Janez Janša: Slovenija mora stati in obstati, z EU ali brez nje!

Janez Janša

»Slovenski prehod v demokracijo je bil žameten predvsem za komunistično nomenklaturo!« je v velikem intervjuju poudaril predsednik SDS.

 

Tednik Demokracija in spletni portal Nova24TV sta objavila veliki intervju s predsednikom SDS Janezom Janšo. Z njim so se pogovarjali Metod Berlec, Boris Tomašič in Jure Ferjan.

V nadaljevanju intervju objavljamo v celoti:

Janez Janša se je rodil leta 1958. Širši slovenski in jugoslovanski javnosti je postal znan v drugi polovici osemdestih let prejšnjega stoletja med sodnim procesom proti JBTZ pred vojaškim sodiščem JLA v Ljubljani, ki je sprožil slovensko pomlad. Kot podpredsednik Slovenske demokratične zveze je bil v Demosovi vladi minister za obrambo. Pod njegovim vodstvom je slovenska teritorialna obramba oziroma na novo nastajajoča slovenska vojska skupaj s policijo poleti 1991 uspešno obranila komaj nastalo slovensko državo pred agresijo JLA. Ministrstvo za obrambo je uspešno vodil do marca 1994, ko se je zgodila afera Depala vas. Maja 1993 ga je tretji kongres SDSS izvolil za predsednika stranke. Leta 2000 je znova postal minister za obrambo v Bajukovi vladi. Leta 2004 je s SDS zmagal na parlamentarnih volitvah, nato pa leta 2009 in 2014 na evropskih volitvah. Zmagal je tudi na lokalnih volitvah leta 2006, 2010 in 2014. Decembra leta 2004 je Janša prvič postal predsednik vlade. Za Slovenijo so se začela »zlata leta«. Gospodarska rast je bila v povprečju za 3 odstotke višja kot v EU, plače in pokojnine so se v 4 letih realno povišale za 24 odstotkov. Republika Slovenija je kot prva nova država članica Evropske unije izpolnila zahtevne pogoje in januarja 2007 prevzela evro, leto kasneje pa stopila v območje prostega pretoka ljudi z odpravo administrativnih meja. V prvi polovici leta 2008 je Slovenija uspešno vodila EU, Janša pa je predsedoval Svetu EU. Slovenija je bila takrat na vrhuncu svojega razvoja in mednarodnega ugleda. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SDS povečala odstotek podpore in število volilnih glasov, vendar pa zaradi podtaknjene afere Patria za las izgubila relativno večino. Na predčasnih volitvah jeseni 2011 je Janševa SDS zasedla drugo mesto, a kljub temu sestavila koalicijsko vlado. V dobrem letu vodenja je njegova druga vlada skozi zakonodajni postopek spravila pet ključnih reformnih ukrepov za izhod iz krize. Začeli so se kazati prvi znaki okrevanja Slovenije, a zaradi rovarjenja postkomunističnih sil in t. i. virantovanja je vlada, ki jo je vodil Janša, marca 2013 predčasno končala reformno naravnan mandat. Leta 2014 pa je postkomunistični režim s škandalozno zlorabo sodstva tik pred evropskimi volitvami Janšo obsodil in ga nato tri tedne pred predčasnimi volitvami v državni zbor poslal v zapor. Lani konec aprila je ustavno sodišče razveljavilo to sramotno sodbo. Danes je Janša kot predsednik SDS spet na čelu stranke, ki prepričljivo vodi v slovenskem javnem mnenju z daleč najvišjo podporo.

Gospod Janša, glede na to, da je bil vaš zadnji veliki intervju za tiskane medije junija letos zelo osamosvojitveno obarvan, bi tokrat pogovor začeli z mednarodno problematiko, ki se Slovenije kot članice Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva (NATO) ter drugih mednarodnih organizacij vse bolj dotika. Naj se najprej dotaknemo kaosa na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ki je lani posledično privedel do velikega pljuska beguncev in migrantov v Evropo. Nedvomno je vzrokov za napetosti, spore in brutalne vojne v tem delu sveta cela vrsta.

Drži. Gre za preplet domačih dejavnikov in interesov zunanjih sil. Zadnji čas pa je vse skupaj dodatno začinjeno z vzponom radikalnega islama, ki izkorišča kaotične razmere v posamičnih propadlih državah ter naivnost, vrednotno izpraznjenost in govorico politične korektnosti v zahodnem oziroma severnoatlantskem prostoru.

Kaj pa zelo razširjene levičarske trditve, da so za vse krive Združene države Amerike, ki so zrušile režim diktatorja Sadama Huseina in posledično omogočile, da so se na oblast zavihtele skrajne islamske skupine?

ZDA niso krive za vse, niso pa tudi brez krivde za nastale razmere. Enako kot EU in nekatere njene članice. Nimam nikakršnih simpatij do diktatorjev. Bil sem vesel, ko so zrušili režim Sadama Huseina ali Moamerja Gadafija. Na milijone ljudi je trpelo pod njima, tisoči so bili pobiti v Iraku in Libiji. A bilo je neodgovorno režime strmoglaviti, ljudi v teh državah pa potem prepustiti kaosu. To velja še bolj za razmere v Libiji, ki so pretežno evropsko maslo, kot pa za Irak, kjer so si ZDA vseeno bolj prizadevale za pomoč ljudem in stabilizacijo razmer. Popolna katastrofa pa je bilo vmešavanje v Siriji, ki je paradoksalno poleg drugega povzročenega zla pomagalo islamskim milicam iztrebiti tamkajšnje kristjane, ki so tam kot močna skupnost obstajali stoletja pred islamom. Če potegnemo črto pod dogajanja na omenjenem prostoru vse od napada na Irak pa preko arabske pomladi, potem moramo žal priznati, da so ljudje v Iraku, Siriji in Libiji pred revolucijami ali pred zunanjim posredovanjem kljub diktaturam živeli bolje, predvsem pa varneje kot danes. Manj je bilo mrtvih, manj beguncev in migrantov, manj trpljenja. 

Ob tem je zanimivo, da predsedniški kandidat republikancev Donald Trump zmešnjavo na Bližnjem vzhodu v veliki meri prepisuje politiki sedanjega ameriškega predsednika Baracka Obame in njegove državne sekretarke v prejšnjem madatu Hillary Clinton. Nedvomo ima delno prav, saj se je ameriška vojska po Obamovem naročilu prehitro začela umikati iz Iraka …

Čim močnejša je neka svetovna sila, tem večja je njena odgovornost. Nesprejemljivo je, da ena ameriška administracija razsuje neki režim, druga pa se potem po volitvah iz politikantskih razlogov ali zaradi pritiska javnega mnenja od tam umakne ali usodno zmanjša svojo navzočnost ter ljudi v tisti državi prepusti kaosu. Kri na tisoče nedolžnih ljudi je na rokah tistih, ki sprejemajo take odločitve.

Poleti ste bili na republikanski predsedniški konvenciji v Clevelandu. Takrat ste na Twitterju zapisali, da ZDA morda dobivajo novo politično dinastijo …

Bil sem na letnem srečanju Izvršilnega odbora Mednarodne demokratske zveze v Clevelandu, katere članica je tudi Republikanska stranka. Neposredno smo spremljali tudi konvencijo in opravili pogovore z vsemi vodilnimi republikanci. Srečali smo razklano stranko, s tem da je razkol večji med vodstvom kot med članstvom. Članstvo je Trumpa v veliki meri sprejelo, pri vodstvu pa smo naleteli na obratno sliko. Posebno poglavje konvencije je bila Trumpova družina. Vsi so nastopili s prepričljivimi govori, nekateri so presegli etablirane republikanske politike. Samozavestni, vsebinski, tehtni nastopi. Med novinarji, kar 15.000 jih je spremljalo konvencijo, je bilo slišati ocene, da bi tudi demokrati glasovali za priimek Trump, če bi kandidirala njegova hčerka Ivanka. Tudi Melanija je bila zelo dobro sprejeta na konvenciji, čeprav je bilo prej med delagati zaslediti nekaj skepse. Po njenem govoru je bilo čutiti navdušenje tudi zunaj republikanskih vrst, zato so si mediji naslednji dan nadvse prizadevali prikazati vse iz govora Michele Obama prepisane stavke. V njenem govoru je bila, verjetno prvič v zgodovini predsedniških nominacij oziroma konvencij, korektno in pohvalno omenjena tudi Slovenija. Na milijone ljudi, ki je spremljalo prenos, je nato na spletu iskalo podatke o naši državi.

Kdor je prebral Trumpovo knjigo Crippled America, How to Make America Great Again ali poslušal njegove govore, ve, da z udarnimi, preprostimi, razumljivimi in logičnimi gesli nagovarja ljudi. Se vam zdi, da lahko Trump kljub vsem medijskim napadom nanj še vedno zmaga na novembrskih predsedniških volitvah?

Trump ni klasičen predsedniški kandidat, ki bi upošteval govorico politične korektnosti, ki je sicer ponekod na Zahodu že dosegla tisto stanje, ki ga je Orwell označil kot »čas, ko se resnica razglaša za sovražni govor«. Lahko govoriš vse, le resnice ne. Izkorišča razpoloženje ljudi, ki je v ZDA zelo nenaklonjeno političnim institucijam. Kongres kot zakonodajno in nadzorno telo ima npr. manj kot 10-odstotno podporo v javnem mnenju. Politične elite so v očeh običajnega ameriškega volivca v veliki meri skorumpirane, prepletene z interesi multinacionalk in finančnih institucij. Močno je upadlo tudi zaupanje v medije. Internet je razgalil mnoge njihove laži in potvorbe. Zaradi tega je Trump tudi zmagal na notranjih volitvah v Republikanski stranki in zaradi tega ima še vedno možnosti tudi za zmago na predsedniških volitvah.

Se pravi, da lahko s svojo »politično nekorektno govorico« nagovori večino?

