Janez Janša v Šempasu: Ognjeni moči jugoslovanske armade se je zoperstavil slovenski narod

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor.

»Spoštovani g. župan, dragi domačini, Slovenke in Slovenci,

Danes Slovenija praznuje in z veseljem grem tja, kjer se praznuje s Slovenijo v srcu. Hvala za vabilo in čast, da vam lahko na največji slovenski praznik spregovorim. Praznujete že 26-ič zaporedoma. Pred 26-imi leti, skoraj natančno v teh urah, je Slovenija prevzemala v svoje roke tako imenovano efektivno oblast. Za nami je bilo glasovanje v parlamentu, oz. takratni skupščini, kjer smo z veliko večino – 40 jih je bilo sicer proti – sprejeli Temeljno ustavno listino in nekatere druge potrebne akte, zato da smo uresničili voljo ljudstva, izraženo na plebiscitu 6 mesecev prej. Svet, Beograd, tudi marsikdo v Sloveniji je pričakoval, da bo Slovenija efektivno oblast prevzela v svoje roke 26., torej dan kasneje. Za takrat je bila napovedana tudi slavnostna prireditev, proslava na Trgu republike, na katero je bilo vabljeno celotno slovensko občestvo, pa tudi vsi pomembni politiki, državniki iz tujine. Veliko ljudi je prišlo, veliko spremljalo to po televiziji v neposrednem prenosu. Iz tujine od tujih državnikov ni bilo nobenega uradnega predstavnika katerekoli vlade niti predsednika države. Bilo je nekaj lokalnih politikov iz sosednjih držav, ki smo jim bili zelo hvaležni, da so nas prišli podpreti, ampak na tisti prvi proslavi smo bili sami.

Bolj pomembno pa je to, da smo takrat, ko smo samostojno državo tudi slavnostno razglasili, to državo v praksi tudi že imeli. Za razliko od sosednje Hrvaške, ki je na isti dan državnost tudi razglasila, vendar efektivno oblasti v svoje roke ni prevzela. Ampak to je druga zgodba, ki je zdaj zgodovina, in o tem danes ne bomo govorili. Skratka, natančno pred 26-imi leti, potem ko je slovenski parlament – skupščina – sprejel te ključne odločitve, smo Slovenci prevzeli v svoje roke vse mejne prehode, vzpostavili kontrolne točke na novi meji s sosednjo hrvaško, prevzeli smo kontrolo letenja, carino, devizno inšpekcijo in še nekatere druge manj pomembne federalne institucije, ki so bile do takrat v drugih rokah. Vse to se je zgodilo hipoma, izjemno dobro organizirano, brez strela, brez žrtev, brez prelivanja krvi, na miren način. Dilema, ali nam bo to uspelo, je bila dilema stoletja v mesecih med plebiscitom in tem odločilnim trenutkom. Vedeli smo namreč, da bomo že tako ali tako težko mednarodno situacijo novo razglašene države še bistveno poslabšali, če se bo tukaj kaj zalomilo. V Beogradu so bile že napisane depeše za tuji diplomatski zbor o tem, kako so se Slovenci s silo skušali odcepiti od Jugoslavije in kako so zvezne oblasti na legitimen način to skušale preprečiti. To ni uspelo tudi zaradi tega presenečenja, ko se je vse zgodilo dan prej. V Beogradu so zaradi nerodnosti, neumnosti, tudi izdaje na naši strani sicer izvedeli, a prepozno. Tega se ni dalo več preprečiti. So pa poskušali.

