj drugih predlogov so z zamudo upoštevali ali pa jih vzeli iz našega nabora, samo nobene od teh reform, o katerih se je govorilo pred volitvami, danes ne vidimo. Velike težave so že pri razporejanju sredstev, o eni od teh sem govoril prej. Ko pa gre za ustvarjanje, ko gre za to, da se ustvarjajo pogoji za to, da bi slovensko gospodarstvo lahko naredilo več, da bi se obremenitev zmanjšala, da bi bilo več delovnih mest, da se mladim ne bi bilo treba izseljevati iz Slovenije. Tukaj je pa sapa zelo kratka.

Letos bomo obhajali 25. obletnico, odkar smo razglasili samostojno državo. Slovenci smo takrat dobili neko hišno številko na našo domovino. Z mednarodnim priznanjem smo postali narod, ki ima priznano državno identiteto. Narod, ki je po število manjši od mnogih drugih, ampak ima v Organizaciji združenih narodov, v Evropski uniji, v zvezi Nato enakopraven stol za omizjem, kjer se odloča o ključnih stvareh. In je velikokrat od tega, koliko smo to možnost mi sposobni izkoristiti, odvisno, koliko naša beseda šteje. To je bil velik zgodovinski dosežek. Takrat, ko smo na plebiscitu pred 26. leti glasovali za to, da bomo postali samostojna država, da bomo Slovenci dobili tudi svoj lasten državni okvir, takrat smo si predstavljali, da bo ta država tudi domovina za vse, da bo varen dom, kjer se bomo dobro počutili. Dobro pa se počutimo tam, kjer smo enakovredni. Dobro se počutimo v tistem prostoru, kjer vlada pravičnost.

Po petindvajestih letih žal lahko z veliko grenkobe ugotavljamo, da v Sloveniji beseda pravičnost različnim ljudem različno pomeni. Da ni to nek enoten pojem, na podlagi katerega bi se v vsakem trenutku za vsako stvar znalo z neko splošno logiko presoditi, kaj je prav in kaj je narobe. Kjer lahko sprejmete milijardo zakonov pa se še vedno ne da predpisati vsega, kar je prav in kaj je narobe, ker se vrednote tudi spreminjajo poleg ostalega. Torej, se to z zakoni ne da določiti. V družbi mora obstajati neko soglasje o tem, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je prav in kaj je narobe. Dobro se mora nagrajevati in slabo zavračati. Ker so te stvari postavljene na glavo, je družba v krizi in Slovenija je danes v krizi.

Ko smo se osamosvajali, je bilo veliko govora o tem, da ta čas, ki je Slovence združil kot narod, Slovenci smo bili kot narod v tem procesu enotni, to kaže tudi rezultat plebiscita, politika je bila razdeljena. Sicer tisti, ki so bili proti, danes to skrivajo, ampak zgodovinsko dejstvo je, da je bila politika razdeljena, narod pa je bil enoten in ta enotnost je omogočila, da smo ta cilj dosegli za relativno nizko ceno. In takrat je bilo rečeno, da bo Slovenija cvetela, da se bo normalno razvijala toliko časa, dokler se bo z državo upravljalo v skladu z vrednotami, na osnovi katerih je nastala in da bomo zašli v krizo, kadar upravljavci države teh vrednot ne bodo upoštevali.

Danes je to temeljni razlog za krizo. Temeljni razlog za krizo, ki se na površini kaže v teh negativnih posledicah, od katerih je daleč najtežja številka, ki kaže število teh, ki vsako leto zapustijo Slovenijo. Danes iz Slovenije s trebuhom za kruhov vsako leto ponovno odide med 10 in 15 tisoč mladih, predvsem tistih, ki so se izšolali, v katere je tudi družba vladala, ampak tukaj ne dobijo dostojnega dela. Situacija je takšna, kot je bila v bivši državi tam nekje v 60. letih. Približno tak trend je tega izseljevanja. Saj recimo, če bi bila ta številka manjša in če ljudje gredo za to, da se tudi zunaj izobrazijo, dobijo neka dodatna znanja, veščine in pridejo nazaj, tukaj odprejo podjetje, hvala Bogu. Vendar tokrat ne gre za za pojav. Gre enostavno za iskanje služb, za iskanje preživetja, za iskanje pravičnosti, pravičnega plačila za delo, ki ga tukaj ni.

