Janez Janša: Smo stranka s tradicijo, koreninami in prihodnostjo

Spoštovani gospe in gospodje, kolegice in kolegi, cenjeni gostje!

Obhajamo 27. rojstni dan Slovenske demokratske stranke. Spominjamo se tistih dni, ko sta v prvih mesecih leta 1989 nastajali obe naši predhodnici, Slovenska demokratska zveza in Socialdemokratska zveza Slovenije. To je bil čas, v katerem je Slovenijo prevevalo upanje. A hkrati je bil čas, ko je Slovenijo preveval strah. Strah pred negotovostjo, strah, ki so ga sejale slike s televizijskih ekranov iz drugih delov takratne skupne države, strah, ki so ga sejala sporočila s sej beograjskih dvoran, strah pred državnim udarom, strah pred grožnjami, ki so prihajale, in bojazen pred nerazumevanjem, ki ga je bila takrat Slovenija deležna v širši okolici in v svetu. Takrat ni bilo države, ki bi vnaprej obljubljala, da bo Slovenijo priznala, če bo stopila na pot suverenosti, kot je obetala Majniška deklaracija, ki se je podpisovala nekaj mesecev kasneje. Vsi tisti, ki ste bili takrat na ustanovnih kongresih obeh naših predhodnic in ste danes tukaj, ste ta strah premagali.

Nastanek novih demokratičnih strank v časih, ko smo bili še globoko v tako imenovanem samoupravnem socializmu znotraj Jugoslavije, je oznanjal, da se bodo sadovi slovenske pomladi iz enega leta prej vendarle institucionalizirali, da bodo nastale politične organizacije, ki bodo tiste želje, ki so slovenske ulice in trge preplavili v času slovenske pomladi, to je Roške ceste in Kongresnega trga, spravile v realno življenje, v nekaj trajnega. Čeprav, če se spominjam tistih razgovorov ob teh kongresih, velika večina ni verjela, da se bo to zgodilo kmalu. Naši starejši kolegi so takrat govorili: »Mi starejši tega ne bomo doživeli, vi, mlajši, pa mogoče boste.« Bilo je veliko previdnosti, tudi skepse pri tistih bolj pogumnih.

Ampak pokazalo se je, da je bilo treba samo začeti in snežna kepa se je valila naprej, ustanavljale so se tudi druge stranke in nato je nastal Demos. V Demos se je povezalo šest, kasneje celo sedem demokratičnih zvez oziroma strank, ki so pokrivale celoten politični spekter, od levice do desnice. In ta demokratični spekter je imel nasproti stranke in politične sile, ki so zagovarjale nekaj povsem drugega. Nekaj, kar se je v temelju razlikovalo od programa Demosa.

Ključna ločnica je bila na dveh točkah. Demos je v sami preambuli svojega programa zagovarjal samostojno in demokratično Slovenijo brez ostalin preteklosti, medtem ko so stranke takratne zveze komunistov še vedno zagovarjale Slovenijo v Jugoslaviji in ne kakšno obliko, kot so takrat pravili, samoupravnega, danes pravijo demokratičnega socializma ali socializma s človeškim obrazom. Kot da je bilo to sploh možno. Če ima nekaj človeški obraz, to ni socializem. To je bila neka temeljna ločnica in Demos je v celoti uspel uresničiti prvo točko.

Pri vprašanju demokratizacije pa se je zapletlo. Slovenija je dobila večstrankarske volitve, institucije, kot jih imajo druge države parlamentarne demokracije, vendar pa se je veliko stare vsebine pretočilo v nove institucije. In slovenska demokracija je postala tisto, kar so takrat znanstveno utemeljevali kot država v tranziciji. Vsi smo pričakovali, da bo ta tranzicija enkrat končana in da bo demokracija v Sloveniji zaživela v polnem razmahu. Vendar se to še ni zgodilo in ta dan še vedno čakamo. O tem smo pravzaprav velikokrat govorili in sprejemali resolucije in sklepe, kako iziti iz takšne situacije.

Takrat je bilo v Demosu šest, kasneje sedem strank demokratičnega loka. Če pogledamo, koliko jih obstaja še danes, vidimo, da je bilo tukaj po slovenski pomladi na delu velika zimska pozeba. SDS je danes politična in pravna, tudi moralna naslednica dveh od teh strank. Obstaja še slovenska ljudska stranka, ki je pravna naslednica Slovenske kmečke stranke, kasneje tudi Krščanskih demokratov, kar so prevzeli po ponesrečeni združitvi leta 2000. Vendar je neparlamentarna stranka. Obstaja Nova Slovenija, ki je bila ustanovljena po veliki prevari, ki se je leta 2000 zgodila z glasovi celotne Ljudske stranke z glasovi za spremembo ustave, ko so v nasprotju z voljo ljudstva zapisali v ustavo izkrivljen proporcionalni sistem, ki je še danes temeljni vzrok številnih težav, s katerimi se soočamo. Danes od tistih strank obstaja ena in pol, vse ostalo je pozeblo.

