Janez Janša: SDS je velika slovenska in demokratična družina

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani gospe in gospodje, kolegice in kolegi, spoštovani gospod župan, gorniki, skalaši, vsi prijatelji Slovenije in še posebej prijatelji tega najlepšega koščka Slovenije!

Že leta se zbiramo tukaj ob Soči, ob smaragdni reki, kjer je dr. Henrik Tuma na svojem zemljevidu med drugim zarisal meje Beneške Slovenije. Ni samo lepota teh krajev tista, ki nas vsako leto privablja v vedno večjem številu, prijetna družba je tista, gostitelji, naši kolegice in kolegi iz Občinskega odbora v Bovcu, ki se jim iskreno zahvaljujem in mislim, da si zaslužijo en aplavz, ne samo za letošnji trud, ampak za trud v vseh dveh desetletjih odkar smo tukaj v Lepeni. Hvala tudi sodelavcem iz glavnega tajništva, ki vsako leto nesebično delajo daleč preko delovnega časa za to, da lahko organiziramo športne igre in še vrsto drugih aktivnosti, zaradi katerih SDS ni zgolj politična organizacija, ampak je nekaj več. Je ena velika družina, ki je slovenska in je demokratična. Hvala vsem, ki ste danes prišli, ki ste žrtvovali vsaj en dan svojega dopustniškega časa in se nam pridružili. Vsako leto nas je več, zaradi tega je tudi naš program bogatejši.

Mnogi smo se videli maja ali junija tudi na regijskih srečanjih, z nekaterimi se bodo srečali tudi v začetku jeseni, ko bo še nekaj naših regijskih koordinacij organiziralo regijska srečanja. Lahko samo rečem, da ta srečanja, ki smo jih imeli maja in junija, so bila brez izjeme zelo uspešna. Skupaj je prišlo članstvo odborov iz posameznih delov Slovenije, kjer se prej niste družili vrsto let in povsod je prevevala pozitivna energija. Zato je treba s tem nadaljevat. To, kar je bilo letos, je bilo mogoče poskusno, sledili smo Ptujski regiji in še nekaterim drugim regijam, ki so že lansko leto organizirale takšna srečanja. Letos smo rekli vsaj eno srečanje na regijo, in to, kar je bilo do sedaj, je dokaz, da je to prava pot. Večkrat ko se dobimo skupaj, več dobrih idej steče med nami, več dobrih praks izmenjamo, vidimo, da nismo sami, vidimo, da ne hiramo, kot lahko vsak dan preberemo v časopisih, in da SDS še nikoli ni bila močnejša, kot je danes.

Naši predniki so rekli, tisto, kar ne ubije, tisto te okrepi. Težko bi rekli, da je to vedno držalo, ampak za SDS ta pregovor drži. Nas so že želeli izbrisati. Tisto, s čimer smo se mi soočali, ni bil nek pošten politični boj med strankami, ki združujejo ljudi, ki mislijo različno, kar je povsem normalno za vsako demokratično družbo, ampak smo se soočili s poskusi, da se SDS kot edino alternativo neki sveti postavi, ki so jo skušali uzakonit kot edino dovoljeno, enostavno izbriše s slovenskega političnega zemljevida. Temu smo se uprli, ni bilo lahko, ampak smo še vedno tukaj, vedno več nas bo in vedno močnejši bomo.

Če kdaj, potem Slovenija danes ponovno, po 25 letih potrebuje politično silo, ki ve, zakaj je nastala, ki ve, za kaj obstaja, in ki ve, kaj je treba počet v prihodnje. Mi danes poslušamo od tistih, ki so zmagali na nepoštenih volitvah, da je pravzaprav vse v redu, da še nikoli ni bilo bolje. Kakšnih 80 odstotkov ljudi, ki živimo v Sloveniji, se s tem ne strinja. Res pa je, da je to, kar je, najbrž najbolje, kar oni zmorejo. Vendar to ni največ, kar zmore Slovenija. Da zmore več, smo dokazali že večkrat in to bomo dokazali tudi v prihodnjem mandatu. Slovenija potrebuje SDS in vse demokratično misleče in dobronamerne ljudi, ki se združujejo, kjer koli in kakor koli tudi zaradi tega, kar se dogaja okrog nas.

