Janez Janša: To je bil čas, ko je bilo vse odvisno od poguma posameznikov in od orožja, ki so ga držali v rokah

Območni odbor Združenja VSO Velike Lašče, Škofljica, Ig in Brezovica je ob 25. obletnici osamosvojitve Slovenije  postavil ploščo v spomin na sestrelitev helikopterja pri Igu v osamosvojitveni vojni, ki je imel za nalogo raketirati Učni center na Igu. Slavnostni govornik je bil obrambni minister osamosvojitvene vlade in predsednik SDS Janez Janša.

Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani gospod župan, veteranke in veterani, Slovenke in Slovenci, gospe in gospodje,

danes se tukaj spominjamo časov pred petindvajsetimi leti, pravzaprav najbolj usodnih ur slovenskega naroda, kar ga pomnimo. Slovenija je tudi še potem ali pa še posebej po tem, ko je ljudstvo na plebiscitu izglasovali z veliko večino odločitev za samostojno državo, naredila praktično vse, da se izognemo kakršnemukoli oboroženemu konfliktu ali pa oboroženemu spopadu. V zgodovini človeštva je najbrž zelo malo primerov, kjer bi bilo vloženo toliko naporov, da se neka situacija reši na miren način. Pravzaprav se je s temi napori v določenih trenutkih celo pretiravalo, ker je bilo jasno, da so brezplodni.

Slovenija je bila razorožena, ponovna oborožitev pa skoraj nemogoča

Ker so leto prej slovensko Teritorialno obrambo pripadniki jugoslovanske vojske z veliko pomočjo domačih dejavnikov skoraj popolnoma razorožili, vsaj kar se tiče težkega orožja, smo, ker se je vedelo, da je zaradi zamud pri sprejemanju proračuna in ostalih blokad neka ponovna oborožitev Slovenije misija nemogoče, kljub temu, da smo navzven sicer kazali nekaj mišic, pa so seveda tudi v Beogradu vedeli, da je neke realne moči relativno malo. In Slovenija se je takrat zdela zelo privlačen in lahek plen za, kot so rekli, četrto ali peto tehnično najmočnejšo vojsko v Evropi.

To je bil tudi čas, ko ostali del Jugoslavije še ni razpadal. To je bil čas, ko je v Beogradu še veljalo zavezništvo med tako imenovano prosrbsko in projugoslovansko linijo. Do razcepa med tema dvema linijama je prišlo šele po tem, ko je Srbija podprla umik jugoslovanske vojske iz Slovenije, ampak to je bilo po tem, ko smo že zmagali. 27. junija 1991 pa je bila ta fronta v Beogradu enotna in v celoti usmerjena proti Sloveniji. In potem, ko je Slovenija razglasila, najprej prevzela dejansko realne pristojnosti v svoje roke, 25. junija 1991, dan kasneje pa samostojno državo tudi razglasila, se je začel čas, ko ni bilo več nič odvisno od politike. To je bil čas, ko je bilo vse odvisno od poguma posameznikov in od orožja, ki so ga držali v rokah. V teh urah pred 25 leti, še enkrat ponavljam, ni bilo popolnoma nič odvisno od politike.

Pogumni ljudje niso oklevali, ko je bilo potrebno braniti domovino

Politika je svoje naredila, sklepi so bili sprejeti, ostali bi na papirju, v kolikor ne bi bilo pogumnih ljudi, kot so gospod Dernovšek, gospod Krkovič in nekaj tisočev drugih, ki so že tiste prve ure, ko je bilo potrebno braniti domovino, vedeli za kaj gre in niso oklevali, niso kalkulirali.

Te ure pred 25 leti so bile ure, ko so svetovni mediji poročali, da slovenska osamosvojitev ni uspela. To so bile ure po tiskovni konferenci generalštaba JLA, na kateri je admiral Brovec, Slovenec na žalost po rodu, namestnik Kadijevića, razglasil, da je JLA uspešno opravila svojo nalogo. To so bile ure, ko je bila z oklepnimi enotami JLA dejansko zasedenih večina naših mejnih prehodov. To so bile ure, ko večina Slovencev, ki so služili v JLA, kljub temu, da so bili že zjutraj pozvani, da prestopijo na našo stran, tega ni naredila. Tudi tisti ne, ki so imeli to možnost, kajti to so bile ure, ko se ni vedelo, kam se bo tehtnica nagnila oziroma ko je kazalo, da se bo obrnila proti Sloveniji.