Posledice vidimo, vzrokov pa velikokrat ne. Temeljni vzrok za krizo danes v Sloveniji je upravljanje s Slovenijo, z državo v nasprotju z vrednotami, na osnovi katerih je Slovenija nastala. Danes, če rečeš, da si ponosen na Slovenijo, da si ponosen na narod, na te dosežke, te že razglasijo za nacionalista. Ali pa vsaj populista, to je že problem. Glejte, kaj smo naredili z našo himno. Mi smo v ustavo zapisali himna Republike Slovenije je Prešernova Zdravljica, ki ima mnogo kitic. Bila je dolga, ampak je lepa. V ustavi res piše, da izvajanje himne določi zakon, ampak v zakon so leta 1994, potem ko so obračunali z Demosovo dediščino, napisali, da je himna RS samo sedma kitica Prešernove Zdravljice in od takrat jo izvajamo. Sedma kitica Prešernove Zdravljice je v redu, je lepa, ampak je šele drugi stavek neke pripovedi, ni pa prvi. Ker govori odrugih, mi pa pojemo himno Slovencev, himno Republike Slovenije in začnemo z »Žive naj vsi narodi«.

Pisatelj Boris Pahor, ki je na to že takrat opozoril, pa ga za razliko od ostalih zadev, ko ga mediji zelo promovirajo, včasih takrat ni želel nihče povzeti, je zapisal, da je to velika zabloda, ker tujci hočejo, da se jim najprej predstaviš. Boris Pahor je zapisal, da tisti, ki mu mi zapojemo to himno in razume besedilo, pravi: »Kdo pa si ti, ki me hočeš za prijatelja?« In Prešeren je to najprej povedal, saj druga kitica lepo pravi, kdo smo Slovenci. Ampak, ker sta v tej kitici besedi Bog in narod, se ne sme izvajati. In leta 1994, v državi, ki smo jo Slovenci sami priborili, so nam v bistvu tri leta po tem že ukradli identiteto.

In danes, ko recimo na prireditvah Združenja VSO ali na prireditvah SDS želimo, da se kot himna izvaja ustavna verzija ali pa vsaj integralni del, kjer najprej pravimo »Komu narpred veselo, zdravljico bratje čmo zapet, Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet,« in se pogovarjamo z izvajalci, se ljudje ne spomnijo več, katero himno smo izvajali ob osamosvojitvi. In himni Slovenci tudi ne ploskamo, smo edini narod na svetu, ki lastni himni ne ploska, ker se je to preneslo iz prejšnjega režima, kjer se je premalo ploskalo himni pa so potem rekli, iz dostojanstva se himni ne ploska. V resnici so se pa bali, da bi kdo žvižgal, ker je bilo to zapovedano, je to potem ostalo.

Jaz sem bil kot predsednik vlade in predsednik Evropskega sveta na stotinah slovesnostih po svetu na vseh celinah, na svečanih in na državniških sprejemih so vedno odigrali himno. Bil sem na številnih proslavah, nikjer nisem doživel, da ljudje svoji lastni himni ne bi ploskali, ne na državnih, ne na športnih prireditvah. Samo pri nas se to še vedno ne sme in to se kar nekako sprejema, tako počasi so nas skuhali kot žabo v mlačni vodi. Pri teh stvareh se začne kriza in na koncu vsi več ali manj vidimo v številkah na položnicah in pri davkih, ker to terja svojo ceno pa velikokrat tega ne znamo povezati.

Danes se tudi mnogi norčujejo iz stavka, ki je bil zelo popularen pred 25 leti, češ Slovenija lahko postane druga Švica. Lahko. Lahko, mirno. Mi smo imeli v določenih obdobjih po osamosvojitvi trend rasti, s katerim bi, če bi ga nadaljevali tudi po letu 2008, danes Slovenija sicer še ne bi bila druga Švica po blagostanju, bi pa po kupni moči in blaginji prehiteli Italijo v tem času. Leta 2008 smo bili na 91 % evropskega povprečja, Italija je bila takrat na 100 %. Z istim trendom še 4 leta bi bili pred Italijani in potem naprej. Ampak, seveda, danes ustvarimo komaj toliko, kolikor damo za obresti za dolgove. Govorijo o gospodarski rasti, 2 % gospodarska rast je manj kot milijarda evrov v denarju, preko milijardo v povprečju pa damo za obresti za dolgove, torej za to ne ostane potem nič za ceste in za investicije in tako dalje.