Še dve leti nazaj smo govorili o tem, kako je zunanje okolje daleč najbolj ugodno v slovenski zgodovini, kako tega, kar imamo mi, nikoli prej niso imeli naši predniki in smo računali, da bo to zunanje okolje ostalo takšno, se pravi dobro, tudi za naše otroke in njihove otroke. Ampak v zadnjih dveh letih so se stvari dramatično spremenile zaradi napak, ki so bile narejene v Evropi in širše pri migrantski politiki pri nekaterih odgovorih na gospodarsko oziroma finančno krizo. Ta svet stabilnosti s pozitivnim predznakom okrog nas zadnje čase kaže velike razpoke. Z nezakonitim, nekontroliranim prihodom milijonov migrantov brez selekcije je v zadnjih dveh letih je Evropa bistveno povečala nevarnost terorizma. Nevarnost, ki preti, da bo moral velik del Evrope enostavno spremeniti nek varen, brezskrben način življenja. In to zaradi napak, ki niso bile potrebne. In zdaj plačujemo in bomo še plačevali visoko ceno. Katastrofo se da preprečiti, ampak časa ni veliko.

Velikokrat sem dejal, da je v velikem interesu Slovenije, da nam je kot država z narodom, ki nas je dva, dva in pol milijona, če štejemo še naše rojake po svetu, v vitalnem interesu, da evropska družina takšna, kot je začrtana v Lizbonski pogodbi, takšna, kot se je razvijala v preteklih letih, ostane in zaradi tega nam ni vseeno, da je ta prihodnost zaradi napak nekaterih politikov v Bruslju in širše ogrožena. To niso zunanje zadeve. To ni nekaj, kar ne bo pretežno vplivalo na nas. To je nekaj, kar bo bistveno vplivalo na nas, in je nekaj, kar že vpliva na nas. To je nekaj, kar je med drugim predstavljalo jeziček na tehtnici pri odločitvi britanskih volivk in volivcev, ki so izglasovali odhod iz Evropske unije. Mislim, da se še ne zavedamo vseh posledic. t. i. Brexita. Prvič, neka država in to ne katera koli država, prva vojaška sila Evropske unije, 20 odstotkov evropske ekonomije, neto plačnica v evropski proračun, zapušča to družino. Ne vemo, kaj bo temu še sledilo, vemo pa, da bodo prihodnji meseci in najbrž tudi leta v Evropi bistveno bolj viharni kot so bili v preteklosti.

Tudi drugod se marsikaj dogaja, kar ni možno uvrstiti v nobene vzorce, ki smo jih srečevali v preteklih letih in desetletjih po padcu Berlinskega zidu, ko se je zdelo, da se svet, vsaj kar se tiče zahodne poloble, premika v pozitivno smer. Marsikaj se dogaja, kar bo svet naredilo drugačen, kot smo ga poznali. In v tem trenutku praktično ni države v Evropi ali na svetu, kjer se politiki, ki čutijo odgovornost do lastne države in naroda, ne bi posvetovali, sedeli skupaj in tuhtali o tem, kaj naredit, da bo tisti narod kos tem turbulentnim časom. Samo pri nas nič od tega ne vidimo, kot da so stvari brez posledic, kot da lahko ti mirno spustiš nezakonito preko Schengenske meje brez kakršne koli triaže pol milijona ljudi, zatisneš oči in si misliš, to ne bo imelo posledic. To je tako, kot če si v večnadstropni hiši, v drugem nadstropju, in slišiš, kako sosedu zgoraj pušča streha. Pa si misliš, »bogi revež,« ne veš pa, da bo to kmalu priteklo k tebi in da bodo morda posledice še hujše. Nižje si, manj vpliva imaš pri odločanju, hujše so posledice.

