Janez Janša: Slovenski narod se bo spet vrednostno stehtal

Govor predsednika SDS Janeza Janše na slovesnosti v Polhovem Gradcu, kjer so se spomnili 70 let konca druge svetovne vojne in 20 let od postavitve spomenika žrtvam revolucionarnega nasilja. Spoštovane gospe in gospodje,dragi sorodniki, dragi rojaki!Iz teh pretresljivih pričevanj,ki smo jih slišali danes, si lahko ustvarimo sliko o tem, pred kakšnopreizkušnjo je bil postavljen slovenskimi človek pred 70 in 75 leti. Vpridigi smo slišali pretresljiv zapis italijanskega kurata, ki govori o preizkusutistih, ki so bili obsojeni na smrt. Na usmrtitev so čakali v neki hiši, kjerje okupator pozabil orožje in vprašamo se lahko – zato, da razumemo tisti čas-, kaj se je dogajalo v mislih teh mož in fantov, ki so imeli pred sebojmožnost, da rešijo svoja življenja, pa te priložnosti niso izkoristili. V  tisti hiši so namreč ostale njihov žene,hčerke, njihovi najljubši in če bi oni izkoristili priložnost in rešili svojaživljenja – ali to vsaj poskusili -, bi ogrozili njihova. In pri tej izbiri nišlo za pomanjkanje poguma, ampak je šlo za bistveno večji pogum, ko sožrtvovali svoja življenja zato, da ne bi ogrozili življenj svojih najdražjih. Na drugi strani tegadržavljanskega spopada, za katerega je temeljni vzrok okupacija, ki jeustvarila razmere, kjer se je lahko neka manjšina preko orožja polastila vzvodov,preko katerih je kasneje na krvav način prišla do oblasti, skratka sredi tega časa,sredi tega začetnega časa, ki se mu reče tuja okupacija, si nekdo zamisli, daje to priložnost za osvoboditev slovenskega človeka, za ustvarjanje boljpravičnega družbenega reda, kot se je tedaj govorilo, ampak za prevzem oblasti.Na zasedanju tako imenovanegaprotifašističnega sveta je eden od ideologov te strani Moša Pijade zapisal, dakomunisti ne bodo nikoli prišli do oblasti, v kolikor ne bodo ustvarili natisoče, na deset tisoče zdomcev, ljudi brez premoženja, ljudi, ki se želijomaščevati za krivice. To pa lahko storijo predvsem tako, da dražijo okupatorja,da malo postreljajo in potem zbežijo, okupator pa bo požigal vasi, izvajalrepresalije  in ljudje bodo hočeš nočešmorali stopiti v njihove vrste.  To jebila osnovna taktika komunistov. Na eni strani so pod lažno krinko narodnoosvobodilnegaboja v svoje vrste pritegnili mnoge iskrene domoljube, izkoristili njihovo domoljubjeza državljanski spopad, po drugi strani pa so – kot je zapisal Moša Pijade –okupatorja zgolj dražili, zato da so ti streljali talce, požigali slovenske vasi,izvajali nasilje, da se je ustvarjala slika nekega narodnoosvobodilnega boja. Ko smo v šolah, ki smo jih  obiskovali, morali poslušate te lažne mite o narodnoosvobodilnem boju, me je že zelozgodaj začelo zanimati vprašanje, zakaj v teh mitih ni nobenih številk. Vse veličastno,črno-belo, ampak nikoli nobenih resnih številk. Tudi v knjigah, ki smo jihnekdaj morali prebirati za bralno značko, teh stvarnih dejstev nikoli ni bilo vteh povzetkih, ki jih običajno vsebuje zgodovinski učbenik. Čakati smo moralido slovenske osamosvojitve, da so vsaj nekateri slovenski zgodovinarji teštevilke, te krute številke, zapisali. In te številke razgaljajo vso tragikotistega časa in vse zlo, ki je stalo za zlorabo tako imenovanega mita o NOB zapovojni prevzem oblasti.Preden je na slovenskih tlehsploh nastala prva vaška straža, ko so slovenski možje in fantje najprejpoprijeli za orožje, da so obranili svoj dom, so partizani pobili na stotineljudi, neoboroženih civilistov, tudi žensk in otrok.  