Lahko. Problem pa so nekatera njegova stališča, ki so precejšen odmik od odgovornosti, kakršna pritiče daleč najmočnejši svetovni sili. Kajti če si želimo miru v svetu, predvsem pa varnosti v severnoatlantskem prostoru, kjer živimo, potem moramo biti tudi ob najmanjših signalih  izolacionistične politike ZDA zelo zaskrbljeni. ZDA namenjajo za obrambo več kot 600 milijard dolarjev, kar je več, kot za enake namene potrošijo Kitajska, Rusija, Francija, Nemčija in Savdska Arabija skupaj. Imajo deset letalonosilk, kar je več kot vse druge države skupaj. So brez resne vojaške konkurence na zemlji, na morju, v zraku in v vesolju. Res se vojaško zelo hitro vzpenja Kitajska, ki potroši za vojsko okrog 280 milijard dolarjev letno, vendar bodo minila še desetletja, preden se lahko globalno približajo ZDA. Postajajo pa tako kot Ruska federacija na vzhodu Evrope nesporen hegemon v svojem delu zemeljske oble, zato je bila politika administracije predsednika Obame, ki je ustrezno pozornost usmeril v Južno kitajsko morje, v tem delu pravilna. No, poleti sem imel priložnost govoriti s Trumpovimi svetovalci za nacionalno varnost in obrambne zadeve in ti so me precej pomirili. Rečeno je bilo, da Trumpovi nastopi pač odražajo razpoloženje večine Američanov, ki so prepričani, da oni neupravičeno plačujejo za varnost ljudi v večini držav članic Nata, saj velika večina držav ne namenja za obrambo dogovorjenih najmanj 2 odstotkov BDP. Slovenija npr. niti 1 odstotka. Realno torej lahko pričakujemo, da bo v primeru Trumpove zmage nastopil konec teh »fiskalnih počitnic« v Severnoatlantskem zavezništvu, ne bodo pa se ZDA umikale iz njega.

Konec lanskega avgusta ste v članku Rešitve za begunsko krizo napisali, kaj vse bi morala storiti mednarodna skupnost za rešitev kaosa na Bližnjem vzhodu in predvsem v Siriji. Pri tem ste se zavzeli za veliko aktivnejšo vlogo Evropske unije, ki se ni znašla ob vsem tem burnem dogajanju v njeni neposredni bližini!

EU ima vse pogoje, da se z begunsko in imigrantsko krizo uspešno spopade tako doma kot pri njenih izvorih. Ima ljudi, znanje, sredstva. Problem so neenotne ocene posledic, neustrezna organizacija in šepavo vodstvo.

Nekateri vaši predlogi so že uresničeni, nekateri žal še vedno ne …

Razlogi so že omenjeni. Treba pa je priznati, da aktivnosti, čeprav prepočasi, tečejo v smer realizacije prav vseh predlogov, ki so bili podani.

Nedavno je zaživela Evropska mejna in obalna straža, ki je nekakašna nadgradnja Frontexa. Bo Evropska unija po novem varnejša? Glede na njeno maloštevilčnost se zdi to bolj propagandna akcija kot pa resna mejna straža.

Tukaj ni alternative. Če hočemo rešiti problem oziroma tudi dolgoročno reševati problem, potem mora Evropska mejna in obalna straža postati močna sila, in to čim prej. Kot rečeno, potencialov je dovolj na razpolago.

Kako pa gledate na predloge za uvedbo evropske vojske? Kaj bi se v tem primeru zgodilo z Natom?

Predlog podpiram. Če hočemo, da EU v teh razmerah obstane, potrebuje svojo vojsko. Tehnično njena vzpostavitev ne predstavlja večjega problema. Je precej lažja naloga, kot je bila npr. uvedba skupne evropske valute oziroma evra. Prav tako to ne more biti vzporedna struktura Nata, ampak njegovo evropsko krilo, ki samostojno rešuje probleme v Sredozemlju in soseščini oziroma na regionalni ravni, v primeru globalnih ali jedrskih groženj pa je sestavni del Nata. Potrebna je le delna reorganizacija Nata v ta namen, kar prav tako ne bi bil vsebinsko zahteven podvig.

V zadnjih mesecih je zaradi poznega in zmedenega ukrepanja v primeru t. i. begunske krize letelo veliko kritik na Evropsko unijo, predvsem na predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in nemško kanclerko Angelo Merkel. Zdi se, da se še danes ne zavedata povsem, kakšen problem za Evropo predstavljajo množice islamskih in negroidnih migrantov.

Oba imata nesporne zasluge pri uspešnem reševanju krize v evroobmočju, Merklova tudi pri usklajevanju lisbonske pogodbe in na mnogih drugih področjih. A pri reševanju migrantske krize so mnoge kritike na njuno delo upravičene.

Do Junckerja in Merklove so kritične predvsem države Višegrajske skupine, ki jim preseda vsiljevanje t. i. begunskih kvot …

Kritika je mnogo širša od višegrada. Begunske kvote so problem iz dveh razlogov. Ker ni določena zgornja številka, ki je za EU in posamične članice še sprejemljiva, in ker naj bi bile obvezne in ne dogovorjene s posamičnimi državami. Zato seveda iz tega pristopa ne bo nič. Sicer pa je delitev migrantskih bremen v EU, če bi delovala skupna mejna in azilna politika, nujna, sicer bi bile preplavljene predvsem države na obrobju.

Se politična kariera Angele Merkel zaradi vsega tega izteka? S svojo politiko je šla namreč po mnenju številnih preveč v sredino, če ne celo v levo, zaradi česar je na desni pustila veliko prostora za protimigrantsko Alternativno za Nemčijo, ki je v vzponu …

Utemeljitelj EU in sodobne demokratične Nemčije ter njen prvi povojni kancler Konrad Adenauer je po pripovedovanju sodobnikov vztrajal, da v nemškem političnem prostoru desno od CDU ne sme biti resne politične konkurence, sicer država ne bo stabilna. Do pred kratkim je CDU upoštevala to izročilo.

Na posvetu SDS v Lenartu ste opozorili, da je begunsko- migrantska kriza odločilno vplivala na izid junijskega referenduma o članstvu Velike Britanije v Evropski uniji. Pri tem ste neuradno izpostavili, da so si nekateri vodilni evropski politiki prav želeli izstop VB iz EU …

V preteklih letih pa tudi desetletjih smo lahko slišali veliko izjav evropskih celinskih politikov, ki so ob posamičnih konfrontacijah in t. i. opt-avtih oziroma izjemah za Veliko Britanijo v evropskem pravnem redu Britance naganjali iz EU. Včasih so mislili resno, včasih ne. Velikokrat je bila jeza tudi upravičena. Vsekakor se jim je sedaj želja uresničila. A dvomim, da bodo tega veseli tudi čez nekaj let.

Lahko izstop VB iz EU povzroči domino efekt? EU namreč po brexitu ne bo več to, kar je bila …

Pandorina skrinjica je odprta. Domino efekta sicer vsaj kratkoročno ne pričakujem, lahko pa se podoben referendum že kmalu ponovi v še kakšni državi. Pa ob naslednji krizi EU še eden in tako naprej.

V kakšno smer mora iti v prihodnje Evropska unija? V smer federacije ali konfederacije? O tem ste sicer že govorili na tiskovni konferenci po brexitu.

Ta čas v smeri stabilizacije.

In kaj bi bilo pri tem najbolje za Slovenijo?

Da se EU, kot jo je začrtala lisbonska pogodba, ohrani. Da se na tej osnovi širi in stabilizira soseščina na Zahodnem Balkanu, na Vzhodu in v Sredozemlju. Če bo EU razpadla na nekaj močnih držav z manjšimi steliti okrog in kakšno regionalno zvezo, bo to za Slovenijo precej slabša možnost. Moramo pa biti pripravljeni tudi nanjo in krepiti naše gospodarstvo, obrambo in identiteto. In kolikor je mogoče zaceliti stare rane v narodu, da bo kos morebitnim novim preizkušnjam brez usodnih razhajanj. Slovenija mora stati in obstati, najbolje z EU, v skrajnem primeru pa tudi brez nje.

Če Evropsko unijo z juga ogrožajo islamski migranti, pa jo z vzhoda vsaj delno Ruska federacija pod vodstvom Vladimirja Putina. Nekdanji šef dopisništva New York Timesa Steven Lee Myers ga je v svoji lani izdani knjigi označil za novega ruskega carja (The new tsar – The rise and reign of Vladimir Putin). Očitno je, da je Putin kot nekdanji kagebejevec zelo zvit politik, ki zna dobro igrati na ruska nacionalna čustva in mu številni zahodnoevropski politiki niso ravno kos …

Drži. Večina današnjih ključnih evropskih politikov je bila rojena v blaginjo. Generacija Adenauerja, De Gasperija, Helmuta Kohla, Mitteranda itd., ki je iz osebnih izkušenj vedela, kako dragocena je EU za skupni mir in varnost, je odšla. Prišli so večinoma evrokrati, ki velikokrat ne vidijo gozda, še posebej ne, če raste v naslednjem mandatu. Poleg tega se hitro menjajo, Putin pa ostaja. Preko ljudi v posamičnih državah, ki so rusofili in sodelujejo pri usklajevanjih EU in Nata, brez težav prihaja do strateških informacij. KGB je imel pred letom 1989 v Zahodni Nemčiji 30.000 svojih agentov in sodelavcev Stasija. Zagotovo so nekateri še vedno ali znova aktivni, mnogi na pomembnih položajih. Na drugi strani so nekatere poteze Moskve popolno presenečenje za Zahod. Vzemimo samo primer zasedbe in priključitve Krima.

Iz zgodovine vemo, da so narodi na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze močno trpeli pod komunizmom. Podobno je bilo tudi pri nas. To dobro opisuje britanski zgodovinar Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva - Ruska revolucija 1891–1924. Nekateri ob tem opozarjajo, da je zaostrovanje odnosov med Evropo in Rusijo nesmiselno, saj bo v prihodnje »krščansko Evropo« ogrožal predvsem radikalni islam in demografska eksplozija islamskih in negroidnih ljudstev. Vi ste v enem od svojih intervjujev dejali, da bi lahko Evropa in Rusija dobro sodelovali, če …

Ruska federacija in EU imata vse geostrateške in ekonomske pogoje za strateško partnerstvo, mogoče nekoč v prihodnosti tudi za tesnejšo povezavo. Poseljenost prostora, meja med Rusko federacijo in Kitajsko, surovine in energenti, tehnologije, krščanske korenine, nekatere skupne grožnje. Ni pa danes za to političnih pogojev. Danes sta Zahod in Ruska federacija na robu nove hladne vojne. Leta 2006 do 2008 pa smo bili še zelo optimistični glede strateškega partnerstva EU in RF. Zelo smo si prizadevali, da uskladimo nov sporazum o strateškem partnerstvu, in junija 2008, ob koncu našega predsedovanja, smo zaprli še zadnje odprto poglavje. Potem pa je poleti izbruhnila kratka rusko-gruzijska vojna in od takrat naprej je šlo vse samo še po zlu. Je pa na mestu vprašanje, ali je takrat Putin res spremenil svojo politiko ali je le čakal na trenutek, da bo Rusija dovolj močna, da spet začne obnavljati svoj imperij. Že na začetku svoje politične kariere, ko ni še nihče slutil, kakšno vlogo bo igral v prihodnjih desetletjih, je namreč v svojem prvem promocijskem intervjuju dejal, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geostrateška katastrofa 20. stoletja. Kakorkoli, dobra prihodnost Evrope nikakor ni v dolgotrajni konfrontaciji z Rusijo, ampak v sodelovanju s partnerjem, ki pa se mora prej odreči metodam hladne vojne.