Že na samem začetku so se vse stranke soočale z velikimi težavami. Najprej se jih je hotelo priklonit. Spomnim se, ko smo pisali program SDZ, so se nekateri včlanili, recimo Veno Taufer in Tone Peršak, in na vsak način hoteli, da v programu SDZ piše, da izhajamo iz izhodišč Osvobodilne fronte. Ti ljudje so potem zelo vztrajali, da so tudi na vrhu nacionalni liste na prvih volitvah. Tudi v drugih strankah je bilo podobno. Ko danes vrtimo film nazaj in gledamo sezame sodelavcev UDBE, je marsikaj jasno. Takrat teh seznamov ni bilo in je bilo marsikaj težje razbrat. Vse demokratične stranke so se soočale s tem izzivom. Najprej se je v vsako stranko skušalo prisilit k temu, da se prikloni stari paradigmi, da vsaj nekje pod črto zapiše, da izhaja iz nečesa starega.

Če to ni uspevalo, se je stranke skušalo upogniti. Sledili so medijski napadi in obtožbe. Mogoče se kdo spomni afer, ki so jih lansirali v SDSS takrat s Plahutnikom, ko so Jožeta Pučnika obtoževali vsega mogočega in je moral kongres to razčiščevat. Nekateri so se upognili. So začeli malo zavijat v žlahtno konzervativno smer, vemo, kdo je to prvi omenil. Kogar niso uspeli upognit, so ga želeli zlomiti. Začeli so se pritiski, sodna preganjanja posameznikov, tudi stranke. In rezultat vseh teh treh pristopov je število strank po tem, ko je Demos zajemal celoten politični spekter. Ostali smo mi ter deloma NSi in SLS.

In to je premalo. Danes predvsem SDS skrbi za to, da se preprečuje največje protinarodne aktivnosti, neumnosti, če želite. SDS se trudi za neko normalnost v Sloveniji, opozarja na ključne, razvojne in ostale probleme, opozarja na prevare, v zadnjem času na to, da se v slovenskem bančnem sistemu ponovno evidentira ekipe, ki so slovenske banke že dvakrat oropale, pa tega širša javnost ne vidi. Enostavno smo v situaciji, ki je politično vzeto težja kot tista, ko se je oblikoval Demos. Takrat so bile politične sile bolj enakomerno razporejene. Vsa ta leta smo se s številnimi takšnimi in drugačnimi neizkoriščenimi priložnostmi v razvoju slovenske države, s stranpotmi, tavanji, popolnoma zgrešenimi projekti in cilji. Na te smo v SDS sproti opozarjali.

Na govornici je slika, ki simbolizira eno od naših kongresnih resolucij, kjer smo jasno povedali, da Slovenija potrebuje drugo republiko, ker so nam prvo ukradli. Ni se razvila tako, kot se je sanjalo v času slovenske pomladi, kot se je branilo v času osamosvojitvene vojne. Enostavno je tukaj potrebno nekatere stvari zastaviti ponovno. SDS je edina politična sila, ki je za to izdelala potrebne programe, od resolucij do osnutkov zakonov in predlogov ustavnih sprememb. V publikaciji pod istim naslovom, ki je na trgu z nekaj sto stranmi teh konceptov, smo na to opozarjali skupaj z, denimo, Novo revijo in Zborom za republiko.

Ampak smo bili prešibki in danes je situacija takšna, da je SDS v tem političnem prostoru, v nekem takšnem položaju, kot je bil del svobodne Francije po nacistični okupaciji na začetku 2. svetovne vojne. Zgolj neki teritoriji v Severni Afriki so ostali svobodni, vse je izgledalo brezupno. Ampak nekaj let kasneje je bil Pariz osvobojen. Niso ga osvobodili samo Francozi, za to so potrebovali zaveznike. Tudi mi danes potrebujemo zaveznike.

Situacija, kot jo mi vidimo in kot je realno občuti velik del Slovencev, kliče po dodatnem angažmaju, in ne more biti samo SDS poklicana k boju za normalnost. Ne moramo samo mi prelivat kri za to, tudi drugi so dolžni to storiti. Srečujem ljudi, ki pravijo: »Kaj boste pa naredili, migranti bodo preplavili Evropo in Slovenijo, dajte že kaj naredit!« Naveličal sem se to poslušat in vsakega vprašam: »Kaj boš pa ti naredil za to?« Ni to samo dolžnost SDS, to je dolžnost vsakega, ki to situacijo vidi, ki jo ocenjuje realno, ki se zaveda posledic. Teh ljudi je v Sloveniji veliko. Ampak samo vsak deseti se je pripravljen izpostaviti. Sedaj je nastopil čas, ko se mora to spremeniti.