Zaradi tega lahko samo z velikim obžalovanjem gledamo na zadnji dve leti praznega mandata vlade, ki je bila sestavljena na podlagi goljufije, ukradenih in nepoštenih volitev in hiša, ki se zida na pesku, ki se ne zida na skali, ko gre za demokratično zgradbo, katere trdni temelji so rezultati ljudske volje, so rezultati, do katerih se pride pošteno, v poštenem tekmovanju programov in idej, ne z neustavnim, nezakonitim izločanjem političnih tekmecev, z zlorabo institucij in tako naprej. Če se zlorablja te institucije za to, da nekdo pride na oblast, če se z državo upravlja v nasprotju z vrednotami, na podlagi katerih smo se pred 25 leti osamosvojili, potem lahko govorimo o vsesplošni krizi.

In zaradi tega danes po raziskavah javnega mnenja 80 odstotkov ljudi pravi, da ne gremo v pravo smer. Kljub temu pa ko pride volili dan, tudi zaradi raznoraznih manipulacij, polovica teh ljudi ostane doma in ne voli. Če bi teh 80 odstotkov ljudi, ki pravi, da ne gremo v pravo smer, volilo, ne pravim da za nas, ampak samo da bi volilo v skladu s svojim prepričanjem, je Slovenija čez dva meseca drugačna.

Torej naš cilj, naša prva naloga, to, v kar moramo vložiti največ napora v prihodnosti, je boj s to apatijo pri ljudeh, ki pravijo, da ne gremo v pravo smer, ampak nič ne naredijo za to, da bi to ustavili. Ker mislijo, da se ne splača, da se ne da, da toliko prevar je že bilo, da bo naslednjič spet ena. In so enostavno obupali. Če kdo, potem smo člani SDS tisti, ki vemo, da se nikoli ne sme obupat. Pred 25 leti, ko so po slovenskih ulicah in mejnih prehodih divjali tanki jugoslovanske agresorske armade in ko je zgledalo, da Slovenija nima nobenih možnosti proti četrti ali peti najmočnejši armadi v Evropi in ko smo po hodnikih predsedniške palače srečevali prestrašene in begajoče obraze tistih, ki si samostojne Slovenije niso želeli in so takrat celo zahtevali odstop Demosove vlade, torej prvi dan vojne, takrat nismo obupali.

In ko danes ob 25 obletnici hodimo po svetu in se pogovarjamo z ljudmi, tudi pomembnimi politiki, ki so takrat spremljali to, kar se je dogajalo v Sloveniji, pravijo, da je to čudež. Nismo dali penija na to, da vam bo uspelo. Ne samo, da vam je uspelo, uspelo vam je v tako kratkem času, da se je komaj dalo pripravit nova izhodišča ali zunanje politične strategije do tega dela Evrope. Torej nikoli ni za obupat. Stanje, kot je danes, ni tako resno, kot je bilo takrat, pa smo tudi takrat uspeli.

Pred nekaj dnevi sem bil pri naših rojakih v Ohaiju in Clevelandu v Združenih državah Amerike. Tam še vedno živi kakšnih 60 tisoč naših rojakov. Prinašam vam njihove pozdrave. Slovenci, tudi tisti, ki imajo samo slovenske korenine ali del slovenskih korenin, so druga ali tretja, celo četrta generacija, so prišli na prireditev, kjer smo govorili o teh časih. So ponosni na te korenine, čeprav znajo morda samo nekaj slovenskih besed. Če Slovencem pred 25 leti ne bi uspelo, da izkoristimo tisti čudežni čas in tisto priložnost, da se osamosvojimo in dobimo lastno državo, tega ponosa ne bi bilo več. In ne bi govorili o 60 tisočih, mogoče bi govorili samo o 20 tisočih. In enako velja tudi za druge dele, kjer živijo naši rojaki, mogoče z izjemo Argentine, kjer je ta trdoživi slovenski čudež res čudež. Tako govorimo na isti način o naših rojakih tukaj v zamejstvu preko administrativne meje Slovenija–Italija ali na avstrijskem Koroškem.