Glede na doslej povedano so pred nami in celotno Evropo nedvomno zelo turbulentni časi. Če strnemo, kaj so po vaše največji izzivi, ki so pred nami danes in jutri?

Staranje prebivalstva večine evropskih držav, migracijski pritiski na meje zaradi vojn in revščine v soseščini, krepitev radikalnega islama v muslimanskem svetu in islamskih getih znotraj EU, obujeni ozemeljski in hladnovojni apetiti Moskve ter strateškim izzivom nedorasli, v blaginjo rojeni  in vrednotno izkoreninjeni politični razred Zahoda predstavljajo pet ključnih problemov sodobne Evrope in severnoatlantske civilizacije nasploh. Vsi so rešljivi pod pogojem, da se najprej krepko izboljša kvaliteta vodilnega razreda.

Na Hrvaškem je prišlo do pomembne politične spremembe. Kaj pričakujete od nove hrvaške vlade pod vodstvom Andreja Plenkovića?

Bolj umirjeno in odgovorno politiko, kot smo ji bili priča pod vlado socialista Milanovića, ki je bil populist brez omejitev. Vidim pa v koaliciji, ki jo je sklenila HDZ, nekatere obraze, ki me močno spominjajo na profil Gregorja Viranta. Zato se bojim, da bo vladanje precej burno in brez zagotovil polnega mandata.

Če preidemo na notranjepolitične in gospodarske teme, je gotovo najprej na mestu vprašanje, kdo pravzaprav odloča v Sloveniji. Je to vlada, so to stranke vladne koalicije, je to zakulisje oziroma strici iz ozadja, kot temu pravi ljudstvo?

Odločajo vsi našteti, pravo vprašanje je, kdo je na vrhu piramide pri najpomembnejših odločitvah. Po neposrednih izkušnjah sodeč je to vsekakor zakulisje. Drugače si ni mogoče razlagati npr. rezultatov zadnjih treh državnozborskih volitev, ujemanje posameznih faz zlorabe pravosodja v zadevi Patria z razpisi predčasnih volitev ter nastanek povsem novih, z vseh strani medijsko in finančno podprtih strank nekaj tednov pred volitvami.

Veliko ljudi verjame, da je na vrhu tega zakulisja, včasih poimenovanega udbomafija, zadnji predsednik CK ZKS in kasnejši predsednik republike Milan Kučan, ki se že desetletja izogiba soočenju z vami pred kamerami.

To zakulisje ali njen vrh zagotovo ni samo Milan Kučan. Je precej bolj široko razpredeno omrežje, ki v veliki meri deluje po inerciji in interesih in kjer zagotovo Kučanu ali komu drugemu ni treba stalno dajati navodil. Del omrežja deluje na podlagi interesov oziroma osebnih koristi, del na ideološki podlagi in del na izsiljevanju na podlagi udbovskih dosjejev ali pripadnosti nekdanji SDV.

Mimo vprašanj o Kučanovi vlogi vendarle ne moremo. Kdo je pravzaprav Milan Kučan?

Zločinec prve kategorije.

Težke besede. Temeljijo na dejstvu, da vas je dal leta 1988 aretirati in izročiti vojaškemu sodišču JLA ali da je organiziral veliki pok iz Finske, kot je v Nedeljskem dnevniku o njem zapisal Aleksander Lucu?

Temeljijo na dejstvu, da je bil član najožjega partijskega vodstva SFRJ v času, ko je to odobravalo likvidacije, torej umore političnih nasprotnikov in teroristične akcije SDV v tujini. Nato je bil kot predsednik CK ZKS Slovenije in predsednik Komiteja za SLO in DS prvi šef SDV, slovenske Udbe torej, ki je v tistem času prav tako sodelovala pri podobnih rabotah v tujini in doma − ne samo z njegovo vednostjo, temveč neposredno pod njegovim vodstvom in političnim nadzorom.

Nemško sodišče je letos hrvaškega udbovca Zdravka Mustača zaradi poveljniške odgovornosti pri umoru obsodilo na dosmrtno ječo. Ne zato, ker bi sam neposredno sodeloval pri likvidaciji tako kot Perković, temveč zato, ker je bil nadrejen tistim, ki so morili. Lahko enaka usoda doleti tudi Kučana?

Kučan ima glede na svoje funkcije na vesti precej večje zločine kot Mustač oziroma precej večjo odgovornost. Zato taka ihta pri uničevanju arhivov leta 1990 in napori, da se njihov borni preostanek zapre pred javnostjo. Zato tudi tak strah pred arhivi v Beogradu.

Ali to dejstvo poleg tistega, da je bil v času služenja JLA sodelavec KOS pod psevdonimom Plavi, pojasnjuje njegovo kolaboracijo z JLA pri razorožitvi TO in kasnejša prizadevanja, da se slovenska osamosvojitev izvede samo kot operetna brez dejanskega odhoda iz SFRJ?

Zagotovo. Slovenski osamosvojitvi so nasprotovali predvsem tisti, ki so se bali, da bo samostojna slovenska država vzpostavila vladavino prava, v kateri bodo zločini kaznovani, in tisti, ki so v SFRJ videli garancijo za lastne koristi, oblastne in komercialne. Partijska nomenklatura je bila seveda zato pretežno proti.

Njegova vloga po osamosvojitvi? Mnogi mu pripisujejo zasluge za t. i. žametni prehod iz komunizma v demokracijo.

Tega prehoda vsebinsko žal še nismo dočakali. Kolikor pa ga je bilo, je bil žameten predvsem za nekdanjo komunistično nomenklaturo, zločince iz partizanskih vrst in t. i. Kučanove rdeče direktorje. Ima predvsem zasluge za prevaro, ki se ji reče sestop z oblasti, in podaljšano trpljenje deset tisočev, ki so jim bile v času njegove vladavine in prej storjene krivice, pa zaradi uničenih arhivov niso mogli do pravice ali pa je bila pot dolga in trnova. Na desettisoče svojcev po vojni pomorjenih zaradi uničenih in skritih arhivov še danes ne ve, kje prižgati svečo bratu, sestri, očetu ali materi.  Celotnemu procesu uničevanja in prikrivanja ter kasneje zaviranja poprave krivic je dirigiral osebno Milan Kučan. Na vesti ima nepregledno količino človeškega gorja, ki je bilo povzročeno zato, da so zločinci ostali nekaznovani in privilegiji njihovih potomcev nedotaknjeni.

V času njegove vladavine in pod njegovim okriljem so za zidovi sodnih palač in zaporov potekali montirani sodni procesi, uničevala so se življenja ter zdravje nedolžnih ljudi in njihovih družin. Preberite si samo knjigo Igorja Omerze o procesu proti Stepanjanu in kolegom iz tega časa. Grozljivo. Skratka, gre za zakrknjenega zločinca, ki se doslej ni še nikoli niti malo pokesal ali vsaj obžaloval silno trpljenje, ki ga je povzročil ali podaljšal desettisočim. Njegova dvojna vloga v času osamosvajanja je z dokumenti razkrinkana v Beli knjigi slovenske osamosvojitve, ki jo je izdala založba Nova obzorja v sodelovanju z VSO. Njegova neposredna »zasluga« je tudi to, da imamo danes v Sloveniji namesto vladavine prava karikaturo pravne države, v kateri so na čelu ključnih pravosodnih institucij hudi kršilci ustave in človekovih pravic.

Kučan se je udeležil shoda ultralevičarjev v podporo migrantom, na katerem so sodelovali tudi zakrinkani posamezniki, prekriti s totalitarnimi komunističnimi simboli, oboroženi s palicami in z   noži. Kaj bi se zgodilo, če bi bila slika obrnjena in bi vas slikali na protimigracijskemu shodu, na katerem bi mahali z nacističnimi zastavami, palicami in noži?

Verjetno bi se propagandisti nekaj mesecev izživljali nad dogodkom, a ga nikoli ne bodo dočakali. Mi povsem enakopravno zavračamo vse totalitarne simbole in njihovo vsebino, tako komunistične kot nacionalsocialistične. Kučanova lažna solidarnost do trpečih pa se je na tej točki še enkrat razkrinkala. Zaradi tega, kar je v SFRJ počel Kučan, še mnogo bolj pa zaradi ravnanja njegovih predhodnikov, je iz naše domovine emigriralo na deset tisoče rojakov. Nekateri so morali s trebuhom za kruhom, še več jih je pobegnilo pred smrtjo, zaporom in taborišči. Ste kdaj slišali, da bi se jim Kučan opravičil oziroma da bi jih vabil nazaj v domovino? Verjamete, da lahko nekdo, ki ni pokazal niti trohice sočutja do svojih rojakov, goji iskreno solidarnost do muslimanskih migrantov? Naj verjame, kdor hoče. Gre le za pozo in željo po tujerodnih volivcih, ki jih levičarji potrebujejo za oblast.

Se ne bojite, da vas bo Kučan zaradi teh izjav preganjal na sodišču?

Mislite, da bi sam šel v tožbo? Ne verjamem. Sicer bi tam pred sodniki, ki jih je večinoma sam ali s pomočjo Bavcona tja kadroval, z lahkoto dosegel pregon. Vendar tega ne bo naredil, ker vse, kar sem dejal, drži in ker se Kučan najbolj od vsega boji soočenja z resnico. Z mano se, kot ste dejali, npr. nikoli ni upal soočiti pred kamerami, čeprav je bilo veliko poskusov različnih medijev, nazadnje  tudi Nove24TV, da bi do soočenja prišlo. Znano je, da so ljudje, ki pretežno delujejo iz ozadja, po svoji naravi strahopetci.

Bo pa na vas nedvomno naščuval sodstvo in F 571.

