Janez Janša: V prihodnosti se bo za to, kar se je še včeraj zdelo samoumevno, treba boriti

V soboto, 4. marca 2017 je v Podčetrtku potekal 17. kongres Slovenske demokratske mladine. Častni gost in slavnostni govornik je bil predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Njegov nagovor v celoti objavljamo v nadaljevanju:

Lep pozdrav sem skupaj, spoštovani mladi kolegice in kolegi, spoštovani gostje, gospod župan. Zaključujete mandat neke v zadnjem času zagotovo najbolj uspešne ekipe SDM, zato se Žanu in vsem ostalim, ki ste v tem mandatu dvignili Slovensko demokratsko mladino na neko višjo raven, iskreno zahvaljujem v imenu vodstva Slovenske demokratske stranke, tudi v svojem osebnem imenu. Prej se je že malo zaspalo, zdaj se je dalo v prave prestave in če boste v naslednjem mandatu nadaljevali s tem tempom, potem bo SDM tisto, kar podmladek neke resne, stabilne, zdaj tudi že tradicionalne politične stranke v Sloveniji moral biti, ali pa kjerkoli drugod.

Bistvo je v tem zadnjem obdobju glas mladih v slovenskem parlamentu ali v slovenski javnosti preko predlogov, ki so bili vloženi v proceduro preko iniciativ, ki ste jih sprožili, preko tudi provokativnih posegov, ki so pomembni zato, da se vas sploh opazi v medijski krajini, kakršna je v Sloveniji, in jaz mislim, da je danes nesporno, da Slovenska demokratska mladina v veliki meri zastopa tisto, kar so interesi mlade generacije v Sloveniji leta 2017. Zelo pomembno je tudi, da se povezujete s predstavniki drugih podmladkov iz Slovenije in širše. Na vaših prireditvah to dokazujejo. So interesi mlajše generacije, tudi starejše seveda, ki jih je možno v celoti uresničevati tudi širše, kot so meje Slovenije, nacionalne države, in  zaradi tega je ta odprtost in to povezovanje ključnega pomena, še posebej zdaj, ko se marsikaj da narediti tudi znotraj evropske družine ali pa ko so nekatere pristojnosti de facto tja tudi prenesene.

Druga stvar, ki bi jo želel tukaj povedati, pa je nekoliko drugačen ton, kot pa smo ga na vaših prireditvah v zadnjih letih, lahko bi rekli tudi desetletjih, vsaj zadnjih 25 let to velja, dajali glede nekih napovedi. Veljalo je, tudi jaz sam sem bil osebno prepričan, da je pred vami nek čas, nek predvidljiv čas naslednjih 25 let, ki bo predstavljal najbolj aktivno dobo v vašem življenju in da bo ta čas v vsakem primeru boljši, kot je bil čas zadnjih 25 let, kot je bilo zadnjih četrt stoletja neke generacije, ki je recimo zdaj odhaja v pokoj. Še lani bi ta stavek ponovil, danes žal tega ne morem. Stvari, ki so se zdele še ne pred desetletjem, ampak prek nekaj leti samoumevne, danes niso več.

Ko smo Slovenci glasovali za vstop v Evropsko zvezo in v Nato leta 2004 in tja tudi šli, smo vstopili v neko okolje, ki je bilo v znani zgodovini našega naroda najbolj ugodno. Prvič se je zgodilo, da smo nekaj akumulacije ali pa če hočete denarja, evropskih sredstev od nekod tudi dobili. Prej se je slovenska akumulacija v glavnem odlivala v Beograd, v Rim, na Dunaj. Veliko tega je bilo v naši zgodovini, kar je zaustavilo naš razvoj. Po letu 2004 smo prišli v neko okolje, ko se je ta tok deloma obrnil, ampak seveda glavna vrednost vstopa v evropsko družino ni v denarju, ampak v dejstvu, da smo s tem našo blaginjo in našo prihodnost zavarovali tako kot je prej še nikoli nobeni prejšnji generaciji ni uspelo. In je to izgledalo kot neka in je tudi dejansko bilo kot neko logično nadaljevanje slovenske osamosvojitve, tistega usodnega koraka, ko si je slovenski narod edinkrat v zgodovini pisal sodbo sam.