Slovenski narod zaradi tega, ker je dosegel svojo državo pred 25 leti, ne hira več. Res je, da v teh 25 letih nismo bili sposobni povezati teh potencialov. Po svetu živi na 10 tisoče naših rojakov, ki so uspeli. Povsod, od financ do administracije, kmetijstva, zdravstva, sociale, gospodarstva. Imamo izumitelje nekaterih ključnih tehnoloških dosežkov, pa jih ne poznamo. Danes, to omenjam tudi zato, ker danes dr. Edi Gobec obhaja 90. obletnico. Je ameriški Slovenec, pred kratkim je izdal knjigo Znameniti ameriški Slovenci. Veliko jih poznam, večina pa je tudi zame neznanih imen. Enostavno se jih je skušalo izbrisani iz našega narodnega spomina, ker niso bili prave politične barve ali pa sploh niso bili kakšne barve. In se je z njimi počelo, kar se tiče spomina, enako kot se je počelo doma, ko gre za spomin na tiste naše rojake, ki so jih skušali izbrisati iz nacionalne zavesti. Kakšna škoda, koliko gospodarskih vezi, koliko znanja bi si lahko na ta način pridobili tukaj, kjer živi matica naroda. Pa je bilo to v veliki meri zapravljeno in tudi danes se ne dela veliko, da bi bilo drugače. Namesto tega se iz Slovenije danes izseljuje na tisoče mladih po tem, ko dokončajo šolanje ponovno po svetu in veliko vprašanje je, koliko jih bo prišlo nazaj.

Ampak pravo zadovoljstvo je, kot tisoče kilometrov stran srečaš Slovence in srečaš patriote in se udeležiš prireditev, kakršnih je v Sloveniji malo tudi, ko gre za kakšne uradne državne proslave. In to nas navdaja z optimizmom. In da ne pozabim, prinašam vam pozdrave tudi od naših ameriških prijateljev iz Republikanske stranke.

V celotnem zahodnem svetu prihaja do tektonskih političnih sprememb, ki jim bomo priča v prihodnjih letih. Nekateri termini, ki smo jih do sedaj uporabljali, da smo poimenovali kako star, ne bodo več ustrezni, nove bo treba poiskat. Ne vemo še, koliko bo to dobro in koliko bo to slabo. Ampak te spremembe so neizogibne, ker je zahodni svet, ne samo pri nas, kjer smo država, ki jo tranzicija še čaka, ampak zahodni svet je marsikje zašel na stranpoti in takšne zadeve imajo svoje posledice. In če nočemo, da bo vsak dan v osrednih medijih teroristični napad enkrat v Nici, enkrat v Parizu, enkrat v Münchnu, naslednjič Bog ne daj že kje bližje in potem že pri nas, se je pač treba temu zoperstavit. Ne tiščat glave v pesek. Tudi Slovenci moramo enostavno okrepiti tako naš obrambni kot varnostni sistem. Predvsem pa moramo okrepiti naše gospodarstvo. Ker če bomo imeli šibko gospodarstvo, potem tudi ne bo nobene podlage, da krepimo kaj drugega. Ker gospodarska rast, ustvarjanje nove vrednosti je edini realni temelj blaginje. Zadolžili smo se že toliko, da se ne da več. In je potrebno to sedaj vračat.

Torej nujno je okrepiti gospodarstvo. SDS ima izdelane programe za to, deloma tudi že preizkušene. Nam ni potrebno govoriti o obljubah, mi lahko postrežemo tudi z rezultati iz mandatov, ko smo imeli v rokah vsaj del instrumentov, ko smo lahko stvari spreminjali. In prej kot čez dve leti bo čas, ko bo potrebno biti konkurenčen z idejami, programi in vizijo prihodnosti. Ko ne bodo več dovolj manipulacije, ustanavljanje instant strank in zloraba državnih institucij. Mi, ki smo danes tukaj, čeprav so investirali stotine milijonov, da nas ne bo več, smo dokaz, dv bo naslednje politično tekmovanje v Sloveniji tekmovanje vizij.