Vsekakor, vendar to že tako ali tako vseskozi počne. Najbrž se mu pravzaprav niti ni treba preveč truditi, saj pisci in poročevalci režimskih medijev delujejo na podlagi pogojnega refleksa. Isto velja za večino tožilcev, sodnikov, politične policije oziroma NPU. Vedo, da bodo dobili toliko večje koristi, kolikor bolj bodo hvalili Kučana in blatili mene. Orwell je nekoč dejal: Povejte mi, koga ni dovoljeno kritizirati, in povedal vam bom, kdo vam vlada. No, Kučana v slovenskih medijih ni dovoljeno kritizirati. Ima odprte termine celo na tretjem kanalu nacionalne TV, ki je po zakonu parlamentarni kanal. Nikoli ni bil poslanec, pa ga njegova Ljerka Bizilj v nasprotju z zakonom promovira tudi tam.

Kučan pa nima podpore samo na levici. Matej Tonin iz NSi, ki je glasoval za poseben dodatek k njegovi pokojnini, pravi, da to ni bila pomota, ampak zavestno dejanje. Lojze Peterle je zato, ker je VSO Kučana ovadil zaradi veleizdaje, protestno izstopil iz predsedstva VSO in v času, ko ste bili vi po krivici v zaporu, obiskal njegov Forum 21. Kako ocenjujete ta dejanja?

Tega ni mogoče ocenjevati kot nekaj dobronamernega. Vsekakor pa se omenjeni zaradi teh dejanj še niso izenačili s Kučanom in zlom, ki ga predstavlja. Ko gre za mlade ljudi, kakršna sta npr. Matej Tonin ali Luka Mesec, tudi ne smemo izključiti možnosti pozitivnega razvoja v prihodnje. Mogoče bosta oba čez 10 ali 15 let politika, ki bosta iskreno delala za skupno dobro.

Odnosi SDS s stranko Nova Slovenija očitno niso najboljši. Je vzrok v njihovem privoščljivem obnašanju ob aferi Patria, izločitvi t. i. Bajuk-Hojsove pomladne linije iz stranke ali v vaši zameri zaradi njihovega glasovanja za Kučanove privilegije, zapiranje arhivov in preimenovanje morišč v grobišča?

Razlogi za nenehno zaletavanje posameznikov iz te stranke, vključno s predsednico, v SDS in njeno vodstvo so v tem, kar je iz NSi danes nastalo. Andrej Bajuk, Igor Senčar, Aleš Hojs, Alojz Sok, Mojca Kucler Dolinar in še na stotine drugih pokončnih krščanskih demokratov je leta 2000 ustanovilo Novo Slovenijo, stranko, ki je iz pogorišča združene SLS-SKD reševala tisto, kar se je rešiti dalo. Čast dane besede, krščanske vrednote, upanje. Tudi Lojze Peterle je takrat odločilno pomagal Andreju Bajuku. Uspešno so rešili 10 odstotkov volilnih glasov. Oblikovali smo koalicijo Slovenija, ki je predstavljala hrbtenico naše volilne zmage štiri leta kasneje, ko se ji je pridružila tudi SLS pod vodstvom Janeza Podobnika. Nekaj let je bila koalicijska zgradba trdna, nikjer je niso mogli načeti. Nato je počil najšibkejši člen in SLS je Podobnika leta 2008 zamenjala s Šrotom. Baje sta tu ključno vlogo odigrala Peter Vrisk in kapital brata Boška Šrota. Ta stranka je potem v nasprotju s koalicijsko pogodbo začela rušiti že pripravljeni privatizaciji Telekoma in NLB ter v kampanji nasploh zavila v levo, kar je bil zadnji pogoj za njen kasnejši izpad iz državnega zbora. Pred volitvami 2008 pa so zakurili tudi v NSi. Lojze Peterle je pisaril javna pisma članom vodstva in obtoževal Andreja Bajuka, ki se je moral ob napornem delu vodenja finančnega ministrstva in stranke tik pred volitvami otepati še nesmiselnih očitkov od znotraj, kar mu je vidno pobiralo moči in uničevalo zdravje. Notranje sprta stranka je na volitvah za las zgrešila parlamentarni prag, razočarani Andrej Bajuk je odstopil, nekoč trdno in načelno stranko je prevzemal aparat glavnega tajništva, preko njega pa nato sčasoma v dobršni meri prikrit homoseksualni lobi, ki ima močne lovke v Katoliški cerkvi, delu gospodarstva, državni administraciji in represivnem aparatu. Prevzem stranke je bil formalno končan na zadnjem kongresu, ko so na manipulativen način porezali večino ustanovnih članov stranke.

Aleš Hojs je po kongresu dejal, da je tajništvo stranke pred kongresom prilagajalo delegatsko sestavo tako, da je bila izrazito v prid Novakovi in da je on kot njen protikandidat lahko delegate nagovoril in se jim predstavil, šele ko so že oddali svoje glasovalne listke. Zanimivo ob tem je, da navzoči novinarji teh manipulacij sploh niso problematizirali, omenjali jih niso niti letos, ko je Novakova na Kongresnem trgu govorila o pomanjkanju demokracije na desnici.

Forum 571 je bil očitno na strani Novakove, ker je pač delovala v njihovem interesu.

No, kljub temu je Hojs dobil podporo tretjine delegatov, kar pomeni, da takrat stranka še ni bila v celoti prevzeta?

Stranka kot celota takrat najbrž ni bila še niti večinsko prevzeta. Zato so tudi morali manipulirati z delegati. Prevzet pa je bil aparat, vodstvo in poslanska skupina. Saj rdeče mafije, ki stoji za prevzemom,  običajno članstvo niti ne zanima. Pomembni so tisti, ki sprejemajo politične odločitve, in tisti, ki pritiskajo na glasovalne gumbe v parlamentu. Odbor NSi v Argentini ali Ormožu lahko mirno ostane pomladno usmerjen, to Kučana prav nič ne moti, saj ne odloča o ničemer. Še prav jim to pride, da laže prikrivajo dejansko stanje in mešajo meglo. Mislim pa, da se aparat pred bližnjim kongresom in po njem pripravlja na obračun z ljubljanskim in še nekaterimi drugimi vodstvi lokalnih odborov, ki so intelektualno kar močni in ki so ostali na pomladni oziroma Bajukovi liniji.

NSi ima statut, po katerem predsednica in preko nje glavni tajnik praktično določita tako večino drugih članov vodstva kot posredno tudi razpored kandidatov po volilnih okrajih za državnozborske volitve. Če bi takšen statut imeli v SDS, bi bilo to najbrž trajno gorivo za pisanje o nedemokratičnosti in totalitarnosti.

Zagotovo. Ni pa NSi s takšnimi vprašljivimi določbami notranjih pravil edina. Tak je bil vsaj na začetku tudi statut SMC, pa to prav tako ni nikogar motilo. Vedno se obregnejo le ob nas, pa če obstaja razlog ali ne. Sicer pa je po četrt stoletja spremljanja dogajanj na slovenskem političnem prizorišču mogoče zelo jasno videti vzorce in vzvode, s katerimi so obvladovali del politično organiziranih kristjanov. Eden ključnih orodij obvladovanja pri SKD in njenih naslednicah so bili glavni tajniki stranke: Edvard Stanič, Hilda Tovšak, Vida Čadonič Špelič, Robert Ilc. Vsi po vrsti neposredno orodje tranzicijske levice na delu v SKD. Linijo je za nekaj časa prekinil le Andrej Bajuk, ki ni hotel biti lutka v rokah aparata.

Znano je, da se je po odstopu Andreja Bajuka z mesta predsednika NSi v njegovo pisarno na Beethovnovi vselil kar tajnik Robert Ilc in ne nova predsednica Ljudmila Novak. Kako si to razlagate?

Precej povedno. Predvsem v luči dejstva, kdo pravzaprav vodi stranko.

Menite torej, da je Ilc za NSi nekaj takšnega kot je bil Golobič za nekdanjo LDS?

Mogoče delno. Vsekakor pa je z Novakovo najbrž neprimerno laže manipulirati, kot je bilo z Drnovškom. Ilc je organizacijsko sposobnejši od Golobiča, enako sprevržen, vendar komunikacijsko šibkejši. To plat nadgrajuje Marko Pogorevc. Oba delujeta iz ozadja, članstvo stranke vidi pač le tisto, kar zabeležijo režimski mediji ali kar razlaga na sestankih oziroma zapiše v pismih vodstvo.

Nekatere povezave so vendarle na daleč vidne in zelo zanimive. Nedavno je bil splet poln fotografij z izleta v Minsk na hokejsko tekmo med Slovenijo in Belorusijo, na katerih so sijali, kot je na Twitterju zapisal Aleš Hojs, »vroči navijači« Tonin, Ilc in Janez Škrabec, ki naj bi bil ta izlet tako kot še mnogo drugih tudi navdihnil. Zanimiva je bila tudi udeležba vabljenih na promocijskem dogodku v čast Tonina na Škrabčevi domačiji, kjer so Toninu za sogovorca povabili dr. Mojmirja Mraka, enega podpornih stebrov nekdanjega Saftija, udbovskega omrežja v italijanskem zamejstvu, ki je še do nedavnega  prek KB1909 izčrpaval slovensko zdravstvo in državne banke ter prelival  denar v revijo Mladina in druge podporne stebre režima.

Bolj kot zaradi obiskov hokejskih tekem ali kakih drugih zasebnih interesov je ta naveza pomembna zato, ker je neposredna povezava NSi s Kučanovim F 21. Domnevam, da je bilo preko nje verjetno dogovorjeno in nagrajeno tudi tisto famozno Toninovo glasovanje za Kučanove privilegije, ki ste jih prej omenjali.

Mislite, da se lahko NSi kljub vsemu prebije tudi v naslednji sklic parlamenta? Ne nazadnje je sedanjemu vodstvu to že dvakrat uspelo, čeprav za las.

Močno dvomim. Z izključitvijo Aleša Hojsa, ki je zelo negativno odmevala med njihovim članstvom in še posebej med volivci, z glasovanjem proti pravici do pokopa še nerojenih otrok in s stalnim zaletavanjem v SDS, kot da bi bili mi na oblasti in odgovorni za vse, izgubljajo tudi najzvestejše volivce. 

Delajo torej po vaše zavestno nekakšen politični samomor?

