Janez Janša: Slovenija je v tisti skupini držav, ki veliko govori o zavezništvu, prispeva pa bolj malo

Spoštovani udeleženci tega posveta,

pravzaprav bi lahko rekli tudi spoštovani s slavnostjo na teh dveh pomembnih obletnicah. Glede na to, da je čas, ki je pred nami zagotovo tak, da bo prinesel spremembe v organizacijo naše kolektivne varnosti, bom mogoče zato malo več besed namenil temu, kaj mislim, da nas čaka kot temu, kaj se je že zgodilo v teh zadnjih 15 letih ali pa v času, odkar je Slovenija resno nakazala svojo ambicijo, da postane članica zavezništva. Tukaj zadaj sta napisani dve številki, torej 70 let in 15 let, odkar je Slovenija članica, minilo pa je pred nekaj dnevi tudi 25 let, odkar je Slovenija podpisala partnerstvo za mir, to je bil prvi korak k slovenskemu članstvu v NATO, kar se je zgodilo leta 1994. Leto prej smo imeli prvi uradni obisk v Pentagon, kjer je Slovenija nakazala svojo željo, da bo v roku enega leta postorila vse, kar je bilo potrebno za to, da smo vstopili v partnerstvo za mir oz. čakalnico za NATO. Potem so se v slovenski vladi zgodile določene spremembe, začela se je razširjati teza, da je Berlinski zid padel na obe strani in številne poteze, ki bi morale biti narejene za to, da bi bila Slovenija v prvem valu širitve NATA, so bile dane malo na stran. Signali, ki so se pošiljali iz Ljubljane, so bili mešani. Sledilo je tisto prvo razočaranje, ko so bili v NATO v prvem valu sprejete samo članice Višegrajske skupine. Spomnim se velikega razočaranja takratnega predsednika Vlade RS, ki je skušal rešiti situacijo še potem z dvojčkom, v navezi z Romunijo, ki jo je podpirala Francija, pa ni bilo nič od tega. Čakali smo na drugo priložnost pred petnajstimi leti in tudi takrat v slovenski politiki ni šlo vse gladko. Ravno zaradi tega je bil ustanovljen Odbor za NATO, ki je bil »nadkoalicijski«, če lahko uporabim danes to moderno in aktualno besedo. Že na samem začetku je Odbor združeval tiste iz slovenske pomladi in tiste, ki so smo bili takrat v opoziciji, v ilustraciji skupnega cilja, kar je bilo zelo pomembno.

Zelo verjetno je, da bi Slovenija tudi brez ustanovitve Odbora za NATO v tistem velikem valu postala članica, ker je bil to nek širši, ne bom rekel globalni pristop. Vprašanje pa je, kakšen bi bil rezultat referenduma v Sloveniji, če takrat ne bi združili moči, ker je bila razlika od soglasne odločitve za vstop v Evropsko Unijo, kajti odločitev za NATO ni bila tako soglasna, še vedno je bila dvo tretinjska in so se kazale razlike, ki so mogoče danes še bolj očitne v slovenski politiki.

Koliko smo sedaj mi v tem času petnajstletnega članstva resen in verodostojen partner, lahko sami presodite. Če danes potegnemo črto je Slovenija med tisto skupino držav, ki veliko govorijo o zavezništvu, prispeva pa relativno malo, predvsem v tem smislu, da smo po moji oceni padli pod nek nivo, ki smo ga imeli takrat, ko je na primer pristojni odbor ameriškega senata razpravljal o širitvi, o podpori kandidatkam. Takrat je predsednik ameriškega Odbora za NATO Bruce Jackson na senatnem odboru dejal: Ena od teh članic, od teh kandidatk, o kateri danes razpravljamo, o bodoči članici NATA, je nekoliko drugačna od drugih. In to je Slovenija. Slovenija se je ubranila sama proti daleč močnejšemu nasprotniku takrat, ko je bila napadena. Dokazala je, da je sposobna poskrbeti za lastno varnost, dokazala je, da je verodostojen partner in je sposobna izpolnjevati pogoje, ki so potrebni za to, da imamo kolektivno varnost. Zanimivo je, da te besede ameriškega predsednika Odbora za NATO v Sloveniji niti niso odmevale, čeprav je bil to zelo redek primer, da je bila Slovenija v Washingtonu izpostavljena na ta način.

Ko danes pogledamo stanje v Slovenski vojski, menim, da če bi bila podobna razprava v ameriškem senatu, bi težko rekli kaj paralelnega o Sloveniji, ker že nekaj let poročilo, ki se preda vrhovnemu poveljniku slovenskih obrambnih sil, predsedniku države, vsebuje zaključek, da Slovenska vojska ni sposobna braniti države v primeru resnih groženj. To izhodišče jasno pove, da smo v nekem stanju oz. težko govorimo, da proizvajamo dodano vrednost in da smo sposobni braniti ne samo sebe, ampak prispevati tudi h kolektivni varnosti. Če nisi sposoben ubraniti sebe, težko prispevaš tudi h kolektivni varnosti. V takšen položaju pa Slovenija ni sama, velika večina evropskih članic NATA ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev kar zadeva financiranje lastnih obrambnih kapacitet. S tega vidika je zanimivo poslušati cinične izjave nekaterih evropskih politikov, ki obtožujejo ZDA, hkrati pa pričakujejo od njih, da bodo še naprej polnile to vrzel, ki nastaja zato, ker mi dajemo premalo. Ne drži, da je ta sprememba v ameriški geostrateški politiki prišla zaradi tega ali onega predsednika, ki je izvoljen na čelu Združenih držav Amerike. To ima daljše korenine, daljšo zgodovino. V tej zgodovini tičijo tudi problemi, ki so trenutno pred nami, saj je Slovenija del tega prostora, torej Evropske unije in NATA in se zaradi svoje lege srečuje z grožnjami kakršne so, ne glede na različna politična zavezništva. Ta zavezništva so nam koristna ravno zato, da bomo v prihodnosti lahko kos grožnjam, kajti sami zagotovo ne bi bili.