Zdelo se je samoumevno, da bo šlo nekako samo še naprej, samo še na bolje, da bomo varni, da bomo z vstopom v zvezo Nato tudi v vojaškem smislu zavarovali našo prihodnost, da bo za to varnost potrebno plačevati bistveno manj. Slovenci smo, ko je bil naš bruto domači proizvod še enkrat nižji kot je danes, celo več kot še enkrat nižji kot je danes, dajali za Jugoslovansko armado, ki nas je potem napadla, skoraj milijardo dolarjev. Zdaj je naš obrambni proračun petkrat manjši, ni zadosten, ampak vendarle to ni samo posledica napak, ki so jih delale nekatere vlade ali pa aktualna vlada, to je tudi posledica prepričanja, da živimo v varnih časih, da bomo znotraj Evroatlanskega zavezništva to prihodnost imeli zavarovano tudi ob bistveno manjših vlaganjih. Opustili smo splošno vojaško obveznost, uvedli poklicno vojsko, potem so šli še nekaj korakov naprej in so vse to skoraj razgradili, to je pač druga zgodba, ki ni opravičljiva z globalnimi trendi, o katerih govorim.

Skratka vse do leta 2014, 2015 smo živeli v nekem prepričanju, da je pred nami, Slovenci dobra prihodnost. In da še posebej dobra prihodnost, prihodnost vaše generacije in recimo vsaj še ene generacije, ki prihaja za vami. V vsakem primeru pa bo ta prihodnost boljša, kot je bila prihodnost prejšnjih generacij. Danes vam prvič govorim, ko tega ne morem ponoviti. Ne vemo. Mnoge stvari, ki so se zdele stalnica, ki so se zdele trdne, so se v zadnjem času porušile.

Pred štirimi, petimi leti smo bili malo panični, ko je prišlo v Grčiji na plano, da se je goljufalo pri statistiki in da ta država enostavno ne izpolnjuje pogojev za obstoj v evropski monetarni uniji in smo se bali, da bo ta unija izgubila eno članico, ki ima sicer 10 milijonov prebivalcev, ni ravno velika, ampak se nam je zdelo, da je to že malo kritično, katastrofično. Glejte, danes, na začetku leta 2017 nihče več ne govori o grški krizi, čeprav tam stanje ni dosti boljše. Zgodilo se je lani, da je lani, ne iz evra, ker članica nikoli ni bila, ampak iz Evropske unije izstopila Velika Britanija, država, ki predstavlja 20 procentov evropske ekonomije, zaenkrat še ekonomije Evropske unije. Država, ki predstavlja 40 odstotkov vojaške moči Evropske unije, jedrska sila, stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov. Se pravi, nekaj, kar je in še bo zelo pretreslo same temelje povezave v kateri smo.

Predvsem pa je pomembno oz. se moramo zavedati tega, da se je s tem prelomil nek tabu. Prej je veljajo, da v Evropsko unijo države samo vstopajo, veliko je še kandidatk, zdaj smo videli, da je nekdo izstopil in to z referendumom, se pravi z najbolj demokratičnim načinom odločitve in šele to je sprožilo v Evropi razpravo o tem, da gre pa nekaj res res zelo narobe, da se je to zgodilo.

Velika Britanija je najstarejša demokracija praktično v Evropi. Težko bi rekli, da so bili ljudje tam kar zavedeni ali pa da so bedaki, da je 50 procentov Britancev nespametnih in da so glasovali za nekaj, kar sploh ne vejo, za kaj so glasovali, kar se v evropskem časopisju še vedno lahko včasih prebere. Gre za to, da se je malo zavozilo evropsko ladjo v zadnjih letih in da je bila tista pika na i storjena, ko so padle evropske meje. Nobena nacionalna ali pa večnacionalna država ali pa skupnost, povezava ne more obstajati, če ne ve, kje so meje. Ali pa če jih ni sposobna zavarovati. No in leta 2015 ste lahko spremljali tukaj neposredno kolone ljudi, ki niso imeli formalnih pogojev za vstop v Evropsko unijo, še manj v Schengensko območje, kar Slovenija je, pa so prihajali.