Prvi cilj ozadja, ki jih usmerja, je iz NSi dokončno narediti »žlahtno konservativno stranko«, kot je projekt že pred časom iskreno poimenoval Milan Kučan. Prizadevanja v to smer so precej neposredno opisana v Roterjevih Padlih maskah. Stranko, ki bi bila tako kot Zagožnova SLS med letoma 2000 do 2003 figov list na poljubno koalicijsko sestavljanko tranzicijske levice. Po dokončnem

prevzemu torej jim bodo sedaj medijsko in finančno pomagali na volitvah. Čim bolj se bodo zaletavali v SDS, izdatnejša bo ta podpora. To igro v vodstvu NSi igrajo zavestno. Ne zavedajo pa se, da je za usmerjevalce dobiček gotov tudi v primeru, če NSi izpade iz parlamenta in tako izniči nekaj odstotkov volilnih glasov.

Pomladnih oziroma krščanskih volivcev?

Zagotovo ne levih. Ne glede na vse, kar počnejo v to smer.  Nihče, ki se ima v Sloveniji za levičarja ali liberalca, ne bo volil stranke, ki ima vsaj v imenu naziv »krščanska«. Tudi če Novakova in Tonin ves čas volilne kampanje mahata z rdečo zvezdo in pojeta hvalnice socializmu in Kučanu, jih ne bodo volili. Zakaj bi nekdo glasoval za kopije, če ima na voljo original v različnih izvedbah? Poleg tega na tranzicijski levici praktično vsi dobro vedo, da je NSi prevzeta stranka. SPV, special purpose vehicle, vozilo za posebne namene, ki naj v njihov tabor pripelje nekaj dodatnih poslanskih glasov. Če pa to ne bo uspelo, pa vsaj odpelje v nič čim več glasov krščanskih volivcev.

Že večkrat ste dejali, da prepiri na desnici koristijo levici in obratno. Kaj lahko vi storite, da se stanje umiri?

Drži, da prepiri v sorodnem političnem bloku škodujejo vsem tako kot prepir v družini. Zunanji opazovalci običajno ne poznajo razlogov in okoliščin in vidijo samo, da se nekdo prepira. Večina takoj navede tisti pregovor, da sta za prepir potrebna dva, in pri tem ostane. Le malokdo pomisli, da sta tudi za umor potrebna dva. Morilec in žrtev. Razen v Sloveniji se to nikjer drugje ne izenačuje. V dogajanja znotraj NSi se doslej nismo vmešavali, čeprav že leta opazujemo, kako se načrtno iz nekoč suverene Bajukove NSi dela SPV. Dogajanj nismo niti javno komentirali, dokler ljudje s telekomanderjem niso tega vozila čelno usmerili na SDS. Sedaj nimamo druge izbire, kot da se branimo, kajti nesuverena NSi, ki vidi poslanstvo svojega obstoja v streljanju v naš hrbet, ni več del rešitve, ampak je del problema.

To glede vmešavanja drži, saj vi npr. niste nikoli dejali, da Novakova ne sme biti predsednica NSi niti niste na zborovanjih nedostojno govorili o razmerah v njeni stranki. Zelo zadržano ste reagirali tudi leta 2014, ko je podmladek NSi kot edini nasprotoval resoluciji podmladka Evropske ljudske stranke, ki vas je podprl v zadevi Patria, ali ko vas je Novakova tik pred volitvami v Mladini grobo napadla. Sedaj pa ste v tem intervjuju vendarle izrekli nekaj krepkih na njihov račun. Kakšne, mislite, bodo reakcije?

Zagotovo bo vreščanja veliko, vendar je treba ljudem naliti čistega vina. Obžalujem samo, da smo predolgo čakali, stiskali zobe in upali, da bo razum vendarle močnejši od prišepetovalcev.

V zadnjih tednih se vse bolj jasno kaže tudi strateška naloga, ki jo je za tranzicijsko levico v vlogi SPV, kot temu pravite, opravila NSi z zakonom o pokopu po vojni pomorjenih ljudi. S tem zakonom so morišča preimenovali v grobišča, izključili obvezno obravnavo policije in tožilstva ob odkritju trupel ter preprečili kazenski pregon odgovornih zločincev. Slišati je, da je vlogo kurirja, ki je kukavičje jajce tega zakona prinesel v NSi, opravil Janez Pogorelec, namestnik direktorja vladne službe za zakonodajo in član vodstva NSi. Kako vidite ta projekt?

Dejansko je ta zakon režimu bistveno olajšal nadaljnje sprenevedanje, otežil identifikacijo žrtev in njihovih morilcev. Gre za skrbno pripravljen in nadzorovan scenarij, v katerem sodeluje celoten ešalon tranzicijske levice oziroma druge generacije potomcev nekdanjih organizatorjev in izvajalcev genocida. Osrednjo vlogo tu ne igrajo več tisti, ki so si neposredno umazali roke s krvjo, temveč tisti, ki so in še uživajo sadove tega zločina proti človeštvu. Pomorjene ljudi naj bi sedaj pokopavali oziroma pravilneje rečeno skrivali na čim bolj odročne kraje tisti, ki jim po vilah in stanovanjih še vedno visijo od očetov podedovane umetniške slike, naropane po domovih ubitih. Poleg je seveda tudi nekaj naivnih, dobro mislečih ljudi, ki nasedajo propagandi.

Slovenska škofovska konferenca in Združenje ob Lipi sprave triku nista nasedla.

Hvala bogu. Žal pa jim je uspelo preslepiti mnoge druge, tudi ljudi v Cerkvi, ki so v nasprotju z izjavo škofovske konference privolili v prevaro.

Je sploh še upanje, da se mrtvi dostojno pokopljejo, vsaj simbolično obsodijo zločini ter doseže sprava?

Upanje je, vendar se morajo stvari odvijati po logičnem zaporedju, v ospredju pa mora biti resnica o preteklosti. Dostojen pokop mrtvih, vrnitev njihovega dobrega imena, obsodba zločina, obžalovanje in sprava. Mešanje vrstnega reda še nikjer ni pripeljalo do cilja. Ni mogoče iskreno postavljati spomenika sprave, dokler po moriščih leži še na tisoče žrtev nepokopanih.

Je SDS zato (da se mrtvi dostojno pokopljejo, op. M. B.) v parlamentarni postopek vložila novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev?

Tudi zato. Povsem nesprejemljivo je, da v primeru, če se odkrije eno samo truplo oziroma človeški ostanki prvorazrednih, takoj obvezno na kraj dogodka prideta policija in preiskovalni sodnik. Ko pa se odkrije na stotine trupel drugorazrednih, to ni obvezno. Sami se lahko odločijo, ali tja pridejo ali ne, ker so tako odločili Miro Cerar in Ljudmila Novak ter njuni poslanci. Se vam zdi to normalno? Ob tem nekateri poslanci vladajoče koalicije in Združene levice naravnost malikujejo množičnega morilca Josipa Broza Tita, ki ima na vesti 570.000 umorjenih ter več kot 3 milijone v taboriščih in zaporih mučenih ljudi. Predstavljajte si to neizmerno količino trpljenja, ki ga je povzročila ta oseba, in poškodovanost osebnostne strukture človeka, ki lahko še danes, ko je to splošno znano, časti takšnega zločinca. V času SFRJ velika večina nas, ki smo se rodili po vojni, tega ni vedela, pa tudi če smo kje kdaj slišali šepetanje prestrašenih o komunističnih zločinih, se je normalni človeški um upiral verjeti, da bi bila takšna grozodejstva sploh mogoča. Z lahkoto je režim prepričeval mladino, da gre za sovražno propagando. Toda danes, ko je vse na dlani, ko Slovenijo ob poskusih pokopov znova preveva podoživeta groza Krimske in Hude jame? Takšno malikovanje zločina je danes ne samo sprevrženo, ampak tudi nevarno. Sporočila državnega in nekaterih lokalnih odborov ZZB, npr. v Cerknici, pa tudi zapisi odborov Socialnih demokratov in Združene levice so grozljivi. Ljudem, ki se trudijo za resnico, grozijo z enako usodo, kot so jo doživele žrtve Krimske jame. Namesto da bi se predsedniki republike, vlade in parlamenta uprli takšnim javnim grožnjam, preprosto molčijo. Oblikovalci javnega mnenja, npr. Marko Filli in Ljerka Bizilj z RTV Slovenija, pa v tem občutljivem času v zabavni oddaji propagirajo totalitarne simbole in sporočajo širni slovenski javnosti novodobni pionirski pozdrav: Za domovino - z množičnim morilcem naprej. Oprostite, na takšnih temeljih ni mogoče graditi dobre prihodnosti za Slovenijo, tudi če bi imeli 10-odstotno gospodarsko rast.

V zadnjem času vas torej ne napadajo samo iz tranzicijske levice, ampak precej žolčno tudi nekateri z domnevno pomladne, t. i. desne strani. Tudi nekdanji predsednik Odbora 2014 Damir Črnčec, ki so ga nedavno v prestolnici videli v družbi Mateja Tonina. Crnčec trdi, da ste ga vi predlagali za predsednika Odbora 2014. Ali to drži?

Ne drži.

Kdo pa gaje potem predlagal?

Predlagal se je sam.

Ste mu takrat še zaupali?

Seveda, vabili smo ga celo, da kandidira za SDS, čeprav ni bil naš član. To je zavrnil, češ da bo formiral in vodil Odbor 2014. Predlagal je vrsto aktivnosti za svoje delo, deloval je prepričljivo.

Kdaj pa seje potem prvič zapletlo z njim?

Ob mojem odhodu v zapor. Praktično nič od tega, kar smo se pogovarjali prej, ni bilo narejenega. Tisto prireditev na Dobu, kamor je prišla množica ljudi in bi lahko brez organizacije ter ob morebitnih provokacijah nastal kaos, so potem na vrat na nos organizirali kolegi iz regijskega odbora in našega glavnega tajništva.

Vendar tega širšajavnost ni slutila. Zakaj ste to skrivali?

Moj vpliv na dogajanje je bil precej omejen, poleg tega pa sem imel vsak prispevek k delu Odbora 2014, seveda tudi Damirjevega, za dodano vrednost, kot nekaj dobronamernega, omejenega pač s potenciali posameznika. Vse smo skušali reševati z dolgimi pogovori in prepričevanji. A nasprotja v pogledih na delovanje so se krepila, Damir je odstopil, vodenje Odbora 2014 pa je spontano prevzel Aleš Primc, sicer bi kljub velikemu potencialu delo lahko zamrlo. Največjo težo tistega časa je seveda nosilo vodstvo SDS, Zvone Černač še posebej, pa večina sedanjih poslancev in poslank. Predvsem zaradi njih in našega članstva smo stali in obstali. Konec poletja 2014 sem nekaterim članom odbora poslal pismo, v katerem sem jih opozoril na samohvalo Milana Kučana, ki jo je izrekel leta 1988 na zaprtem partijskem sestanku, ko je dejal, da v veliki meri od znoraj obvladujejo delovanje takratnega Odbora za varstvo človekovih pravic.