Danes zborujemo na kraju, kjer ste to tako ali drugače neposredno marsikje občutili. Slovensko osamosvojitev je, preden je bila sploh razglašena, potem ko se je zgodila, a še ni bila oznanjena, skušal v kali zatreti general, ki je bil slovenskega rodu, poveljnik reškega korpusa jugoslovanske armade. On je poslal tankovske enote na primorske mejne prehode dan prej kot ostali. Bil je bolj, kot je sam rekel, učinkovit. Ravno ta dan naprej se je nekomu zataknil v grlu. Tukaj na Goriškem je prišlo do spontanega odpora. V Črničah, Vrhpolju in še marsikje so se ljudje – če je kdo tukaj, iskrene čestitke – uprli brez ukaza, brez tega da bi sploh obstajala formalna podlaga za to in brez orožja. Jaz verjamem, da so tisti v tankovskih kolonah jugoslovanske armade, ko so bili s tem soočeni, spoznali, da ne bo šlo, da Slovenci ne bodo bežali v Italijo ali v Avstrijo, ampak da se bodo borili. Kasneje smo prebrali nekaj dokaj verodostojnih zapisov v raznih publikacijah, ki so izhajale predvsem v Srbiji, v Beogradu, ko so nekateri neposredni akterji na jugoslovanski strani, ki so bili takrat v teh kolonah, v svojih spominih pisali in raznih intervjujih odgovarjali na vprašanja, kdaj so spoznali, da v Sloveniji ne bo šlo, navajali ravno te dogodke. Ko so videli, da ljudje niso prestrašeni, da so bili pogumni in da so bili pravzaprav prestrašeni njihovi vojaki, čeprav sedijo v tankih, za težkimi strojnicami in z ognjeno močjo, kakršne Slovenija niti približno ni imela za svojo obrambo.

Ta dan prej na Goriškem je Beogradu pokazal, da bo šlo za res. A te lekcije niso vzeli v tem smislu, da bi odstopili od agresije, ki je v polni moči sledila naslednji dan, verjeli so, da ni sile v Sloveniji in Evropi, ki bi se lahko zoperstavila ognjeni moči jugoslovanske armade. Tej ognjeni moči jugoslovanske  armade se je zoperstavil slovenski narod, tej ognjeni moči se je zoperstavila dobra organizacija komaj nastale slovenske države in tej ognjeni moči se je zoperstavila tudi modrost, ki smo jo uporabili na naši strani. Zaradi tega je bila vojna kratka in uspešna, jugoslovanska vojska je bila poražena in po nekaj dneh je bilo jasno, da se bo Slovenija ubranila.

Dva dni po tem dnevu prej na Goriškem smo v Ljubljani prestregli depešo, ki jo je ameriški vojaški ataše poslal iz Ljubljane svoji ambasadi v Beogradu, kjer je pisalo: Naše ocene so bile popolnoma napačne. To, kar počne zvezna oblast, bo neuspešno. Spremeniti moramo svojo oceno položaja in temu prilagoditi svoja ravnanja. Tisti, ki smo depešo prebrali, smo vedeli tudi za nastop ameriškega državnega sekretarja nekaj dni prej, ko je obiskal Beograd, kjer je izjavil, da odcepitve Slovenije in Hrvaške ZDA ne bodo priznale. Zaradi tega poguma Slovencev se je zgodilo ravno to, kar je vojaški ataše svetoval svojemu šefu. ZDA so začele spreminjati svojo prej trdno pozicijo, enako se je zgodilo v Evropski uniji. Naši rojaki širom po svetu so s svojimi protesti, pismi, ki so jih usmerjali na vlade tistih držav, kjer so živeli, ustvarjali neko vzdušje, ki je izrecno pripomoglo k temu, da so tudi v Beograd začela prihajati opozorila proti t.i. prekomerni uporabi sile in da so se začele zbirati energije za mednarodno priznanje Slovenije, do katerega je prišlo prej, kot smo takrat pravzaprav realno pričakovali. 25. junij 1991 je dan, ki se ga velja spominjati. Je dan, ki bo ostal zapisan v zgodovini Slovencev v prihodnjih generacijah toliko časa, kolikor bo Slovenija obstajala, in jaz verjamem, da bo to še zelo dolgo.