V sosednji dvorani te iste stavbe je seja delovnega telesa Državnega zbora in Državnega sveta, kjer razpravljamo na zahtevo neke stranke, ki enkrat pravi, da je opozicija, drugič zopet, da je koalicija, v bistvu pa je »nadkoalicija«. Ta stranka tudi problematizira vsako potezo, ki gre v smeri krepitve Slovenske vojske in obrambnih sposobnosti te države ter je jezik na tehtnici pri aktualni oblasti. Torej smo v neki situaciji, ki ji lahko rečemo zmeda. V Sloveniji moramo najprej urediti lastno dvorišče, preden bomo nekoliko drugače učili druge ali pa ocenjevali to, kar delajo drugi. Pred nami so desetletja ali desetletja in pol, v katerih bo prišlo do velikih sprememb, kar zadeva usmeritev Severno-atlantskega zavezništva, ko se bo tudi odločalo ali bo to zavezništvo v približno enaki obliki, kot ga poznamo danes. Do sprememb ne prihaja, ker imajo evropske države takšno ali drugačno vlado, ampak zato, ker se globalni svet spreminja. Donald Trump je bil tisti ameriški predsednik, ki je prvi dejal: Evropa mora znati poskrbeti najprej za lastno varnost, preden se bomo pogovarjali o tem, koliko bo prispevala Amerika. To je tudi zelo jasno dejal prejšnji ameriški predsednik Barack Obama pred sedmini leti na vrhu NATA v Chicagu, ko je dejal, da se bodo morale Združene države Amerike nujno koncentrirati na Pacifik, Evropa pa se mora organizirati, da bo lahko poskrbela za svojo sosedstvo. To je neizpodbitno dejstvo. Na našem prostoru pa iz Evropske unije odhaja provojaška sila povezave, odhaja država z nacionalnim dohodkom, ki je večji od šestnajstih držav članic EU skupaj. Njene vojaške kapacitete so večje kot kapacitete petnajstih ostalih držav članic EU skupaj. Ne glede na to, kakšen bo brexit, trd ali mehak, bo potrebno vzpostaviti neko obrambno sodelovanje. Pametna odločitev EU je, da vzpostavi neko obrambno povezovanje, ki vključuje tudi države, ki zaradi različnih zgodovinskih razlogov niso članice NATA in so njihove kapacitete velikokrat neizkoriščene. Moralo bi priti do hibridne situacije, ki ne bo konkurenca NATU, ampak bo dopolnjevanje in bo Evropa naredila tisto, kar bi morala v zadnjih desetih letih že delati, torej graditi v okviru NATA obrambne kapacitete, vojaške kapacitete, ki bodo sposobne zagotavljati podporo mehki moči, t. i. »soft power« v našem sosedstvu, sicer bomo v prihodnosti soočeni z grožnjami, ki bodo dodatno razdelale ne samo EU, temveč tudi njeno civilizacijo.

Sami lahko presodite ali je v tem trenutku evropska politika, če uporabim precej netočen izraz, na ravni zgodovinskega trenutka, da je sposobna sprejeti določene odločitve, ki gredo od lepih besed in fraz, zapisanih v strateških dokumentih. Jaz mislim, da ne. Upamo pa vsi, da se bo to spremenilo v najkrajšem možnem času. Časa pa ni veliko, se pravi v naslednjem mandatu evropskih institucij, ker sicer bo ta nesposobnost nas samih, torej Evropejcev, da se organiziramo na tem področju resne trdne moči, povzročilo dodatne probleme znotraj Severno-atlantskega zavezništva in veliko vprašanje, ali bomo še kdaj proslavljali okroglo obletnico.

Glede na trende, ki se prikazujejo, je jasno, da so izzivi takšni, da zahtevajo velike premike, strateške odločitve. Na te izzive ni mogoče odgovarjati vsake toliko časa, če vključite neko članico (Črno Goro, Severno Makedonijo), saj se strateško s tem nič ne spremeni. Veseli smo, da se ta prostor širi, ampak to niso tiste strateške odločitve, ki so v tem trenutku pomembne. Civilno združenje kot je Odbor za NATO pri nas in v tujih evropskih državah lahko prispeva k spoznanju nujnosti določenih potez na način, da organizirajo takšne razprave tudi preko meja. Ves ta pritisk mora v prihodnjem letu, morda dveh, ustvariti ozračje, kjer bodo te spremembe in izzivi jasno vidni in strateški odgovor na te izzive možen. Dokler izzivi niso jasno vidni, tudi jasnih odgovorov ni mogoče poiskati, še manj pa jih uskladiti in za to dobiti javno podporo. Čisto na začetku pa imamo Slovenci še nalogo, da lastno dvorišče uredimo. Zadnji podatek, ki me zelo skrbi in kaj je pisalo v poročilu o pripravljenosti Slovenske vojske, ki bo mislim da jutri predano predsedniku države je, da sem dva dni nazaj slišal podatek, da je iz Slovenske vojske odšlo 70 ali 80 vojakov v zadnjih nekaj mesecih oz. v letošnjem letu. Z nadaljevanjem tega trenda bo nekdo potrkal na vrata in rekel, naj organiziramo še en referendum o tem, ali smo še člani zveze NATO ali ne. Izzivi bodo vse večji, naše sposobnosti, da sodelujemo pri odgovorih, da odgovarjamo na te izzive v okviru sistema kolektivne varnosti, pa so vse manjša.

Hvala lepa.