Vendar takrat še niste vedeli, da Črnčec ni izročil vseh dokumentov Udbe Arhivu Republike Slovenije ...

Ne, nasprotno. Ena njegovih nalog kot direktorja Sove je bila, da to naredi. Da popravi napako direktorja Rupnika iz leta 2008. Že na začetku. A se je vse skupaj vleklo celo leto, dokler tik pred koncem vlade nisem bil obveščen, da so vsi dokumenti izročeni. Ni res, da bi vlada ali jaz videla ali celo odobrila sporazum, ki je bil podpisan 7. februarja 2013. Objavljeno je bilo le sporočilo za javnost.

Letos pa se je ob nadzoru državnozborske  komisije za nadzor nad obveščevahumi službami izkazalo, da dokumenti niso vsi izročeni.

Še več. Izkazalo seje, da sta Črnčec in Dežman podpisala natanko tak sporazum kot Rupnik. Da dokumentov SDV izpred maja 1990, ki so priloženi novejšim dokumentom, arhivu ne izročijo. Ta določba je po 26 letih absurdna, a omogoča enostaven izgovor za neizročitev dokumentov.

In na tej podlagi so v Sovi dejansko ostali dokumenti SDV?

Da. Tudi nekateri, ki so zelo pomembni za današnji vpliv udbovskega omrežja v državi.

Zanimivo je, da Damir Črnčec v zadnjih izjavah napada Antona Drobniča, ki naj bi bil podpisal izjavo o lojalnosti režimu v najtežjih razmerah komunističnega koncentracijskega taborišča tik po drugi svetovni vojni, medtem ko v isti sapi zagovarja Petra Jambreka, ki naj bi bil po podatkih iz istih virov ovajal slavenskega disidenta Leva Detelo, ki je živel na Dunaju, čeprav Jambrek takrat ni bil zaprt, ampak v ugledni državni službi. Kako to komentirate?

Dvojna merila pač. Mogoče so obtožbe neupravičene v obeh primerih. A takšno razlikovanje je vseeno povsem brez logike in zato zelo prozorno, saj to dodatno pojasnjuje njegove motive za neizročitev nekaterih arhivov SDV. Še posebej pa je prozorna njegova postavitev za dekana na Jambrekovi fakulteti. Vam se mogoče to ne zdi nič posebnega, meni pa. Ravno o Jambreku, ki je sicer eden najbolj inteligentnih, ne pa tudi najbolj etičnih Slovencev te generacije, je Damir Črnčec namreč nekoč znal povedati zelo zanimive reči.

Novinarski kolegi pravijo, da je Damir Črnčec zelo vplival na izjave Vere Ban in da je urejal tudi njene stike s POPTV, kjer je javno napadla stranko in vas osebno.

Povsem mogoče. Že poleti 2014, ko sem bil v zaporu, je nekaterim kolegom in predvsem kolegicam na našem glavnem tajništvu, ki jih je vabil na kosila, razpredal o tem, kako mora SDS zamenjati predsednika. Nekateri so mislili, da gre za provokacijo in da on po mojem naročilu testira njihovo lojalnost. Takrat na vse to nisem reagiral, čeprav me je veliko ljudi nanj opozarjalo, nisem reagiral niti pozneje, ko je o tem pisal javno, saj je takšno razmišljanje bilo in je povsem legitimno, čeprav v njegovem primeru nekoliko nenavadno, ker nikoli ni želel vstopiti v SDS, ukvarjal pa se je s tem, kdo naj stranko vodi.

Mogoče ste mu preprosto preveč zaupali že na začetku. Ostal je namreč direktor varnostne službe na ministrstvu za obrambo tudi pod ministrico Ljubico Jelušič, ki je danes desna roka Tita Turnška na ZZB. Vas ni nihče opozoril na ta čas njegove kariere?

So opozarjali. Tone Krkovič je bil na primer eden od njih. A po drugi strani so ga mnogi drugi hvalili kot profesionalca, ki bo delal korektno ne glede na barvo ministra. Takrat sem še naivno verjel, da takšni obstajajo. In da ne bo pomote, naivnost glede Damirja Črnčeca je izključno moja napaka.

Danes Črnčec trdi, da se je zavzemal za vas, medtem ko je evropski poslanec Milan Zver prirejal piknike ...

Neumnost. Pa pokvarjenost tudi. Milan Zver seje takrat v evropskem prostoru skupaj z drugimi izjemno angažiral. Ti napori navzven sicer niso bili vidni, so pa bili vidni rezultati. Ni bilo enostavno evropski politiki v času menjave bruseljskih struktur pojasniti, da se sredi EU dogaja klasičen politični sodni proces. Vendar so bili uspešni in primer je bil v poznavalskih krogih deležen pozornosti, ki je zagotavljala hitro obravnavo na Evropskem sodišču za človekove pravice. To je bilo edino, česar seje mafija v Sloveniji res bala. Mislite, da bi slovensko ustavno sodišče res soglasno razveljavilo vse sodbe v zadevi Patria, če ne bi bilo evropske ravni? Tisti, ki tako misli, naj se vpraša, zakaj so bili junija 2014, ko bi se še dala preprečiti kraja volitev, za takšno rešitev samo trije ustavni sodniki.

Mislite, da bo Črnčec ustanovil novo stranko? Je njegov izrazito ostri protibegunski besednjak iskren ali samo poza? Ali ni nenavadno, da nanj v dominantnih medijih ni nobene reakcije, čeprav je državni uslužbenec, nekaj časa pa je bil celo v diplomaciji?

Že velikokrat sem slišal, da bi našega Braneta Grimsa ali kogarkoli drugega, če bi nastopal tako ekstremno, dnevno pribijali na križ in mu grozili s postopki. Očitno je nekaterim dovoljeno več in najbrž ne po naključju. V tem primeru je protislovje še toliko večje, če vemo, da je Črnčec prikriti lobist Goldmana Sachsa. Glede stranke pa ne verjamem v njegov potencial. Nastopa preveč protislovno, kar običajno hitro privede do razgaljenosti.

Verjetno tudi ni naključje, da je Črnčec za napade na SDS in vas osebno izbral dva medija v lasti tajkuna Martina Odlazka. Najprej Svet24, sedaj Reporter?

Ne, ni naključje. Če bi izbral Dnevnik, Mladino ali POP TV, ne bi bilo v njegovem stilu. Vendar gre, vsaj kar se lastništva tiče, za isto politično zaledje.

So med dokumenti Udbe, ki so nezakonito ostali v Sovi, tudi dokumenti o Lojzetu Peterletu?

Tega ne vem.

Je bil Peterle po vašem udbovec?

Ne.

Nekateri pisci, naprimer Bošljan M. Turk, vztrajno dokazujejo nasprotno.

Mislim, da se motijo. Problem Lojzeta Peterleta je drugje.

Kje?

V dejstvu, daje njegov ego večji od srca.

Kandidira za predsednika evropskega parlamenta. Menda seje sam predlagal za to mesto. Ga boste podprli?

Ne.

Zakaj?

Zaradi pravkar povedanega. Vse, kar bi še dejal, bi bilo odveč.

Pa ima kaj možnosti?

Ima. Toliko, kot jih je imel Türk s svojim egom za generalnega sekretarja OZN.

Je Cerarjeva vlada lutka v rokah botrov in lobije v iz ozadja?

Absolutno. Nihče pri zdravi pameti ne verjame, da je mogoče brez lobijev in mafijskega ozadja 2. junija ustanoviti stranko, sredi julija istega leta pa zmagati na volitvah. Pa potem s stranko, ki to sploh še ni, ustanoviti vlado in voditi državo. Jasno je, da oboje v pretežni meri naredi nekdo drug in ne stranka ali formalna vlada.

Nedvomno imajo ti botri in njihovi nasledniki velik vpliv tudi na pravosodje, na slovensko sodstvo. Poznamo ogromno primerov politično motiviranih odločitev sodnikov; od sodne farse Patria, Kanglerja do Noviča in še bi lahko naštevali. Slovenija je država z največ kršitvami človekovih pravic na 100.000 prebivalcev v Evropi. Nazadnje smo slišali za skoraj 1.000 založenih oporok, vrhovna sodnica Nina Betetto pa je izjavila, da nima smisla, da bi kdo odgovarjal za to. Kako to komentirate?

Nedavno smo lahko na Twitterju prebrali misel Božidarja Novaka, da si pred 25 leti, ko smo se trudili za samostojno in demokratično Slovenijo, pod tem pojmom nismo predstavljali države, ki krade volitve, dediščino in otroke. Odgovarja pa nihče, ker to niso posamične napake, ki se dogajajo povsod, ampak je to sistem. Sistem kršenja človekovih pravic, ki je povzdignjen v absolutno nedotakljivost. Zlorabljajo kriminalistično policijo, tožilstvo in sodstvo, ob tem pa kričijo, da jih je treba zato še spoštovati.

Kako pa komentirate izjavo ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, da bodo »letele glave«, če bo primer Bavčar zastaral? Očitno pa ne bodo letele v primeru »založenih« oporok ...

Ali v primeru Patria. Vrhovna sodnica Vesna Žalik že od 16. januarja zavlačuje s pripravo povsem preproste formalne odločitve glede zahteve za varstvo zakonitosti zaradi odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki je presodilo, da primer Patria še ni zastaral in da je prvostopenjsko sodišče odločilo napačno, vendar se moja pritožba zavrne zato, ker da se ne morem pritožiti v svojo škodo. Predstavljajte si te sodne Butale, kjer zapišejo takšno norost. Če bi mislil, da gre namerno zastaranje primera v mojo korist, se najbrž ne bi pritožil. Jemljejo si torej tudi pravico, da v nasprotju z voljo državljana odločijo, kaj je zanj bolje. Tipičen totalitarni popadek prvorazrednih. Seveda gre za absurdno logiko, ki kaže samo krčevita prizadevanja sodne mafije, da svojo največjo sramoto v tem stoletju na vsak način zastara. Zato tudi takšno zavlačevanje na vrhovnem sodišču, čeprav gre za primer s prednostno obravnavo, ker se roki iztekajo. Klemenčič seveda nič ne reče o tej zamudi, saj je že dolgo del ekipe, ki namerno uničuje vladavino prava v Sloveniji.