Tisti, ki ste te ure doživljali na položajih ali ki ste jih doživljali tako, da ste jih v živo spremljali kakorkoli in kjerkoli, boste temu pritrdili, če boste spomin poslali 25 let nazaj. Za to obstaja tudi nešteto zgodovinskih dokazov, zapisov, posnetkov in to dejstvo je nesporno, kljub temu, da se spomina v teh 25 letih nikoli ni skušalo resno obujati, ker pač mnogim to ni ustrezalo.

27. junij 1991 je bil tudi dan, ko je Slovenijo obiskal takratni sekretar Socialistične internacionale Piero Fassino. Drugi najvplivnejši politik v Evropi, kajti Socialistična internacionala je bila takrat vodilna sila v Evropi. Ni prišel na vlado, ni prišel na zunanje ministrstvo, srečal se je, kot piše v knjigi svojih spominov, z gospodom Kučanom in Cirilom Ribičičem in piše, da sta ga oba prepričevala, naj socialistična internacionala mednarodnega priznanja ne podari desnici. Torej to je bil dan, v katerem ni bilo nikjer tako imenovane enotnosti slovenske politike, je pa bila enotnost slovenskega naroda.

Slovenci niso strahopetno bežali, pogumno so se borili

Begunska taborišča, ki so jih pripravljali Avstrijci čez mejo za 80 tisoč Slovencev, ki naj bi pobegnili iz strahu v primeru agresije, so ostala prazna, niti enega šotora niso napolnili, je pa res bilo nekaj hotelov ob Vrbskem jezeru polnih tistih Slovencev, ki so danes marsikje v prvih vrstah na raznih proslavah, takrat pa so šli na varno. Tudi kakega ministra tedanje vlade smo imeli, ki je raje ostal na Dunaju, kot da bi prišel sem. Je bil pa to tudi hkrati dan, ko je na štab obrambe oziroma na koordinacijsko skupino prihajalo na tisoče klicev, pisem, faksov naših rojakov po svetu, celo iz Argentine in Avstralije so se javljali prostovoljci, ki so želeli priti sem in pomagati braniti Slovenijo. Se pravi slovenski narod je bil enoten tudi preko meja takratne matične domovine. Znotraj tega naroda je obstajala peščica ljudi, ki so takrat držali v rokah orožje in so prevesili tehtnico.

Če takrat gospod Dernovšek ne bi sestrelil tega helikopterja, če takrat gospod Krkovič nekaj minut za tem, ne bi usmeril strelca, ki je sestrelil agresorski helikopter nad Rožno dolino v Ljubljani, če ne bi bilo takrat nekaterih poveljnikov TO in nekaterih enot policije, ki so še vedno držali v naših rokah nekatere mejne prehode, blokirali kolone na Medvedjeku, pri Dravogradu, pri Ormožu, kasneje pri Kogu, potem bi tisto, kar so takrat svetovni mediji poročali, postalo resnica. Slovenska osamosvojitev bi bila preprečena in kot je takrat poročala CNN in Holiday Inna v Ljubljani, ta patetični poskus neke podalpske etnije bi utonil v pozabi zgodovine.

Ker pa smo imeli pogumne ljudi, ki so vedeli, da če ne bodo storili tega, kar od njih zahteva domovina v tistem trenutku, ni nikogar drugega, ki bi to naredil. Ko so vedeli, da s tem, ko branijo domovino, ko branijo domovino že na samem začetku, to domovino tudi rešujejo pred recimo dolgotrajnimi večmesečnimi ali večletnimi spopadi ali če hočete pred usodo, za katero takrat še nismo vedeli, danes pa vemo, kakršna je kasneje doletela del Hrvaške in praktično celotno Bosno in Hercegovino.