Potenciali pa obstajajo. Smo isti narod, isti ljudje. Isti narod, ki se je osamosvojil, čeprav takrat, če bi stavnice obstajale, ali bo Slovencem uspelo, da se osamosvojijo glede na razmerje sil v takratni Jugoslaviji in glede na to, da nas takrat nihče zunaj ni podpiral, bi na teh stavnicah bila verjetno naša možnost ocenjena 1 proti 100. Pa glejte, smo se in kamorkoli greš po svetu in kjer ljudje poznajo našo zgodovino, govorijo o čudežu pa o pogumnem narodu. In zaradi tega danes zunaj tudi tako težko razumejo to, kar se v Sloveniji dogaja. Pa to da ljudje iz Slovenije odhajajo ponovno s trebuhom za kruhom.

Ob 25 obletnici smo doživeli tudi to, da se je začel čas četrt stoletja nazaj drastično manipulirati in preobračati. To smo doživljali že za čas iz sredine prejšnjega stoletja, za čas iz druge svetovne vojne, revolucije, državljanske vojne, kjer se je genocid razglašal za nekaj, kar naj bi bilo dobro, celo svetinja in veliko ljudi je temu verjelo in še vedno danes verjame.

Ampak zdaj se to ponavlja tudi za čas izpred 25. let. Eden od najzaslužnejših za to, da smo Slovenci ubranili samostojno državo v času, ko smo jo začeli delati in ko smo jo razglasili, brigadni general Tone Krkovič, je moral dve leti hoditi na zagovor na tožilstvo, kjer se ga je obtoževalo na podlagi neke anonimke, češ da so se v času osamosvojitve v njegovi hiši dogajala mučenja in likvidacije. On je dve leti spraševal: »Kakšne likvidacije, kdo pa manjka?« Če si nekoga likvidiral, mora nekdo manjkati. Ampak ne, dve leti, šele pred nekaj dnevi oziroma konec prejšnjega meseca je tožilstvo ta absurd zavrglo. Zdaj se pa mora zagovarjati zaradi sestrelitve helikopterja agresorske armade drugi dan agresije, ko je šlo dejansko na nož. Glejte, osrednji slovenski mediji, vključno s tem, ki je poslal to kamero danes na naše zborovanje, se pravi s POP TV-jem, so to pospremili v tem smislu, ja, naj se razčisti, naj sodstvo odloči, je kriv ali je nedolžen in tako naprej, čeprav so vsi dokazi, se ve, kaj se je takrat dogajalo in tako dalje. In se ni dalo ničesar premakniti.

No, potem pa je bila vložena kazenska ovadba zoper nekdanjega predsednika predsedstva zaradi razorožitve slovenske Teritoriralne obrambe, s katero so dejansko skušali v temelju preprečiti našo osamosvojitev, potem so pa ta ista in druge televizije naenkrat začele govoriti, ja kako pa to zdaj po 25. letih, to se pa ja ne spodobi. Prej se je to vse spodobilo, zdaj pa se kar naenkrat to ne spodobi.

Seveda ne gre za primerljive stvari. Helikopter je bil sestreljen na podlagi odredbe, ki jo je podpisal ta isti Milan Kučan, ki je bil predsednik predsedstva. Rad ali ne rad, ampak formalno je to bilo tako in gospod Krkovič je zgolj izvajal ukaz, tako kot številni, tudi mnogi med vami, ki ste bili takrat v uniformi in ste pomagali braniti Slovenijo. Vam še posebej hvala.