Je kaj novega v primeru sodne farse Trenta?

Enaka zgodba. Zavlačevanje za vsako ceno. Potem ko je preiskovalna sodnica Irena Topolšek brez uspeha zaslišala vrsto prič tožilstva in pridobila dve oceni sodnih cenilcev za posest v Trenti - obe sta bili blizu ali nad prodajno ceno iz leta 2005 -, in potem ko je IMOS na dražbi posest prodal za podobno ceno 120.000 evrov, bi se morala preiskava po vsaki normalni logiki ustaviti. Toda ne. Topolškova je naročila še tretjo cenitev, tokrat kar pri funkcionarju Socialnih demokratov iz Maribora in njihovem nekdanjem mestnem svetniku Andreju Kocuvanu. Ta je zbral ekipo, ki je »ugotovila«, da je bila posest leta 2005, ko so bile cene nepremičnin visoke, vredna kakih 20 tisoč evrov oziroma šestkrat manj kot leta 2016, ko so cene nepremičnin še vedno občutno nižje. Obramba je zahtevala izločitev očitno pristranskih, politično motiviranih cenilcev, vendar je sodnica zahtevo zavrnila. Farsa se torej nadaljuje, Bavconova »aleja slavnih« sodnic pa poleg Klanjškove, Arifinove, Cenerjeve in podobnih dobiva še eno članico.

Kaj je treba storiti, da se bo stanje v pravosodju spremenilo?

Zastavili ga bomo na novo, tako da se bo spoštovala zakonska klavzula, po kateri tisti, ki so kršili človekove pravice, ne morejo opravljati trajnega sodniškega mandata, ter vzpostavili sistem, v katerem bodo sodniki odgovarjali za namerno krivo sojenje. Ta člen v zakonu sicer obstaja že 10 let, a se ne uporablja. Druge potrebne spremembe, od javnosti sojenja do odprave zaostankov, pa so tako ali tako že predlagane v pravosodnem svežnju, ki smo ga oblikovali skupaj z Odborom 2014. Cilj je sodstvo, ki ga sestavljajo neodvisni sodniki s hrbtenico in integriteto namesto sedanjega stanja, kjer na vrhu prevladujejo kršilci človekovih pravic, vmes sodnice z rdečo rutico in pionirsko kapico, spodaj pa vrsta sicer mogoče poštenih, a prestrašenih in ubogljivih imen, od katerih se npr. niti eden ni upal javno oglasiti ob drastičnih zlorabah pravosodja v primerih, ki ste jih našteli. Cilj je sodstvo, ki ga sestavljajo neodvisni sodniki s hrbtenico in integriteto namesto sedanjega stanja, kjer na vrhu prevladujejo kršilci človekovih pravic, vmes sodnice z rdečo rutico in pionirsko kapico, spodaj pa ...

Ob drugi obletnici sedanje vlade se je njen predsednik Miro Cerar na veliko hvalil, kaj vse je njegova vlada storila v teh dveh letih. Pripisuje si zasluge za gospodarsko rast, večjo finančno stabilnost in manjšo brezposelnost. Po njegovo je velika zasluga te vlade tudi politična stabilnost. Kaj porečete na to?

Politično stabilna je tudi Severna Koreja, zato ta floskula brez utemeljitve ne pomeni nič. Primerjalno gledano je naša vlada v 4 mesecih leta 2012 naredila bistveno več kot Cerarjeva v 24 mesecih svojega mandata. Vrti sicer rutino, ki jo iz tedna v teden producira administracija, vmes so tudi samoumevne dobre rešitve kot pri vsaki rutini, dodane vrednosti pa praktično skoraj ni. Povečuje število zaposlenih v administrativnemu delu javnega sektorja, ohranja in povečuje najrazličnejše privilegije prvorazrednim državljanom in t. i. civilni družbi leve usmeritve, jemlje denar občinam in zamuja s projekti, zato propadajo evropska sredstva. Kitenje s tujim perjem je v takšni situaciji samoumevna posledica delovanja najšibkejše vlade v zgodovini Slovenije.

Nedvomno SDS pod vašim vodstvom cilja na vnovično relativno zmago na prihodnjih državnozborskih volitvah. Zato se je vaš strokovni svet usmeril v analizo zdajšnjega stanja in pripravo programa za prihodnost. Očiten znak, da v Sloveniji ni perspektive, je izseljevanje, in to predvsem visoko izobraženih mladih, ki se ne nameravajo vrniti.

Kot sem skušal pojasniti že prej, vzroki niso samo ekonomski in socialni, temveč tudi zatohlo ozračje, ko se kot zgled in dobra praksa ponujata množični morilec Josip Broz in propadla SFRJ. Ponuja se torej preteklost. Slaba, mestoma zločinska preteklost. To počnejo tisti, ki hkrati obtožujejo nas, da smo zazrti v preteklost. Nobeno sprevračanje ni tako perverzno kot pravkar omenjeno. Povsem jasno je, da mlad izobražen posameznik nagonsko začuti, da takšno okolje ni nekaj dobrega. Redki se odločijo, da ga bodo pomagali aktivno spreminjati na bolje, večina voli z nogami oziroma išče povsem individualne rešitve zase in svoje najbližje. Slovenija pa tako izgublja najpomembnejši potencial prihodnjega razvoja. Izvaža svoje hčere in sinove ter v zameno uvaža migrante iz muslimanskega sveta. Vlada Mira Cerarja begu možganov in narodove substance iz domovine ne posveča prav nobene pozornosti, medtem ko je za uvoz migrantov letos namenila v proračunu 130 milijonov evrov. Rešitev problema je na načelni ravni preprosta. Vlada mora zamenjati ti dve prioriteti. Še prej pa morajo očitno volivci zamenjati vlado.

Ogromen problem je tudi zdravstvo. V zadnjih dveh letih so se čakalne vrste s 130.000 podaljšale na 270.000 čakajočih. Bolniki čakajo in trpijo, nekateri med čakanjem tudi umrejo. To je grozljivo. Tu so še skoraj podvojene bolniške, korupcija v zdravstvu, izgube javnih zavodov, nezadovoljni zaposleni ... Kaj predlagate za rešitev teh težav?

Temeljito reformo zdravstvenega sistema, v katerem je poleg naštetega velik problem tudi izkoriščanje mladih zdravnikov, posledica pa njihov beg v tujino. Če se bo ta trend nadaljeval, bo slovensko zdravstvo v nekaj letih pristalo na ravni grškega. Odbor za zdravje pri Strokovnem svetu SDS je pred poletjem pripravil celovit nabor ukrepov za omenjeno reformo, ki ga lahko najdete na spletni strani sds.si. Vabim vse, da ga preberejo. Imamo jasne rešitve za reorganizacijo, zatrtje korupcije pri javnih naročilih in odgovore na temeljno vprašanje, kako z vedno omejeno količino sredstev, ki jih lahko namenimo za javno zdravstvo, kar najbolj povečati dostopnost in kakovost storitev.

Po raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma so največji problemi našega gospodarstva davki ter prevelika in neučinkovita birokracija. Kako se boste lotili tega problema ob dejstvu, da nižanje davkov povzroči manjšo javno porabo?

Nižanje davkov ne pomeni nujno nižanja javne porabe. V mandatu 2004 do 2008 smo z nižjimi davčnimi stopnjami zbrali več denarja, ker je bilo več zaposlenih in boljši gospodarski rezultati, kar mora vedno biti prva srednjeročna posledica pametne davčne reforme oziroma nižanja davkov. Seveda pa ta čas potrebujemo oboje. Pri zmanjševanju porabe ločimo storitveni del javnega sektorja, ki ponekod, npr. pri zdravstvu in oskrbi starejših, potrebuje celo krepitev, medtem ko so velike rezerve v administrativnem delu javnega sektorja. V začetku leta 2012 smo pripravili natančne ocene viškov v administraciji in to je bil potem eden od razlogov, da so čez noč zrušili našo vlado. Danes je največja stranka v vladi praktično stranka birokracije, zato se ta del izjemno krepi. Problem torej narašča in je ne samo ekonomski, temveč tudi političen, kajti gre za obvezne oziroma redne volivce. Rešljiv pa je samo tako, da na volišča pride tudi pretežni del tistih, ki na zadnjih volitvah niso volili.

Kaj pa Slovenska vojska, ki je bila z zadnjih letih pod levimi vladami finančno in kadrovsko osiromašena? Prav tako se je zmanjšala njena ognjena moč. Kako komentirate dejstvo, da je povprečna plača slovenskega vojaka okoli 750 evrov neto, plača slovenskega policista pa skoraj 1.200 evrov neto?

Tudi plače policistov niso previsoke, medtem ko so plače vojakov sramotno nizke, in to namerno. Na ta način se uničuje obrambna struktura države, ki jo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, nikoli niso sprejeli kot svoje. Posebej pa jih je vseh 25 let od osamosvojitve motilo, da ima Slovenska vojska velik ugled v javnosti. Kučan tu ni prenesel konkurence in je storil vse, v veliki meri pa to iz ozadja počne še naprej, da bi Slovenski vojski odvzel čim več ugleda in operativne sposobnosti. V zadnjem času so to njegovi krogi počeli še z večjo ihto zato, ker so se bali, da bi jim Slovenska vojska lahko oteževala njihove načrte pri uvozu migrantov.

V številnih evropskih državah razmišljajo o vnovični uvedbi naborniškega sistema. Se k temu nagibate tudi v SDS?

Verjetno je to neustavljiv trend v Evropi. Mi smo z ustanovitvijo nacionalne garde sicer predlagali vmesno rešitev, ki pa ne bo zadostovala, če bomo še naprej odlašali z njeno uresničitvijo. Potem bo ostala samo še uvedba splošne vojaške obveznosti, in to brez diskriminacije enega ali drugega spola. Dogajanje v Evropi in soseščini neizogibno vodi k temu.

Kaj boste storili glede razvoja podeželja? Očitno je, da je pod to vlado zapostavljeno, da je »Jankovićeva Ljubljana« privilegirana.

Je prej precej izpostavljeno. Cerar je z Jankovićem podpisal sporazum za dodatnih 300 milijonih evrov za najbogatejše mesto v državi. Mi temu nismo nasprotovali pod pogojem, da se vsaj enaka skrb in denar nameni tudi vsem drugim, bistveno revnejšim mestom in občinam. Doslej tega še nismo dočakali. Naše javno vprašanje vladi se torej glasi: G. Miro Cerar, kje so milijoni za Maribor, Mursko Soboto, Koroško, Notranjsko, Dolenjsko, Slovensko Istro, Goriško, Gorenjsko ter druge regije in mesta v državi? Koliko časa boste samo ljubljanska vlada?