Lahko si prikličete pred spomin tiste slike iz teh bojišč, ki smo jih potem spremljali še tri oziroma skoraj štiri leta, do Daytonskega sporazuma in si ustvarite podobo o tem, kakšna bi bila Slovenija, če bi se takrat bolj oklevalo. Če pa sploh ne bi bilo teh pogumnih ljudi, potem bi pa Slovenija klonila in veliko vprašanje je, kdaj bi se v zgodovini ponovno odprlo okno priložnosti za to, da Slovenci dobimo svojo državo. In če bi se odprlo v letih, ki so sledila, bi bila cena zagotovo večja.

Cena, s katero smo dobili državo, je bila relativno nizka

Danes lahko rečemo, da kljub temu, da je vsaka žrtev, ki je padla, obžalovanja vredna, da se je treba vprašati tudi po krivdi tistih, ki so Slovenijo razorožili, zato da je do napada na Slovenijo sploh prišlo, da je treba vedno tudi v prihodnjih rodovih ceniti žrtve in sočustvovati s svojci padlih v vojni za Slovenijo in jim dati dostojno mesto v zgodovinskem spominu naroda in v zgodovini Slovenije nasploh. Treba je pač kljub temu vedeti, da če teh pogumnih dejanj na začetku ne bi bilo, bi bilo teh žrtev še bistveno več in da je, ko vse seštejemo, cena, ki smo jo v krvi plačali, in ko smo dobili v končnici svojo državo, relativno nizka. Še posebej, če to primerjamo z nekaterimi drugimi deli bivše države ali pa s katerimkoli evropskim narodom, ko so ti narodi dobivali svojo državo prvič, drugič, nekateri narodi v večih poskusih.

Zaradi tega, ker so bili takrat pogumni, morajo danes hoditi na sodišče

Zaradi tega ob 25. obletnici ne moremo mimo žalosti ali pa obžalovanja nad tem, da se nekatera ta pogumna dejanja, ki so nas, Slovence, ne samo pripeljala na pot, ko imamo lastno državo, ampak ki so tudi preprečila, da bi bilo žrtev več, da se postavljajo pod vprašaj, da morajo nekateri, ki so bili takrat pogumni, zaradi tega hoditi pred sodišče. Ob dejstvu, da so slovenska sodišča ravno v teh pripravah na 25. obletnico samostojne Slovenije oprostila zadnjega agresorja, ki je dokazano rušil in moril v tej državi. Če spregledamo že vse drugi, to dejstvo kaže, da nekatere stvari pri nas ne stojijo na nogah ampak stojijo na glavi. Mislim, da se tisti, ki smo danes tukaj zbrani, tega zavedamo.

Ta spominska tabla, ki bo vsem obiskovalcem, vsem, ki bodo šli tukaj mimo, izpričevala zgodovinsko dejstvo o tem pogumnem dogodku, o tej prvi sestrelitvi agresorskega helikopterja v vojni za Slovenijo, je hvalevredno dejanje, za katerega se zahvaljujem tako območni organizaciji Združenja VSO kot Občini Ig in gospodu županu. Mislim, da je odkrito ob pravem času,  s pravim sporočilom.

Seveda pa gre največja zahvala tistemu, zaradi katerega lahko to tablo sploh odkrivamo in praznujemo to v samostojni Sloveniji, gospodu Zoranu Dernovšku. Hvala lepa.

Šele ko so pogumni fantje in možje, imen katerih danes velikanska večina Slovencev ne pozna, njihovih slik ni v učbenikih, tam so neke druge slike, niso na naslovnicah časopisov, zelo težko prodrejo tudi skozi sito raznih komisij za odlikovanja, ko so ti fantje in možje opravili svojo dolžnost in je Slovenija v vojni za Slovenijo zmagala, šele takrat je politika spet lahko začela opravljati svoje delo in naredila še vse tisto, kar je bilo potrebno, da je bila razglašena in obranjena slovenska država tudi mednarodno priznana.