Če sodijo Tonetu Krkoviču lahko komurkoli med vami. Stvari so prišle zelo daleč. Ljudje, ki so Slovenijo izdajali, ki so jo razoroževali, ki so govorili, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njihova intimna opcija, so v tej državi doživeli vse možne funkcije, izjemne penzije, privilegije takšne in drugačne, se pravi: ni da ni. Tisti, ki so jo branili, pa vse ostalo. To je to, kajne. To je pač svet postavljen na glavo, to je upravljanje z državo v nasprotju z vrednotami, na osnovi katerih je nastala in zato je Slovenija v krizi.

Ker vidim to kamero, bom še to rekel. Ko je bila vložena ta kazenska ovadba in je potem celo božanstvo moralo pred kamere nekaj odgovarjat, je bilo rečeno, ja pa Janša se je pa ukvarjal z ilegalno trgovino z orožjem in je izdal moje zaupanje. To je kar mati vseh afer z orožjem. Glejte, mati vseh afer z orožjem je razorožitev slovenije. Če ne bi razorožili slovenske TO, nobenega orožja ne bi bilo treba kupovati, bilo ga je dovolj za 100.000 ljudi. In glejte, če bi se jaz ukvarjal z ilegalno trgovino z orožjem in s tem služil, ali pa recimo stranka, ki jo vodim, potem bi televizija, ki je poslala to kamero, kritizirala Milana Kučana ne pa mene. Glejte, tako pa so ne samo od ilegalne trgovine z orožjem, gospoda Kučana smo dobili z roko v marmeladi na mariborskem letališču, 10 tisoč ton ali ne vem, 12 velikih kontejnerjev orožja je bilo tam in minskoekvazivnih sredstev, brez moje vednosti, ki sem bil minister za obrambo in zadolžen za te stvari. Toliko o zaupanju, kdo ga je izdal.

No, ampak verjetneje gre tukaj za malenkost. Iz slovenskih podjetij so že pred osamosvojitvijo, iz slovenskih bank ob prvem ropu, ukradli milijarde. Glejte, milijarde so ukradli. S temi milijardami so potem lastninili in postavljali medije in s tem ukradenim denarjem se danes vodi propaganda. In zaradi tega je tudi tukaj stvar obrnjena na glavo.

SDS je trenutno opozicijska stranka, ima 21 poslancev v parlamentu, ne moremo sami sklicati niti izredne seje, ampak kljub temu, če spremljate te osrednje režimske medije v Sloveniji vsak dan, kot da bi bili mi glavni problem. Prodaja enega največjih podjetij za nizko ceno v davčno oazo pa to sploh ni novica. Nekdo izstopi iz SDS, glavna novica. Naslednji dan imamo sprejem za sto novih članov, to nikogar ne zanima. Torej, glejte, stvar v Sloveniji v veliki meri stoji na glavi, ker se je to počasi obračalo, se tega sproti ni opazilo.

Kljub temu pa obstajajo v Sloveniji, poleg tega, da so predeli v Sloveniji, kjer je zdrava pamet še vedno doma, kljub vsemu temu trudu, so poleg SDS tudi druge sile, ki teh zadev ne kupujejo, je močan segment civilne družbe, ki se počasi začenja zavedati, kam gre voz, so kruta spoznanja posameznikov, ki so verjeli, da se bo v tem mandatu res delalo drugače, pa so glasovali za sedanjo največjo vladno stranko. Ta stranka ima sedaj pol manjšo podporo v javnem mnenju kot mi. Tako da stvari se bodo spremenile, kajti upravljanje z državo v temeljnem nasprotju z vrednotami, na podlagi katerih je država nastala, ne more trajati dolgo in v našem skupnem interesu je, da je ta čas čim krajši in delamo na tem, da bo čim krajši.

Ta program ste začeli zelo zabavno, vsi smo se lepo nasmejali, jaz pri tem sem težko konkurenčen, tudi tem lepim pevkam s prijetnim glasom težko konkuriram, sem pa poskrbel za malo resnejši del. Če sem vam je zdelo kaj od tega pametno, delite naprej. Več nas bo, prej bo prišlo do sprememb. Trdno bomo delali naprej in prepričan sem, da bo prihodnost Slovenije kmalu tako lepa kot je današnji dan. Lep dan še naprej.

*Vabljeni k ogledu fotogalerije s srečanja.