Janez Janša: »Slovenci bi danes živeli bistveno bolje, če ne bi imeli problema z lastno identiteto.«

»Če hočemo, da bomo Slovenci izkoristili možnosti, ki jih imamo, ko smo formalno gospodar na svoji zemlji in je zunanje okolje daleč najbolj ugodno od vsega časa, ki smo ga živeli in ki ga poznamo, potem je treba ta problem z lastno identiteto rešiti,« poudarja predsednik SDS. Skupina raziskovalcev evropskega staroselstva (RES) je v sredo, 7. oktobra, v prostorih Državnega sveta RS pripravila predstavitev zbornika: »Dr. Henrik Tuma – zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah« in predstavitev prispevkov posvetovanja ob prvem ponatisu po skoraj 100 letih od objave dela  »Krajevno imenoslovje« Henrika Tume. Uvodna razmišljanja je podal dr. Jože Rant, zbrane pa sta pozdravila tudi državni svetnik iz vrst SDS mag. Bojan Kekec in predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo uvodni nagovor predsednika Janeza Janše.

»Spoštovani,

v čast mi je, da vas lahko pozdravim na simpoziju, na razpravi na to temo. Letošnje leto je posebno. Po skoraj 100 letih je izšlo ponovno imenoslovje Julijskih Alp Henrika Tume in ravno danes je izšel tudi Jadranski almanah, kjer je bil ta tekst 1922/1923 prvič objavljen.

Če pogledamo ta almanah, začutimo tudi duh časa, v katerem je Tuma prvič objavil svoje imenoslovje. V tem almanahu so tudi nekateri drugi zapisi, ki se ozirajo nazaj v zgodovino in se vsaj deloma ukvarjajo z enako temo, z vprašanjem staroselstva, recimo v Istri, pa tudi nekateri drugi članki in prispevki predvsem kulturne narave so izjemno zanimivi za razumevanje tistega časa.

Ko smo pred 20-imi leti v Lepeni organizirali prvi letni tabor in ga posvetili dr. Henriku Tumi, je to ime nakako prazno odmevalo v slovenskem prostoru. Tudi naši člani, ki so tja hodili, in člani gorniškega kluba, ki smo ga takrat ustanavljali, so spraševali, kdo je to. Spomnim se, da smo na našo oglasno desko objavili njegov kratek življenjepis. Vsak dan je zmanjkal, saj so si ga ljudje odnesli domov, da so lahko v miru prebrali. Oglasili so takrat tudi nekateri »dušebrižniki«, ki so skušali Tumo prodati zgolj kot politika – s politiko se je dlje časa dejansko ukvarjal – niso pa niti z besedo omeniil njegovega epohalnega življenjskega dela pri raziskovanju staroselstva. Letošnje leto je, kot že rečeno, nekaj posebnega. Z izdajo obeh knjig je založba Nova obzorja ponudila širšemu krogu slovenskega občestva originalno branje. To je izjemno pomembno.

Dovolite mi dva stavka v zvezi s tem, zakaj se meni zdi, da je to, s čimer se ukvarjamo in je vezano na proučevanje naših korenin, v 21. stoletju pomembno. Gre za vprašanje identitete. Slovenci bi danes živeli bistveno bolje, ne samo materialno predvsem v duhovnem smislu, če ne bi imeli tega problema z lastno identiteto. Najbolj se ta zdrs oz. skrenitev kaže v neki odločitvi zakonodajnega telesa iz leta 1994, ko so z zakonom potvorili določilo slovenske ustave, ki pravi, da je naša himna Zdravljica – vse kitice Zdravljice. Na predlog Jožeta Školča je bil sprejet zakon, kjer piše, da je Himna RS samo sedma kitica Zdravljice, samo ta internacionalni del, ki je čisto vredu v celotnem sklopu. A kot je rekel Boris Pahor, najprej se je treba predstaviti, najprej moraš povedati, kdo si, potem pa lahko povabiš druge k prijateljstvu in sodelovanju. Mi pa se ne predstavimo, ampak samo pravimo »Žive naj vsi narodi«.
Jaz sem v različnih vlogah, ko sem bil po svetu, slišal veliko vprašanj v zvezi z našo himno. Od silnega navdušenja, kako smo najbolj proevropski narod, do tega, in tega je bilo več, kaj nas je pripeljalo do tega, da imamo besedilo himne, v katerem se ne predstavimo. Če še enkrat citiramo Borisa Pahorja, ki je zapisal: tisti, ki te sreča, želi najprej vedeti, kdo si.

Korenina tega zdrsa iz leta 1994 je v nekem zapisu Borisa Kidriča iz leta 1942, kjer je zapisal, da bo po uspešno dokončnani komunistični revoluciji slovenski narod, narod proletarcev, svojo zmago kronal s tem, da bo sedmo kitico prešernove Zdravljice, ki je internacionalna, razglasil za svojo himno. Leta 1994, tri leta po slovenski osamosvojitvi – do takrat se imelo celo Zdravljico – se je to zreduciralo in žalostno je, da danes velika večina ljudi sploh ne ve, da se je to zgodilo.

To je samo en detajl, ki kaže na naše težave z identiteto. Ki kaže tudi na to, da te težave niso slučajne, da se je to dogajalo umetno, da so motivi skozi zgodovino različni, odvisno od tega, kdo nam je vladal, od tujcev ali domačih, vendar so bile posledice enake.  In smo pri začetku. Če večina ljudi mirno verjame, da smo Slovenci prišli iz nekega močvirja, en dan prej nas še ni bilo, potem pa smo bili. Nobeden ne zna točno povedati, od kod naj bi prišli, čeprav 5. oz. 6. stoletje po Kr. ni tako oddaljen čas, kot bi si kdo želel. Ve se, kaj se je takrat dogajalo, ve se, katere selitve ljudtsev so bile. Ve se tudi, da nobena od teh selitev, tudi če je do nje prišlo, ni popolnoma izbrisala staroselskega prebivalstva in postavila nekaj povsem novega. Se pravi je to, kar še vedno piše v večini slovenskih učbenikov, že iz čisto tehničnega vidika neumnost.

Ukvarjanje s tem vrašanjem je izjemnega pomena tudi za moderni čas. Če hočemo, da bomo Slovenci izkoristili te možnosti, ki jih imamo, ko smo formalno gospodar na svoji zemlji in ko je zunanje okolje daleč najbolj ugodno od vsega časa, ki smo ga živeli in ki ga poznamo, potem je treba ta problem z lastno identiteto rešiti. Za to so potrebne razprave, soočenja mnenj, danes je znanost napredovala, tukaj je genetika, tukaj so izdana dela, za katera še nekaj let nazaj sploh nismo vedeli. O slovenskem staroseltvu so pisali tujci že pred stoletji, bolj pošteno kot danes v kakšnih uradnih ali posvečenih učbenikih oz. knjigah. To raziskovanje je plemenito delo. Moj apel na vse, ki ste se s tem doslej ukvarjali, se pridružuje zahvali in želim vas skozi te besede povabiti, da to počnete še naprej. To ni zgolj ukvarjanje z nekimi zaprašenimi listi in temami, ampak je to temeljnega pomena, da Slovenci v času, ko ni zunanjih ovir, dogradimo vedenje o lastni identiteti in potem bodo stvari strateško lažje. Kot je bilo že velikokrat rečeno: Če ne veš, od kod prihajaš, potem težko veš, kje si in kam greš.«