Do 9. maja 1945 so slovenske partizanskeenote na Slovenskem pobile preko 4200 moških, žensk in otrok, civilistov, brezboja. V tem času so vse slovenske partizanske enote uničile precej manjšeštevilo okupatorjev. Slovenski partizani so med drugosvetovno vojno požgali več slovenskih domačij in vasi kot vsi trije okupatorjiskupaj. Te številke in podatki govorijo o tem, da ni šlo za narodnoosvobodilniboj, da je sicer veliko ljudi –  posebejna Primorskem,  kjer so imeli izkušnje sfašizmom po prvi svetovni vojni – na stotine ljudi poprijelo za orožje zato, dabi se borili za domovino proti okupatorju. Vendar vodstvo nikoli ni imelo tegacilja kot prve prioritete. Že peta jugoslovanska partijska konferenca vZagrebu, preden je bila Jugoslavija sploh napadena, je sklenila, da bodokomunisti organizirali neke vrste narodnoosvobodilni boj samo pod pogojem, čebodo prej videli možnost za prevzem oblasti. Vse, kar se je kasneje dogajalo,se je delalo v tej luči. Zadnji tragični oziroma najboljtragični dokaz in argument za to teoriji pa je genocid izvršen nad slovenskimnarodom po 9. maju 1945, po koncu vojne. Tisti, ki so bili iz vojnih časovnavajeni na najbolj tragične krivice, so verjeli, da je sedaj vendarle čas, kone bo več pobijanja. Pa se je zgodilo ravno to. Na slovenskih teh je bilo pokoncu vojne pobitih bistveno več ljudi kot med celo vojno skupaj na vsehstraneh. In ti ljudje so bili pobiti, pripadniki slovenskega naroda, tatragični razkol še danes živi.Slovenki narod je bil pred 70 letiobglavljen. Predstavljate si, da danes v neko tovarno, kjer dela 1000 ljudi, pridelastnik, odpusti celotno vodstvo, vse inženirje, vse razvojnike,  zapre vse laboratorije, uniči pol strojev, toproglasi za nov družbeni red in ta tovarna desetletja ne bo sposobna ustvarjatiproduktov, ki bi se prodajali. To je sicer groba primerjava, vendar je slovenskinarod pred 70 leti izgubil večino svoje elite: ali je bila pobita ali pregnanaali proglašena za drugorazredne brez možnosti za uspeh v življenju. Mnogi izmedvas ste doživeli to tragično izkušnjo. Trajalo je desetletja, da se je tonekoliko razrahljalo, in trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ponovnozbralo dovolj energije za to, da smo 1990. najprej z zmago Demosa prišli  vsaj do formalne demokracije in leto kasnejedo samostojne države. Jaz sem eden izmed tistih, ki smo lahko delali za ta cilj.In še mnogi med vami. Brez kakšnih zadržkov lahko rečem, da je ta tragičnaizkušnja slovenskega naroda pred 70 leti, to silno trpljenje tistih, ki somorali takrat  umreti in njihovi svojci,ki so trpeli še kasneje, prispevalo k temu, da v času te nove preizkušnje za Slovence ni ponovno prišlo dodržavljanskega razkola. In da smo samostojno Slovenijo dobili brez tega, da bibila prelita ena sama kaplja bratove krvi. Res je, da se s tem še ni začel nitinek nov čas, ko bi lahko živeli neko dobo, v kateri   bi bilo nadoknadeno vse tiso, kar je biloizgubljeno pred 70 leti. Žal to ni mogoče. Je pa to vendarle nek čas, ko smolahko ljudi, ki so bili takrat fizično iztrgani iz našega občestva, vračali vnaš kolektivni spomin. Ki so bili ne samo vrženi v različne jaške, kraške jame,tankovske jarke ali pa je bilo nanje nametano mnogi industrijskih odpadkov, kotv Teharjih, tudi na njihov spomin se je nametalo  mnogo laži. To se je skušalo – žal se včasihše vedno skuša – naprtiti tudi njihovim potomcem. Vsaj prva leta po drugisvetovni vojni so bila – kot smo tudi danes tukaj slišali – zelo težka.  Za tiste, ki so preživeli in tudi tistenajmlajše.  Ampak pred četrt stoletja so tudinastale razmere, da so je lahko začel počasi njihov spomin vračati v naškolektivni spomin, da se je lahko njihova imena zapisalo na farne plošče, da selahko – kot tudi danes – javno prebralo njihova imena, da se lahko danes vseenosvobodno priklanjamo            njihovemu trpljenju, pogumu in spominu. Takovelike žrtve in tako velikega trpljenja namreč ni možno prikriti niti zindustrijskimi odplakami niti z lažmi.Tam nekje sredi  tridesetih let prejšnjega stoletja je Nacionalsocialističnadelavska stranka v Nemčiji – polno ime v Slovenij težko slišite, govorijo