Cela Slovenija se je veselila obletnice državnosti z mnogimi proslavami

S tem smo dobili neko streho na naši hiši, ta streha še vedno stoji, pokriva hišo, v kateri je mnogo razlik in s tem ni nič narobe, žal pa ta streha pokriva tudi hišo, v kateri je preveč dilem o tem, ali to hišo sploh potrebujemo, ali tista prejšnja koča ni bila mogoče boljša. Poslušamo o tem, kako je bilo življenje v bivši Jugoslaviji pravzaprav boljše. Tudi stranko imamo v slovenskem parlamentu, kjer pravijo, da obžalujejo, da se je Slovenija osamosvojila. Skratka, to so pa stvari, ki po mojem mnenju ne spadajo v tisto polje razlik, ki je produktivno, ki je normalno, ampak so to stvari, ki načenjajo ne samo streho ampak tudi temelje te hiše, ki smo jo postavljali pred 25 leti. Zato je treba o teh stvareh tudi odkrito govoriti in se vprašati, na kateri točki smo toliko skrenili s poti, da je to sploh možno.

Vendarle mi dovolite, da ob zaključku tega nagovora, za to čast se zahvaljujem, podelim z vami neko prijetno izkušnjo zadnjih tednov in dni. Ta slovesnost je ena od mnogih, na katerih sem sodeloval. Pravzaprav od slovenske Istre do Prekmurja. Povsod se nas je zbralo veliko, ki smo z veseljem obhajali 25. rojstni dan samostojne Slovenije. Velika večina teh slovesnosti ni bila niti omenjena v osrednjih slovenskih medijih, zato ljudje izven krajev, kjer so te slovesnosti bile, pravzaprav sploh ne vedo, da se je cela Slovenija v teh mesecih in tednih veselila na nekaj sto zelo dostojnih, lepih, veselih slovesnostih. Časopisi pišejo o dveh proslavah, da sta bili dve proslavi. Jaz sem bil na kakšnih petindvajsetih in na vseh so plapolale slovenske zastave, na vseh sem srečal ljudi, ki se zavedajo tega, kar se je zgodilo pred 25 leti in tudi ljudi, ki vedo, zakaj je bilo takrat potrebno prijeti za orožje.

Vedno moramo biti pripravljeni braniti domovino

To dejstvo je danes še bistveno bolj pomembno kot je bilo mogoče še pred tednom dni. Pred tednom dni, če bi kdo mene vprašal, ali obstaja kakršnakoli možnost, da se v življenju naše generacije ponovno zgodi, da bo treba braniti domovino, bi rekel ne. Bi rekel ne, smo v Evropski uniji, v zvezi Nato, zunanje okolje je končno tako ugodno za Slovenijo, kot ni bilo še nikoli v zgodovini, naši zgodovini in zgodovini naših prednikov in treba je biti pripravljen za vsak slučaj, ni pa nobene realne možnosti, da bi se kakšna podobna situacija, kot je bila pred 25 leti, ponovila.

Potem pa se je zgodil britanski referendum, nastala je velika razpoka znotraj evropske zgradbe. Veliko modrosti bo potrebne v glavah tistih, ki v Evropi vedrijo in oblačijo. Več modrosti kot so je pokazali v zadnjih letih ob spopadu s to migrantsko krizo in še z nekaterimi drugimi problemi, zato da se ta razpoka zakrpa. Je pa nevarna in s tega vidika se je treba teh dogodkov pred 25 leti spominjati tudi prvič iz razloga, da bomo še bolj trdno in uspešno delali za to, da do take situacije ne pride, in drugič, da smo pripravljeni, če bo treba domovino braniti tudi kdaj v prihodnje. In to je vključno z današnjo slovesnostjo tudi sporočilo sedanjim in prihodnjim rodovom.

Hvala vsem, ki se tega zavedati, hvala vsem, ki ste v teh dneh z veseljem praznovali naš skupni 25. rojstni dan. Tudi tokrat bom ponovil besede Jožeta Pučnika izpred 25 let, ko je dejal: »Ostanimo ponosni in pogumni.« Naj živi Slovenija!