Danes seveda nismo zadovoljni z vsem, kar je v tej naši državi nastalo. Verjamem, da je marsikdo, ki je takrat tvegal veliko ali vse, razočaran nad marsičem. Lahko bi o tem veliko govorili in tudi prav je, da se o teh stvareh odkrito spregovori. Kljub temu se je pa treba zavedati, da lahko za takšno stanje danes Slovenci krivimo samo sebe. Če smo prej lahko krivili Beograd, še prej Rim ali Dunaj, morda še koga v bolj oddaljeni zgodovini, zdaj za težave, ki jih imamo, lahko krivimo zgolj drug drugega, kajti z osamosvojitvijo smo postali gospodar na svoji zemlji. To kar imamo, naj bo dobro ali slabo, je rezultat tega, kako mi odločamo, kako volimo, ali volimo ali ne. Ali res naredimo tisto, kar je zapisal Simon Gregorčič: Kar more, to mož je storiti dolžan.

To, da smo gospodar na svoji zemlji, da je predvsem od nas odvisno, kaj se bo dogajalo z nami, v 26-ih letih še ni bilo ponotranjeno. Mogoče imajo prav tisti, ki pravijo, da sta potrebni vsaj dve ali tri generacije, da se nekdo, ki je bil navajen, da mu drugi ukazujejo, navadi na svobodo in začne tudi notranje živeto to, da sam odloča o sebi. Veliko naših sodržavljanov in sodržavljank to seveda počne, mislim pa, da jih veliko tudi ne. Zato je veliko tavanja, veliko t. i. nostalgije v neke čase, za katere verjamem, da si jih nihče med nami ne želi ponavljati, pa tudi nekaj apatije in predanosti v usodo, češ bo že tako, kot bodo rekli drugi, kaj pa mi lahko naredimo. To je povsem napačna pot. Mi lahko naredimo zelo veliko. Pred 26-imi leti smo bili sami, nobenega sponzorja nismo imeli. Imeli smo veliko simpatij po svetu, imeli smo še kakšnih pol milijona naših rojakov po svetu, ki so nas podpirali. Da bi pa imeli neko velesilo od zadaj, kot sponzorja slovenske osamosvojitve – tega ni bilo. Bili smo sami in smo kljub temu zmogli.

Kot Slovenci danes nismo v takšni preizkušnji, kot smo bili pred 26-imi leti. Takrat je bila priložnost, vedeli smo, da če jo bomo izkoristili, potem bomo državo imeli. Nismo vedeli, koliko časa bo trajalo, kakšna bo cena in tako naprej, vedeli pa smo, da ta priložnost je, in podzavestno je to čutil pravzaprav vsak, ki je glasoval na plebiscitu za samostojno Slovenijo. Te zavesti, ki je bila takrat tudi v podzavesti, da je pred nami priložnost, ki jo je potrebno izkoristiti, in da če je ne izkoristimo, se naslednja najbrž še dolgo časa ne bo ponudila, tako kot se je to že večkrat v zgodovini zgodilo – neke tako jasne zavesti o tem, kje danes smo, pa ni. Delno zato, ker preizkušnja ni taka, stvari niso primerljive, deloma pa zato, ker je najhujši izziv, pred katerim Slovenci stojimo, tudi izziv širšega okolja, našega evropskega okolja. V civilizacijskem smislu je na preizkušnji Evropa in evropska civilizacija. Slovenci smo del Evrope in evropske civilizacije. Neposredno smo del EU. Smo edina država, ki je nastala na ozemlju bivše Jugoslavije, ki je tudi del schengenskega prostora in del evro-območja. Smo del notranjega obroča evropske federacije. Tako kot za Slovenijo ni ključna stvar materialni standard ali infrastruktura – to so pomembne zadeve, a to ni osnovni gradnik tistega, zaradi česar svojo državo sploh imamo, osnovni gradnik je narod z lastno identiteto – tako tudi, ko gre za Evropo, glavni gradnik evropske civilizacije ni evro, ni evropski proračun, niso kohezijska sredstva, ampak je to evropska kultura in evropska identiteta, evropska civilizacija, ki se je oblikovala na prostoru te celine skozi tisočletja. Ta civilizacija je danes ogrožena zaradi stvari, ki je v preteklosti pokopala že sijajne civilizacije in za svoj čas visoko razvite imperije. Gre za demografijo. Evropejcev in tudi Slovencev nas je vedno manj, dočim je okolica, ki pripada drugi civilizaciji, ki je v veliki meri nekompatibilna z evropsko – tam pa je slika obratna, je demografski bum. Na tej točki Evropa tava. Tudi pri nas so razprave o tem, ali to sploh je problem, prizna se samo, ko gre za pokojninske projekcije, ko se govori o vedno novih pokojninskih reformah, sicer pa ne. Smo nekje na točki, ko se bo moralo tako v Evropi kot pri nas veliko spremeniti za to, da se bomo zavedeli, kje problem sploh je in ga potem tudi uspešno reševali. Saj so nekatere evropske države, ki so tukaj naprej, ampak nasploh v Evropi tega spoznanja še ni. Zdaj je aktualni problem v kvotah, kako razporediti migrante, ki prihajajo v glavnem čer Sredozemsko morje in je to osnovna točka političnih razhajanj. Časa pa zmanjka ali pa ga sploh ni za to, da bi ugotovili, zakaj je rodnost za polovico manjša, kot je bila pred 50-imi leti. Zakaj nas posiljujejo z raznimi teorijami in ideologijami, ki so protidružinske in protinarodne, zakaj se naenkrat skuša tudi v šolske sisteme uvajati razne teorije spola in podobne neumnosti, ki ne zdržijo nobenega naravnega preizkusa, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako povečati veselje do življenja, kako okrepiti slovensko in evropsko družino in ko gre za nas tudi, kaj narediti, da se mladi iz Slovenije ne bodo izseljevali s trebuhom za kruhom.