Rezultati referenduma, na katerem je zdravo jedro slovenskega volilnega telesa ohranilo družino, se zoperstavilo začetku prakticiranja teorije spola in ubranilo normalnost, ti rezultati obetajo, te številke in udeležba obetajo. Ni slučajno, da se tega nič več ne omenja. Govori se zgolj o tem, kako bodo že zamenjali ustavne sodnike in potem tak referendum ne bo več dovoljen. Rezultat referenduma opogumlja in priča o tem, da nismo sami, bitka ni bila dobljena zgolj z našimi napori. Hvala gospodu Primcu, ki je angažiral velik del civilnega prebivalstva, angažirala se je tudi Slovenska katoliška cerkev, tudi nekateri ljudje, ki sebe štejejo za leve. To obeta in kaže na to, da pogorišče ni takšno, kot so ga nekateri želeli. Na tem je možno graditi spremembe in te so pač potrebne.

Mi smo v teh spremembah, ki smo jih opredelili kot poziv za Drugo republiko, podali tudi spremembo volilnega sistema. Slovenski politični prostor bi se močno očistil, če bi Slovenci volili neposredno poslanke in poslance. Ne bi bilo več mogoče manipulirati z novimi obrazi, ne bi bilo možno preko majhnih strank, ki imajo nekaj poslancev, rušiti vlade, blokirati reforme, preprečevati nujne spremembe v dobro vseh in zgolj braniti parcialne interes lobijev. Kot sem omenil prej, je ta izkrivljen, slab, škodljiv proporcionalni sistem v ustavi in za to je potrebna dvotretjinska večina, ki pa je ni.

Obstaja le težja, vendar nujna pot, to je angažma čim večjega števila ljudi, krepitev političnih sil z nastankom novih, zato da se ponovno vzpostavi demokratični lok po vzoru nekdanjega Demosa, ki bo segal čez večino volilnega telesa, ki bo omogočil, da ukradeno državo dobimo nazaj. Sedaj je to blokirano. SDS velikokrat očitajo, saj ste itak samo enkrat zmagali na volitvah in še to slučajno, nikoli več ne boste, stvar je brezupna, tudi vi se morate prikloniti. Morate začeti delati tako, kot misli večina, saj vidite, kaj kažejo javnomnenjske raziskave. To je glas siren, ki vodijo na čeri in v pogubo.

Tudi ni res, da je SDS samo enkrat zmagala. V 27 letih je bila prvič del zmagovite koalicije Demos, ki bi dobila dvotretjinsko večino, če bi bile v prve volitve v celoti svobodne in poštene. Leta 2004 smo zmagali na državnozborskih volitvah. To so bile edine volitve, kjer se je dalo nastopati s programom, kjer ni bilo afere, kjer nas niso zaprli in niso lansirali nepomembne teme, zato smo z lahkoto zmagali. Dvakrat smo zmagali na evropskih volitvah in trikrat na lokalnih volitvah. V Sloveniji ni nobene stranke, ki bi večkrat zmagala na državnozborskih volitvah. Marsikatera stranka je zmagala enkrat in razpadla. Ni več LDS in liste Zorana Jankoviča, stranka Mira Cerarja še obstaja, vendar ne bo nikoli več zmagala, v naslednjem mandatu sploh ne bo več obstaja. Kadar slišite te očitke, morate znati nanje tudi odgovoriti.

Res pa je, da je naša ključna težava to, da danes ne vemo, kdo bo naš glavni tekmec na naslednjih volitvah in katere obraze bodo zopet potegnili ven. Ne vemo, kaj bo spet dano volivcem na krožnik, da se ne bo potrebno pogovarjati, na primer, o tem, kako po desetletjih zgraditi blejsko obvoznico in popraviti mostove, a ni denarja za obnovo, kako pametno investirati evropska sredstva, kako Slovenijo zavarovati. Poleg tega, da so državo z manipulacijami finančno bankrotirali in zadolžili za celoten bruto domači proizvod, so Slovenjo tudi varnostno bankrotirali.

Slovenija danes nima omembe vredne obrambne sile, lahko pa se zgodi, da jo bomo spet kmalu potrebovali. Evropi in Sloveniji grozi daleč največji migrantski val v zgodovini človeštva, kolikor ti ukrepi, o katerih se pogovarjajo evropske institucije in Nato, ne bodo zelo hitro začeli veljat. V prihodnih tednih lahko doživimo marsikaj. Vse ukrepe smo v SDS pravočasno predlagali, a noben naš predlog ni bil pravočasno upoštevan. Nekatere naše predloge aktualni predsednik vlade prodaja kot svojo idejo v Evropi. Mi jim ne zamerimo, da kopirajo naše ideje, zamerimo jim, da nimajo svojih in so na oblasti, to je katastrofa za vsako državo.