In pri tem bi podčrtal besede župana Bovca, ki nas je prej pozdravil. Ni iz naše stranke, a je kljub temu prišel sem. Dejal je, da v občinskem svetu delajo skupaj za skupno dobro občine in rezultati so. Samo to metodo je potrebno prestaviti na državno raven in vemo, kdo je tisti, ki odloča o tem, ali se sodeluje ali se ne sodeluje, vedno odloča tisti, ki ima oblast. Samo to je potrebno prestaviti na državno raven pa bo šla Slovenija naprej, ne nazaj. Ne glede na vse težave.

Nam skušajo očitati vse živo, da nimamo prijateljev, da nimamo zaveznikov, da nismo sposobni sodelovat. Mi smo edina stranka v Sloveniji, ki je takrat, ko smo sestavljali vlado, in to je bilo dvakrat, pa če upoštevamo še prvo, ko je bil Jože Pučnik predsednik Demosa, torej trikrat, smo vedno povabili k sodelovanju vse parlamentarne stranke. Vse, vedno. In smo vključili tiste, ki so želele sodelovat. In smo se bili vedno pripravljeni pogajati na osnovi programov in konkretnih stvari. Ampak kakšno je bilo ravnanje druge strani? Nekateri sploh niso želeli prit na pogajanja. Na drugi strani celo pravijo, da se združujejo za to, da bodo premagali nas, da je to njihov program. Predstavljajte si urejeno državo z razvito demokracijo, da bi to nekdo izjavil. Nikoli več ne bi bil več živ v političnem prostoru. To je možno samo pri nas, kjer se skuša nekatere stvari postavit na glavo. Ampak ne glede na to, zaradi poti, ki je bila prehojena, zaradi trikov, ki so jih uporabili in so propadli, zato ker smo še vedno tu, bodo naslednje volitve tekmovanje vizij. O tem bomo več govorili na naših naslednjih srečanjih.

Danes smo se zbrali tudi zato, ker je poletje. Imeli smo športne igre, čestitke vsem zmagovalcem, predvsem najbolj uspešnemu odboru iz Slovenskih Konjic. Čestitke tudi vsem ostalim, ki ste dobili medalje ali samo tekmovali. Za ta vroči čas je bilo veliko tekmovalcev. Naslednje igre bodo zimske. Če se je kdo danes pritoževal zaradi vročine, naj pride takrat.

Danes se začenja tudi rekreativni del letnega tabora skupaj z gorniškim klubom Skala. Opozoril bi na to, da je v prvem delu nekaj izjemno zanimivih tur, ki jih ne boste našli v kakšnih vodnikih ali kakšnih razpisih na agenciji. Gre za ture po Beneški Sloveniji, po Reziji. To so skriti biseri Slovenije, slovenskih gora, kot je rekel dr. Jeglič. Če le morete, se pridružite. Tukaj čez, če bi lahko naredili s Kanina stekleno steno, bi lahko videli dolino Rezije, samo lučaj čez je, peljati se je potrebno nekoliko dlje, ampak se splača. Bolj se bomo zavedali tega, kar je dr. Henrik Tuma zapisal, ko je pisal zgodovino slovenskega imenoslovja v Alpah, češ da je treba iti zelo, zelo daleč, da prideš do krajev, kjer vrhovi, grebeni, planine ali reke nimajo v svojih imenih slovenskih korenin. Ampak nič nam ne pomaga, če tega ne poznamo. Je pa takrat, ko se odločamo, da nekam gremo, prav, da gremo tja, kjer še nismo bili. Pa da ne gremo že stotič na Triglav. Čestitke vsem, ki greste vsako leto, iz tega smo naredili ritual. Sam hodim predvsem zaradi prijetne družbe, sicer je pa bistveno več dopustniških in gorniških užitkov, če greste tjale čez na rezijske vrhove, se vam bo odprl nov svet, za katerega ste že slišali, vendar ga še niste doživeli.

Torej izkoristite ta dopustniški čas za čim več aktivnega počitka. Veselim se naših srečanj jeseni, ko se bomo zbirali v tistih regijskih koordinacijah, kjer jih še nismo imeli. Pa tudi sicer mislim, da se bomo bolj pogosto družili, ker prihaja čas političnih sprememb. Hvala lepa.