onacistih, ampak pravo ime je bilo Nacionalsocialistična delavska stranka podvodstvom Adolfa Hitlerja –  načrtovala,kot so rekli,  končno rešitev  židovskega vprašanja. Oziroma holokavst, karpoznamo danes kot poskus oziroma fizično uničenje celotnega židovskega naroda. Takratje  – kot to piše v zgodovinskihučbenikih – nekdo  od nacističnihveljakov vprašal, kaj bo pa zgodovina pisala o tem. Hitler je na to odgovoril:pusti zgodovino, poglejte, kaj so Turki naredili z Armenci leta 1915. Postreliliso jih. Ali danes še kdo kaj govori o tem? Vprašanje rešeno za večno!? In kakose je Hitler motil! Kar so nacisti počeli z Židi, je danes v zgodovini označenoza najbolj zavržno dejanje, ki je sploh možno. In ga pred zgodovino ne bomogoče nikoli opravičiti. Ravno letos, sto let po armenskem genocidu, jeEvropski parlament sprejel resolucijo o tem dejanju, dal je tudi primerarmenskega genocida. In tisti v Slovenji, ki soverjeli, da bo to strašno trpljenje možno za večno izbrisati iz narodovega spomina,da to ne bo imelo nobenih posledic, da bo kar iz nič iz tega nasilja in zločinanastal nek pozitiven in nov družbeni red, so se motili tako kot se je motilAdolf Hitler v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Seveda je – glede na to,da komunizem ni bil v svetovnem merilu niti v Sloveniji vojaško poražen, kot jebil nacionalsocializem – ta razgradnja te ideologije sovraštva in laži tolikotežja.  To je temeljni razlog za to, dase še vedno zanikajo  očitne resnice, nev tem smislu, da bi kdo z njimi polemiziral, saj se s temi številkami, ki semjih prej navajal, pravzaprav ne da polemizirati. Danes se skuša resnicoomejevati na ta način, da se jo zapira v čim ožji javni prostor, da se jeenostavno ne da v širšo javnost. Za to se uporabljajo predvsem medijskimonopoli  in vzgojno-izobraževalnisistem. In zaradi tega so take slovesnosti kot je današnja z branjem imen tistih, ki jih je potrebno vrniti v našenarodno občestvo, v naš kolektivni spomin, še posebnega pomena. Niso samodejanje spoštljivega spomina, so tudi boj za resnico. Ta bo na koncu zmagala,vse to, kar se je dogajalo v Sloveniji zadnjih 25 letih, je nesporen dokaz zato, čeprav to včasih izgleda malo drugače. Vendar se stvari same po sebi nespreminjajo, treba je pri tem aktivno sodelovati. Ko gre za eno od tragičnihposledic obglavljenja slovenskega naroda pred 70 leti, ki je še vedno tu,  se ni dalo nadomestiti niti s tem, ko smo poosamosvojitvi lahko ponovno govorili tudi o naših rojakih v zamejstvu in posvetu kot o delu istega občestva in je vsaj iz besednjaka izginila besedasovražna emigracija. Vendar so kljub tem skupnim naporom  nekatere posledice še vedno ostale. Delujejotako ali drugače tudi politično, ena od teh je – o tem se bomo v prihodnjihmesecih očitno morali veliko ukvarjati – poskus, da se iz Družinskega zakonikaizbriše spol. Da se gre po neki poti nekega revolucionarnega preurejanja družbeproti vsem, ne bom rekel vsemogočnim, ampak naravnim načelom. Tam nekje okrog božiča nas verjetno čaka referendumskoodločanje o tem vprašanju in takrat se bo slovenski narod vrednostnostehtal.   To bo mnogo več kot tistih nekaj besed vzakonu,  šlo bo za odgovor na vprašanje,ali smo v teh 25 letih življenja v samostojni Sloveniji dovolj izkoristili za to,da se normalnost vrne v naš javni prostori in v naše domove. Prepričan sem, daje ta pot nepovratna, da je včasih počasna in zahteva žrtve in mnogo naporov, ampakz našim skupnim trudom lahko gre v pravo smer.Slovenski pisatelj Ivan Cankar jepred več kot 100 leti zapisal tisto misel, ki jo  citirajo in je zelo primerna tudi za naše današnjespominjanje.  Zapisal je: Nobena kapljakrvi ni bila  prelita zaman in nobenasolza ni bila potočena zastonj. V tej luči delajmo za resnico in spravo. Bogživi Slovenijo! PolhovGradec, 11.10.2015