Glejte, ne gre toliko za samo število. Danes vsi slišimo, rečejo ali pa govorijo, saj šlo je za milijon, dva. Evropska unija ima 500 milijonov ljudi, praktično nič več z odhodom Britancev, ampak to je nekaj odstotkov, še to ne. Tukaj so proračuni, ki gredo v trilijone milijard, trilijone evrov, to je obvladljivo. Zdaj seveda obvladljivo bi bilo, če bi se tukaj trend zaustavil, pa se pač ne bo. Prej je kolega iz Madžarske omenil Afriko. Nadpovprečna plača v Afriki, na afriškem kontinentu, je nižja, kot je povprečni socialni transfer oz. nadomestilo za brezposelnost v Evropi.

Povprečna starost v Evropi je okoli 50 let, v Afriki manj kot 25. In normalno je, da ljudje, ki danes lahko preko interneta vidijo, samo preko majhnega morja, blagostanje tudi če nič ne delaš, vzamejo pot pod noge. In jih ni možno obsojati. Želja po boljšem življenju je prirojena vsakemu človeškemu bitju in ne gre za to. Gre pa za to, da Evropa tega prostora nima, tudi če ni socialnih in političnih in fiskalnih posledic tega pritiska, enostavno ni fizičnega prostora in to tudi ni rešitev. Rešitev je pospešen razvoj Afrike, zato da tega pritiska ne bo.

Ampak namesto da bi se v to vlagalo, se je vlagalo v povečevanje fondov za spopad z migrantsko krizo v Evropi, namesto, da bi se varovale meje, so se meje odpirale. In Nemčija, ki je veljala ne samo za industrijski motor EU ves ta čas od ustanovitve naprej, ampak je veljala tudi za formalnega stabilizatorja, se pravi za nekoga, ki je stal za tem, da pravila veljajo, da se uporabljajo pač enako za vse, spomnite se nemškega stališča v primeru grške krize ali pa krize evra, ravno Nemčija je rekla, da pa Dublinski sporazum tukaj ne velja, da neko pravilo ne velja. In se je začel kaos. Posledica tega kaosa je Brexit, posledica tega kaosa je politična najbolj razdeljena evropska unija od nastanka naprej ali pa vsaj od širitve naprej, posledica tega kaosa je tudi danes več ali manj prazna govorica o nekih petih ali pa šestih ali pa sedmih scenarijih, kaj bi se lahko v Evropi v prihodnosti dogajalo. Jaz vam lahko v pol ure napišem 36 scenarijev, pa ne dobivam 25 tisoč evrov plače, tako kot člani Evropske komisije, ne gre za to.

Danes je vprašanje ali bo Evropska unija obstala ali ne bo. Samo dva scenarija sta. In pred nas, pred Slovence to predstavlja velikanski izziv. Iz teh številk, ki sem ji navedel, izhaja globoko razumevanje za stavek našega prijatelja predsednika sestrske stranke na Madžarskem, predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana, ki je dejal: »Evropa je bogata, a stara in šibka.« Del te Evrope smo tudi mi.

Ko bi zdaj govorili o demografskih trendih, vi se tega ne zavedate, po moje nikoli v 24 urah ne pomislite na penzije in prav je tako, to ni čas, ko se o tem razmišlja. Ni pa seveda to stanje, ki je opisano zelo natančno v tem stavku na drugi strani soočeno s konkretnimi ukrepi reševanja tega stanja. Smo na nekem avionu, kjer gremo precej dol, zgubljamo višino, pritisk pada, kisikove maske visijo s stropa, tukaj je pa pač debata ali bi mogoče še malo pospešili padanje ali ne, ali bi si nadeli maske ali si jih ne bi nadeli. Smo v urgentnem stanju glejte in v naslednjih sedmih, osmih mesecih se bo v veliki meri določila prihodnost Evropske unije in s tem tudi naša skupna prihodnost, še posebej pa vaša.