To so ključni izzivi, ki so danes pred nami Slovenci in pred celotno Evropo. Na te izzive  ne moremo iskati odgovorov na enak način kot pred 26-imi leti, ko je šlo za izzive prihodnosti Slovencev kot suverene nacije, ki si prizadeva za lastno državo, moramo pa za iskanju odgovorov vseeno sodelovati. Težko kaj naredimo za druge narode, veliko pa lahko naredimo za naš narod, za Slovenijo in za njeno prihodnost. Prihajam sem k vam iz Škocjana, to je krajevna skupnost v moji rojstni občini, kjer je bil pred 500 leti krščen Primož Trubar, in kjer že nekaj desetletij poteka prireditev pod geslom Stati inu obstati. Stati inu obstati je stavek, ki se v Sloveniji zadnja leta vse pogosteje izreka – ne slučajno. Tudi iz najvišjih mest ga slišimo v teh letih, mesecih, tednih, dneh in lahko se vprašamo zakaj? Če ne bi bilo pred nami nobenih izzivov, bi tudi te besede, zapisane pred pol tisočletja, bolj prazno zvenele. A zvenijo vse bolj polno, vse bolj odzvanjajo, ker podzavestno čutimo, da takšni izzivi so. Ko je Primož Trubar postavil temelje enega ključni stebrov slovenske identitete na začetku moderne dobe pred 500 leti, je vedel, kaj dela. In na nas je, da z našimi ravnanji vemo, kaj delamo. Od tega bo odvisno, kakšna bo Slovenija v prihodnosti. Mislim, da tukaj vsi delimo prepričanje, da želimo, da bo tudi v prihodnjih generacijah, ko bodo naši vnuki, pravnuki in prapravnuki živeli na tem prostoru, to prostor, to tisti košček nebes pod Triglavom, kjer bodo na gričih slovenske cerkvice, ne pa kakšne mošeje, kjer bodo po vaseh gasilski domovi, kjer se bo govorilo in pelo slovensko in kjer se bomo skupnih praznikov iskreno veselili kot danes tukaj v Šempasu. Hvala vam, ker delate in boste tudi v prihodnje delali za te cilje. Želim vam ponosno praznovanje dneva slovenske državnosti. Srečno Goriška! Bog živi Slovenijo!«