V zadnjem času se pojavljajo ocene, da smo davkoplačevalci predrago plačali sanacijo slovenskih bank. Se strinjate s to oceno?

Mi to trdimo že od samega začetka. Ko smo sanirali banke, je bil na voljo poceni denar iz evropskega sklada, katerega uporaba se niti ne bi neposredno štela v naš javni dolg. Toda vlada Alenke Bratušek ga ob pritiskih stricev ni želela sprejeti, ker bi z njim prišli tudi pogoji, s katerimi bi se preprečilo nadaljnje ropanje državnih bank. Ne, tega niso želeli. Raje so luknjo, ki so jo ob tem verjetno še malo dodatno poglobili, zapolnili s komercialnim denarjem, ki so ga najeli na naš račun. Letno tako slovenski davkoplačevalci namenimo za sanacijo bank najmanj 125 milijonov evrov več, kot če bi se odločili za pomoč iz evropskega sklada.

Vas je presenetilo, da je predsednik vlade Miro Cerar začel govoriti, da je treba preložiti prodajo NLB? Se pravi, da bomo davkoplačevalci še naprej metali denar v jamo brez dna!

Nikakor me ni presenetilo. Eden od razlogov, da so rušili našo vlado leta 2013, je bil prav ta. Z enakim razlogom so naredili SMC. S tem ko obvladujejo NLB, lahko kupijo vsake volitve. Podkupujejo večino novinarjev in urednikov. Nagradijo Draga Kosa za Patrio in Roka Praprotnika za rabote v korupcijski komisiji. Poglejte samo ta dva očitna primera, kako bogato so jima postregli pri teh jaslih.

Eden glavnih virov korupcije in klientelizma so podjetja v državni lasti. Prek njih t. i. strici in nečaki iz ozadja obvladujejo državo. Prodaja teh podjetij kvalitetnim tujim lastnikom bi verjetno rešila ta problem ... Kakšni so vaši načrti glede privatizacije?

Prvič: da ne boste imeli napačnega vtisa, kako so Kučanovi komunisti proti privatizaciji. Nikakor. Poglejte, kaj vse so že privatizirali za svoj račun. Danes v Sloveniji ne najdete nobenega lastnika, ki je obogatel s privatizacijo nekoč državnih podjetij ali deležev in ne sodi v njihov krog oziroma v Forum 21. Tudi nata način obvladujejo del države. Drugič: NLB ali Telekoma zaradi velikosti in evropske regulative ni mogoče kar čez noč pobasati v žep, zato takšna podjetja obvladujejo oziroma skušajo obvladovati prek zgoljufanih volitev. Pri NLB je to še posebej udobno, saj tako za izgube poskrbijo kar davkoplačevalci. Doslej že dvakrat. In tretjič: čim bolj pregledno privatizacijo vsega državnega premoženja z izjemo nekaj infrastrukture je kljub temu treba izpeljati čim prej ob povsem odprtih vratih za tujo konkurenco, predvsem strateške partnerje, ki lahko poleg kapitala prinesejo tudi znanje in dobre prakse upravljanja.

No, mnogi so kljub temu prepričani, da bo koalicijska vlada, ki jo sestavljajo SMC, DeSUS in SD, zdržala celoten mandat!?

To je samo deloma odvisno od njih. Najbolj pa od teh, ki so jo vzpostavili. Mafija, ki krade volitve, dediščino in otroke, bo odločila, kdaj razgraditi to koalicijo in povzročiti predčasne volitve.

Ali pred prihodnjimi volitvami pričakujete spet »nove« leve oziroma sredinske obraze?

Pričakujem vse to in še mnogo več, saj bodo igrali na vse. A bliža se čas, ko nova cesarjeva oblačila ne bodo več zadostovala. Vse več ljudi gleda, gleda, gleda ... in na cesarju kljub hrupu in bleščavam ne najde nobenih oblačil več.

Volilna udeležba je vsakokrat nižja. V javnosti prevladuje prepričanje, da doma ostajajo levi volivci. Je to res? Po drugi strani pa zadnje predčasne volitve kažejo, da je v resnici ostalo doma veliko potencialnih desnih volivcev ...

Doma so ostali nevolivci. Zagotovo to večinsko niso tranzicijski levičarji. Tisti, ki branijo privilegije, vsi do zadnjega gredo na volitve. Doma ostajajo tisti, ki so izgubili upanje. Vsa komi propaganda je usmerjena v to, da bi čim več ljudi izgubilo upanje. Ključ do potrebnih sprememb v Sloveniji je namreč v obujenem upanju v moč lastnega glasu.

Verjamete, da bodo na prihodnjih volitvah odločali programi? Doslej z izjemo leta 2004 niso prav veliko.

Ne verjamem. Program pripravljamo predvsem za čas po volitvah. Želimo biti pripravljeni od prvega dne. Prihodnje volitve bodo poleg SDS odločili trije dejavniki: krhanje medijskih monopolov, panika v režimskem taboru zaradi zločinov preteklosti in število tistih, ki bodo ugotovili, da je cesar nag.

Kako ste zadovoljni z vašo poslansko skupino?

Je najkvalitetnejša doslej. Ne najštevilčnejša, vendar je kvaliteta v opozicijskem položaju pomembnejša od števila. Brez težav samo nekaj naših poslank in poslancev v spopadu argumentov preseže ves potencial celotne vladne koalicije z vlado vred.

Nekateri v oznakah SDS ne izbirajo besed. Razglašajo vas za nazadnjake, skrajne desničarje, za domobransko stranko. Kako vi vidite SDS vpolitičnemprostoru?

SDS ni ne domobranska in ne partizanska stranka. Domobranske stranke sploh ni mogoče ustanoviti, saj so komunisti praktično vse pobili že sredi prejšnjega stoletja. Gledano z evropskimi kriteriji je SDS po svojem programu, profilu in dosežkih tipična sredinska stranka, članica Evropske ljudske stranke, Mednarodne demokratske zveze in Internacionale sredinskih demokratov. V nekaterih točkah programa zmerno konservativna, v drugih liberalna in desnosredinska. V programu EPP npr. piše, da je EPP sredina evropske politike, v kateri so levo socialisti in desno liberalci. V slovenskem političnem prostoru pa si pravico do označevanja drugih jemljejo samo tranzicijski levičarji in skrajni levičarji. In kadar skrajni levičar ocenjuje druge, te razglaša za desničarje in skrajneže, sebe pa za normalo. Kot temeljni označevalec levice pa je njihov pozitivni odnos do SFRJ in njenega nekdanjega diktatorja.

Kolumnist Matej Kovač piše o strategiji osamitve vaše stranke, ki da ji naseda tudi NSi. Zakaj si po vašem mnenju tako prizadevajo za osamitev SDS? Končno je to lahko dvorezen meč, saj poudarjanje, da so na eni strani vsi razen SDS, krepi tudi občutek, daje SDS edina alternativa obstoječemu stanju, s katerim pa velika večina ljudi ni zadovoljna. Ali ta strategija osamitve ni v nasprotju z interesi politike novih obrazov, s katero je tranzicijska levica - ob izdatni pomoči zlorab pravne države - zmagala na volitvah?

Verjamejo, da so propagandno tako močni, da lahko kombinirajo dva deloma med seboj nasprotujoča si pristopa. In verjamejo, da bo stransko škodo protislovja, če bo nastopila, plačala predvsem NSi. Ne verjamem pa, da so se povsem odrekli politiki lansiranja potrošnih novih obrazov za en mandat.

Podpirate uvedbo obveznega verouka v javne šole?

Ne.

Zakaj?

Zato, ker imajo starši, tako verni kot ateisti, pravico, da sami izbirajo, v katerem svetovnem nazoru in veri bodo vzgajali svoje otroke.

Boste predlagali spremembo tistega člena ustave, ki govori o svobodnem odločanju glede rojstva otrok?

Ne. Bomo pa delali na drugem odstavku istega člena, ki nalaga državi, da naredi vse potrebno, da torej ustvarja ugodne razmere za družine in posameznike, da se bomo odločali ZA rojstvo otrok.

Kaj je po vašem mnenju ta čas najpomembnejše za blaginjo Slovenije?

Vrnitev pravičnosti v domovino oziroma vzpostavitev vladavine prava, resnica o preteklosti in sprava, ugodno okolje za gospodarsko rast oziroma dovolj dela, kruha in poslovnih oziroma življenjskih priložnosti za mlade ter splošna in socialna varnost upokojene generacije, ki mora biti še naprej vključena v družbo.

Prvi del tega intervjiga so dominantni mediji ignorirali, čeprav ste zelo neposredno govorili o položaju v družbi. Tudi o Milanu Kučanu ste govorili brez dlake na jeziku.

Ravno zato. Ko ni protiargumentov, se beži od soočanj in uvaja cenzura.

Kako se začne vaš običajni delovni dan?

Odhod žene v službo, prebujanje Jakoba in Črtomirja ter priprava za vrtec in varstvo pri babici, vožnja v Ljubljano, čakanje v koloni običajno nekje pri Domžalah, seje, sestanki, razgovori ... Pozno popoldne ali zvečer pot domov ali obiski lokalnih odborov, javne tribune itd. Kadar sem pravočasno doma, igra in obvezno branje pravljic otrokoma pred spanjem. Velikokrat pa je ta rutina prekinjena z obveznostmi v tujini, dolgimi sejami ipd. Za kreativno delo ali pisanje tako ostanejo pozne nočne ure ali kaka ura med vikendi, če so prosti.

Bralci sprašujejo, kdaj bodo lahko vzeli v roke drugi del romana Noriško kraljestvo?

Upam da kmalu. A letos smo delali na prevodih injaz predvsem na priredbah romana za angleško in nemško govoreče bralce. Za angleški trg bo struktura triologije namreč nekoliko spremenjena, ker uredniki želijo več akcije na začetku. Končujem pa tudi knjigo o vodenju Evropskega sveta in slovenskem predsedovanju Svetu EU ter aktualnih izzivih, ki so danes pred staro celino, kar prav tako terja svoj čas.

Stepo naravi optimist ali pesimist?

Nepopravljiv optimist. Napol stoletja podlage.

Sorodne novice

 
Imate idejo za odpravo administrativnih ovir?
Vaše ideje in predloge zbiramo do konca meseca marca.