Slovenija ali pa Madžarska ali pa Grčija ne more bistveno, niti če bi hotela pa seveda tega nihče noče, rušiti Evropske unije ali rešiti. So države, ki so zaradi svoje velikosti, svoje ekonomije, specifične teže v Evropi in v svetu tiste, ki lahko to naredijo. Predvsem sta to Nemčija in Francija. V obeh državah so letos volitve in nič dobro ne kaže za evropski projekt, nič dobro ne kaže. Zelo veseli bomo konec leta, če stanje ne bo slabše, kot je danes. V tem času rešitve enostavno ne moremo pričakovati, glede na to, kako stvari stojijo.

Za nas Slovence je Evropska unija taka, v kakršno smo vstopili, najboljši možni prostor, ki smo ga dočakali v svoji zgodovini. Konkretna ali pa aktualna ureditev medsebojnih odnosov med državami v skladu z Lizbonsko pogodbo, v kateri smo tudi sami aktivno sodelovali, je za ta trenutek verjetno daleč najboljša možna rešitev, vsaj za nas. Nas je dva milijona, imamo en glas v evropskem Svetu, ravno toliko kot Nemčija, pa jih je 40, 50 krat več. Imamo pravico veta pri pomembnih odločitvah. Dokler smo na tej razvojni stopnji imamo pravico do kohezijskih sredstev, tudi v tej občini se vidi del napredka zaradi dobrega gospodarjenja in smotrne uporabe teh sredstev. Na voljo imamo mehanizme, ki omogočajo, da številna vprašanja, ki bi drugače predstavljala lahko tudi bistveno večje konflikte in zaostritve rešujemo na drugačen, civiliziran način, s pomočjo mediacij in tako naprej. Ne bom zdaj omenjal terana, ker je to zelo nepomembna zadeva v tem smislu, čeprav slovenska javnost danes misli, da je to ključno vprašanje. Če bi se večina ljudi v Sloveniji zavedala negotovosti tega evropskega trenutka, se ne bi toliko ukvarjali s teranom, čeprav ne govorim, da to ni pomembno.

V tem trenutku je predvsem na vas čas za premislek, na vsakem izmed nas, kaj lahko naredimo, da to ugodno okolje ohranimo, kaj lahko naredimo, da se vseeno evropska unija takšna, kot trenutno je, brez nekih brezveznih utopičnih scenarijev bodisi o federaciji bodisi nazaj k enotnemu trgu, da se to ohrani v čim večji možni meri. Zdaj zaradi naše specifične teže, kot sem prej dejal, mi tukaj ne moremo biti rešitelji, lahko pa imamo dobre ideje, lahko v medsebojni komunikaciji, ki je danes lahko zelo široka, delamo v tej smeri.

Žal pa je na vseh nas tudi premislek, kako ravnati, če se bo to še naprej rušilo. Potem bo svet okoli nas popolnoma drugačen in prihodnost, kot je še pred nekaj leti zgledala kot dobra, gotova, varna, kot neko okolje, ki se širi, kjer se možnosti večajo, kjer ne bo treba skrbeti za to, ali si bo lahko vsak, ki si bo za to prizadeval, lahko ustvaril varen dom in družino, nad vsem tem se razprostira vse večji vprašaj. Skratka želim vam povedati to, da se bo v prihodnosti za to, kar se je še včeraj zdelo samoumevno, treba boriti. Zelo možno je, da bo ravno vaša generacija dobila na pleča največje breme teh naporov in na to se pripravite. Ne želim vas strašiti, daleč od tega, želim vam, da se v prihodnje počutite tako, kot pravi vaša himna. Ste edina politična organizacija, ki ima himno v plesnem ritmu in to ni nič slabega. Živite tako, hkrati pa bodite pripravljeni, da se za te vrednote, ki jih omenjate v tej himni, tudi borite. Niso več samoumevne.

Evropa takšna, kot si jo želimo in kot v veliki meri hvala Bogu danes še vedno je, lahko razpade v dveh smereh. V smereh fizične dezintegracije z odhodom naslednjih držav po Brexitu ali pa v smeri nadaljnjega nasilnega vsiljevanja neke multikulturnosti in vsega tega, kar spada zraven, in končna posledica tega bo, da bo tudi Evropa postala ravno takšen kraj, iz katerega tisti, ki danes pritiskajo na meje Evrope, bežijo. Dva slaba scenarija sta in en dober. In za tega dobrega se bo pač treba potruditi.