Imamo vlado, ki je bila postavljana po volitvah, ki niso bile poštene, z manipulacijo in lažjo. Kar se postavi z manipulacijo in lažjo, se tako tudi podre. To se bo zgodilo tudi tej vladi. Namesto reševanja resnih problemov ukinja spol in organizira razprave o sovražnem govoru, medtem pa se dogaja tretji rop slovenskih bank. Temu je treba narediti konec.

Ni vsa odgovornost na SDS, k temu so poklicani tudi drugi. Od sedaj naprej jih bomo vabili. In vsakemu, ki vas bo vprašal: »Kdaj boste pa nekaj naredili?« odgovorite: »Takrat, ko se nam boste pridružili. Če se nam ne želite pridružiti, se pridružite nekomu, ki zagovarja podoben program, ali pa ustanovite svojo silo, in nekaj naredite. To je možno in potem bomo z vami z veseljem sodelovali.«

Rezultati referenduma, na katerem smo ubranili temeljno celico slovenskega naroda, družino, obetajo, da je nastopil ploden čas, ko se zavezništva lahko gradijo in na koncu tudi zmagajo. Zavedajte pa se, da to ne bi bilo možno, če SDS vseh teh pritiskov v 27 letih ne bi zdržala. Če bi se tudi mi pustili zlomiti, ne bi bilo nobenega svobodnega ozemlja in tudi Pariz ne bi bil nikoli osvobojen.

Zato je prav, da se tudi ob naših obletnicah spomnimo tistih, ki so za te prioritetne cilje v preteklem letu največ naredili. Vesel sem, da je v dvorani veliko tistih, ki ste bili za takšne napore v preteklih letih že nagrajeni. Še veliko je takih, na katere tudi pozabimo, saj nekateri odbori že dolgo časa niso nikogar predlagali, čeprav dobro delajo. Kljub temu pa nagrade dobijo najbolj zaslužni, zato hvala odborom in posameznikom, ki ste v lanskem letu resno vzeli naše prioritete.

Deloma smo se posvetili sebi, predvsem pa smo skušali pomagati k temu, da bi se medijski prostor normaliziral. Mogoče smo po enem letu vsaj korak bližje temu cilju in zato upamo in verjamemo, da bo pred naslednjimi volitvami lažje tekmovati z drugimi v ponudbi konkretnih programov, zaradi katerih bomo vsi bolje živeli. Hvala vsem, ki ste v lanskem letu prispevali k ciljem in danes ne boste posebej omenjeni, tisti pa, ki boste posebej omenjeni, vam bomo čestitali kasneje.

Ob 27 rojstnem dnevu vsem voščim ne le pogum in zadovoljstvo, da smo kot močna stranka, kot izjema v slovenskem prostoru vseeno dočakali to obletnico in da smo stranka s tradicijo, koreninami in prihodnostjo. Želim vam, da se ob tej obletnici za trenutek ustavite in tudi sebi čestitate, da ste vztrajali takrat, ko so vam vsi govorili, da je s Slovenko demokratsko stranko konec. Da ste našli odgovore na provokacije, ki so jih naslavljali na vas, in da ste verjeli v program.

SDS je slovenska stranka, na tej točki smo daleč najbolj sredinska stranka v Sloveniji. V normalni družbi ne bi smelo biti nikogar, ki ob besedi domovina ne bi imel pozitivnih čustev, žal pa se pri nas velikokrat dogaja nasprotno. Imamo državne proslave, kjer se ravno ta pojem sramoti in se skuša prikazati druge vrednote, ki so bolj moderne, patriotizem in domovinska čustva pa so nekaj nemodernega in spadajo v ruralno okolje, ne pa v 21. stoletje. Če se ozrete po državah, ki imajo nekajkrat večji bruto družbeni proizvod, boste videli, da je tam domoljubja bistveno več, da je to nekaj temeljnega za obstoj in da se tega v kriznih časih v Evropi zaveda vse več narodov.

Slovenska demokratska stranka je garant za obstoj Slovenije, za katero smo se pred 25 leti borili. Iskrene čestitke ob 27 rojstnem dnevu vsem, želim vam prijeten preostanek prireditve in večera, v naslednjim letu pa bo potrebno krepko zavihat rokave in ko se bomo naslednjič zbrali, bomo vsaj na pol poti svobodnega Pariza.