V tem trenutku, v katerem smo, je predvsem pomembno, da se tega zavedamo. Drugič je pomembno, da smo pripravljeni nekaj storiti za to, da stvari ne gredo na slabše. Zdaj žal ne moremo sami o neki novi evropski ustavi, ne vem kakšnih novih svoboščinah in tako naprej, zdaj se borimo za to, da ohranimo to, kar imamo. Tukaj so ideje dobrodošle. Potem bodo potrebni koraki. Danes imate kongres vi, stranka ga ima maja, 20. maja je naš naslednji kongres, kjer se bomo ukvarjali s temi vprašanji. Čez dober teden bo na naši spletni strani objavljena nosilna resolucija za naš naslednji kongres, potem bo razprava trajala mesec in pol, še nekaj dlje in vabljeni k tej razpravi, vabljeni k prispevkom, vabljeni k temu, da podate svoj pogled v ta tekst, ki bo pomemben, ki bo za našo prihodnost stranke, predvsem za vašo prihodnost, ker to, kar je danes SDM, bo jutri SDS, vi boste prevzemali te funkcije, tako kot so jih vaši predhodniki. Alenka je bila včasih vaša predsednica, danes je generalna sekretarka stranke. Mnogi aktivni člani SDM pred 15, 20 leti so danes poslanci v slovenskem parlamentu, bili so ministri.

Skratka prispevajte ideje o tem, kako skušati z naše strani oblikovati prihodnost, ki je pred nami. Mi želimo, da to ni razprava zaradi razprave, ker je kongres pa moraš o nečem razpravljati. Mogoče so bili kakšni taki časi, ko se je to dalo pa je ta luksuz obstajal, danes pač ne obstaja. In ko se oziramo okrog po Sloveniji in vidimo to neznosno lahkost ignoriranja dejanskega stanja in žal tudi po Evropi marsikje, prazne razprave o marsičem, samo o tistem ne, kar je bistvo, potem se zavemo da, ni veliko drugih, še posebej ne pri nas.

Torej želim vam, da najdete čim več dobrih predlogov in idej. Govorili bomo o času, ki bo vaš čas v dobrem in slabem in naredimo ali pa naredite vse za to, da bo čim bolj tak, kot bo vam ustrezal, ne kot drugim. Torej še enkrat hvala za ves prispevek, Žan in vsem ostalim, ki ste vodili podmladek Slovenske demokratske stranke v tem mandatu. Nadaljujte v tem tempu, absolutno in mi bomo tudi na naslednji seji Sveta položili na dušo predsednikom naših občinskih in mestnih odborov, da je krepitev podmladka stranke prioriteta, absolutno, še bolj kot doslej.

Vseh smo veseli, mladih pa dvakrat, ki se včlanijo v Slovensko demokratsko stranko, ne bom zdaj razlagal, zakaj, ker zaključujem ta nastop in mislim, da počasi ta zavest prodira. Prej je marsikateri naš predsednik v kaki občini mislil, pa ženski odbor, pa seniorji, pa še mladina, še več sestankov, pa zapisnikov, nebodigatreba ne. Najlaže je imeti izvršilni odbor, sestanek enkrat na dva meseca, kratek zapisnik in je vse po statutu, dogaja se pa nič in jih je vse manj. Žal imamo tudi take odbore v takšnem stanju, na srečo vse manj.  Aktivno se bomo borili kot stranka, da se to spremeni, tudi tam, kjer se doslej ni dalo, vendar pa se moramo zavedati, tukaj vi lahko največ naredite. Nekoga, ki je vaš vrstnik, bistveno lažje vi prepričate, kot pa jaz ali pa Jelka ali pa Alenka, čeprav je častna predsednica podmladka. Tako pač je.

Vsaka generacija ima svoje interese, vsaka generacija ima svoje sanje in tisti, ki je del tega, lažje nagovarja svoje vrstnike. Krepitev Slovenske demokratske stranke in s tem tudi ključna krepitev Slovenske demokratske stranke je odvisna predvsem od vas, ki ste danes tukaj, ker ste elita, ker ste aktivni del neke generacije, ki se pravzaprav niti, če govorimo o celoti, ne zaveda kakšni časi so pred nami. Hvala lepa.